Mag. Bojana Cvahte,svetovalka Varuha I – višja svetnica

Varuh človekovih pravic deluje v Republiki Sloveniji od leta 1995. Čeprav so pristojnosti varuha verjetno znane, pa naj vendar povzamem nekaj konkretnih podatkov, ki so zanimivi z vidika oseb, ki se na varuha obračajo s pobudami  o kršitvah njihovih pravic (oriše nekaj osnovnih pristojnosti)

Politične in državljanske, ekonomske, socialne in kulturne pravice so predmet varstva številnih zavezujočih mednarodnih konvencij, paktov in protokolov. Tudi Slovenija je pogodbenica velike večine teh instrumentov v okviru združenih narodov in Sveta Evrope. Poleg tega so človekove pravice in temeljne svoboščine v Sloveniji varovane tudi na najvišji, torej ustavnopravni ravni. Naj v tem kontekstu omenim le tiste, ki posebej izpostavljajo populacijo starejših, katerih varovanje so tema tokratnega posveta .

Posebno pomemben je 23. člen, v katerem so se države pogodbenice zavezale, da z namenom, da bi zagotavljale učinkovito uresničevanje pravic starejših oseb do socialnega varstva, neposredno ali v sodelovanju z javnimi ali zasebnimi organizacijami sprejmejo ali spodbujajo ustrezne ukrepe, katerih namen je zlasti, da:

• omogočajo starejšim osebam, da ostanejo polnopravni člani družbe tako dolgo, kot je to mogoče in to s pomočjo:

a) ustreznih sredstev, ki jim omogočajo spodobno življenje in aktivno vlogo v javnem, družbenem in kulturnem življenju;
b) informacij o službah in možnostih, dosegljivih starejšim osebam, ter o priložnostih, da jih uporabijo;

• omogočijo starejšim ljudem, da si svobodno izberejo svoj življenjski slog in zaživijo   samostojno v domačem okolju tako dolgo, kot želijo in zmorejo, s pomočjo:

a) nastanitev prilagojenih njihovim potrebam in njihovemu zdravstvenemu stanju ali    ustrezne pomoči pri prilagajanju njihove nastanitve;
b) zdravstvene nege in storitev, ki jih potrebujejo glede na svoje zdravstveno stanje;

• jamčijo starejšim osebam, ki živijo v ustanovah ustrezno pomoč, pri tem pa spoštujejo njihovo zasebnost ter sodelovanje pri odločitvah, ki se nanašajo na življenjske razmere v ustanovi.

V tem kontekstu  je potrebno omeniti še 12. člen Evropske socialne listine, ki govori o pravici do socialne varnosti in zavezi posamezne podpisnice za uresničitev te pravice, 13. člen, ki govori o pravici do socialne in zdravstvene pomoči, 14. člen, ki zagotavlja pravico do storitev socialno varstvenih služb, 15. člen, ki govori o pravici invalidnih oseb do samostojnosti, vključevanja v družbo in sodelovanja v življenjski skupnosti, 16. člen, ki govori o pravici družine do socialnega, pravnega in ekonomskega varstva, 20. člen, ki govori o enakih možnostih ne glede na spol, 30. člen, ki govor o pravici do varstva pred revščino in socialno izključenostjo, ter 31. člen, ki govori o pravici do nastanitve, če naštejem le nekatere določbe.

V luči vsega naštetega lahko ugotovimo, da je varstvo človekovih pravic tema, ki zahteva veliko stopnjo sodelovanja med vsemi nosilci odgovornosti za njihovo varovanje. Varuh človekovih pravic je prav gotovo institucija, ki lahko in mora zagotavljati  visoko stopnjo varovanja človekovih pravic na vseh področjih. Pri obravnavi  pobud se ne naslanja samo na načelo zakonitosti, ampak tudi na načelo pravičnosti, kar je še zlasti pomembno pri obravnavi pravic in svoboščin starejših.

Vsi, ki se zavedamo posledic staranja prebivalstva v EU in v Sloveniji vemo, da problem zahteva uveljavitev celovitega pristopa pri obravnavanju specifičnih potreb in pravic starejših oseb. V zahodni družbi, ki jo žene predvsem gospodarstvo in koristi, so starejši pogosto obravnavani kot breme in ne kot korist skupnosti. Nanje ne gledamo več kot na koristne in produktivne ljudi, ampak kot tveganje za sistem socialnega varstva in dejavnik, ki povzroča rast stroškov zdravstvenih in socialnih storitev. Zdi se, da dlje kot ljudje živijo, večja je politična težnja za zmanjševanje njihovih ugodnosti in storitev. Takšne stvari vsekakor ogrožajo etične vrednote, solidarnost, odgovornost in povezanost družbe.  Zato se je treba takšnim trendom ostro upreti.

