Pobudnik se je Varuha človekovih pravic RS (Varuh) obrnil zaradi dolgotrajnosti postopka odločanja Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani o vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. I Ps 937/2015 in s tem v zvezi izpostavljeno kršitvijo 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Ta v drugem odstavku določa, da sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odloči najkasneje v treh dneh, v tretjem odstavku pa, da o pravnem sredstvu zoper sklep o začasni odredbi pristojno sodišče odloči najkasneje v osmih dneh. Pobudnik je izpostavil, da je sodišče o predlogu za začasno odredbo, ki je bil vložen 9. 6. 2015, odločalo nerazumno dolgo in je o predlogu odločilo šele s sklepom z dne 14. 9. 2015, s tem pa je kršilo določbo 70. člena ZDSS-1. Ker je zoper (za njega negativno) odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe 24. 9. 2015 vložil pritožbo, je izrazil pričakovanje, da bo Varuh posredoval pri Višjem delovnem in socialnem sodišču za zagotovitev spoštovanja 70. člena ZDSS-1.

Varuh je na podlagi poizvedbe na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani v zadevi pobudnika ugotovil, da je sodišče 25. 9. 2015 prejelo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe z dne 14. 9. 2015, nato pa je 30. 9. 2015 pritožbo poslalo toženi stranki, 5. 10. 2015 je prejelo dopolnitev pritožbe tožeče stranke (torej pobudnika), 7. 10. 2015 je poslalo dopolnitev pritožbe v odgovor toženi stranki, nato pa je spis s pritožbo 15. 10. 2015 posredovalo v reševanje Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču. Slednje je o pritožbi odločilo s sklepom z dne 16. 10. 2015 in sicer tako, da je potrdilo s pritožbo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje, 21. 10. 2015 pa je bil spis vrnjen na sodišče prve stopnje.

Upoštevaje čas vložitve predloga za začasno odredbo, čas, v katerem bi moralo glede na drugi odstavek 70. člena ZDSS-1 sodišče o predlogu odločiti in čas, ki je pretekel do dejanske odločitve o njem, je Varuh štel pobudo za utemeljeno. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je namreč za odločitev o vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe potrebovalo več kot tri mesece in o predlogu ni odločilo v najpozneje v treh dneh kot to določa drugi odstavek 70. člena ZDSS-1. Hkrati je Varuh ugotovil, da je Višje delovno in socialno sodišče o vloženi pritožbi odločilo v okviru roka, ki je določen s tretjim odstavkom 70. člena ZDSS-1. Upoštevaje določbo 50. člena Sodnega reda, ki določa, da morajo biti zadeve v delovnih in socialnih sporih rešene v šestih mesecih od prejema zadeve, pa v primeru pobudnika tudi (še) ni šlo za zadevo, ki šteje za sodni zaostanek.

Oba roka, ki sta določena v 70. členu ZDSS-1 sta instrukcijska procesna roka. Kot takšna pomenita predvsem navodilo organu, v katerem roku naj opravi določeno procesno dejanje in v primeru njegove prekoračitve ne nastopijo nobene procesno pravne posledice. Vendar pa vsaka prekoračitev procesnih rokov lahko prispeva k daljšemu sodnemu postopku in bi lahko predstavljala tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Počasno odločanje o predlagani začasni odredbi lahko tudi izniči namen začasne odredbe, ki je po našem razumevanju predvsem tem, da si stranka zagotovi hitro in učinkovito sodno varstvo. Kljub temu, da sta roka iz 70. člena ZDSS-1 instrukcijska, pa sta tudi zakonska roka. Neupoštevanje zakonske določbe, da sodišče o vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe odloči najkasneje v treh dneh, zato pomeni kršitev zakona. Varuh opaža, da instrukcijski zakonski roki s strani sodišč (ne le socialnega sodišča) niso vedno spoštovani, saj so roki praviloma (pre)kratki glede na različna procesna dejanja, ki morajo biti opravljena in seveda terjajo svoj čas, po drugi strani pa sodniku tudi ne dajejo dovolj časa, da bi o vlogi stranke (v primeru pobudnika tako o predlogu za izdajo začasne odredbe) lahko odločil ob upoštevanju vseh pravno pomembnih dejstev. 6.4-194/2015