18.12.2003
Obisk Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni

Varuh človekovih pravic je 8. in 9. decembra 2003 obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (zavod). Obisk so opravili namestnik varuha g. Aleš Butala, svetovalec g. Ivan Šelih, in strokovni sodelavec g. Uroš Kovačič. Ob obisku, ki je bil zavodu vnaprej najavljen, nas je sprejel upravnik zavoda g. Jože Podržaj s sodelavci.

Na dan 8.12.2003 je bilo v zavodu, ki ima zmogljivost 296 oseb, nastanjenih skupaj 347 obsojencev in sicer 15 na odprtem oddelku (zmogljivost 23: 16 + 7 še brez upravnega dovoljenja), 39 na polodprtem oddelku (zmogljivost 40) in 293 na zaprtem oddelku (zmogljivost 233). Glede na uradno zmogljivost zavoda je bila torej ob našem obisku zasedenost zavoda presežena za dobrih 17 odstotkov.

Število zaprtih oseb je bilo v zavodu ob tokratnem obisku manjše kot pa ob obisku varuha v letu 2001, ko je bilo zaprtih 375 oseb, kar je pomenilo, da je bila takratna zmogljivost zavoda presežena za dobrih 29 odstotkov. Uradna zmogljivost zavoda je zdaj celo povečana za 7 oseb, saj je na voljo novih 7 mest na odprtem oddelku (zavod čaka le še na pridobitev uporabnega dovoljenja).

Varuh je že večkrat poudaril, da bi bilo treba problem prezasedenost zavodov reševati predvsem z odpravo vzrokov, ki so zunaj zavodov za prestajanje kazni zapora. Čeprav je optimalna organizacija in sposobnost za učinkovito in varno delovanje zavoda za prestajanje kazni zapora šele pri zasedenosti izpod polne zmogljivosti (praviloma pri zasedenosti do 95%) pa je zavod pač zavezan sprejeti vse obsojence, ki so tja napoteni na prestajanje zaporne kazni v skladu z veljavnimi predpisi. Velja pa pri tem poudariti, da prezasedenost zavoda ne sme pomeniti bistvenega poslabšanja bivalnih in sploh življenjskih razmer za zaprte osebe.

Negativne posledice prezasedenosti so v zavodu poudarjene tudi zaradi še vedno prevladujočega skupinskega prestajanja zaporne kazni. V zavodu je na voljo le približno 30 samskih sob. Le za vzorec je sob z dvema ali tremi posteljami. Prevladujejo pač spalnice z večjim številom postelj, pri čemer velja posebej omeniti spalnice s površino 60 m2. V njej je nastanjenih tudi po 12 obsojencev (ob večji zasedenosti zavoda pa tudi več). Na obsojenca tako pride le 5 m2 površine, kar je izpod predpisanih 7 m2, kolikor mora biti v večposteljni sobi površine na posameznega obsojenca, upoštevaje določbe 27. člena PIKZ. Res se normativi iz 27. člena PIKZ uporabljajo pri novogradnjah oziroma v skladu z možnostmi pri adaptaciji obstoječih zavodov, vendar ta določba tri leta po uveljavitvi PIKZ pomeni zavezo za sprejem vseh razumnih ukrepov, da se določbe o predpisani površini spalnic uresničijo tudi v največjem slovenskem zavodu za prestajanje kazni zapora. Ne gre prezreti tudi 42. člena ZIKS-1, ki določa, da se obsojenca pravioma razporedi v samsko sobo, skupne spalnice obsojencev pa imajo največ 8 postelj. Prostori, v katerih prebivajo obsojenci v zavodu, predstavljajo torej kršitev zakona.

Skupna spalnica z 12 posteljami ima na voljo sanitarni prostor le z eno straniščno školjko, pisoarjem, dvema umivalnikoma in koritom za umivanje rok ter eno tuš kabino. Zlasti ob jutranjih konicah je to premalo za število obsojencev, katerim je tako opremljeni sanitarni prostor namenjen. Tudi samo velikost tega prostora (umivalnice) ne omogoča uporabe večjemu številu oseb hkrati.

Okoliščina, da isto stranišče, umivalnike in tuš kabino uporablja večje število oseb, praviloma vpliva tudi na čistočo samega prostora in na možnost za učinkovito osebno higieno zaprtih oseb. Naj ob tem omenimo pritožbe obsojencev, ki bivajo v skupnih spalnicah, da zavod zagotavlja premajhno količino čistil, tudi sredstev za dezinfekcijo, slaba pa je tudi njihova kakovost. Tu velja poudariti zavezo zavoda, da zagotavlja zadostno količino čistil (vključno s sredstvi za dezinfekcijo), kar predpostavlja tudi ustrezno kvaliteto. Najcenejše čistilo ni vedno tudi najustreznejše. Varčevati je pač treba na pravih mestih, ne pa na račun čistoče in (morda) zdravja zaprtih oseb.

