Pobudnik (podmladek politične stranke) je javno prireditev nameraval organizirati na javni površini v občinski lasti, občina pa je kot lastnica površine z dopisom in brez obrazložitve odklonila njegovo prošnjo.  Zakon o javnih zbiranjih (ZJZ) v 14. členu namreč določa, da mora organizator prireditve prijavi priložiti soglasje lastnika zemljišča, na katerem se organizira prireditev.

Varuh je ugotovil, da je občina v postopku izdaje soglasja sicer ravnala v skladu z zakonodajo, vendar pa je pri tem prekomerno posegla v ustavno pravico do zbiranja in združevanja. Ocenili smo, da je pobuda utemeljena. Pravica do zbiranja in združevanja iz 42. člena Ustave RS izvira iz načela demokracije in je tesno povezana s svobodo izražanja. Če želimo govoriti o učinkovitem delovanju demokracije, moramo pustiti dovolj odprtega prostora za izražanje informacij, mnenj, kritik, idej in pogledov na svet. Pobudnik je bil podmladek politične stranke, poseg v pravico do zbiranja pa bi v tem primeru lahko pomenil poseg v svobodo političnega delovanja kot posebnega vidika svobode izražanja; svobodno politično delovanje, ki zajema tako delovanje političnih strank kot tudi dejanja posameznih državljanov, je osrednjega pomena za vsako demokratično družbo, če naj temelji na vrednotah pluralizma, enakosti in učinkovitega vpliva ljudstva na izvrševanje državne oblasti. Kadar občina kot lastnica odloča o izdaji soglasja lastnika v postopkih prijave javnega shoda na javni površini, je potrebno upoštevati, da v takem postopku odloča o uresničitvi pobudnikove pravice do zbiranja, ki je lahko omejena le, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni (tretji odstavek 42. člena Ustave RS).

Poleg tega smo ugotovili, da lastninska pravica občine na javni površini ni absolutna, pač pa omejena z določbo 2. člena Zakona o graditvi objektov, ki pravi, da je javna površina tista, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem. Gre za dobrine, ki so namenjene splošni in enakopravni uporabi državljanov, ta uporaba pa se lahko izvršuje zgolj strogo v skladu z namenom posamezne stvari ali na običajen in družbeno priznan način. Po naravi stvari se javna zborovanja odvijajo na javnih površinah, saj le na ta način lahko dosežejo svoj namen.

Ugotovili smo, da zakonska ureditev občini omogoča arbitrarno odločanje pri izdaji soglasja k javnemu shodu na javni površini v njeni lasti. Lastnik javne površine s samovoljno, neargumentirano in dokončno odločitvijo brez možnosti pravnih sredstev povzroči, da vsebina ustavnih pravic do javnega zborovanja in svobode izražanja povsem zvodeni. Na Ministrstvo za notranje zadeve smo zato naslovili predlog, da se zaradi pravne varnosti pri uveljavljanju ustavne pravice do zbiranja in združevanja v ZJZ posebej uredijo pogoji in postopek izdaje soglasja lastnika oziroma upravljavca za primere, ko je nepremičnina v lasti države ali občine in je hkrati tudi javno dobro ali javna površina. V razmislek pri pripravi dopolnitev zakona smo ministrstvu ponudili tudi konkretne predloge možnih rešitev. Ministrstvo nam je sporočilo, da je Vladi RS že predlagalo, da podpre Predlog zakona o dopolnitvi ZJZ, po katerem soglasje lastnika ne bo več potrebno v primerih, če gre za javno površino, ki je tudi sicer namenjena zbiranju ljudi in njeni prosti uporabi, izvedba shoda pa ni v nasprotju v njenim namenom.  

Do sprejema ustreznih sprememb ZJZ je Varuh občini priporočil, da soglasje za uporabo javne površine ali javnega dobra za javni shod ali prireditev odkloni le v primeru, da bi bil namen javnega shoda oziroma prireditve v nasprotju s splošno rabo predmetne nepremičnine. Varuh je občini tudi priporočil, da se pobudnikom opraviči za poseg v ustavno pravico do zbiranja in združevanja. Občina nam je odgovorila, da bo upoštevala vsa naša priporočila (1.3-3/2010).