Spoštovane rotarijke in rotarijci, spoštovani visoki gostje in obiskovalci današnjega srečanja!

Ko se odločam, na katero od številnih vabil naj se kot varuhinja človekovih pravic odzovem, si vedno zastavim štiri vprašanja:

- Kakšen je motiv organizatorja za povabilo?
- Kaj moja prisotnost na prireditvi pomeni za dejavnost organizatorja?
- Kako je dejavnost povezana z varovanjem človekovih pravic?
- Kakšen je lahko moj prispevek k tej dejavnosti in hkrati k varovanju človekovih pravic?

V pogovoru z gospodoma Otmarjem Zornom in magistrom Alešem Drenikom smo hitro prepoznali skupni motiv, ki vodi tako Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, kot  mednarodno organizacijo Rotary - pomagati takrat, ko pomoč države odpove ali pa ta ni dovolj, da bi olajšali življenje tistim, ki zaradi zdravstvenih ali drugačnih težav občutijo prikrajšanost različnih vrst. Drugi skupni motiv pa je sprejemanje visokih etičnih načel v delovanju obeh institucij.

Sama nisem rotarijka, zato sem se za današnjo priložnost dodatno poučila o delovanju Rotary-ja, katerega dejavnost sem spremljala "od zunaj" vse od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se začeli ustanavljati Rotary klubi v Sloveniji. Za zunanjega opazovalca so bili ti klubi takrat nekoliko skrivnostne, dobro organizirane skupine posameznikov, ki so sicer uživali ugled v širšem okolju. Pravim posameznikov, kajti prvih osem desetletij svojega obstoja je bil Rotary popolnoma "moški klub" - zdaj so ženske že sestavni del združenja, ne pa še vseh klubov.

Bolj kot oblika in organiziranost združenja Rotary pa je pomembno poslanstvo, ki ga rotarijci in rotarijke opravljate. S svojo nesebičnostjo, toleranco, miroljubnostjo in razumevanjem ter izrazito pripravljenostjo pomagati, dajete jasno sporočilo tudi drugim ljudem: pomagati na način, ki je za prejemnika pomoči učinkovit in ohranja njegovo dostojanstvo.

Kot varuhinja človekovih pravic se pogosto srečujem z ljudmi, ki jih življenje postavlja pred težke preizkušnje, s posamezniki, ki sami ne zmorejo bremen materialne ali socialne narave. Moja dolžnost je, da preverim ali so od države dobili vse, kar jim po zakonih pripada - in največkrat ugotovim, da je tako. Vendar državna pomoč dostikrat ni dovolj, da bi se izognili revščini. Posebno hudo je pri starejših, ki živijo sami, imajo skromne dohodke, so bolni in osamljeni. Čeprav se zdi, da je za invalide v naši državi dobro poskrbljeno, pa vidimo, da za sodobne pripomočke in za človeško asistenco obstajajo finančne omejitve - kar mnogim invalidom narekuje drugačen način življenja, kot bi si ga želeli živeti. Mnoge dobrodelne dejavnosti skušajo zapolniti te vrzeli, a od prizadetega posameznika zahtevajo določeno izpostavljenost javnosti.

Tega pa ne zmore ali ne želi vsak. Tako sem pri svojem delu spoznala, da so senzorni invalidi, torej slepi in gluhi, odrinjeni na stran. Njihovo vključevanje v družbo je oteženo, še posebej gluhim. Stvari, ki se nam zdijo samoumevne, kot je spremljanje televizijskih poročil ali poslušanje čudovite glasbe, so za njih nedosegljive. Takšno pa ostaja tudi visokošolsko izobraževanje, ki v Sloveniji nima posluha za njih ali pa rehabilitacijski postopki, ki se končajo z osnovnim šolanjem. Za gluhe, ki so zaradi slabše izobrazbe in skromnih zaposlitvenih možnosti tudi materialno deprivilegirani, bi država morala narediti več. Do takrat pa jim lahko in moramo pomagati drugi. Dovolite mi en skromen namig - štipendija za gluhega študenta bi pomenila plemenito dejanje, življenju mladega človeka pa dala novo dimenzijo in upanje. Eppur si muove!

Spoštovani rotarijke in rotarijci, vaše delovanje jasno in trajno prispeva k spoštovanju in utrjevanju človekovega dostojanstva ter vrednot, ki so pomembne za varovanje človekovih pravic. Želim vam, da bi zaživeli tudi kot samostojni distrikt in na ta način postali še bolj uspešni in prepoznavni.

Dr. Zdenka Čebašek-Travnik, dr. med.
varuhinja človekovih pravic