16.06.2003
Obisk Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana, Oddelka Radovljica

Varuh človekovih pravic je 21. 5. 2003 nenapovedano obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana, Oddelek Radovljica (Gorenjska 15, p. Radovljica)  –  v nadaljevanju: zavod. Obisk sta opravila Ivan Šelih, samostojni svetovalec in Uroš Kovačič, višji strokovni sodelavec, sprejela pa ju je ga. Irena Hudovernik, vodja oddelka. V zavodu je zaposlenih 15 paznikov in vodja oddelka. Zdravnik splošne prakse in zobozdravnik prihajata v zavod enkrat tedensko. Če zaprte osebe potrebujejo psihiatrično oskrbo, jih odpeljejo v Bolnišnico Begunje. 

Ob obisku smo opravili pregled bivalnih prostorov zavoda in se ob tem pogovorili z zaprtimi osebami, ki so se v času našega obiska nahajale v zavodu. Prav vse osebe so poudarile korekten  in prijazen odnos zavodskega osebja do njih. Izrecno so tudi pohvalili njihovo pripravljenost za pomoč v težavah, s katerimi se sooča. To je se odraža tudi v dobremu počutju vseh, kar smo začutili ob razgovoru z zaprtimi osebami.

V času našega obiska je bilo v zavodu 26 zaprtih oseb: devet obsojencev (od tega so trije obsojenci bivali v zaprtem oddelku, štirje na pol odprtem oddelku in dva a odprtem oddelku), 11 pripornikov in šest oseb, kaznovanih za prekršek. Uradna zmogljivost zavoda, ki je sicer 22 zaprtih oseb je bila tudi tokrat presežena predvsem zaradi oseb, kaznovanih za prekršek. Po besedah vodje oddelka je njihovo število v letošnjem letu sicer manjše v primerjavi z letom prej. Kolikor jih naenkrat kazen zapora nastopi več (to se zgodi, če isti sodnik za prekrške na dan izda več pozivov za nastop kazni zapora), se poslužujejo premestitve v druge zavode. Prav tako v zavod sprejmejo (le) do 14 pripornikov, če jih je več, jih odpeljejo v ZPKZ Ljubljana.

V času od našega zadnjega obiska je zavod preuredil sobo za pogovore, kjer je nameščena pregradna stena in poskrbel za pleskanje prostorov zavoda. Oddelek zavoda pa še vedno nima sobe za osamitev.

Zaradi dotrajanosti kuhinje zavod ne pripravlja več hrane za zaprte osebe. Hrano po pogodbi zavodu zagotavlja družba Sodexo iz tovarne Elan. Prostor kuhinje ob sicerjšni prostorski stiski oddelka, ostaja tako neizkoriščen in se uporablja kot skladišče.

Vodja oddelka nam je tudi zaupala, da imajo v načrtu ureditev zaprtega oddelka. Da se za investicijo odlaša so razlog finance in negotov položaj oddelka Radovljica, kljub temu, da bi bilo možno preureditev opraviti z manjšo vsoto denarja, saj ne gre za zahteven poseg, poleg tega bi nekatera dela lahko opravil zavod sam. Ureditev zaprtega oddelka bi pomenila izboljšanje standarda obsojencem v zaprtem režimu in olajšala delo z njimi, hkrati pa bi bil izkoriščen tudi prostor nekdanje kuhinje. Glede na zasedenost zavoda Ljubljana in ostalih zavodov, preselitev ali ukinitev oddelka zaenkrat verjetno ni realna možnost. Ne glede na bodočo usodo oddelka Radovljica pa je treba zagotoviti vse razumne ukrepe, da se zaprtim osebam omogoči nastanitev v ustreznih zaporskih razmerah.
1.
Za pripornike je predvidena uporaba štirih sob v pritličju in dve v prvem nadstropju (od tega sta dve rezervirani za nekadilce). V manjših sobah sta nameščena dva pripornika, v večji sobi (cca 20 m2) pa štirje.