Prav v povezavi s skupinskim prestajanjem zaporne kazni v skupnih spalnicah in sanitarijah, so mnogi obsojenci opozarjali na ogrožanje njihovega zdravja zaradi bivanja skupaj z osebami, ki so bolniki s hudimi, nevarnimi in morda celo nalezljivimi boleznimi. Čeprav bi podatki o zdravstvenem stanju obsojencev morali ostati tajni, saj gre pri tem za zaupno razmerje med bolnikom in zdravnikom, pa se v zavodu očitno hitro razve za različna stanja in bolezni posameznih obsojencev (hepatitis B, C). Zavod mora zagotoviti takšen položaj obsojencev, vključno z bivalnimi in drugimi prostori, da zdravje in življenje posameznika ne bo ogroženo zaradi skupnega bivanja in stikov s soobsojenci. Če pa gre pri tem zgolj za neutemeljen strah, ker po vedenju medicinske znanosti ni razlogov za bojazen, da bi lahko prišlo do okužbe oziroma prenašanja bolezni na zdrave soobsojence, pa je treba z ustreznim informiranjem in poučevanjem obsojence s tem seznaniti in tako pomiriti njihov strah in zaskrbljenost. V eni od skupnih spalnic so obsojenci omenjali, da iz previdnosti uporabljajo sanitarne prostore, ki pripadajo sicer obsojencem sosednje spalnice, ker je eden od obsojencev v njihovi sobi bolnik s hepatitisom.

Seznanjeni smo, da se pripravlja celovita prenova zavoda. To naj bi se zgodilo v naslednjih letih v skladu s finančnimi možnostmi. Lahko le upamo, da finančni razlogi začetka obnove ne bodo odložili v (pre)več oddaljeno prihodnost.

Območje zaprtega oddelka zavoda ima dovolj površin, ki lahko služijo zaprtim osebam za gibanje na svežem zraku, pa tudi za športne in rekreacijske aktivnosti. Na voljo so igrišča za mali nogomet, tenis, košarko in balinišče. Opazili smo, da so obsojencem na voljo tudi žoge za športne igre. Žal pa še ni prišlo do izgradnje primernega nadstreška oziroma ureditve zaščite pred slabim vremenom na zunanjem sprehajališču. Dejanske možnosti za gibanje na prostem v slabem vremenu so torej še vedno omejene. Naši predlogi v tej smeri očitno še niso obrodili sadov pa tudi opozarjanje Evropskega odbora za preprečevanje mučenja, da zavod poskrbi za ureditev zaščite pred slabim vremenom je bilo (doslej) očitno brez odmeva.

V vsakem od štirih blokov (oddelkov) je obsojencem na voljo rekreacijska soba, ki pa je skromno opremljena z (doma izdelanimi) utežmi, boksarsko vrečo, mizo za namizni tenis in nekaj enostavnimi gimnastičnimi orodji. Pohvalno je, da je rekreacijska soba obsojencem na voljo vsak dan v več možnih terminih, čeprav se čas, namenjen izvajanju športnih in rekreativnih dejavnosti v rekreacijskem prostoru, delno pokriva s časom, ki je namenjen bivanju obsojencev na prostem. V tej zvezi je vedno treba zagotoviti, da ima obsojenec možnost najmanj dveurnega bivanja na prostem, četudi se hkrati odloči za rekreacijo v zaprtem prostoru.

Bivalni in ostali prostori, namenjeni obsojencem, ki smo jih videli ob obisku so bili v zadovoljivo vzdrževanem stanju, čisti, dovolj svetli, zračni in ogrevani. Slišali pa smo pripombe, da je ogrevanje spalnic slabše v dnevnem, kot pa v nočnem času.

Na prvem oddelku, kjer so bolniške sobe z okni proti zahodu, so bolniki opozorili, da svetloba reflektorja (luči), ki sveti zunaj v neposredni bližini zgradbe, prinaša v sobe močno svetlobo tudi ponoči. To je za mnoge moteče, da ne morejo spati. Verjetno bi bilo moč težavo razrešiti že zgolj z namestitvijo zaves. Sedaj si bolniki pomagajo tako, da okenska stekla prekrivajo z blagom in rjuhami, kar pa ne more biti prava rešitev. Če so zavese lahko nameščene v sobah na drugih oddelkih zavoda, ni videti razumnih razlogov, da bi tako ne bilo tudi v bolniških sobah. Predpostavljamo, da je spanec zdravilen še posebej za bolnike.

Prav tako na prvem oddelku smo na oknih bivalnih prostorov opazili gosto kovinsko mrežo. Ta naj bi preprečevala vnos prepovedanih substanc, zlasti droge. Vendar ima kovinska mreža na oknih tudi neželene posledice in je tako treba takšen ukrep uporabiti le ob spoštovanju sorazmernosti. Slabše prezračevanje prostora in znatna omejitev dnevne svetlobe, da je električna razsvetljava potrebna tudi podnevi, delata tak ukrep vprašljiv. Kovinska mreža onemogoča dostop sončnih žarkov v prostor, kar ima lahko posledice tudi na področju telesnega zdravja. Zato varuh predlaga, da se vendarle skuša poiskati drug ustreznejši način, ki bi prav tako dosegel želeni namen, a je povezan z manj negativnimi spremljevalnimi okoliščinami (na primer nadzor z video kamerami, fizična ovira za dostop z zunanje strani ipd.). Spalnice s kovinsko mrežo na oknih so namenjene predvsem novosprejetim obsojencem. Čas bivanja v teh sobah je krajši, praviloma ne dlje od enega tedna. Vendar pa so obsojenci v teh prostorih praviloma 22 ali vsaj 18 ur dnevno.

