V Letnem poročilu za leto 2008 smo na strani 38 predstavili primer »Nedopustna uporaba očitkov o kaznivih dejanjih«. Pobudnik je kandidiral za funkcijo okrožnega državnega tožilca. Državnotožilski svet (Svet) je v postopku izbire kandidata oblikoval mnenje, da pobudnik ni primeren kandidat za to funkcijo. V utemeljitvi mnenja je bilo med drugim zapisano, da je bil v preteklosti osumljen storitve nekaterih kaznivih dejanj. Pobudo smo šteli za utemeljeno, saj bi takšno ravnanje lahko pomenilo poseg v domnevo nedolžnosti, pa tudi diskriminacijo pri zaposlovanju zaradi osebne okoliščine (nekdanje osumljenosti). Vse ovadbe zoper pobudnika so bile namreč zavržene, v enem primeru pa je pregon zastaral. Navedbe Varuha o sumu diskriminacije je tožilstvo brez posebnih argumentov odločno zavrnilo. V končnem mnenju smo zato ugotovili le kršitve načela dobrega upravljanja, namenoma pa smo se izognili dokončni sodbi glede obstoja diskriminacije. Pobudniku smo posredovali napotilo, da v zadevi lahko vložil kazensko ovadbo in prijavo Inšpektoratu RS za delo. To je pobudnik tudi storil.
V letu 2010 nas je pobudnik obvestil, da je Inšpektorat RS za delo pri nadzoru nad postopkom izbire kandidata za funkcijo državnega tožilca ugotovil, da je odgovorna oseba Vrhovnega državnega tožilstva RS (VDT) opustila dolžno nadzorstvo in skrb nad ravnanjem Sveta, zaradi česar je bil pobudnik postavljen v neenakopraven položaj v nasprotju z določbo 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Inšpektor je ugotovil, da je odgovorna oseba VDT s to opustitvijo izpolnila znake prekrška po 1. točki prvega odstavka 229. člena ZDR in ji izrekel opomin ter ji naložil plačilo stroškov postopka.
Odgovorna oseba VDT se je zoper odločbo pritožila, vendar z zahtevo za sodno varstvo ni uspela. Okrajno sodišče je izpodbijano odločbo potrdilo in v obrazložitvi zapisalo, da je Svet, katerega delo je vodila in mnenje podpisala odgovorna oseba VDT, pri izoblikovanju mnenja o primernosti kandidata za okrožnega državnega tožilca upošteval podatke o (zavrženih) kazenskih ovadbah zoper pobudnika. To dejstvo je nedvoumno razvidno iz utemeljitve mnenja, podatki o kazenskih ovadbah pa so gotovo bistveno vplivali na mnenja članov Sveta. S tem je Svet upošteval okoliščine, ki se ne bi smele upoštevati in tako pobudnika postavil v neenakopraven položaj v primerjavi z drugo prijavljeno kandidatko. Sodišče je ocenilo, da je bila v konkretnem primeru strojena diskriminacija pri obravnavanju pobudnika, ker je bil zaradi navedenih osebnih okoliščin očitno obravnavan manj ugodno kot druga kandidatka. Odgovorna oseba VDT je opustila dolžno nadzorstvo in skrb nad zakonitostjo ravnanja članov Sveta s tem, da je dopustila, da so se pred podajo mnenja o primernosti kandidatov na prosto delovno mesto upoštevali podatki o (zavrženih) kazenskih ovadbah zoper kandidata.
V primeru, da bi VDT sprejelo naše mnenje izpred dveh let in priznalo svojo napako, bi se nadaljnjim postopkom najverjetneje izognilo in brez nepotrebnega zaostrovanja odpravilo nepravilnosti. Zato Varuhu ni preostalo drugega, kot da pobudniku svetuje, naj se v zadevi obrne na pristojni inšpektorat. Prekrškovni organ in sodišče sta nato potrdila našo domnevo o diskriminaciji neizbranega kandidata. Državni organi bi se z upoštevanjem mnenj Varuha lahko izognili poglabljanju ugotavljanja nepravilnosti pri njihovem delovanju. Nespoštovanje mnenj, priporočil in predlogov Varuha štejemo tudi za kršitev načela dobrega upravljanja (10.0 - 13 / 2008).
