03.11.2005
Obisk Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, oddelek Murska Sobota 

1. Varuh človekovih pravic je 10.10.2005 obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor, oddelek v Murski Soboti (v nadaljevanju zavod). Obisk, ki je bil predhodno najavljen, sta opravila Ivan Šelih, svetovalec varuha in Uroš Kovačič, strokovni sodelavec. Sprejel nas je g. Albin Golc, vodja oddelka.

2. V času našega obiska je bilo v zavodu, katerega zmogljivost je 41 oseb, 26 zaprtih oseb. Od tega je bilo 12 pripornikov in 14 obsojencev. Takšna zasedenost, ki ne presega zmogljivosti zavoda, je zadnjih nekaj mesecev. Tudi sicer v letošnjem letu zmogljivost ni bila presežena. Zaradi preselitev tako pripornikov kot obsojencev iz drugih zavodov (Maribor, Novo mesto, Dob pri Mirni) pa prihaja do tega, da je zasedenost večja ali manjša. V letu 2004 je povprečna zasedenost znašala med 35 in 40 zaprtih oseb. Zmanjšanje števila zaprtih oseb je tudi posledica spremembe Zakona o prekrških. V času našega obiska ni bilo nobene osebe, ki bi ji bila prostost odvzeta na podlagi predpisov o prekrških. Zavod v Murski Soboti je bil v preteklosti po številu teh oseb takoj za ZPKZ Ljubljana.

3. V zavodu je sedem sob za pripornike, za obsojence pa deset sob. Vanje nameščajo dve do štiri osebe. Število postelj in ostalega pohištva v večini sob je večje od trenutnih potreb. Sobe pa s pohištvom niso prenatrpane do mere, ki bi dajale občutek utesnjenosti. Tudi s strani zaprtih oseb glede tega ni bilo pripomb. Sobe obsojencev so skoraj v celoti na novo opremljene s funkcionalnim in ličnim lesenim pohištvom. Z ustreznim pohištvom je potrebno nadomestiti tudi dotrajano opremo v sobah pripornega oddelka. Poleg večje uporabnosti takšnega pohištva, lahko prispeva to tudi k boljšemu počutju zaprtih oseb.

4. V sobah je še vedno straniščna školjka, ki je od ostalega prostora ločena le z leseno pregrado. Ta je na vrhu je pokrita z leseno ploščo, v kateri je odprtina, namenjena prezračevanju. Neprijetne vonjave tako neposredno uhajajo v sobo. Te se sicer odpravljajo s prezračevanjem skozi okna in zračnik, ki se nahaja na zgornjem delu stene ali stropu. Iz odgovora UIKS na naše zadnje poročilo o obisku izhaja, da je zračnik kabine povezan s prezračevalnim jaškom. Takšne neposredne povezave nismo zasledili. Odprtina sanitarne kabine ni povezana z zračnikom, ki se nahaja višje v steni.

5. Na vratih sanitarnih kabin je manjše okno, ki pa ni povsod zastekleno. Svetloba, ki v kabino pronica skozi takšno okno velikosti 20x20 cm in odprtino na stropu kabine, je šibka in nezadostna, saj v sami kabini ni nameščene luči. V zavodu se zavedajo omenjenega problema, vendar k rešitvi le tega še niso pristopili. Dodaten vir svetlobe bi izboljšal vidljivost v kabini, obenem pa bi pomenil tudi manjšo motnjo za ostale osebe v sobi, saj ponoči prižiganje glavne luči ne bi bilo nujno.