Mnogi strokovnjaki ugotavljajo, da so danes starejši neupravičeno potisnjeni iz družbenega dogajanja. Izkušnje kažejo, da so njihove pravice z vidika participacije v družbi in upoštevanja njihovih izkušenj, prepogosto spregledane in to na škodo njih kot posameznikov, pa tudi družbe kot celote. Vemo, kako zelo so lahko starejši  koristni in potrebni mlajši generaciji in to ne samo zaradi varstva vnukov. Še kako aktivno lahko sodelujejo pri oblikovanju družbene realnosti in nam vsem ponudijo v razmislek spoznanja in vedenja iz svojih bogatih življenjskih izkušenj.

Glede na število in vsebino pobud, ki prejme Varuh človekovih pravic lahko zapišemo, da se starejše osebe obračajo nanj manj pogosto, kot bi pričakovali. To je verjetno posledica dejstva, da se starejši praviloma ne pritožujejo, oziroma so z možnostmi, ki jih za varovanje svojih pravic imajo, premalo seznanjeni. Vsebinsko so pobude precej raznolike in se nanašajo na prav vsa področja, ki jih v okviru svojih pristojnosti pokriva varuh. Nanašajo se na pravico in odmero starostne, invalidske in  vdovske pokojnine, pravice do invalidnine in dodatka za pomoč in postrežbo, vprašanja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, dolgotrajnosti sodnih in upravnih postopkov,  pravice do storitev in dajatev socialnega varstva, nekatere pobude se nanašanje na kršenje osebnega dostojanstva, žal včasih kažejo tudi na nasilje do starejših, precej pa je tudi bivših imetnikov stanovanjske pravice, ki živijo v denacionaliziranih stanovanjih.

Pogoste so pobude, ki zadevajo starejše občane, ki so uporabniki domskega ali drugega institucionalnega varstva, ali pa živijo sami in zapuščeni doma. Še vedno se čuti pomanjkanje mest v domovih za starostnike, pa tudi čakalne dobe so predolge. To še zlasti velja v primerih bolnih starostnikov, ki za samostojno življenje niso več sposobni in jih po odpustu iz bolnišnic ni možno na hitro nikjer namestiti. To narekuje zagotovitev zadostnega števila tako imenovanih negovalnih postelj (najbolje v okviru bolnišnic), kjer bi bila starostnikom omogočena podaljšana zdravstvena nega in socialna oskrba. Veliko je tudi primerov, ko se na nas obračajo starejši občani in povedo, da so sami, bolni, pogosto le delno pokretni. Mnogokrat se šele po naši intervenciji za takega starostnika organizira pomoč na domu, včasih tudi institucionalno varstvo.

Poznamo primere starostnikov v domovih in oskrbovancev v socialno varstvenih zavodih, ki se na varuha obračajo zaradi domnevno neustrezne nege, odnosa osebja, ki jih varuje in neguje, kvalitete hrane, nezmožnosti sodelovanja pri pomembnih odločitvah, ki se nanašajo na organizacijo življenja v domu. Večkrat se ob pritožbi starostnika pokaže, da dejansko ne gre za slabo ali nekorektno nego, pač pa za preprosto osamljenost starega človeka, ki si želi le bližine sočloveka, pogovora in človeške topline. Premalo se zavedamo, da je bližina prijaznega človeka za vsakega, še posebej pa bolnega ali starega posebnega pomena. Ob tem lahko mirno zapišemo, da je glede na potrebo po komunikaciji in bližino sočloveka v naših domovih za starostnike zaposlenih prav gotovo premalo ustrezno usposobljenih ljudi.

Ne moremo trditi, da v družbi ni nobenih mehanizmov, ki bi starejšim zagotavljali dobro sobivanje v naši družbi. Vendar pa vse prevečkrat ugotavljamo, da so starejši,  pozabljeni od v bitki za boljši jutri vpetih otrok in sorodnikov, prepuščeni socialnim ustanovam, ki se včasih zganejo šele na opozorilo. O njihovih pravicah, načinu življenja prepogosto odloča stroka ali svojci. Sami imajo premalo možnosti za varstvo svoje samostojnosti in samobitnosti. Pogosto svojih pravic tudi ne poznajo ali pa ne vedo, na koga se lahko obrnejo.

Prav zato je zelo pomembna tema današnjega posveta, ki je namenjena iskanju možnosti, da bi starejšim zagotovili višjo kakovost življenja na svojem domu.

