Leta 1990 je Generalna skupščina Združenih narodov 1. oktober razglasila za mednarodni dan starejših. Teoretično so pravice starejših enake pravicam drugih starostnih skupin, v praksi pa pogosto temu ni tako. Pod »krinko« zmanjšanih psihofizičnih sposobnosti ali drugih oviranosti, so starejši vse prevečkrat podvrženi odločanju o njihovih pravicah, tudi na primer, kako bodo preživeli starost. Pravica do dostojnega preživljanja starosti oz. oskrbe – v domačem okolju ali v ustrezni ustanovi – in avtonomnega odločanja o tem, sta temeljni človekovi pravici. Tudi zato je Varuh človekovih pravic močan glas vseh tistih, ki se jih ne sliši ali je njihov glas prešibak. Ob svojih obiskih v domovih starejših občanov in drugih socialno-varstvenih zavodih – tudi v okviru državnega preventivnega mehanizma – varuh Peter Svetina namreč ugotavlja, da je aktualno stanje socialne oskrbe kritično. Ob današnjem mednarodnem dnevu starejših zato apelira na vlado in zakonodajalca, da čim prej sprejmeta učinkovite sistemske rešitve.
Vsak peti Slovenec zaradi starosti ali zdravstvenega stanja potrebuje pomoč drugih. Zaradi pomanjkanja kapacitet v domovih za starejše, predragih storitev in posledično njihove neenake dostopnosti za vse, ki jih potrebujejo, pa Varuh človekovih pravic pogosto ugotavlja kršenje načela socialne države. Peter Svetina: »To je druga najpogostejša kršitev, ki jo ugotavljamo. Prepogosto je prizadeto človekovo dostojanstvo, ko posameznik ali njegova družina nimajo osnovnih pogojev za zadovoljevanje svojih temeljnih potreb ali so pahnjeni v revščino. Med najbolj ogroženimi so prav starejši, znotraj zaprtih zidov pa so kršitve še pogostejše«.
Po mnenju varuha Svetine je zato nujna celovita ureditev področja dolgotrajne oskrbe. »Treba je zagotoviti kakovostno in varno oskrbo, usmerjeno v uporabnika in njegove potrebe. Z ustrezno ureditvijo dolgotrajne oskrbe, ki bo zagotavljala kakovostno življenje in dostojno staranje, ne glede na osebne okoliščine posameznika, bomo namreč dali jasno sporočilo o vrednosti življenja v vseh življenjskih obdobjih in o spoštovanju človekovega dostojanstva. Država mora vzpostaviti dostopen, učinkovit in finančno vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo temeljil na socialni pravičnosti in medgeneracijski solidarnosti. Zavedati se je treba, da se ne podaljšuje le pričakovano trajanje življenja in da se tem povečuje število ljudi, ki bodo potrebovali storitve dolgotrajne oskrbe, temveč, da se sočasno zmanjšuje delež delovno aktivnih, torej tistih, na katerih temelji izvajanje teh storitev«, meni Peter Svetina.
Problematika čakalnih dob in zasedenosti domov je po njegovi oceni posledica pomanjkanja alternativ. Rešitev ne vidi v povečanju zmogljivosti v institucijah, pač pa v korakih v smeri deinstitucionalizacije. »Nesprejemljivo je, da so starejši v ustanovah, čeprav si želijo svoje življenje dostojno skleniti v domačem okolju. Tistim, ki potrebujejo oskrbo, bi lahko v večji meri ponudili druge oblike skupnostne skrbi - dnevne centre, stanovanjske skupine, ki ponekod že uspešno delujejo«, še meni Svetina, za katerega so primer dobre prakse na tem področju Hiše dobre volje in Centri dnevnih aktivnosti Miren na Primorskem. Ker pa starejši (ali njihovi svojci) pogosto ne najdejo rešitev za svoje drugo bivališče, so primorani izbirati tudi med alternativnimi rešitvami, kot so na primer t. i. »obiteljske kuće« na sosednjem Hrvaškem. Varuh je na to problematiko obravnaval na pobudo slovenskega državljana, ki ni bil zadovoljen z obravnavo v taki hiši. Za pomoč je slovenski ombudsman zaprosil tudi hrvaško kolegico, s pomočjo katere je bil uveden inšpekcijski nadzor. Ta je pokazal, da lastnik hiše ni imel ustrezne licence in je storitve nudil nezakonito, za kar je bil tudi ovaden.
Varuh že več let opozarja tudi, da so obstoječi kadrovski normativi za zdravstveno in negovalno osebje v domovih za starejše nezadostni glede na vse večje potrebe po oskrbi in pomoči ter zahtevnejšo zdravstveno nego, ki jo potrebujejo uporabniki. Iz prejetih pobud, ki se nanašajo na zaračunavanje storitve institucionalnega varstva, in na podlagi obiskov domov za starejše, Varuh prav tako ugotavlja, da je veljavni način zaračunavanja storitev nepregleden. Nabor storitev, ki je vključen v isto kategorijo oskrbe, namreč ni v vseh domovih enak, različna pa je tudi pogostost izvajanja posamezne storitve. Tako je ponekod za storitev, ki je sicer vključena v oskrbo, treba doplačati, če se jo izvaja bolj frekventno, cena pa je v tem primeru prepuščena izvajalcu. Drugod pa se na primer dodatne storitve ne zaračunajo, čeprav so na ceniku, kar je po mnenju Varuha nedopustno.
Tovrstne prakse zato Varuh skuša odkrivati in preprečevati tudi v okviru državnega preventivnega mehanizma, kjer sodeluje z izbranimi nevladnimi in humanitarnimi organizacijami. Samo lani so obiskali 24 domov za starejše, redno pa opravljajo tudi posebne napovedane in nenapovedane tematske obiske. »Varuh človekovih pravic mora biti močan glas tistih, ki se jih ne sliši, zato bomo še naprej aktivni. Spoštovanje človekovih pravic v Sloveniji se namreč lahko meri po skrbi za najranljivejše, pri tem pa še nismo zgled drugim. Država nima jasne strategije, kako uresničevati pravice starejših, zato pričakujem jasno vizijo, ki bo sledila ustavnemu načelu socialne in pravne države, in ne dopuščala regresije že doseženih človekovih pravic,« še meni Peter Svetina.