Spalnice po oddelkih so ustrezno opremljene s pohištvom, da ima vsak obsojenec poleg postelje na voljo tudi omarico na ključ za shranjevanje osebnih stvari, stol in mizo. Pač pa smo na hodnikih pred spalnicami videli veliko čevljev in drugih obuval, zloženih ob steno. Ti hodniki služijo kot bivalni (dnevni) prostor, kjer se obsojenci v posameznih traktih med seboj družijo. Omarice za shranjevanje čevljev in druge obutve bi prispevale k večji urejenosti bivalnih prostorov.

Po odločitvi upravnika ni dovoljeno obsojencem, da bi na vidna mesta v spalnicah in ostalih (skupnih) bivalnih prostorih postavljali (nameščali) slike oziroma predmete erotične, verske ali politične vsebine. Vprašljivo je, če je takšen ukrep v celoti zakonit in upravičen s stališča sorazmernosti. Morda se prav zato ne izvaja dosledno (stene v nekaterih spalnicah se kar šibijo od erotičnih slik in plakatov), kar pa seveda spet ni prav, saj takšno ravnanje ne vzbuja videza enakopravnega obravnavana vseh zaprtih oseb. Tudi je težko razumeti, da se v isti koš meče erotične slike in verske simbole.

Očitno so nezaželene, če ne celo prepovedane tudi rastline v lončkih (lončnice), ker naj bi omogočale skrivanje predmetov in prepovedanih substanc, hkrati pa oteževale pregled prostorov. Tu velja poudariti, da so spalnice in bivalni prostori (začasen) dom zaprtih oseb in ne gre jim odrekati pravice, da v razumnih mejah okrasijo, personalizirajo te prostore ter jih tako naredijo prijetnejše za bivanje. Skrajen ukrep, ki bi omogočal popoln nadzor, bi bila odstranitev vseh predmetov, pohištva in opreme, vendar tako seveda ne gre. Tudi tu je treba najti razumno mero, ki upošteva tudi pravice in interese zaprtih oseb.

Napredek od časa prejšnjega obiska varuha je možnost, da obsojenci bivajo v oddelku brez drog. Ponovno pa smo slišali pritožbe, povezane s skupnim bivanjem kadilcev in nekadilcev. Čeprav v spalnicah kajenje ni dovoljeno in je nadzor očitno zdaj učinkovitejši, pa je kajenja še vedno veliko v ostalih (skupnih) bivalnih prostorih. Nekateri obsojenci tako nimajo možnosti bivanja v prostoru brez cigaretnega dima. Morda bi po zgledu oddelkov brez drog veljalo razmisliti tudi o oddelku nekadilcev. Obsojenci so opozarjali na možnost, da se nekadilcem zagotovi »nekadilski trakt«, kjer bi kajenje ne bilo dovoljeno niti v skupnih prostorih oziroma na hodnikih. Ker v zavodu očitno ni nekega splošnega, načrtnega in sistemskega razporejanja obsojencev na posamezne oddelke, verjetno ni ovir, da se upošteva (tudi) ta kriterij. Varuh lahko le vzpodbudi zavod k takšnemu ravnanju.

Večkrat je že bilo poudarjeno, da je zavod zavezan sprejeti vse razumne ukrepe, da posameznim obsojencem zagotovi varnost tudi v razmerju do soobsojencev. Psihično in fizično nasilje med obsojenci obstaja tudi v zavodu Dob. Če zlasti fizičnega obračunavanja ni mogoče vedno predvidevati in vnaprej preprečiti, pa je nujno zagotoviti hitro in učinkovito ukrepanje, kadar do tega pride. V popoldanskem in nočnem času ter ob koncu tedna, v dela prostih dnevih in praznikih sta na oddelku (v vsakem bloku) prisotna le po dva paznika. Ob resnejšem incidentu sta dva paznika premalo za učinkovito intervencijo, pomoč drugih paznikov (iz drugih oddelkov) pa ne more biti takojšnja. Tako smo slišali očitke, da pride do intervencije prepozno. V primeru pretepa oziroma nasilja med obsojenci, je prav vsaka minuta še kako dragocena. Nadzor nad dogajanjem po oddelkih mora biti zagotovljen tudi zunaj dopoldanskega časa, ko je v največjem številu prisotno osebje zavoda.

