Konvencija o otrokovih pravicah opredeljuje pravice, ki naj bi jihotroci uživali, ter obveznosti, ki jih mora država v ta namenizpolnjevati. Uresničevanje določil Konvencije pomeni tudi skrb za karnajbolj dosledno spoštovanje in uresničevanje njenega 34. člena, kiopredeljuje problematiko spolnih zlorab, in 19. člena, ki v prvemodstavku govori o zavarovanju otrok pred vsemi oblikami duševnega alitelesnega nasilja, vključno s spolnimi zlorabami, kadar je otrok vokrilju družine (pod skrbništvom staršev, zakonitih skrbnikov ipd.).Kot glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otrokom Konvencija v3. členu sicer poudarja njegove največje koristi, vendar ob vodilniusmeritvi, da je družina temeljna družbena skupina in kot takšna zaotroka najpomembnejša, z vsebino 9. in 19. člena zaščiti otroka tudipred zlorabo s strani staršev oziroma odraslih. Otroci so izjemnoranljivi in nezaščiteni v odnosu z odraslimi, ki so zanje pomembni.Kazniva dejanja, kot so spolna zloraba slabotne osebe, spolni napad naosebo, mlajšo od petnajst let in kršitev spolne nedotakljivosti zzlorabo položaja izzivajo v javnosti različne odmeve, saj zadevajosociokulturne norme in vrednote naše družbe. Spolne zlorabe otrok sorealen družbeni pojav in problem, ki terja kar najhitrejše odzive mrežeinstitucij in različnih profesionalnih dejavnosti.

Zaščita otrok pred spolnim nasiljem in zlorabami je mogoča le obceloviti obravnavi, ki zajame tako (potencialne) žrtve, kot tudistorilce. Usmerjena obravnava storilcev kaznivih dejanj zoper spolnonedotakljivost predstavlja način zagotavljanja večje varnostiposameznika (potencialne žrtve) in družbe, zato mora biti zakonskourejena, kar umešča obravnavo spolnih zlorab onkraj strokovnih okvirovna polje politike. Marsikdo težko razpravlja o spolnosti, o otrocih kotžrtvah spolnega nasilja pa še toliko težje. Vendar nezmožnost odraslih,da bi ubesedili svoje strahove, zadrego in dvome, ter priznali, dasvet, v katerem živimo, ni (nujno) v »otrokovem najboljšem interesu«,ne odpravi problema.

Posnetek stanja na področju obravnave spolnih zlorab, ki smo ga v Uraduvaruha človekovih pravic začeli pripravljati, odraža nekatereznačilnosti prevladujočega odnosa do te problematike. Modeli obravnavestorilcev so se v tujini prilagajali naraščanju tovrstne kriminalitete.Med različnimi rešitvami izstopa multidisciplinarni pristop kspremljanju storilcev, ki je v minulih dvajsetih letih v Združenihdržavah Amerike doživel tako znanstvene in izkustvene, kot tudizakonske potrditve.

 
TEZE

1           Družbeni okvir

Nekdaj priljubljena teza, da družina in državni organi vseskozidelujejo v otrokovem najboljšem interesu, je bila v minulem stoletjuzavrnjena kot mit. Kako »neidealen« je lahko odnos odraslih do otrok inkako institucije ne ravnajo nujno skladno z otrokovim najboljšiminteresom, kažejo primeri trpinčenja in spolnih zlorab otrok.