Ko namreč govorimo o pravicah starejših moramo posebej izpostaviti pomembno nalogo naše družbe, to je, da čim več starostnikom omogoči čim daljše bivanje na svojem domu. O tem govori druga alinea 23.člena Evropske socialne listine in prav na tej točki smo v naši državi še zelo šibki. Kot socialna država, zdrava družba in  ne nazadnje kot predstavniki stroke moramo narediti več za kakovostno staranje prebivalstva. Ne gre samo za zagotovitev pokojnine, potrebni so programi za samostojne ljudi v tretjem življenjskem obdobju (zaposlitev in delo, medsebojno povezovanje, izobraževanje, aktivnosti za prosti čas itd.), čim bolj celoviti programi za delno samostojne starejše ljudi (pomoč in nega na domu, centri za pomoč na daljavo, varovana stanovanja, usposabljanje družinskih članov, uvajanje in usposabljanje prostovoljstva, ipd.), in dograjeni programi za popolno oskrbo starostnikov (dnevno varstvo, domovi, druge družine, ipd.).

Varuh se prav zaradi zavedanja o staranju prebivalstva in posledično večanjem števila oseb, ki zaradi starosti, bolezni ali drugih okoliščin postajajo odvisni od institucij in posameznikov, vse bolj posveča varovanju pravic starejših ljudi, pa naj gre za varovanje pravic iz delovnega razmerja ali za pravice, ki jih starostniki morajo uživati v pokoju. Poleg rednega dela na pobudah, ki jih na nas naslavljajo starejši in že utečenega rednega letnega kontroliranja institucij, ki izvajajo socialno varstvene storitve, smo se v dogajanja v naši družbi vključili tudi drugače. Začeli smo aktivno sodelovati pri opozarjanju družbe na probleme, ki nastajajo kot posledica staranja prebivalstva in iskati možnosti za celovitejše varovanje pravic starejših v naši družbi.

Z aktivnim sodelovanjem na tem in številnih drugih posvetih želimo opozoriti na problem starejših v naši družbi. Starejše želimo seznaniti s pravicami, ki jih imajo in jim približati načine za njihovo uveljavljanje. 

Ker ugotavljamo, da je v dejavnostih, namenjenih starejšim premalo oseb, ki bi znale ravnati s starejšimi, je potrebno omogočiti in organizirati usposabljanje že zaposlenih, pa tudi prostovoljcev (tudi v okviru programa javnih del), ki bi aktivno sodelovali pri zagotavljanju za naše starostnike varnejšega in prijetnejšega danes in jutri. Potrebno je zagotoviti čim večjo osveščenost civilne družbe v smislu promocije delovanja prostovoljnih in dobrodelnih organizacij, saj nobena družba ni tako bogata, da bi vse dajatve in storitve lahko financirala sama. Pomoč ljudi, ki želijo pomagati in se želijo za takšno pomoč tudi usposabljati, je za to za vsako družbo neprecenljive vrednosti.

Zato je naloga družbe promocija pravic, ki jih imajo starejši. Za uveljavljanje teh pravic je starejše potrebno vzpodbujati in jih osvestiti, da te pravice imajo. V družbi, ki se stara, kot je to primer pri nas, mora pojem medgeneracijske solidarnosti zavzemati osrednje mesto. V narodu, ki je številčno šibak, je pomemben in dragocen vsak posameznik.

In tu se vključijo tudi mediji, ki morajo v družbi spodbujati zavedanje o starosti, o pravicah starejših in o možnostih, ki jih za zadovoljevanje svojih potreb in pravic starejši imajo.

V starejših moramo vzpodbuditi zavedanje o njihovih pravicah in jim pojasniti, kje in kako jih lahko uveljavljajo. Potrebno jih je vključiti v družbeno dogajanje, jim pokazati, kako koristni so lahko in kako jih družba potrebuje. Potrebno jih je motivirati, da bi čim dlje ostali delavni in družbeno aktivni. Tako kot stari ne morejo brez mladih, tudi mladi ne morejo brez starejših. Gre za vzajemen odnos med generacijami, ki edini lahko vodi v zdravo družbo.

Organizatorji posveta prosili naj namenim še nekaj besed pojavljanju nasilja nad starejšimi, kot ga pri svojem delu zaznava varuh človekovih pravic. Običajno v tem kontekstu govorimo o tistih starejših, ki so morda bolni, neosveščeni, zapostavljeni, izključeni iz družbe in zato še kako potrebni pomoči in ukrepov, da bi svoje pravice lahko in znali pravice varovati. Še posebej pomembna pa postane naša vloga, če se nam zdi, da so izpostavljeni nasilju, pa se o svojih stiskah, strahovih, pa tudi pravicah, nimajo s kom pogovoriti. Slabo je, če so sami in zapuščeni, še slabše, če imajo svojce pa ti nimajo časa zanje in najslabše, če imajo svojce, pa se jih bojijo, ker so ti do njih grobi, jih izkoriščajo, zapirajo v stanovanja in jim prepovedujejo stik z zunanjim svetom, prijatelji in znanci.