Sobe za pripornike se v času od našega zadnjega obiska niso spreminjale. Tako je treba znova izpostaviti slabo prezračevanje v teh sobah, čeprav ob obisku v tej smeri nismo prejeli nobene pritožbe. Še vedno tudi ni poskrbljeno za preureditev sanitarij, kar bi omogočalo opravljanje naravne potrebe na dostojen način. Stranišča v sobah za pripornike so ločena od spalnega in bivalnega prostora le z zaveso, ki nikakor ne omogoča zasebnosti. Takšno stanje je neprijetno, če že ne zaradi drugega vsaj zaradi vonjav (smradu) tudi za sopripornike.

2.
Vodja oddelka je zagotovila, da lahko praviloma dela vsaka zaprta oseba, ki to želi. Obsojenci tako opravljajo hišna dela in tudi na zunanjih delih (v času našega obiska je zunanje delo opravljal en obsojenec); priporniki pa opravljajo enostavna montažna dela, ki jih zavod dobi po pogodbi (sestavljanje kljukic).

Ker ni posebnega prostora za delo, so brez dela osebe, kaznovane za prekršek in obsojenci v zaprtem režimu. Delo krepi oziroma ohranja delovne navede in tako pripomore k socialni rehabilitaciji. Nenazadnje gre tudi za obliko sprostitve, zato je treba zasledovati cilj, da bi lahko delala prav vsaka oseba, ki to želi. Ni prav, da zaprte osebe zgolj zaradi prostorskih težav zavoda nimajo možnosti za delo, čeprav želijo delati.

3.
Zavod ima za rekreacijo zaprtih oseb na voljo notranje sprehajališče, ki je še vedno brez nadstreška za primer slabega vremena. Na njem tudi ni vodovodne armature s tekočo vodo. Priporniki, ki so se v času obiska sprehajali, so povedali, da so na sprehodu vsak dan v dopoldanskem terminu. Predlagali so, da bi se termini sprehodov (npr. osebami, kaznovanimi za prekršek, ki se sprehajajo popoldne) občasno zamenjali in da bi bilo sprehajanje ob sobotah in nedeljah daljše. Predlagamo, da zavod tej želji pripornikov prisluhne.

Želje zaprtih oseb so, da bi bilo na tem dvorišču možno igrati tudi namizni tenis in igre z žogo (zaprte osebe zlasti pogrešajo koš) oziroma boks vrečko, kar bi pripomoglo k njihovi boljši telesni sprostitvi.

Poleg notranjega sprehajališča, zavod za sprehode uporabljala tudi zunanje dvorišče pred zgradbo. Ker pa je del tega dvorišča sedaj postalo parkirišče (dejansko se parkirana vozila nahajajo do stene zavoda), ima zavod tako manj uporabne površine za zaprte osebe.

4.
Poleg dvernega sprehoda na svežem zraku zaprte osebe lahko koristijo tudi fitnes. Tega pa niso deležne osebe, kaznovane za prekršek in obsojenci na zaprtem oddelku. Ti lahko fitnes koristijo le v primeru, če se odrečejo uri sprehoda. Ob nezmožnosti zavoda, da bi tem osebam zagotovil delo, je tako ta kategorija oseb še dodatno prikrajšanja v primerjavi z ostalimi zaprtimi osebami. Razen dveh ur, ki jih lahko izkoristijo za sprehod oziroma fitnes, te osebe nimajo možnosti za dodatno telesno in duševno sprostitev.
Tako so praktično 22 ur na dan prepuščene same sebi.

Po 244. členu ZIKS-1 skrbijo delavci vzgojne službe za takšno organizacijo življenja in dela v zavodu, ki pospešuje ustrezno vključitev obsojenca v normalno življenje na prostosti po prestani kazni. Predlagamo, da se organizacija življenja in dela v zavodu tako prilagodita, da bodo tudi te zaprte osebe lahko času odvzema prostosti dale koristno vsebino oziroma, da ne bo prihajalo do brezciljnega posedanja po sobah.