Vseskozi smo namreč odrasli tisti, ki razlagamo in opredeljujemopravice otrok. Urad varuha človekovih pravic R Slovenije je pričel zdejavnimi prizadevanji za zaščito otrok pred spolnimi zlorabami. Našaprizadevanja so usmerjena v razbijanje predsodkov, tabujev in vseprepogoste »zarote molka« odraslih. Zaščita otrok pred vsemi oblikamispolnega izkoriščanja in spolnih zlorab je pomemben cilj različnihmednarodnih organizacij in institucij. Naloga varuha človekovih pravicje v tem primeru skrb za kar najbolj dosledno spoštovanje inuresničevanje 34. člena Konvencije o otrokovih pravicah, ki opredeljujeto problematiko, 19. člena, ki v prvem odstavku govori o zavarovanjuotrok pred vsemi oblikami duševnega ali telesnega nasilja, vključno sspolnimi zlorabami, kadar je otrok v okrilju družine (pod skrbništvomstaršev, zakonitih skrbnikov ipd.) in 39. člena iste konvencije, kipoudarja pravico otrok, žrtev kakršnegakoli zanemarjanja, izkoriščanjaali zlorabe, do ustrezne strokovne pomoči in obravnave.

2           Odnos države do (spolno) zlorabljenih otrok

Kako, kdaj in v katerih primerih ščiti najboljši interes spolno zlorabljenega otroka država?
V katerih primerih družinskega nasilja, trpinčenja in/ali zlorab jedržavna intervencija skladna z otrokovim najboljšim interesom?

Centri za socialno delo

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)ščiti otroke tudi pred zlorabami in zanemarjanjem. Oboje je lahkorazlog za odvzem roditeljske pravice. Zanemarjanje in surovo ravnanje zotroki je inkriminirano ter opredeljeno v 201. členu Kazenskegazakonika RS. Ministrstvo za notranje zadeve je leta 1995 zabeležilo 95primerov zanemarjanja in surovega ravnanja z mladoletno osebo, centriza socialno delo v R Sloveniji pa so Ministrstvu za delo, družino insocialne zadeve leto poprej poročali o 1697 primerih trpinčenja inzlorab otrok v družinah (Začetno poročilo R Slovenije o sprejetihukrepih za uresničevanje Konvencije o otrokovih pravicah, 1997; vnadaljevanju Začetno poročilo). R Slovenija je leta 1997 (Začetnoporočilo) poročala, da za delo z žrtvami v Sloveniji še ni pripravljenaustrezna doktrina dela, postopki zbiranja dokazov v primerihzanemarjanja in zlorabe otrok pa so težavni zaradi nepovezanegadelovanja služb in počasnega ukrepanja sodišč.

Drugo poročilo R Slovenije o sprejetih ukrepih za uresničevanjeKonvencije o otrokovih pravicah (2001; v nadaljevanju Drugo poročilo)omenja multidisciplinarno obravnavo zlorabljenih, trpinčenih inzanemarjenih otrok na večini centrov za socialno delo. V strokovnihtimih naj bi različni strokovnjaki, ki že v začetni fazi zaznajoogroženost otroka, sodelovali v pripravi strategije ter izvedbi sameobravnave. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je leta 1998pripravilo smernice za delo z ogroženimi otroki, namenjene koordinacijidejavnosti, zaščiti ogroženih otrok in njihovi rehabilitaciji, s čemerse ukvarjajo različne vladne in nevladne organizacije. Glede na Drugoporočilo, je bilo leta 1999 807 otrok zanemarjenih, 592 psihološkozlorabljenih, 331 telesno in 145 spolno zlorabljenih otrok, oziroma jebilo toliko primerov zanemarjanja in zlorab odkritih.

Organi odkrivanja in pregona

Po podatkih državnega tožilstva je bilo v letih 1995 do (vključno) 2001v R Sloveniji ovadenih 1013 oseb (978 moških in 33 žensk). V istemčasovnem obdobju je bilo obsojenih 272 oseb. Razlika je očitna, čeravnoje potrebno dodati, da v veliki meri ne gre za iste zadeve, saj tožilciocenjujejo, da se zlasti v zadevah, ki niso priporne, reševanje precejpodaljša in se mnoge zaključijo šele po več letih. Večina pripornihzadev se na prvi stopnji konča v 4 do 6 mesecih od prijetja, do sodbedruge stopnje pa mine približno 9 mesecev in največ eno leto.Nepriporne zadeve pa neredko doživijo sodni epilog šele po nekaj letih.

