Pobudnica je v pobudi Varuhu človekovih pravic (Varuh) navajala, da je bila zadnje tri mesece v letu 2013 zaposlena pri delodajalcu, kjer je bila žrtev trpinčenja na delovnem mestu. Moč za prijavo kršitev na Inšpektorat RS za delo (IRSD) je zbrala šele po letu in pol. Najprej se je na IRSD obrnila z vprašanjem o dopustnosti vložitve prijave zoper bivšega delodajalca. V začetku oktobra 2015 je prejela odgovor (strokovno pomoč), na podlagi katerega je nato takoj vložila prijavo zoper bivšega delodajalca. Konec oktobra 2015 je prosila za odgovor, ki pa ga ni prejela. Zato se je v marcu 2016 obrnila na Varuha in prosila, da ji pomagamo ugotoviti, kaj se je zgodilo z njeno prijavo.

V zvezi z obravnavo pobude smo opravili poizvedbo pri IRSD. Iz odgovora, ki smo ga prejeli, je izhajalo, da je pristojna inšpektorica v aprilu 2016 pri delodajalcu opravila dva inšpekcijska pregleda. Ob inšpekcijskem nadzoru ni bilo mogoče ugotoviti, da bi se v času trajanja delovnega razmerja ali po njegovem prenehanju pobudnica kadarkoli pritožila pri delodajalcu glede trpinčenja na delovnem mestu. Delodajalec je v inšpekcijskem postopku predložil tudi Pravilnik o preprečevanju mobbinga in drugih oblik trpinčenja na delovnem mestu, ki ga je sprejel v marcu 2012. V zvezi s tem je inšpektorica ugotovila, da delodajalec delavcev z vsebino omenjenega pravilnika ni ustrezno seznanil, kot to zahteva Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1). Zato je delodajalcu izdala ureditveno odločbo, s katero mu je odredila ustrezno izvajanje zakona.

Iz odgovora IRSD smo razbrali, da je bil inšpekcijski pregled pri delodajalcu opravljen šele po prejemu naše poizvedbe. Glede na navedeno, smo na IRSD posredovali še en dopis, v katerem smo opozorili, da morajo biti inšpekcijski postopki učinkoviti. To pa je mogoče le, če so opravljeni v razumnem roku. V primeru pobudnice je morebitni prekršek delodajalca, ki sicer v postopku ni bil ugotovljen, zastaral že mnogo pred uvedbo samega postopka, pri čemer je bila prijava vložena pravočasno. Znano nam je, da zaradi kadrovske stiske IRSD prihaja do zamud pri obravnavanju prijav. Ob poudarjanju, da mora država zagotoviti pogoje za učinkovitejše inšpekcijske postopke tudi sami že vrsto let opozarjamo na premajhno število inšpektorjev za delo. Razumemo, da v tem primeru ni šlo za prednostno zadevo. Ne glede na navedeno pa menimo, da je učinkovit nadzor mogoč le, če je opravljen pravočasno. IRSD smo opozorili tudi, da pobudnica ni bila seznanjena, kaj se dogaja z obravnavo njene vloge. Znano je, da IRSD prijavitelja na njegovo zahtevo seznani o ugotovitvah in morebitnih ukrepih po zaključku inšpekcijskega postopka. Zato smo IRSD opozorili, da bi morda informacijo o tem kazalo vključiti v prva pojasnila, ki jih IRSD pošlje delavcem v okviru strokovne pomoči. Ugotavljamo namreč, da prijavitelji s tem niso seznanjeni in potem ne vedo, kaj se dogaja z njihovimi prijavami. Če bi bilo pobudnici v dopisu, v katerem je prejela strokovno pomoč, sporočeno, da bo v primeru podaje prijave seznanjena z ugotovitvami in morebitnimi ukrepi IRSD šele po zaključku postopka in samo, če bo to izrecno zahtevala, potem bi že na podlagi tega vedela, da postopek v zvezi z njeno prijavo še ni zaključen.

