Slovenija se trenutno uvršča med države z najvišjo stopnjo institucionalizacije v Evropi glede na število oseb, ki živijo in opravljajo večino svojih aktivnosti v 24-urnem organiziranem varstvu oziroma instituciji. Še vedno smo daleč od uresničitve procesa deinstitucionalizacije v praksi, s tem pa zamujamo priložnost za vzpostavitev bolj povezane in solidarne družbe, je v uvodu v posvet z naslovom Deinstitucionalizacija – nujen proces za zagotavljanje človekovih pravic v sredo, 29. 5. 2025, v Novi Gorici poudaril varuh človekovih pravic Peter Svetina.

»Človek mora imeti možnost samostojno in avtonomno odločati o tem, kako bo preživljal svoje življenje in kje. Tega, da ima vsakdo pravico živeti v skupnosti, pa po moji oceni še nismo ponotranjili,« je dejal varuh. Prepričan je, da smo v Sloveniji priča fragmentaciji institucionalnih namestitev, ne resnični deinstitucionalizaciji. Udeleženci posveta so se strinjali, da je deinstitucionalizacija odvisna predvsem od razumevanja, da smo kot skupnost dolžni poskrbeti za vsakega člana in članico družbe v okolju, v katerem živijo. Soglašali so tudi, da mora biti središču reform sistema en sam cilj: individualna podpora, ki spodbuja polno vključevanje v skupnost.

V prvem delu posveta je o vprašanjih, kje smo in kam gremo na področju deinstitucionalizacije varuh človekovih pravic Peter Svetina govoril s profesorjem na Fakulteti za socialno delo dr. Vitom Flakerjem in z direktorjem Doma upokojencev Nova Gorica Bojanom Stantetom. V drugem delu posveta pa je namestnica varuha človekovih pravic dr. Dijana Možina Zupanc svoje sogovornike vodila skozi razmišljanja o priložnostih in izzivih v praksi. Udeleženci so ob koncu posveta sprejeli zaključke in oblikovali priporočila (v nadaljevanju). Varuh poziva pristojne ministre, predsednika Vlade Republike Slovenije in Državni zbor Republike Slovenije, da začnejo nemudoma uresničevati priporočila iz tega posveta in se s konkretno časovnico zavežejo k njihovi uresničitvi.

Profesor na Fakulteti za socialno delo Dr. Vito Flaker je kot eden prvih pred več kot 30 leti že pomagal vzpostavljati nekatere deinstitucionalne oblike v praksi. Poudaril je, trenutni dvotirni sistem institucij in podpore v skupnosti ustvarja zmedo o tem, kaj je človeka vredna oskrba, je zelo drag in povrh postavlja »skupnostni krak oskrbe« v podrejen položaj. To je mogoče preseči le z več volje, tako politične kot tudi ljudske, je prepričan. »Deinstitucionalizacija ni zgolj ukinitev zaprtih prostorov za skladiščenje ljudi, ampak dejavno razbijanje vzorcev izključevanja, diskriminacije. Skupnost mora postati ne samo kraj izvajanja oskrbe, ampak tudi njen akter, saj vrnitev ljudi iz institucij v skupnost odpira številna vprašanja o tem, kako živeti skupaj,« še poudarja dr. Flaker.

Direktor Doma upokojencev Nova Gorica Bojan Stante, ki s sodelavkami in sodelavci načela deinstitucionalizacije izvaja v praksi, je orisal nekaj ključnih ovir, s katerimi se je srečal pri izvajanju deinstitucionalizacije. Vzpostavljanje novih prostorov Hiše dobre volje v Novi Gorici, kjer bosta v juniju zaživela stanovanjska skupnost za starejše in dnevni center za starejše, je pokazalo na sistemske pomanjkljivosti in neustreznost trenutne zakonodaje, ki ne sledi potrebam preoblikovanja institucionalnega varstva v neinstitucionalno.

Deinstitucionalizacijo in neodvisno življenje invalidov, zlasti tistih s težjimi oblikami invalidnosti, trenutno v praksi omogoča le osebna asistenca, je poudarila predsednica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS) Mag. Mateja Toman. Obseg storitev na podlagi pravic, ki jih določajo drugi zakoni in bi bile za nekatere upravičence morda celo ustreznejše kot osebna asistenca, pa je omejen do te mere, da posamezniku ne more zagotavljati potrebne podpore, ki jo potrebuje. »Zlasti nas skrbi področje dolgotrajne oskrbe tako zaradi težav pri prepočasnem uveljavljanju oskrbe na domu kot tudi zaradi premajhnega obsega storitev, ki ne omogoča kvalitetnega bivanja v domačem okolju,« je še dejala.