Organi odkrivanja in pregona podatkov o žrtvah spolnih zlorab nezbirajo, pri podatkih o storilcih (osumljenih/obdolženih) pa naletimona številne težave, povezane z načinom zajemanja in razvrščanja.

Okoliščina, da žrtev kaznivega dejanja ostaja v družini (kjer je dospolne zlorabe prišlo znotraj družine) tudi po vložitvi kazenskeovadbe, ima za posledico neredko izjemne napetosti in dodatnotravmatizacijo, kar velja zlasti za družine, ki so eksistenčno odvisneod obdolženca. Težave dokazne narave se povezujejo tudi z inštitutomzastaranja. Posledice spolnega nasilja se v mnogih primerih pojavijopri žrtvah šele v puberteti in/ali adolescenci, zato je zelo težavnodokazovanje uporabe sile ali groženj.

Okoli 1000 oseb, ki so bile v letih 1995 do 2001 utemeljeno osumljenestoritve kaznivega dejanja spolna zloraba slabotne osebe (182. členKZ), spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let (183. člen KZ) inkršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja (184. člen KZ), najbi bilo tako ali drugače spolno zlorabilo določeno (približno enako?dvakrat ali trikrat večje?) število otrok in mladostnikov. Pri spolnemnapadu na osebo, mlajšo od 15 let je bilo po podatkih policije 25%žrtev starih do 7 let, 54% med 7 in 14 let, 16% žrtev pa je bilo starihod 14 do 15 let. Pomanjkljivi podatki o žrtvah dopuščajo zgoljugibanje, pa vendar – če je bilo po podatkih policije za spolni napadna osebo, mlajšo od 15 let, v obravnavanem časovnem obdobju vloženih1033 kazenskih ovadb, to pomeni (pod predpostavko, da je številokazenskih ovadb približno enako številu oškodovancev) 250 otrok, starihdo 7 let, za katere je bilo mogoče utemeljeno sumiti, da so bili žrtvespolne zlorabe.

Zdravstveno varstvo

Ministrstvo za zdravje trdi, da zlorabe, trpinčenje in zanemarjanjeotrok in žensk »štejejo med resne javno zdravstvene probleme«.

 

3           Multidisciplinarna obravnava žrtev

Razmišljanje o obravnavi spolnih zlorab otrok in pregled delovanjarazličnih institucij relativno hitro zadene ob cesarjeva nova oblačilamita o otrokovem najboljšem interesu. Otroci naj bi bili v središčupozornosti odraslih, zlasti staršev. Ti naj bi vložili tako rekočneomejen trud v prizadevanja, ki naj bi otrokom omogočila kar najboljšemožnosti za življenje. V tem zaščitniškem idealiziranem konstruktulahko postane najboljši interes otroka izgovor, razlaga in/aliopravičilo za ravnanja, ki v ničemer ne prispevajo k izboljšanjuotrokovega bio-psiho-socialnega blagostanja.

Spolno nasilje in zlorabe otrok predstavljajo družbeni pojav vse večjihrazsežnosti. Izzivajo strah, nelagodje, predvsem pa povzročajo žrtvamtrajne posledice, saj so otroci kot najbolj ranljiva in nemočnasocialna skupina dodatno izpostavljeni zaradi sprememb v procesihrasti, razvoja in zorenja. V Sloveniji poznan model multidisciplinarneobravnave in strokovnega tima pri obravnavi spolno zlorabljenih otrokne more odgovoriti na kompleksne izzive problematike spolnih zlorab,kar velja zlasti za področje spremljanja storilcev. Tuje izkušnje sopokazale, da šele ustrezna terapevtska obravnava med prestajanjemzaporne kazni, predvsem pa sistematično spremljanje za tem, do nekemere zmanjša recidivizem ter poveča občutljivost javnosti zanaraščajočo pojavnost spolnih zlorab.

 

4           Obravnava storilcev

Kljub metodološkim razlikam, ki onemogočajo neposredno primerjanjerazličnih študij, rezultati opozarjajo na pozornosti vredno stopnjorecidivizma pri storilcih spolnih zlorab otrok, ki lahko doseže tudinad 70%. Najvišja naj bi bila pri ekshibicionistih.