Zavod ima sistematiziranih 116 pazniških delovnih mest, zaposlenih pa je 110 paznikov. Manjše število paznikov povzroča njihovo preobremenjenost pa tudi nesorazmerno veliko število nadur. Tako smo slišali, da imajo po več sto nadur, pri čemer dobijo mesečno plačanih 20 nadur, ostale pa prenašajo v naslednje obdobje. (Pre)velika obremenjenost paznikov ima kaj hitro lahko vpliv tudi na poslabšanje splošnega vzdušja v zavodu, ko se preobremenjenost pozna v razmerju in stikih z obsojenci. Problem bo morda mogoče razrešiti z zaposlovanjem carinikov, če bo le med njimi dovolj zanimanja za delo v zavodu Dob pri Mirni.

Vzgojna služba zaposluje 25 oseb: poleg vodje še 11 pedagogov, 4 socialne delavke, tri psihologinje, enega teologa, dva terapevta odvisnosti (socialna delavca, ki sta se dodatno usposabljala na področju obravnavanja odvisnosti – detoksifikacije) ter trije mentorji (pedagogi) v oddelku za izobraževanje, prostočasne in terapevtske dejavnosti. Na vsakem oddelku (razen v prvem) so vodja in trije vzgojitelji. V zavodu so (zgolj) v rednem delovnem času (ob torkih od 10. do 18. ure ter v sredo ali četrtek izmenično prav tako od 10. do 18. ure). Ob sobotah, nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih vzgojna služba v zavodu ni prisotna.

Tudi v tem zavodu smo slišali kar nekaj pripomb na račun vzgojne službe, zlasti glede njene slabše povezanosti z obsojenci in nedostopnosti. Posamezni obsojenci so omenjali, da vzgojna služba ne najde časa za pogovore z njimi, se ne zanima za njihove probleme in stiske. Srečujejo se le na skupinskih sestankih ter takrat, ko jim vzgojna služba daje v podpis »spremljevalne konference« in druge listine. Obsojenci si želijo več osebnih stikov in več možnosti za pogovore z vzgojno službo. Delo vzgojne službe bi moralo biti namenjeno prav zaprtim osebam, da se zasleduje cilj prestajanja zaporne kazni, ki je tudi v resocializaciji storilca kaznivih dejanj. Predlagamo, da zavod tej okoliščini nameni (še večjo) pozornost, vključno s pripravo in izvajanjem programa tretmaja. Obsojence je treba vzpodbujati in jim omogočiti, da lahko aktivno sodelujejo procesu tretmaja. Brez stalne prisotnosti vzgojne službe in neposrednih, tudi zaupnih stikov s posameznimi obsojenci si takšnega delovanje ni mogoče zamisliti. Morda bi moralo biti delo vzgojne službe manj »pisarniško«, da bi bili njeni člani več prisotni v zavodu med samimi obsojenci. Z aktivnim delovanjem bi tako poiskali pot do večjega zaupanja in sodelovanja z osebami, zaradi katerih so v zavodu zaposleni.

Po besedah upravnika je v zavodu dovolj možnosti za delo za vse obsojence. Ni pa dovolj »primernih« obsojencev za delo, ki je v zavodu na voljo. Tako v javnem gospodarskem zavodu Pohorje dela 127 obsojencev, na hišnih delih pa 34, to je skupno 161 zaprtih oseb. Dela torej manj kot polovica obsojencev. To ni posebej vzpodbudno in bi morda veljalo v večjem obsegu zagotoviti delo, ki je »primerno« za obsojence. Ne gre prezreti, da delo v zavodu ne more temeljiti zgolj na ekonomskih kriterijih, saj je njegova prvenstvena vloga v resocializaciji obsojencev.

V izobraževanje je vključeno 71 obsojencev: 11 v osnovni šoli, 17 v programu izobrazbe za poklic kovinarski tehnik ter 40 za poklic gostinski tehnik (kuhar, natakar, turistični tehnik). Po uspešnem izobraževanju pridobijo obsojenci formalno izobrazbo (zunanjega) javnega izobraževalnega zavoda. Trije obsojenci so vključeni v izredni študij na različnih fakultetah. Varuh podpira prizadevanje zavoda, da je kar največ obsojencev vključenih v različne oblike dela, usposabljanja in izobraževanja.

Ob obisku smo imeli priložnost pogovoriti se tudi z duhovnikom rimokatoliške cerkve, ki sicer redno prihaja v zavod. Tako možnost imajo tudi predstavniki drugih verskih skupnosti. Žal pa zavod še (vedno) nima prostora, ki bi bil namenjen zgolj opravljanju verskih obredov, vsaj kot prostor za molitev. Zaenkrat je prostor za opravo verskega obreda (maše) na hodniku pred učilnicami, pogovor z duhovnikom in drugimi predstavniki verskih skupnosti pa poteka v učilnici. Seveda ti prostori niso prirejeni za to dejavnost in nimajo nobenih posebnih obeležij, značilnih za molitveni prostor ali verski objekt (kapelo). Prav bi bilo, da se prisotnost predstavnikov verskih skupnosti v zavodih tudi normativno uredi, saj smo iz pogovora z duhovnikom zaslutili, da nima dostopa do vseh prostorov zavoda, kjer so obsojenci.