Jože Kropivnik, direktor CUDV Črna na Koroškem, je spomnil, da je za uspeh deinstitucionalizacije ključno dobro sodelovanje, izvajati pa se mora z uporabnikom in za uporabnika v tolikšni meri, kot jo ta zmore. »Pri tem pa ne smemo pozabiti na prilagajanje zakonodaje, pri čemer ne gre samo za prilagajanje normativov in infrastrukture, ampak tudi za spreminjanje procesov dela ter ustvarjanje pogojev za uspešno vključevanje uporabnikov v lokalna okolja,« je še poudaril Koprivnik in dodal, da je pri iskanju primernih načinov vključevanja v skupnost ključno ne posegati v pravice drugih.

V Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS) menijo, da je treba razvijati tako skupnostno kot institucionalno obliko oskrbe starejših. Pričakujejo, da bodo s starejšimi v institucijah prihajali v stik le visoko empatični, usposobljeni ljudje, ki bodo primerno nagrajeni in spoštovani, je dejala predsednica ZDUS Zdenka Jan. S svojim pred 20 leti razvitim programom skušajo s pomočjo 3.500 prostovoljci dostopiti do starejših nad 69 let in jim pomagati v njihovih stiskah ter razbremeniti svojce. Obenem pa na ta način pridobijo tudi informacije o nasilju nad njimi, s tem zaustavijo ali celo preprečijo to nehumano ravnanje, je še povedala.

Predsednik društva Ozara mag. Bogdan Dobnik je dejal, da deinstitucionalizacija pomembno vpliva na destigmatizacijo oseb s težavami v duševnem zdravju, njihovo vključenost v družbo, povečano udeležbo ter krepitev njihove moči. Prav tako spodbuja oblikovanje storitev, ki izhajajo iz vsakdanjih potreb teh oseb. Zato ne sme ostati zgolj mrtva črka na papirju in težko izgovorljiva beseda, temveč mora postati naša skupna vizija, s katero lahko zagotovimo ustrezno skrb za vsakogar v skupnosti. Le tako bomo ustvarili pravičnejšo in bolj vključujočo družbo za vse.

Da bi lahko govorili o resnični deinstitucionalizaciji, je treba razumeti njen pomen in pristopiti k realizaciji preštevilnih projektov in oživiti ter podpreti dobre prakse, ki so v državi vzniknile skozi pobude posameznikov, vendar do sedaj niso naletele na posluh odločevalcev, je poudarila namestnica varuha dr. Dijana Možina Zupanc.

Udeleženci so ob koncu posveta sprejeli zaključke in oblikovali naslednja priporočila:

1. Varuh priporoča, naj država vzpostavi celovit proces deinstitucionalizacije nediskriminatorno, za vse osebe, ne glede na starost ali katero drugo osebno okoliščino. Žal pa se marca letos sprejeta strategija za deinstitucionalizacijo nanaša le na otroke in odrasle z invalidnostjo, ne pa tudi na starejše.
2. Vsak ima pravico živeti v skupnosti, zato mora biti osrednji cilj prenove obstoječega sistema individualna podpora, ki spodbuja polno vključevanje v skupnost in hkrati spodbuja medgeneracijsko sodelovanje.
3. Proces deinstitucionalizacije v Sloveniji je prepočasen, pomanjkljiv in neučinkovit. Nemudoma je treba vzpostaviti dobro delujoče različne individualizirane oblike pomoči in socialnih in zdravstvenih storitev, kot so na primer pomoč na domu, oskrbovana stanovanja, dostopna osebna asistenca za vse oblike invalidnosti, močna patronažna služba in druge. Za vse omenjene storitve je treba zagotoviti, da je o njih javnost na ustrezen in pregleden način seznanjena (po načelu vse na enem mestu).
4. Varuh priporoča, da država zagotovi ustrezno dodatno in redno usposabljanje zaposlenih in drugih izvajalcev pomoči v tem sektorju, da se bodo storitve izvajale strokovno in učinkovito. Storitve morajo biti zagotovljene v skladu s prilagojenimi standardi in normativi, delo pa ustrezno ovrednoteno in plačano.
5. Nujne so spremembe zakonodaje in podzakonskih predpisov, ki bodo omogočile dostopen, učinkovit in finančno vzdržen fleksibilen sistem, usmerjen v zagotavljanje ustreznega podpornega okolja ter kakovostno in varno oskrbo, ki izhaja iz človeka in njegovih potreb. Država naj vzpostavi tudi okvir, ki bo obstoječim institucijam socialnega varstva omogočal nadgradnjo njihovih storitev v smer skupnostne oskrbe.
6. Le družba, ki že skozi proces izobraževanja sistemsko skrbi za opolnomočanje in vzgojo na tem področju, bo lahko na vključujoč in empatičen način poskrbela za dejansko deinstitucionalizacijo oziroma skupnostno skrb tudi v praksi.

Varuh poziva pristojne ministre, predsednika Vlade Republike Slovenije in Državni zbor Republike Slovenije, da začnejo nemudoma uresničevati priporočila iz tega posveta in se s konkretno časovnico zavežejo k njihovi uresničitvi.