Že v lanskem letnem poročilu smo izpostavili pomisleke ob vprašanju nalaganja bremen stroškov arheološke raziskave investitorju. Ustava sicer varstvo kulturne dediščine nalaga državi in občinam, hkrati pa mora vsakdo varovati kulturno dediščino. Za raziskave vnaprej neznane arheološke dediščine, odkrite med gradbenimi deli, ima Ministrstvo za kulturo na voljo proračunska sredstva. Drugače pa je z gradnjo na območju, ki je arheološko že zavarovano in vpisano v register kulturne dediščine. V eni izmed pobud smo bili znova seznanjeni s težavami pobudnika z območja Ptuja, ki je želel graditi zasebno stanovanjsko hišo.

Od Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije smo prejeli pojasnilo, da so pri taki gradnji vse morebitne omejitve in pogoji za posege vnaprej razvidni iz lokacijske informacije. Vlagatelj mora v takem položaju prostovoljno prevzeti nase vse posledice, med katere sodi tudi obveznost zagotoviti finančno kritje za arheološke raziskave, seveda če so te s kulturnovarstvenimi akti sploh dovoljene. Zavod meni, da je dolžnost investitorja usklajena z načelom polluter pays iz Evropske konvencije o varstvu arheološke dediščine. Načelo, po katerem se breme financiranja arheoloških dejavnosti nalaga investitorjem novih projektov (ki imajo od tega zasebno korist), je zaslediti tudi v Unescovih priporočilih. Zavod je izrazil mnenje, da bi bilo nedvomno smiselno in upravičeno, da bi država zbrala namenska sredstva za solidarnostno pokrivanje stroškov varovanja arheološke (in druge kulturne) dediščine v primeru malih investitorjev stanovanjske gradnje za lastne potrebe. Ob tem navajajo tuje zglede, kjer se sredstva v tak namen zbirajo s posebnim davkom na posege v prostor.

Določitev bremen investitorju je v podobnih primerih torej zakonita in ima temelj celo v Ustavi, vendar trenutno ni instrumentov za razbremenjevanje investitorjev, ne glede na namen naložbe in njeno lokacijo. Ugotovili smo, da bi lahko v podobnih okoliščinah kot v navedenem primeru takšna bremena utegnila pomeniti čezmeren poseg v možnost razpolaganja z lastninsko pravico, ki jo varujeta 33. člen Ustave RS in 1. člen 1. protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. 1.0-7/2005