Zavod ima dve sobi za izolacijo, v kateri je moč namestiti obsojenca, ki se ga odstrani iz skupnih bivalnih in drugih prostorov po 236. členu ZIKS-1 za največ 12 ur. Le ena od obeh sob je tapecirana (oblazinjena), obe pa sta brez klicnega zvonca, vendar opremljeni z videokamero, kar omogoča (stalni) nadzor iz sobe dežurnega paznika. Brez klicnega zvonca lahko obsojenec pokliče paznika le s trkanjem (udarjanjem) na vrata, če njegovih gibov (zaradi klica) ne opazi paznik preko videonadzora (ta ne omogoča zvoka). Vsaka od obeh sob ima stranišče na počep z gumbom za izplakovanje. Tekoče vode ali pipe z umivalnikom v sobah ni. Za pijačo mora obsojenec poklicati paznika. Ogrevanje je s pomočjo cevi, ki so nameščene pod stropom, kar (verjetno) vpliva na temperaturo v prostoru, saj topel zrak ostaja v zgornjem delu sobe. Že iz prejšnjih obiskov beležimo pritožbe, da je obsojencem v sobi za izolacijo lahko precej hladno, še zlasti ker so oblečeni zgolj v papirnato oblačilo (»vileda haljico«), in niti spodnjega perila ne smejo imeti. To zavod pojasnjuje z varnostnimi ukrepi, da bi ne prišlo do samopoškodovanja. Iz podobnega razloga v sobi za izolacijo tudi ni žimnice. Obsojenec dobi zgolj odeje, v katere se lahko zavije in na kateri leži. Drugega pohištva ali opreme v sobi ni. Naravna svetloba je ovirana zaradi kovinske mreže na oknu, poseben zračnik nad oknom pa omogoča prezračevanje prostora.

Zavod vodi posebno knjigo (register), kamor vpisujejo vse primere uporabe obeh sob za izolacijo. Praviloma je obsojenec nameščen v tapecirano sobo, druga soba pa bi bila uporabljena le v primeru dveh hkratnih ukrepih po 236.členu ZIKS-1. Na podlagi registra smo ugotovili, da je bilo v letu 2003 24 primerov, ko je bil obsojenec nameščen v sobo za izolacijo. Največ za 12 ur, vendar tudi za krajši čas. Ob vsaki namestitvi v sobo za izolacijo obsojenca pregleda zavodski zdravnik ali dežurni zdravnik iz bližnjega zdravstvenega zavoda. Dejstva, če in v kakšnem času pride zdravnik, da pregleda obsojenca, iz knjige (registra) ni moč razbrati.

Disciplinska kazen oddaje v samico je bila v letu 2003 izrečena 34 krat, izvršena pa v 26 primerih. Ta sankcija je dopustna v najdaljšem trajanju 14 dni, če je obsojenec brez pravice do dela oziroma 21 dni, če ima obsojenec pravico do dela. V primeru enega od obsojencev smo (iz knjige o izvršitvi disciplinske kazni oddaje v samico) ugotovili, da je najprej prestal 14 dnevno kazen samice (v času od 31.7. do 14.8.2003). Takoj istega dne pa je začel s prestajanjem še druge disciplinske kazni oddaje v samico za sedem dni. Tako je bil skupno v samici brez pravice do dela 21 dni. Ne glede na morebitno soglasje obsojenca za takšen način izvršitve dveh disciplinskih kazni, pa ni moč spregledati, da je bil skupni učinek ta, da je bil obsojenec v samici brez pravice do dela v nepretrganem trajanju dlje, kot pa je to zakonodajalec z omejitvijo na 14 dni štel še za dopustno disciplinsko sankcijo. Predlagamo, da zavod v bodoče v takšnem primeru ne izvrši dveh kazni neposredno eno za drugo.

Samica je ustrezno opremljena (straniščna školjka, vodovodna pipa z mrzlo vodo in umivalnik, kovinska postelja z žimnico in odejami ter posteljnim perilom, kovinska omara, miza in stol, klicni zvonec. Naravna svetloba primerno velikega okna je ovirana s kovinsko mrežno na oknu. Ogrevanje je s pomočjo radiatroja. Samica je bila ob našem obisku vzdrževana in čista in po udobnosti dejansko ne zaostaja za ostalimi (samskimi) sobami v zavodu. Obsojenec ima v času samice pravico do telefoniranja in obiskov, razen izjem.

Upoštevaje število obsojencev ni moč ugotoviti, da bi v zavodu prekomerno uporabljali sobo za izolacijo ali izvajali disciplinsko kazen oddaje v samico.

Po besedah upravnika v zavodu že nekaj časa ni bilo nobenega primera izločitve obsojenca po 89. členu ZIKS-1. Pač pa so bili v času našega obiska 4 obsojenci nameščeni v posebej varovan oddelek po tretjem odstavku 206. člena ZIKS-1 (člen 5/2 PIKZ). Ob sklicevanju na četrti odstavek 206. člena ZIKS-1 pa je bilo 10 obsojencev s strožjim režimu (6. člen PIKZ).

