Varuhinja človekovih pravic s svojimi sodelavkami in sodelavci intenzivno spremlja dogajanja v zvezi s prehodom tisočih migrantov čez slovensko ozemlje. Da bi pridobila informacije o stanju na obmejnih območjih in v zbirnih in nastanitvenih centrih za begunce, je napotila namestnike ter sodelavce in sodelavke Varuha na teren, da neposredno preverijo stanje.

Na osnovi ugotovljenih razmer je varuhinja posredovala pismo predsedniku vlade Republike Slovenije dr. Miru Cerarju ter ombudsmanki Republike Hrvaške gospe Lori Vidović.

V pismu predsedniku vlade je dejala, da je Varuh človekovih pravic RS (Varuh) na podlagi trenutnih migracijskih razmer ocenil, da gre pri begunski problematiki za širša vprašanja, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato je skladno z 9. členom Zakona o Varhu človekovih pravic odprl lastno pobudo.

V okviru te obravnave je ob prvem begunskem valu obiskal Center za tujce v Postojni in namestitveni center v Celju in sedaj ob drugem valu namestitveni center v Šentilju ter sprejemni center za begunce v Brežicah. Nadalje je organiziral srečanje z nevladnimi in humanitarnimi organizacijami, kjer so omenjene organizacije predstavile dosedanje ugotovitve, odprta vprašanja, dileme ter kritična opažanja odziva slovenske družbe, slovenskih oblasti in civilne družbe pri sprejemu beguncev ter predloge za boljši, predvsem humanejši sprejem množice beguncev. Varuh je naslovil tudi poizvedbo na Ministrstvo za notranje zadeve, ki nam je z dopisom dne 12. 10. 2015 posredovalo določene informacije v zvezi z begunsko problematiko.

Ob prvem valu beguncev je na podlagi navedenega Varuh ugotovil, da je Republika Slovenija razmeroma dobro odreagirala, da pa je prihajalo do nekaterih težav, ki bi jih bilo dobro oziroma nujno odpraviti:

- pojavljali so se primeri ločevanja družin, pri čemer bi radi izpostavili dva, po naši oceni, kritična primera. Prvi primer je bil primer mladoletnega dečka, katerega brat je bil hospitaliziran v Republiki Sloveniji in ga je pristojni center za socialno delo tretiral kot mladoletnika brez spremstva, ki je nezakonito prestopil mejo in ga namestil v Center za tujce v Postojni. Drugi primer je primer mladoletnega dečka, ki je potem, ko so oba starša hospitalizirali v Republiki Sloveniji, ostal sam, brez pojasnil o tem, kaj se dogaja;

- težave pri komunikaciji z begunci (nezagotovitev prevajalcev oziroma tolmačev; predvsem pri policijskih postopkih) ter neinformiranost beguncev, kar je povzročalo napetosti med begunci in uradnimi osebami;

- nedefiniranost ključa, po katerem se je ljudi nameščalo v različne centre ter zaračunavanje namestitve v Centru za tujce v Postojni v višini 20 EUR na dan bivanja;

- težave pri koordinaciji prostovoljcev, nevladnih in humanitarnih organizacij. Ni bilo komunikacijskega načrta oziroma ni bil predan omenjenim skupinam, zato je prihajalo do zmede, saj nihče ni vedel, kdo je za kaj zadolžen. Kot problem se je izpostavilo pomanjkanje pretoka informacij, kar je vodilo v situacije, ko so begunci čakali v obmejnem prostoru, čeprav so bili na voljo namestitveni;

- prevažanje otrok z avtobusi v nočnem času;

- domnevna diskriminacija pri sprejemu in registraciji glede na nacionalnost;

- pomanjkanje vode in hrane ter nehigijenjske razmere na mejnih prehodih;

- izdajanje plačilnih nalogov zaradi nezakonitega prestopa meje.

Ob drugem oziroma zdajšnjem valu beguncev:

- razmere so bile dokaj kaotične, organizacija namestitve beguncev je temeljila predvsem na prizadevanju delavcev policije in pripadnikov civilne zaščite, ki jih je glede na število beguncev, po oceni Varuha premalo, vsekakor pa jih velja zelo pohvaliti;

- v času obiska več ur ni deloval agregat, ki proizvaja elektriko, zaradi česar niso bili ogrevani namestitveni šotori, kar je v tem letnem času in pri teh temperaturah nesprejemljivo;

- za informiranje beguncev s strani države ni zagotovljenih prevajalcev. V času obiska je dva prevajalca zagotovila Slovenska filantropija, ki naj bi pomagala pri informiranju beguncev;

- v namestitvenem centru ni bilo možnosti za zagotavljanje osebne higiene, tudi število sanitarij je bilo premajhno, tako za begunce kot za delavce policije, pripadnike civilne zaščite ter nevladne in humanitarne organizacije, ki delajo v namestitvenem centru v zelo zahtevnih razmerah;

- da imajo begunci omejeno gibanje na področje namestitvenega centra.