5.
Obiski pripornikov potekajo po dnevnem redu v določenih terminih brez pregrade in za stekleno pregrado. V času našega obiska sta bila le dva pripornika deležna obiska brez pregrade, vsi ostali pa so imeli obiske za stekleno pregrado. Po besedah vodje oddelka praviloma potekajo vsi obiski pripornikov za stekleno pregrado do vložitve obtožbe.

Interesi reda in varnosti v zavodu lahko utemeljujejo obisk pripornika brez možnosti osebnega stika z obiskovalcem. Odločitev za obisk brez steklene pregrade je po Pravilniku o izvrševanju pripora v pristojnosti upravnika zavoda in ne sodnika, ki ima sicer zakonsko pooblastilo nadzora nad obiskom pripornika. Nadzor na obiskom pripornika je tako predvsem zaradi zagotavljanja reda in varnosti v zavodu. Praksa, da poteka do vložitve obtožbe obisk pripornika praviloma za stekleno pregrado, onemogoča upoštevanje morebitnih posebnih okoliščin posameznega primera. S tem tudi ni zagotovljena sorazmernost, da je v praksi pri obisku pripornika le toliko omejitev, kolikor jih je v danih okoliščinah nujno in neizogibno. Menimo, da bi morala biti vsaka odločitev za obisk v prostoru s stekleno pregrado sprejeta ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera in, da bi bil lahko obisk brez osebnega stika izjema in ne pravilo.

Prosimo za pojasnilo pravne podlage po kateri obiski pripornikov do vložitve obtožbe potekajo za stekleno pregrado.

6.
V sobi št. 8 v prvem nadstropju so se v času našega obiska nahajali trije obsojenci in dve osebi, kaznovani za prekršek. V sobi je bilo šest postelj in le dve omari za shranjevanje osebnih stvari, ki sta namenjeni obsojencem. Tudi v sobi št. 13, ki je namenjena osebam, kaznovanim za prekršek (v njej so nameščene štiri postelje), ni omar. Osebne stvari  zaprte osebe shranjujejo pod posteljo. Zaradi takšnega stanja sobi že na prvi videz dajeta vtis neurejenosti. To je pomanjkljivost, za katero predlagamo, da je zavod odpravi tako, da se vsaki zaprti osebi zagotovi primeren prostor za shranjevanje stvari, ki jih ima lahko pri sebi.

7.
V zavodih morajo biti med seboj ločeni obsojenci in osebe, kaznovane za prekršek (207. člen ZIKS-1). Osebe, kaznovane za prekršek v oddelku niso prostorsko ločene od obsojencev, kar je v nasprotju z določbo 207 ZIKS-1. V tej zvezi so bile pomenljive besede obsojenca, ki je povedal, da se počuti kot da je na avtobusni postaji. Osebe, kaznovane za prekršek se namreč v zavodu nahajajo krajši čas in se pogosto menjajo, kar pa ne vpliva vzpodbudno za obsojence. Zavodu zato predlagamo, da zagotovi spoštovanje te kogentne zakonske določbe ter prostorsko loči obsojence in osebe, kaznovane za prekršek.

8. V sobi 8 so se zaprte osebe opozorile, da nimajo hišnega reda in pravilnika o izvrševanju kazni zapora, v nekaterih sobah pa ni bilo vrečk za smeti, ki se zaradi higieničnih razlogov namestijo v koše za smeti.

9.
Pripornikom je omogočeno, da se tuširajo petkrat tedensko (razen ob torkih in sredah, ko potekajo obiski). Nekateri izmed njih pa so izpostavili, da jim večkrat ni omogočeno tuširanje ob koncu tedna, saj je to odvisno od »dobre volje paznikov«. Predlagamo, da vodja oddelka zagotovi, da bo pripornikom vedno omogočeno tuširanje v za to predvidenih terminih. 2.2 - 19 / 2003