Svetovalec Varuha Lan Vošnjak se je od 19. do 22. 9. 2018 se je v Parizu udeležil 22. letne konference ENOC, na kateri so govorili o duševnem zdravju otrok.

Udeleženci konference so ugotavljali, da je eden največjih problemov stigma, saj v mnogih okoljih zaradi stigme otroci sploh ne iščejo pomoči. Strinjali so se, da je treba o duševnem zdravju razmišljati, še preden pride do težav, in ga ne gre enačiti s težavami v duševnem zdravju. Skrb za duševno zdravje ni zgolj naloga psihiatrov, temveč celotnega okolja, staršev, učiteljev, vrstnikov in socialnih delavcev. Mora biti stalen proces, ne zgolj posamične akcije, so menili. Tako kot v Sloveniji se s pomanjkanjem pedopsihiatrov srečujejo tudi v Franciji.

Ocenili so, da je nasilje najhujši dejavnik tveganja za težave v duševnem zdravju, zato je ključno varstvo pred njim. Še posebej se treba biti pozoren na nasilje s strani bližnjih oseb, saj se v takšnih odnosih v otroku pojavljajo stiske in izguba zaupanja v njemu pomembne ljudi. Ocenili so tudi, da tudi v Evropi še ni razvita potrebne občutljivost za obravnavo ranjenih otrok. Otroke z motnjami se najraje odmakne daleč od oči in se jih zapira v institucije. Otroku je treba omogočiti pomoč brez pogojev, njihove zgodbe je treba slišati in se nanje ustrezno odzvati, so se strinjali.

Udeleženci so govorili tudi o pomenu pozitivnega starševstva in se strinjali, da je poleg preventive potrebna sprememba paradigme: starševstvo mora biti del sistema javnega zdravja. Ugotavljali so, da programi pozitivnega starševstva zajamejo izredno nizek odstotek staršev. Čeprav ocenjujejo, da so takšni programi potrebni, se vanje ne vključujejo, saj so prepričani, da so ti programi namenjeni drugim, še nepoučenim. Udeleženci konference so zato ocenili, da je treba programe oblikovati potrebam in poučenosti staršev.

Okrepiti je treba glas otrok v zdravstvenem sistemu, so menili udeležence 22. Konference ENOC-a. Govorili so še o razvezah, ki niso nujno škodljive za dobrobit otrok, na njihovo duševno zdravje lahko slabše vpliva življenje v neustreznem okolju dveh sprtih odraslih.  

Ocenili so tudi, da učitelji pogosto odrivajo svojo vlogo pri ohranjanju duševnega zdravja otrok. Osredotočajo se na učenje, druge vloge pa pripisujejo socialnim delavcem in drugim strokovnjakom. Udeleženci konference so izrazili prepričanje, da je obveznost učiteljev aktivno ukrepati, če zaznajo stiske otrok, ki se lahko odražajo na njihovem duševnem zdravju. Oni namreč v vsakodnevnem stiku najlažje opazijo spremembe na vedenju in počutju otrok. Udeleženci so se strinjali, da je šola najpomembnejše okolje, kjer se za duševno zdravje otrok lahko dobro skrbi ali pa se ga ogroža. Zato je treba v šolsko okolje vključiti še več programov obveščanja o duševnem zdravju in učenja o njem v praksi, zagotoviti pa je treba tudi učinkovite ukrepe proti vrstniškemu nasilju.