Ob obisku sprejemnega centra v Brežicah smo ugotovili, da največjo stisko za begunce predstavlja negotovost glede nadaljnjega poteka njihove poti ter okoliščina, da so begunci ob prečkanju Slovenije izpostavljeni številnim postopkom, ki krnijo njihovo dostojanstvo in povzročajo razdruževanje družin. Ti so: (nočno) izkrcanje na Hrvaškem, (neorganiziran) prehod meje v Slovenijo, namestitev v sprejemne centre in čakanje brez ustreznih informacij glede nadaljevanja poti v Avstrijo. Ker begunci v sprejemnem centru ne vedo, kdaj bodo nadaljevali pot, so zaradi skrbi, da ne bi zamudili odhoda, ves čas v napetem pričakovanju, prihaja pa tudi do prerivanja.

Na podlagi navedenih ugotovitev je Varuh, skladno s 7. členom Zakona o varuhu človekovih pravic, Vladi Republike Slovenije predlagal:

- da zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na vstopnih točkah na mejnih prehodih, predvsem s tem, da pospeši sprejem in registracijo beguncev;

- da zagotovi prevajalce oziroma tolmače v namestitvenih centrih in mejnih vstopnih točkah, ki bodo lahko informirali begunce o razlogih namestitve v centrih, postopkih, ki jih bodo deležni ter o tem, kdaj bodo lahko odšli naprej. Varuh ocenjuje, da bi s tem preprečili izgrede in nejevoljo med begunci, hkrati pa močno olajšali delo delavcev na terenu;

- da izboljša komunikacijo glede prehoda beguncev s sosednjimi državami, zlasti z Republiko Hrvaško ter da razmisli in po presoji sosednjim državam predlaga vzpostavitev humanitarnega koridorja preko Republike Slovenije;

- da zagotovi brošure, letake, napise ipd. v jezikih, ki jih govorijo begunci, z namenom informiranja beguncev o postopkih, ki jih bodo deležni in o možnosti zaščite;

- da zagotovi zadostno število delavcev na terenu, kar bo po oceni Varuha preprečilo izgorelost teh, ki trenutno delajo na terenu in preprečilo morebitno neprofesionalno obravnavo beguncev. Varuh tudi predlaga, da se poskrbi za varnost prostovoljcev iz nevladnih in humanitarnih organizacij;

- da stori vse za preprečevanje ločevanja družin. Varuh predlaga, da se upošteva razširjena definicija družine ter po možnosti poskuša obdržati skupine begunce, ki so pripotovali skupaj;

- da poskrbi za ustrezne sanitarne pogoje tako za begunce kot delavce na terenu. Varuh predlaga, da se zagotovi več kemičnih wc tako v namestitvenih centrih, kot na mejnih prehodih. Poleg tega naj se omogoči možnost umivanja in na vseh točkah zagotovi pitna voda. S tem se bo po oceni Varuha preprečilo morebitno širjenje nalezljivih bolezni;

- poskrbi za ustrezno organizacijo, koordinacijo in obveščenost vseh delavcev na terenu.

S sklicevanjem na 6. člen in prvi odstavek 28. člena ZVarCP je predsednika vlade prosila, da pojasni:

- Na kakšni pravni podlagi je beguncem omejena svoboda gibanja v namestitvenih centrih?

- Kakšne načrte imate glede sprejema in namestitve beguncev v prihodnjih mesecih?

- Kakšni so načrti na ravni Evropske unije (EU) v zvezi z begunskim valom in ali bo Republika Slovenija od EU prejela kakršnokoli pomoč?

V pismu ombudsmanki (pravobraniteljici) Republike Hrvaške Lori Vidović je varuhinja opisala stanje v Sloveniji v zvezi z izjemno humanitarno krizo, ki smo ji priča v državah balkanske poti beguncev, torej tudi v Sloveniji in na Hrvaškem. Povedala je, da begunci nekontrolirano, neusklajeno in neorganizirano prehajajo zeleno mejo med obema državama. Organi Republike Hrvaške jih pospremijo v bližino slovensko hrvaške meje ter jim nakažejo smer prehoda v Slovenijo. Begunci, ki ne poznajo poti in terena, prečkajo mejo tudi čez reko Sotlo, ki je v tem času narasla in že zelo mrzla. Najhuje je, da so med begunci tudi ranljive skupine (otroci, noseče ženske, invalidi in starejši ljudje), ki jim tak prehod lahko ogroža zdravje in celo življenje. Prosila jo je, da v okviru svojih pristojnosti in pooblastil preveri resničnost teh informacij in če so verodostojne, posreduje pri hrvaških oblasteh za odpravo tovrstnih dejanj, ki lahko pomenijo kršitev človekovih pravic, zlasti prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Varuhinja je hrvaški ombudsmanki predlagala tudi skupno pismo Evropski komisiji in tudi Evropskemu varuhu človekovih pravic o razmerah in o nujnosti večjega in usklajenega evropskega delovanja vseh udeleženih držav, o možnosti za vzpostavitev humanitarnih koridorjev do ciljnih držav, o nujnosti sprejetja ukrepov za odpravo nehumanih razmer na celotni poti begunstva (zlasti ob dejstvu, da vstopamo v obdobje zimskih razmer). V kolikor bi se obe varuhinji sporazumeli, bi posredovali skupen poziv evropskim organom za aktivnejšo zunanjo politiko evropskih držav za odpravo razlogov za begunstvo, zlasti za zaustavitev vseh vojn in odpravo kriznih razmer, ki botrujejo begu milijonov iz svojih domačih ognjišč.