Svetovalnica za migrante nas je opozorila na položaj oseb, ki jim je bila pri izračunavanju nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela (31. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju; ZZVZZ) kot osnova upoštevana zajamčena in ne minimalna plača, in sicer v obdobju od 1. 1. 2013 do 28. 9. 2015, ko je bila praksa dela Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) spremenjena in je bila pri izračunavanju nadomestil plače uporabljena minimalna plača.

Na problematiko smo ZZZS opozorili z dopisom z dne 12. 1. 2015. Zavzeli smo stališče, da gre v primeru, ko se za osnovo obračuna nadomestila plače uporabi znesek zajamčene plače, za kršitev pravice do socialne varnosti. Če ni podatka za osnovo, bi se kot osnova morala uporabiti plača, določena v pogodbi o zaposlitvi, kot to določa sedmi odstavek 137. člena ZDR-1. Če pa tudi te ni mogoče ugotoviti, pa kvečjemu minimalna plača. V Republiki Sloveniji v skladu z veljavno zakonodajo, delavec za delo s polnim delovnim časom namreč ne sme prejemati plače, nižje od minimalne plače.
ZZZS nas je obvestil, da so Ministrstvu za zdravje predlagali, da bi v primerih, ko ni na voljo podatkov o dejanski plači zaposlenega, kot osnovo za izračun nadomestila plače upoštevali minimalno plačo, kar je bilo skladno z našim mnenjem. ZZZS nas je obvestil, da je Ministrstvo za zdravje podalo pritrdilno mnenje, pri čemer je opozorilo na nujnost spremembe relevantne zakonodaje. Od 28. 9. 2015 ZZZS pri izračunu nadomestil upošteva minimalno plačo, če podatki o plači zaposlenega niso znani.

Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi Psp 267/2016 z dne 10. 11. 2016 zavzelo stališče, da je izračun osnove nadomestila plače na osnovi zajamčene plače v nasprotju z materialnim pravom. Po mnenju sodišča je treba določbo 31. člena ZZVZZ pravilno uporabljati na način, da se nadomestilo plače obračuna od minimalne in ne zajamčene plače in to tudi v primerih, ko so podatki o plači posameznika znani, če je posameznik za polni delovni čas prejel manj kot minimalno plačo. Zoper odločitev sodišča je bila sicer vložena tudi revizija.

Skladno z določbo 7. člena Zakona o varuhu človekovih pravic smo Ministrstvu za zdravje predlagali, da izpostavljeno vprašanje ustrezno uredijo v novem zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Pri tem smo predlagali, da v prehodnih določbah ustrezno uredijo tudi položaj oseb, ki so pravico do nadomestila plače uveljavljale pred 28. 9. 2015 in jim je bilo nadomestilo zaradi pomanjkanja podatkov odmerjeno od zajamčene plače. Če bi se po odločitvi revizijskega sodišča o tem, kakšna je pravilna uporaba materialnega prava v primerih, ko je bila posamezniku za polni delovni čas izplačana plača nižja od minimalne izkazalo, da je zgoraj navedeno stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča pravilno, bi morali zakonsko za nazaj urediti tudi položaj oseb s tovrstnimi okoliščinami. Menimo namreč, da ni skladno z načelom pravičnosti, da se različno obravnavajo posamezniki, ki so svojo pravico uveljavljali pred spremembo prakse (28. 9. 2015) in tisti, ki so pravico uveljavljali po tem datumu. Glede na to, da je očitno tako med nami, ZZZS in tudi Ministrstvom za zdravje doseženo soglasje, da je upoštevanje minimalne plače pravilnejše od upoštevanja zajamčene plače v primerih, ko ni nobenih podatkov o plači posameznika, je očitno, da je ob enaki zakonski ureditvi pred in po 28. 9. 2015 treba vprašanje razrešiti tudi za nazaj. Glede na to, da so za velik del obdobja za nazaj že zamujeni roki za uporabo izrednih pravnih sredstev je nujno, da se poplačilo za nazaj uredi v zakonu.

Zakonska ureditev plačila razlike med nadomestilom plače, odmerjenim od zajamčene in tistim, odmerjene od minimalne plače, v primerih, ko pri posameznikih ni bilo podatkov o njihovi plači, pa po našem mnenju ni potrebna, če bo ZZZS dejansko vsem takim posameznikom razliko izplačal, kar pomeni, da je bila odkrita ustrezna pravna pot za plačilo razlike, kot je to ZZZS zagotovil v dopisu Predsedniku RS januarja 2016. 3.3-31/2016