V posebej varovan oddelek je obsojenec razvrščen s pisno odločbo, ki jo izda upravnik zavoda, ko dobi soglasje direktorja UIKS. Očitno pa je razvrstitev obsojenca v posebej varovani oddelek brez časovne omejitve in obsojenec kasneje ne dobi več nobene odločbe (na primer o podaljšanju razvrstitve v posebej varovani oddelek). ZIKS-1 ne uzakonja pravice, da bi obsojenec kasneje sam zahteval preizkus, če so še podani razlogi za razvrstitev v posebej varovan oddelek. Morda lahko v takšnem primeru uporabi pritožbo na podlagi 85. člena ZIKS-1, ki pa predstavlja le subsidiarno, splošno pravno sredstvo obsojenca, ko ni zagotovljeno sodno varstvo. Pač pa nam je upravnik v tej zvezi povedal, da mesečno potekajo »spremljevalne konference«, s katerimi se preverja, če so še podani razlogi za razvrstitev obsojenca v posebej varovan oddelek. Vprašljivo je, če takšno ravnanje zadosti zahtevi po občasnem (v določenih časovnih obdobjih), vendar rednem preverjanju, če razlogi za namestitev v varovani oddelek še obstajajo. O tem namreč ni nobene odločbe, ki bi jo prejel obsojenec, kar bi dokazovalo, da je bilo takšno preverjanje zares in vsebinsko takrat tudi opravljeno. Hkrati pa bi bila obsojencu z izdajo odločbe zagotovljena pritožbena pot, da tudi sam zahteva preverjanje obstoja pogojev za namestitev v posebej varovan oddelek.

Značilen je primer obsojenca (Casiraghi), ki je bil sprva dve leti v posebej varovanem oddelku po tretjem odstavku 206.člena ZIKS-1, zdaj pa je nameščen v prostor s strožjim režimom po 6. členu PIKZ (četrti odstavek 206. člena ZIKS-1). Obsojenec je 22 ur sam v sobi, le dve uri je zunaj, ko mu je omogočeno bivanje na prostem. Pa še v času sprehoda je pogosto sam. Ker obiskov praktično nima, smo v pogovoru z njim zaslutiti željo za več socialnih kontaktov, osebnega stika in pogovora s soobsojenci in zavodskim osebjem.

V strožji režim po 6. členu PIKZ je obsojenec nameščen brez odločbe, saj je stališče zavoda, da v tem primeru odločba ni potrebna in to ne glede na določbo 105. člena PIKZ, ki se za razvrstitev v posebej varovan oddelek sklicuje na 206. člen ZIKS-1. Na tej pravni podlagi bi bilo moč razumeti, da je izdaja odločbe potrebna tudi v primeru sklicevanja na četrti odstavek 206. člena ZIKS-1, ko gre za izvajanje strožjega ali svobodnejšega režima, kot je to natančneje razdelano v 6. členu PIKZ. Položaj je zdaj tak, da se obsojenca po 6. členu PIKZ spremlja le s »spremljevalnimi konferencami«, v prostor s strožjim režimom pa je nameščen z individualnim programom tretmaja. Varuh ima pomisleke ob takšnem razumevanju zakonskih določb, saj to pomeni, da je obsojenec nameščen v prostor s strožjim režimom, ne da bi bila o tem izdana odločba. Takšno stanje obsojenca prikrajša za pravico do pritožbe, onemogoča pa tudi kasnejše preverjanje obstoja pogojev za ta ukrep na zahtevo samega obsojenca.

Zdravnica splošne prakse je v zavodu zaposlena poln delovni čas. Obsojencem je torej redno dnevno na voljo. Po pogodbi o delu pa zavodsko zdravnico v njeni odsotnosti nadomeščata dva pogodbena zdravnika, ki prihajata iz Zdravstvenega doma Novo mesto in Trebnje. Na podlagi zaposlitve dela v zavodu poln delovni čas tudi medicinska sestra. Po trditvi upravnika je tako v času od 7. do 19. ure zagotovljena prisotnost zdravnice ali medicinske sestre. Takšno stanje pa vendarle ni povsem zadovoljivo. Naj pri tem zgolj omenimo priporočilo Odbora za preprečevanje mučenja, ki je ob obisku v Sloveniji septembru 2001 opozoril, da je treba zagotoviti prisotnost medicinske sestre v zavodu tudi ponoči. To priporočilo še ni uresničeno.

Še večjo skrb pa vzbuja kratka (in tudi neredna) prisotnost psihiatra v zavodu. Psihiatrinja naj bi na podlagi pogodbe o delu prihajala iz Psihiatrične bolnišnice Vojnik enkrat tedensko v popoldanskem času (pet do šest ur tedensko). Kot so nam povedali obsojenci, psihiatrinja ne prihaja redno vsak teden. Pa tudi če bi prihajala, je takšna navzočnost psihiatra v zavodu odločno premalo. Obsojenci so opozarjali na večmesečno čakanje, da pridejo na vrsto za obisk pri psihiatru. Ni treba posebej poudarjati, kako pomembna je psihiatrična oskrba zaprtih oseb in kakšne so lahko posledice, če država tej obveznosti ne zadosti. Ob tem velja še omeniti, da medicinska sestra v zavodu nima specialistične psihiatrične izobrazbe (vsaj tako smo razumeli pojasnilo upravnika v zvezi možnostjo psihiatrične oskrbe v zavodu), čeprav je Vlada RS na poročilo Odbora za preprečevanje mučenja zagotovila, da bo poskrbljeno za napotitev medicinske sestre v tovrstno izobraževanje.