Bojim se, da  tudi pri nas tovrstni pojavi niso več tako redki in so različne vrste nasilja nad starejšimi kar prepogoste. Govorimo lahko o nasilju, ki ga starostniki doživljajo v obliki tatvin, ropov in podobnih nasilniških kaznivih dejanj, pa tudi o nasilju, ki se dogaja skrito za domačimi, včasih celo za institucionalnimi zidovi. To je lahko fizično, pogosteje pa se odraža kot oblika pritiska na starejše, da nekaj storijo ali ne storijo, čeprav tisto ni v njihovem interesu. Ni sporna ugotovitev, da je z vsemi sredstvi potrebno preprečiti vsako nasilje nad starejšimi, pa naj bo fizično, psihično, ali pa gre za druge oblike prisile. Pogosto pa se zastavlja vprašanje načina ugotavljanja takšnega nasilja ali prisile in iskanja najustreznejših poti za njihovo odpravo.

Seveda ni odveč uvajanje inšpekcijskih služb za ustanove, kjer delajo s starejšimi ljudmi. Prav tako bi kazalo razmisliti o možnosti uvajanja oblik kontrole o življenju starostnika, ki živi doma. Možna, sodobna rešitev bi bila uvedba t.i. zagovorništva za stare ljudi, precej podobno kot poskušamo ta institut uvajati pri otrocih in ljudeh, ki imajo težave v duševnem zdravju. Potreba po zagovorništvu se pojavlja povsod tam, kjer govorimo o ljudeh, ki iz takšnega ali drugačnega razloga svojih interesov ne zmorejo ali ne znajo uveljavljati v polni meri.

Tudi pri starejših bi se lahko začeli pogovarjati o določitvi zaupne osebe oziroma spremljevalca, takoj ko identificiramo starejšo osebo,  ki pri uveljavljanju in zastopanju svojih pravic potrebuje zaupno osebo (spremljevalca). Morala bi imeti možnost izbrati zagovornika, če pa tega ne bi bila sposobna bi ji lahko zagovornika določili. Zagovornike  bi lahko zagotavljala socialna služba ali nevladne organizacije, lahko bi zagovorništvo prevzeli tudi zasebniki, seveda ob izpolnjevanju pogojev in natančno določenih kriterijev (kvalifikacije, posebna znanja, delovne izkušnje, itd). Zagovorniki pa nikakor ne bi smeli biti iz vrst sorodnikov, niti iz vrst oseb, ki imajo pri katerih bi lahko šlo za navskrižje interesov.

Zakaj poudarjam vse to? Zato, ker se Varuh  pri svojem delu vse pogosteje srečuje z novo obliko socialne težave (če temu lahko tako rečem). Posebno opozorilo v tem smislu je prišlo prav od direktorja Centra za socialno delo Ptuj, torej mesta, ki je gostitelj tega posveta. Gre za socialno težavo, ki je v naši družbi nekaj novega in je do sedaj nismo poznali. Na nekaterih CSD namreč ocenjujejo, da je vedno več starejših ljudi, ki so izpostavljeni raznim oblikam nasilja svojcev - od tega, da jim poberejo pokojnino in vse prihranke, da jih ne pustijo iz stanovanja, da izvajajo nad njimi fizično nasilje, jim ne pustijo v dom za starejše in jih tudi drugače ustrahujejo. Svojci npr. ne dovolijo obiska centra na domu takšnega starostnika, pa tudi starostniki si pogosto ne upajo povedati, kaj se jim dogaja. Včasih gre za stiske, ki so odraz revščine in brezposelnosti, saj je pokojnina takšnega starostnika morda edini redni dohodek širše družine. Včasih pa starostnika zlorabljajo v sporih med sorodniki, kar lahko pomeni posebno obliko čustvenega in psihičnega pritiska na starejšo osebo, ki si že zaradi starosti stikov s svojci in prijatelji še posebej želi.

Danes obstoj problema kratenja pravic starejšim z omejevanjem osebne svobode, morda ustrahovanjem, ki se lahko dogaja znotraj širše družinske skupnosti, v kateri starejši posameznik živi, samo omenjam, več bom o tem govorila na 11. dnevih Socialne zbornice naslednji teden v Portorožu.

Naj končam z mislijo, da je torej staranje populacije, vsi problemi in izzivi, ki jih le-to prinaša, ena od osnovnih in bistvenih sprememb, s katerimi se moramo soočiti. Če bomo znali izkoristiti vse potenciale, ki jih v sebi hranijo starejši in jim pomagali ustvariti možnosti, da jih podarijo vsem trem generacijam – mladi, srednji, pa tudi lastni, bomo kot družba mnogo bogatejši….