Na Varuha človekovih pravic RS (v nadaljevanju: Varuh) se je pobudnica, ki so ji na Centru za socialno delo Kamnik (v nadaljevanju: CSD Kamnik) pojasnili, da njen polnoletni sin ne more pridobiti statusa invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (v nadaljevanju: ZDVDTP), dokler bo imel status dijaka. Varuh v ZDVDTP ni našel določbe, iz katere bi izhajalo, da bi bilo status invalida po omenjenem zakonu polnoletni osebi mogoče priznati šele po zaključku šolanja, zato smo se na CSD Kamnik obrnili za pojasnila, na kakšni pravni podlagi so pobudni odgovorili, da bodo status invalida za njenega sina lahko urejali šele, ko ne bo imel več statusa dijaka. CSD Kamnik se do vprašanja Varuha ni neposredno opredelil. Po več urgencah in preteku približno polovice leta pa smo prejeli odgovor CSD Kamnik, da je bilo sinu pobudnice in še štirim drugim upravičencem invalidsko nadomestilo priznano od njegove polnoletnosti dalje (torej tudi za nazaj).
Glede na to, da je pobudnica z našo pomočjo uspela, smo z obravnavo konkretne zadeve zaključili. Na podlagi drugega odstavka 9. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) v povezavi s 6. in 28. člena ZVarCP pa smo se s prošnjo obrnili še na druge območne centre za socialno delo, da nas seznanijo, kako so uporabljali določbe ZDVDTP; torej, ali so vlagatelju status invalida (in s tem invalidsko nadomestilo) priznali od polnoletnosti dalje, ali šele po koncu šolanja, ter kako uporabljajo smiselno podobne določbe ZSVI; torej, ali se vlagatelju status invalida (in s tem invalidsko nadomestilo) prizna s polnoletnostjo, ali šele po koncu šolanja. Vsi centri za socialno delo so nam odgovorili.
Varuh je ugotovil, da je bila praksa centrov za socialno delo v zvezi s priznavanjem statusa invalida različna. Velika večina centrov je status invalida po ZDVDTP priznavala od polnoletnosti dalje. Manjše število (Center za socialno delo Spodnje Podravje; Center za socialno delo Osrednja Slovenija – enota Kamnik, Center za socialno delo Gorenjska; enota Škofja Loka; Center za socialno delo Dolenjska in Bela Krajina) pa je status invalida po ZDVDTP priznavalo v odvisnosti od zaključka šolanja. Pri tem nekateri izmed naštetih centrov vlagateljem kategorično niso priznavali statusa invalida po 18. letu, če so se šolali. Nekateri centri pa so status invalida po ZDVDTP priznavali le tistim, ki so se šolali v posebnem programu vzgoje in izobraževanja, ne pa tistimi, ki so bili vključeni v redni program šolanja in so se usposabljali za samostojno življenje in delo. Pri tem so se sklicevali na določbe ZDVDTP, da se status invalida priznava osebam, ki »se ne morejo usposobiti za samostojni življenje in delo«; oseba, ki se redno šola, pa se s tem vendarle usposablja za samostojno življenje, so ocenili.
Varuh kot nesprejemljivo in brez pravne podlage šteje prakso centrov za socialno delo, ki posameznikom, ki so izpolnjevali pogoje za priznavanje statusa invalida po ZDVDTP, kategorično niso priznavali statusa invalida po 18. letu, če so se le-ti šolali. Po njegovem mnenju bi se moral status invalida po ZDVDTP osebam, ki so imele status učenca ali dijaka, ker so obiskovali posebni program vzgoje in izobraževanja, z 18. letom nedvoumno priznati. Kot dopustno pa je mogoče šteti stališče nekaterih centrov, ki statusa niso priznavali tistim vlagateljem vloge za priznanje statusa invalida po ZDVDTP, ki so se bili sposobni vključiti v redno izobraževanje in usposabljanje za delo.
S sprejetjem ZSVI je ZDVDTP prenehal veljati. Kot je pravilno izpostavil eden izmed centrov za socialno delo, se je od uveljavitve ZDVDTP pa do sprejetja ZSVI pojmovanje invalidnosti bistveno spremenilo. In sicer ne gre več zato, da so invalidne osebe nesposobne za samostojno življenje in delo, ampak predvsem za to, da se jih usposobi za samostojno življenje, da se jim omogoči pogoje za čim boljše vključevanje v širšo družbo, v izobraževanje in usposabljanje ter vključevanje v zaposlitvene programe. Varuh ugotavlja, da vsi centri, ki so že obravnavali vlogo za pridobitev statusa invalida po ZSVI, tega priznajo z 18. letom, če je vloga pravočasno vložena.
Nejasnosti so se pokazale le pri vprašanju, od kdaj se invalidu prizna status invalida po ZSVI, če je vloga zanj vložena po 18. letu (npr. ker je do invalidnosti prišlo šele po 18 letu ali ko vloga ni pravočasno vložena, ipd). Eden izmed centrov nam je povedal, da status invalida priznava z dnem nastanka invalidnosti, drugi se je spraševal, ali naj prizna status z dnem vložitve vloge, ali šele s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge. Ugotovili smo, da večina centrov v takšnem primeru status prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge. Pri tem pa se je več centov sklicevalo na Zakon o splošnem upravnem postopku (slednje naj bi jim svetovali na MDDSZ, kar pa sami zanikajo), ki pa ustrezne določbe v ta namen ne vsebuje, kar je tudi razumljivo, saj so tovrstna pravila navadno določena v področni zakonodaji.
Varuh je ugotovil, da ZSVI ne vsebuje določbe o tem, kdaj naj se upravičencu prizna status invalida, če ta zanj zaprosi po 18. letu. MDDSZ je zato opozoril, da gre za pravno praznino, ki bi jo moral zakonodajalec ustrezno zapolniti, ter predlagal, da se posameznikom, ki jim status invalida po ZDVDTP ni bil priznan zaradi šolanja, popravijo krivice za nazaj. MDDSZ se ni opredelilo do tega stališča Varuha o popravi krivic. V zvezi z ugotovitvijo, da ZSVI vsebuje pravno praznino v zvezi s časom priznanja invalidnosti pa je sporočilo, da so na Direktoratu za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja pristopili k pripravi sprememb in dopolnitev navedenega zakona, s katerimi nameravajo pravno praznino ustrezno urediti. 9.5-17/2020