Zobozdravnik prihaja v zavod pogodbeno dvakrat tedensko popoldan. V zobni ambulanti sta tudi zobni tehnik in zobna asistenka. Pritožb glede zobozdravstvene oskrbe ob obisku nismo zaznali.

Nekaj obsojencev, ki so nameščeni v posebej varovan oddelek, ali so pod strožjim režimom prestajanja kazni zapora, se je pritožilo, da imajo od jedilnega pribora le žlico. Samo z žlico pa ni mogoče uživati vse hrane (mesa). Pri tem ni dvoma, da uporabo jedilnega pribora terja tudi spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva. Predlagamo torej, da se tem osebam, če ni zato posebej utemeljenih (varnostnih) razlogov, zagotovi tudi ostali jedilni pribor.

V letu 2003 je bilo (do dneva našega obiska) v zavodu 15 primerov uporabe prisilnih sredstev: zlasti telesne sile, štirikrat tudi vklepanja in enkrat uporabe gumijevke. Zoper dva obsojenca so bila prisilna sredstva uporabljena dvakrat. Prosimo za pojasnilo, če je pri uporabi prisilnih sredstev v tem obdobju prišlo do poškodb (obsojencev ali zavodskega osebja). Hkrati prosimo za pojasnilo, če je bila uporaba prisilnih sredstev v vseh primerih ocenjena kot zakonita in v skladu z načelom sorazmernosti.

Rdeča nit pripomb in pritožb obsojencev je povezana z obravnavanjem in odločanjem o zunajzavodskih ugodnostih in pogojnem odpustu. Zavod pridobivanje zunajzavodskih ugodnosti in pogojnega odpusta povezuje tudi z (uspešno) zaključeno obravnavo odvisnosti od alkohola in nedovoljenih drog. Skupinska in individualna obravnava odvisnosti ne zajema samo obsojencev z izrečenim varnostnim ukrepom obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Zavod to dejavnost razširja tudi na obsojence, za katere oceni, da so imeli na prostosti težave zaradi prekomernega uživanja alkohola in tako pri njih obstaja večja nevarnost takšnega ravnanja tudi v času zunajzavodskih ugodnosti. Čeprav naj bi obravnava odvisnosti temeljila na prostovoljni odločitvi, pa obsojenci opozarjajo, da gre v resnici za pritisk tako, da svobodna volja ni podana. Če namreč ne soglašajo z oceno zavoda glede prekomernega pitja, se morajo vseeno udeležiti obravnavanja odvisnosti, saj sicer ne morejo pridobiti zunajzavodskih ugodnosti in pozitivnega mnenja za pogojni odpust. Tako obsojenci iz povsem praktičnih razlogov »soglašajo« z obravnavo odvisnosti, ne glede na njihovo strinjanje z oceno o odvisnosti od alkohola.

Na podlagi kratkega obiska in varuhu dostopnega gradiva ni moč oceniti, če sta terapevta odvisnosti usposobljena za kakovostno obravnavo odvisnosti. V letu 1998 je UIKS v enem svojih dopisov izrazila varuhu skrb, da zavoda Dob nima kadrov in pogojev za zdravljenje in izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Izvrševanje tega varnostnega ukrepa in sploh obravnava odvisnosti v praksi očitno (še vedno) temelji na pojasnilu Centra za mentalno zdravje iz Ljubljane z dne 11.4.1996, ki v petih točkah podaja strokovno mnenje o zdravljenju »obsojenih oseb, ki so odvisne od alkohola«. Bistvena vsebina tega mnenja je, da v Centru za mentalno zdravje »ni pogojev za varovanje obsojenih oseb, katerim je omejena svoboda gibanja«. Program zdravljenja odvisnih od alkohola predvideva vključevanje zdravljencev v družinsko in delovno okolje, kar »je omogočeno samo ob prostih izhodih«. Hkrati mnenje zaključuje, da je najugodnejši termin za začetek zdravljenja v zavodu tri mesece pred »predvidenim potekom zaporne kazni«. To v praksi pomeni, da se obsojenec, čeprav z izrečenim obveznim varnostnim ukrepom obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, ne prične zdraviti takoj po izreku te kazenske sankcije oziroma po nastopu zaporne kazni, pač pa pogosto šele po več letih že prestane zaporne kazni.

