Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je obravnaval problematiko priznanja posebne davčne olajšave za vzdrževanega družinskega člana zavezanca, točneje za starše oziroma posvojitelje. Kot določa deveti odstavek 115. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) so do navedene olajšave upravičeni zavezanci, če starši oziroma posvojitelji, ki nimajo lastnih dohodkov za preživljanje oziroma so ti manjši od višine posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, določene v 3. točki prvega odstavka 114. člena ZDoh-2, živijo z zavezancem v skupnem gospodinjstvu ali so v institucionalnem varstvu v socialno varstvenem zavodu in zavezanec krije stroške teh storitev ter pod enakimi pogoji tudi starši oziroma posvojitelji zavezančevega zakonca, če zakonec ni zavezanec za dohodnino.

Ker je Varuh pri svojem delu naletel na primere, ko pobudniki preživljajo starše, ki ne bivajo z njimi v skupnem gospodinjstvu, smo Ministrstvo za finance (MF) prosili za pojasnila o razlogih za zakonsko ureditev, ki pri uveljavljanju navedene davčne olajšave izključuje primere, ko starši oziroma posvojitelji z zavezanci ne bivajo v skupnem gospodinjstvu, zavezanci pa jih dejansko preživljajo.

MF je v svojem odgovoru zapisalo, da gre za zapletene življenjske situacije in bi bila vzpostavitev sistema, ki bi temeljila na ugotavljanju dejanskega nastopa dolžnosti preživljanja staršev za konkretno osebo, v praksi administrativno zelo težavna in dolgotrajna ter stroškovno neučinkovita. Varuh je v dodatni poizvedbi izrazil pričakovanje za pridobitev podrobnejših pojasnil v zvezi z navedenim. Zanimalo ga je tudi, ali je predlagatelj zakona pri pripravi takšne ureditve opravil tehtanje med domnevnimi administrativnimi težavami ter pravico, ki bi sicer šla posameznemu zavezancu, ki mu drug zakon (124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) sicer nalaga dolžnost po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti (ne glede na to, kje ti prebivajo). MF se je ponovno odzvalo s pojasnilom, da je izhodišče za vzpostavitev celotnega sistema olajšav povsod enako, to je pavšalna ocena stroškov. Naveden sistem je bil uveden zaradi administrativne enostavnosti, saj torej temelji na pavšalni oceni stroškov in ne na dejanskem ugotavljanju stroškov preživljanja. Izrazili so stališče, da bi bilo dokazovanje nastalih stroškov, ki so povezani s preživljanjem staršev, ki ne živijo v skupnem gospodinjstvu z davčnim zavezancem ali v institucionalnem varstvu zelo zahtevno, zamudno in do določene mere tudi nemogoče. Kot dodaten argument pa so zapisali, da si preživljavec sam lahko izbere, na kakšen način bo poskrbel za preživljanje osebe, ki lahko preživljanje od njega zahteva, kar pomeni, da lahko pri svoji odločitvi upošteva tudi davčni vidik in se lahko odloči za preživljanje na način, ki bo davčno zanj bolj ugoden.

Pobuda je bila utemeljena. Varuh meni, da gre pri navedeni ureditvi za nepravičnost, ki postavlja zavezance, ki s starši oziroma posvojitelji, katere preživljajo, ne bivajo v skupnem gospodinjstvu, v neenak položaj z upravičenci do posebne olajšave. Pri tem Varuh poudarja, da morda nekateri zavezanci niti nimajo možnosti, da bi preživljance sprejeli v svoje gospodinjstvo oziroma jih s pozornostjo do njihovega osebnega dostojanstva ne želijo siliti v zavodsko namestitev. 5.5-3/2016