V odgovoru nam je IRSD podrobneje pojasnil, kako so obravnavali  prijavo in razloge za tako obravnavo. IRSD prejme letno tudi več kot 6.000 prijav, ki jih obravnava skupno približno 80 inšpektorjev za delo. Velika večina prijav se nanaša na področje nadzora delovnih razmerij, inšpektorjev s tega področja pa je le okoli 40. Poleg prijav opravljajo inšpektorji kontrolne inšpekcijske preglede in inšpekcijske nadzore v okviru usmerjenih akcij, nudijo tudi strokovno pomoč in osebno sprejemajo stranke ter prijavitelje ipd. Ker pa je obseg dela praktično iz dneva v dan večji, inšpektorji pa preobremenjeni, je IRSD v letu 2013 sprejel interno navodilo o načinu dodeljevanja zadev. Ta določa, da IRSD obravnava zadeve praviloma po vrstnem redu pripada, prednostno pa obravnava zadeve, ki so kot take določene z zakonom ali z omenjenim navodilom (to so zlasti zadeve, pri katerih je iz razpoložljivih informacij mogoče razbrati, da obstaja resna in neposredna nevarnost za življenje ali zdravje Ijudi, ko iz vloge ali zaprosila neposredno izhaja, da je na rok vezano uveljavljanje kakšne pravice ali izpolnitev obveznosti, da obstaja sum storitve kaznivega dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost, da je udeleženo večje število dalavcev oz. da so prizadete pravice večjega števila delavcev, da gre za nezgodo pri delu, v kateri se smrtno poškoduje delavec, ipd.).

Prijava pobudnice glede domnevnih kršitev trpinčenja na delovnem mestu je bila podana v začetku marca 2013, iz nje pa je bilo razbrati, da naj bi se dejanja, ki so ji povzročila stisko, dogajala pred slabima dvema letoma, ko je delala pri delodajalcu, v letu 2014 pa se kršitve niso več dogajale. Glede na to:

• da v prijavi ni šlo za nobeno od zadev, ki bi glede na zgoraj navedeno opravičevale prednostno obravnavo,
• da na IRSD prejmejo veliko število vlog, ki spadajo glede na zgornje kriterije med prednostne,
• da je pobudnica že pred vložitvijo prijave prejela odgovor v smislu strokovne pomoči, kjer so ji bile na splošno navedene možnosti ukrepanja in sodnega varstva v zvezi z vprašanji, ki jih je izpostavila,
• da je že sama navedla, da je do kršitev, ki naj bi bile predmet nadzora, prišlo že pred skoraj dvema letoma, trpinčenje na delovnem mestu pa inšpektor izredno težko ugotavlja že v primeru, ko delovno razmerje pri delodajalcu, kjer naj bi bil delavec šikaniran, še traja; v primeru, ko delavec pri delodajalcu sploh ne dela več, pa je ugotavljanje elementov trpinčenja s strani inšpektorja praktično nemogoče (pač pa je lahko učinkovito le sodno varstvo, o čemer je bila pobudnica v strokovni pomoči že seznanjena),
• da po mnenju IRSD ugotovitve inšpekcijskega nadzora ne bi mogle v ničemer vplivati na pravni položaj pobudnice,
• zadeva ni bila obravnavana prednostno.

Glede našega predloga, da bi v svoje strokovne pomoči, ki jih pripravlja za delavce, vključili tudi navedbo o tem, da IRSD prijavitelja na njegovo zahtevo seznani o ugotovitvah in morebitnih ukrepih po zaključku inšpekcijskega postopka, pa nas je IRSD seznanil, da doslej to ni bila njihova stalna praksa. Iz zakonov, ki določajo njihove pristojnosti, namreč ne izhaja, da bi morali vlagatelje vlog na IRSD o tem posebej opozarjati. Zato tega niso vedno pisali v odgovore delavcem, ki bi lahko bili potencialni prijavitelji. Opažajo pa tudi, da se v primerih, ko se delavci na njih obrnejo po strokovno pomoč, le redko nato odločijo dejansko podati prijavo na IRSD. Zato so prijavitelja na to opozorili le v tistih primerih, ko je iz vloge izhajala potreba po tovrstni informaciji. Vprašanja delavcev so največkrat namreč zelo splošna, zato se trudijo, da bi bili tudi odgovori karseda vsebinsko (z vidika materialnih določb delovne zakonodaje) ustrezni, jedrnati in razumljivi prava neuki stranki, hkrati pa ne preobsežni, da je ne bi zmedli. Pobudnica je na primer v svojem vprašanju napisala zgolj: »Zanima me, če je možno prijaviti mobing, trpinčenje na delovnem mestu, ki se je dogajal v preteklosti.« V tej smeri so ji tudi ustrezno odgovorili.

Pojasnila IRSD razumemo. Žal pa zgolj potrjujejo, da inšpekcijski postopki niso tako učinkoviti, kot bi morali biti, da do kršitev pravic delavcev ne bi prihajalo, oziroma, da bi bile te ustrezno sankcionirane. O tem smo pisali že večkrat, tudi v vseh naših zadnjih letnih poročilih. Vlado in državni zbor že vrsto let opozarjamo na premajhno število inšpektorjev za delo, sploh glede na rastoče število pravnih subjektov na trgu. Žal izboljšanja razmer ne moremo ugotoviti, zato na navedeno ponovno opozarjamo. Pobudo smo ocenili kot utemeljeno. 4.1-2/2016