Pobudničin sin je invalid, paraplegik, s priznano 100-odstotno telesno okvaro. Zaposlen je s krajšim delovnim časom in prejema nadomestilo za invalidnost ter invalidnino za telesno okvaro. Kot zavezancu za dohodnino bi se mu priznalo zmanjšanje letne davčne osnove v višini 14.971 evrov, če bi imel priznano pravico do tuje nege in pomoči, izkazano z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). To je pobudnica ugotovila šele po tem, ko je sin prejel informativni izračun dohodnine. Namesto da bi sin, ki materino pomoč ob taki prizadetosti nedvomno potrebuje, dobil vračilo med letom preveč plačane dohodnine, mora to še doplačati. Pobudnica navaja, da jo na možnost uveljavljanja pravice do tuje nege in pomoči, do katere bi bil upravičen, ni nihče opozoril, zato je sin tudi ni posebej uveljavljal. Opustitev odločbe o upravičenosti do te pomoči ima za sina kot davčnega zavezanca neprijetne finančne posledice.
Varuh človekovih pravic RS (Varuh) meni, da bi moral ZPIZ v postopku, ko ocenjuje prizadetost zavarovanca in odloča o pravicah iz invalidskega zavarovanja, ravnati po določbi 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Načelo varstva pravic strank v upravnem postopku, po katerem ZPIZ sprejema svoje odločitve, določa, da mora organ, ki vodi postopek, skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Pomoč neuki stranki se ne omejuje le na dolžnost poučevanja o procesnih pravicah v postopku, temveč tudi na pouk o materialnih pravicah. Gre za prepletenost enih in drugih pravic. Uradna oseba mora po zakonu vsakogar opozoriti na možnost, da lahko v postopku uveljavi materialno pravico, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali presodi, da ima stranka podlago za uveljavitev kakšne pravice. V obravnavanem primeru je šlo za pravico po prvem odstavku 138. člena ZPIZ-1, ki bi jo pobudničin sin nedvomno izkoristil, če bi zanjo vedel oziroma bi bil nanjo opozorjen.
ZPIZ nam je pojasnil posebnosti postopka izvedenskega organa od trenutka, ko prejme vlogo zavarovanca za priznanje pravic iz obveznega zavarovanja do izdaje odločbe. Postopek se začne na zahtevo zavarovanca ali na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika. Mnenje o invalidnosti, obstoju telesne okvare in potrebi po stalni pomoči poda invalidska komisija oziroma izvedenec ZPIZ. Na podlagi mnenja pa se o pravici odloči v postopku, kjer se preveri, ali zavarovanec izpolnjuje tudi druge z zakonom določene pogoje za pridobitev posamezne pravice. Postopek se konča z odločbo. Ker je mogoče, da je pri posamezniku podana le invalidnost ali samo telesna okvara, ne pa tudi nujno potreba po stalni pomoči drugega, je treba za uveljavitev vsake pravice iz invalidskega zavarovanja podati zahtevo.
Res je, da mora pravice po naravi stvari uveljaviti tisti, ki je do njih upravičen, vendar se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je povezan z zdravjem zavarovanca, običajno začne na predlog zavarovančevega osebnega ali imenovanega zdravnika. Predlogu (obrazec), ki je podlaga za nadaljnje odločanje, zdravnik predloži še ustrezno medicinsko dokumentacijo. Na vsebino predloga, ki ga poda zdravnik, zavarovanec največkrat nima nobenega vpliva. Tako je ZPIZ ravnal tudi v obravnavanem primeru. Sledil je predlogu zdravnika in pobudniku po tem, ko je svoje mnenje podala še invalidska komisija, izdal odločbo o pravicah iz invalidskega zavarovanja v skladu s predlogom in mnenjem komisije.
Po Varuhovem mnenju, da bi ZPIZ na pravico do tuje nege in pomoči lahko prizadetega podučil, je ta sprejel rešitev in pobudnici predlagal, naj se zglasi pri njegovi pristojni enoti, kjer ji bodo ob vpogledu v dokumentacijo njenega sina in ob seznanitvi s postopkom za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja ustrezno svetovali. Pobuda je bila utemeljena. 5.5-16/2009