Večina avtorjev ugotavlja, da je spremljanje in ustrezen nadzorstorilcev, ki so bodisi pogojno obsojeni, bodisi pogojno izpuščeni izzapora, nujen. Nacionalni center za pogrešane in zlorabljene otroke ZDAje zato v sodelovanju z eminentnimi strokovnimi združenji, univerzamiin raziskovalnimi inštituti ponudil nacionalno strategijo obravnavestorilcev kot temeljno dejavnost v sklopu prizadevanj za zaščito otrokpred spolnimi zlorabami. V Veliki Britaniji so v začetku devetdesetihlet ustanovili Nacionalno združenje za razvoj obravnave storilcevspolnih zlorab, namenjeno različnim strokovnjakom, ter zavezanoširjenju informacij, raziskovalnih in praktičnih rezultatov inusposabljanju multidisciplinarnih timov. Večina programov poteka zjasnim in glavnim namenom – zaščititi otroke pred spolnimi zlorabami.Takšna usmeritev pa je zorela v strokovni in laični javnosti vsajštirideset let, saj je bilo na primer v šestdesetih letih prejšnjegastoletja nekaj pred spolno zlorabo rešenih otrok premalo tehtenargument za usmerjeno obravnavo storilcev spolnih zlorab.

V Sloveniji se s sistematično, strokovno in usmerjeno obravnavo storilcev še nismo začeli ukvarjati.

 

5           Sklep

Modeli in rešitve nekega okolja so povezani tako z normami invrednotami tega prostora, kot tudi s kulturnimi, gospodarskimi inpolitičnimi praksami in okviri. Kriminaliteta v Sloveniji posnematrende in vzorce kriminalitete industrijsko razvitih, tržnoorientiranih gospodarskih in državnih sistemov izpred nekaj let(desetletij). T. i. tranzicijske vplive lahko razumemo in prepoznavamokot stresorje oziroma sprožilne dejavnike za kriminaliteto z elementinasilja, kar je le še razlog več za razmislek o možnih rešitvah.

Posledice spolnih zlorab otrok so zastrašujoče, še zlasti, če ostanejozlorabe dolgo časa neodkrite. V mnogih primerih žrtve travmatičnedogodke izrinejo in se jih kasneje sploh več ne spomnijo, kar pa neodpravi uničujočega delovanja izrinjene vsebine. Bližnji odnos medžrtvijo in storilcem povzroči žrtvi večjo škodo kot zloraba s stranineznane osebe. S starostjo žrtve praviloma raste tudi občutek lastneodgovornosti in s tem povezani občutki krivde, ki začarani krogsklenejo in poglabljajo.

Zaščita otrok pred spolnimi zlorabami terja sestavljena in usklajenaprizadevanja tako na ravni preventivnih dejavnosti kot tudi na področjumultidisciplinarne obravnave žrtev in storilcev. Slednjim bi kazalonameniti več pozornosti, saj so podatki o recidivizmu alarmantni.Ameriški terapevti so dokaj soglasni v oceni, da gre pri storilcihspolnih zlorab za osebnostne in vedenjske motnje, ki jih ni mogoče»pozdraviti«, mogoče pa je osebe naučiti, da obvladujejo svoje impulze.Ključno v vseh terapevtskih programih je sprejemanje odgovornosti zalastno vedenje in učenje kontrole, nadzora nad svojimi dejanji invzgibi. Behavioristična in/ali kognitivna orientacija terapevtov jepokazala, da je nenadomestljivi dejavnik v procesu spremljanjastorilcev spolnih zlorab strah pred odkritjem (recidivizma). Seveda paso uspehi mogoči le ob uglašenem delovanju vseh sodelujočihstrokovnjakov v programu obravnave.

 

Doc. dr. Polona SELIČ, univ. dipl. psihologinja,

samostojna svetovalka pri varuhu človekovih pravic R Slovenije