Na Varuha so se obrnili starši dvanajstletnega dečka, ki je umrl v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana (UKC Ljubljana), po tem ko je bil tja prepeljan iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor (UKC Maribor). V pobudi je bilo zapisano »zahtevam celovito presojo vseh postopkov obravnave našega B«. Starši, strti od bolečine, so iskali institucijo, ki bi jim pomagala razjasniti okoliščine v času, ko je bil deček B. na zdravljenju v UKC Maribor.
O okoliščinah primera smo naredili poizvedbi v obeh javnih zavodih, kjer so zdravili pokojnega dečka. Dva meseca po prejetju pobude smo prejeli vso zahtevano dokumentacijo in jo s soglasjem pobudnikov odstopili v presojo Zdravniški zbornici Slovenije (ZZS). Iz dopisa UKC Maribor je bilo razvidno, da so interni strokovni nadzor opravili na »osnovi dopisa varuha človekovih pravic«, iz mnenja komisije za interni nadzor pa ni bilo razbrati nobenih nepravilnosti v medicinski obravnavi pokojnega dečka.
Primer je bil medijsko zelo odmeven. Starši so med drugim navajali tudi neustrezno komunikacijo zdravnikov UKC Maribor med zdravljenjem dečka, kot neprimerne pa so ocenjevali tudi poznejše stike z UKC Maribor in ZZS. Nesrečni dogodek je predvsem po zaslugi staršev pokojnega dečka in njunega odvetnika opozoril na problematiko neustrezne komunikacije med zdravstvenimi delavci in pacienti oziroma njihovimi svojci. Ker zadeva še ni končana, želimo v tej predstavitvi opozoriti le na komunikacijski vidik, ki smo ga spremljali tako prek dopolnitev pobud kot iz medijev. Ugotovili smo, da UKC Maribor in ZZS po nesrečnem dogodku nista vzpostavila ustrezne komunikacije s sorodniki pokojnega otroka in jim nista pravočasno nudila vseh zahtevanih oziroma pričakovanih informacij.
Skladno z Varuhovimi ugotovitvami smo priporočili:
1. Univerzitetnemu kliničnemu centru Maribor, naj uredi vse postopke skladno z Zakonom o pacientovih pravicah in pri tem posebno pozornost nameni pravočasni informaciji ter primerni obveščenosti.
2. Zdravniški zbornici Slovenije, naj poleg formalnih poti obveščanja ob posebej težkih dogodkih vzpostavi tudi neformalno komunikacijo, ki bo upoštevala specifičnost posameznega dogodka in njegovih udeležencev.
3. Ministrstvu za zdravje, naj v okviru svojih pristojnosti zagotovi, da bodo izobraževalni programi za zdravstvene poklice ustrezno vključili tudi znanja s področja komunikologije oziroma da bodo takšna znanja del podiplomskega usposabljanja ter da v Pediatričnem oddelku UKC Maribor opravi upravni nadzor.
UKC Maribor nas je obvestil, da pri njih poteka projekt uvajanja standarda ISO 9001 in da je izdelanih kar nekaj dokumentov. Zunanjo presojo predvidevajo šele v prihodnjem letu. Eden izmed dokumentov je tudi Komuniciranje ob neželenem dogodku (sprejet 19. 3. 2009), ki predvideva obvezno komunikacijo zaposlenih takoj ob neželenem dogodku, po dogodku in v nadaljnjih aktivnostih.
Na Kliniki za pediatrijo so bili sprejeti tudi ukrepi za izboljševanje komuniciranja. Med njimi je tudi obvezno usposabljanje na tem področju za zdravnike in diplomirane medicinske sestre. Vodstvo UKC Maribor se je odločilo, da se:vsem zdravnikom predstavijo določila Zakona o pacientovih pravicah, dokler ne bodo z njim vsi seznanjeni;napišejo posebna navodila za komuniciranje med zaposlenimi, pacientom, svojcem in pooblaščencem;napišejo konkretna navodila za ravnanje zdravstvenega osebja v primeru neželenega dogodka – zdravstveni del.
Hkrati so v postopku uvajanja določil Ministrstva za zdravje v zvezi z opozorilnimi nevarnimi dogodki, ki jih izvaja pooblaščenka za varnost pacientov v UKC Maribor. V njih so določeni roki za izdelavo analize in ukrepov. Zaključujejo, da so priporočila, ki jim jih je posredoval Varuh, skrbno proučili, se z njimi strinjajo in jih bodo tudi upoštevali pri vsakdanjem delu.
ZZS nam je sporočila, da se zavedajo pomena ustrezne komunikacije, še posebej v specifičnih in zahtevnih primerih, ki odmevajo tako v zdravniških krogih kot v javnosti. Še več, temu področju dajejo velik pomen. Tako so okrepili komuniciranje z mediji in javnostmi nasploh, pomembno mesto pa je dobila tudi komunikacija s svojci pacientov. Z njimi zdaj potekata formalna in neformalna komunikacija, predvsem pa želijo, da je ta pravočasna in natančna. Vsem pacientom oziroma njihovim svojcem, katerih postopki so sproženi pred organi ZZS, pa povedo, da lahko vsa pojasnila in informacije dobijo neposredno pri njih. Spodbujajo tudi vse svoje članice in člane in jim priporočajo, da s svojimi pacienti in njihovimi svojci komunicirajo čim bolj odprto (seveda skladno s Kodeksom medicinske deontologije Slovenije), saj je neformalna komunikacija izjemnega pomena ob posebej težkih dogodkih.
Ministrstvo za zdravje pa nam je sporočilo, da se s priporočili, ki smo jim jih posredovali, povsem strinjajo. Ugotavljajo tudi potrebo po dodatnih znanjih na področju komunikacijskih veščin zdravstvenih delavcev in sodelavcev, kar je bilo izpostavljeno na srečanjih na temo varnostnih incidentov, ki so jih v preteklih mesecih priredili za vodstvene kadre v slovenskih bolnišnicah. Dodatno izobraževanje bodo začeli v najkrajšem možnem času.
Pobudo smo v tem delu šteli za utemeljeno in Varuhovo posredovanje za uspešno, saj so vsi naslovniki sprejeli naša priporočila in začeli ukrepe za njihovo izvedbo. Bomo pa aktivnosti na tem področju spremljali še naprej. 4.3-20/2008