Obravnava v zavodu obsega pomoč pri vzpostavljanju abstinence in vključitev v psihosocialne programe kot podpora pri spreminjanju življenjskega stila. Kot je pojasnila UIKS, je obravnava v zavodu »triažni instrument in osnova za zdravljenje v psihiatrični bolnišnici«. Pri tem ostaja odprto vprašanje, če obstoječi režim zavodske obravnavane odvisnosti vsebinsko pomeni izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, ki se po prvem odstavku 156. člena ZIKS-1 praviloma izvršuje v zavodu, v katerem obsojenec prestaja kazen.

UIKS (v svojem dopisu z dne 30.9.2003, št. 70 92-13-15/2003-3002) potrjuje, da ima zavod Dob težave pri izvajanju tega varnostnega ukrepa zaradi stališča Centra za zdravljenje odvisnih od alkohola v Ljubljani, da se na zdravljenje alkoholizma v Psihiatrično kliniko sprejme obsojenca tri mesece pred predvidenim odpustom s prestajanja kazni zapora. Takšno stališče Centra za zdravljenje odvisnih od alkohola je lahko tudi posledica neobstoja pogojev za varovanje obsojencev v tem zdravstvenem zavodu (ne glede na še druge okoliščine, ki morda govore za hospitalizacijo in zdravljenje obsojenca šele v času pred njegovim odpustom s prestajanja zaporne kazni).

V zavodu bi bilo delo olajšano, zelo verjetno pa bi bilo tudi manj pritožb s strani obsojencev, če bi že bil izdan podrobnejši predpis o izvrševanju varnostnih ukrepov, torej tudi o izvrševanju ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Na podlagi 150. člena ZIKS-1 bi moral minister za zdravje izdati (v soglasju z ministrom za pravosodje) podrobnejše predpise o izvrševanju varnostnih ukrepov v enem letu po uveljavitvi ZIKS-1, torej najkasneje do 9.4.2001. Vendar minister za zdravje tega predpisa še danes ni izdal. Gre za še en, vse prepogost primer, da podzakonski predpis ni pripravljen in izdan niti po več letih od uveljavitve zakona, ki se nanj sklicuje. Ne preseneča, da brez celovite normativne ureditve izvrševanja varnostnih ukrepov prihaja v praksi do mnogih težav. Žrtve pa so predvsem obsojenci, ki so tako prepuščeni skoraj improvizaciji pri obravnavi odvisnosti, pa čeprav so s tem povezane tako pomembne okoliščine, kot so zdravje, zunajzavodske ugodnosti in pogojni odpust. Verjetno ni daleč od resnice trditev, da je odsotnost predpisa o izvrševanju varnostih ukrepov okoliščina, ki vpliva, da so mnogi obsojenci, ki jim je izrečen varnostni ukrep, brez zunajzavodskih ugodnosti in pogojnega odpusta dlje, kot je to nujno potrebno.

Glede obsojencev , ki jim ukrep obveznega zdravljena alkoholikov in narkomanov ni izrečen, pa velja pozdraviti možnost, da se med prestajanjem kazni prostovoljno podvržejo zdravljenju odvisnosti. Seveda pa mora biti pri tem zagotovljena resnična svobodna volja, ko je na strokovni podlagi zanesljivo ugotovljena obsojenčeva odvisnosti od alkohola oziroma mamil. Obravnava odvisnosti, ki temelji na prostovoljnosti, mora obsojencem zagotavljati pravičnost tudi v smeri, da jim zaradi vključevanja v tovrstne programe ne bodo postavljeni dodatni pogoji ali ovire za pridobitev zunajzavodskih ugodnosti in pogojnega odpusta.

Po podatkih, ki smo jih dobili ob obisku, ima v zavodu 74 obsojencev težave z drogo in 172 z alkoholom. Ob takšnih številkah je morda moč prav obravnavo odvisnosti povezati z dejstvom, da ima le 20 % obsojencev na zaprtem oddelku zunajzavodske ugodnosti ter, da so obsojenci v povprečju odpuščeni na pogojni odpust šele pri 75 % odstotkih prestane kazni. Temeljno pravilo, uveljavljeno v KZ, pa dopušča pogojni odpust že po polovici prestane zaporne kazni.

Med obsojenci, ki so avtomatično izločeni glede zunajzavodskih ugodnosti, so tudi tisti, ki so na metadonski terapiji (po principu zniževanja doze). Obsojenec na metadonski terapiji je v tej zvezi poudaril, da je drogo celo laže dobiti v zavodu kot pa na prostosti. Prosimo za utemeljitev stališča, da obsojencu zunajzavodske ugodnosti ne morejo biti dodeljene, ker je na metadonski terapiji. Če je drogo res brez večjih težav moč dobiti kar v zavodu, potem je vprašljivo, če je takšen ukrep sorazmeren. Pa tudi sicer takšno stališče ne vzpodbuja k odločitvi za terapijo.

Čeprav je v zavodu kar nekaj tujcev, pa je hišni red zgolj v slovenskem jeziku. Prav bi bilo, da bi bil preveden v katerega od svetovnih jezikov oziroma jezikov, ki je razumljiv večjemu številu zaprtih tujcev. 2.2-62/2003