6. Obsojenci v prvem nadstropju (trenutno 5) lahko uporabljajo tudi stranišče zunaj sobe. Drugo stranišče v posebej od bivalnega prostora ločenem prostoru, uporabljajo tudi trije obsojenci, ki se nahajajo v prvem nadstropju, v tako imenovani kuharski sobi. Ti obsojenci imajo na voljo tudi dodaten tuš. Ostali obsojenci in priporniki uporabljajo za tuširanje kopalnici na hodniku prvega nadstropja, ki sta bili v lanskem letu obnovljeni. Obsojenci praviloma uporabljajo za tuširanje eno od omenjenih kopalnic, ki je ves čas odklenjena in jim je tako omogočeno tuširanje vsak dan. Priporniki imajo tuširanje praviloma dvakrat tedensko. To velja tudi v poletnih mesecih, zaradi česar je bilo z njihove strani mogoče zaznati določeno mero negodovanja, ki je povsem sprejemljivo. Menimo, da bi bilo tudi pripornikom potrebno zagotoviti pogostejše tuširanje, po možnosti vsakodnevno, ne glede na letni čas.

7. V oknih sob, ki mejijo na ulico, je vgrajeno mlečno steklo. S tem je do določene mere zmanjšana dnevna svetloba, onemogočen pa je tudi pogled skozi okno, kadar je to zaprto. Okna je sicer mogoče povsem prosto odpirati z notranje strani. Zaprte osebe pripomb v zvezi s tem niso imele. Vodja oddelka pa nam je pojasnil, da s tem poskušajo zgolj zaščititi zaprte osebe pred radovednimi pogledi z ulice.

8. Sobe obsojencev v prvem nadstropju (polodprti režim prestajanja kazni zapora) so ves čas odklenjene. V nočnem času se zapre le pregrada na hodniku, ki razmejuje priporni del od obsojeniškega. Poleg prostega gibanja po hodniku in sobah lahko ti obsojenci za druženje uporabljajo tudi predprostor, ki se nahaja pred sobo št. 29. V tem predprostoru je več stolov in miz, omogočeno pa jim je tudi gledanje televizije. Kot večnamenski prostor za druženje služi tudi jedilnica.

9. Velika pomanjkljivost zavoda na katero smo opozarjali v dosedanjih poročilih in na kar so ponovno opozorile tudi zaprte osebe je, da zavod še vedno nima prostora, ki bi bil namenjen rekreaciji oziroma telesni in duševni sprostitvi zaprtih oseb (npr. telovadnice ali sobe za fitnes).

10. Bivanje na prostem se za pripornike trenutno izvaja po razporedu v treh skupinah in sicer v času od 7 do 16 ure. Čas sprehoda je odvisen od števila skupin in celotnega časa predvidenega za sprehode. Ob obisku so imeli priporniki tako sprehod v trajanju od 2,5 do 3 ure. Prizadevanje zavoda, da pripornikom zagotavlja sprehod v trajanju nad zakonskim minimumom, pomeni korak v pravo smer. Želeti bi bilo, da bi temu koraku sledila nadaljnja prizadevanja zavoda za zagotovitev še več možnosti za rekreacijo in skupno druženje v prostem času.

11. Ob našem obisku je bilo sprehajališče še vedno brez nadstreška, katerega je bilo, glede na odgovor UIKS, pričakovati že v letu 2003. Spodbudno pa je zagotovilo vodje oddelka, da bo nadstrešek postavljen še v oktobru 2005, o čemer bomo tudi posebej obveščeni.

12. Sprehajališče je ob robu notranje stene zavoda in na delu, kjer je postavljena miza za namizni tenis, prekrito s ploščo iz betona. V preostalem delu je poraščeno s travo, kar daje določen stik z naravo. Zaprte osebe pa so pripomnile, da je del sprehajališča shojen do te mere, da je zemlja na njem po dežju razmočena, tako da je pot blatna. To ima za posledico umazano obutev, ki jo nosijo tudi v sobah. Predlagamo, da se na delu zemljišča, ki je neposredno namenjen za hojo, zagotovi ustrezna podlaga. V preteklosti so v zavodu že razmišljali o utrditvi zemljišča v širini dveh metrov, vendar do izvedbe ni prišlo zaradi same višine investicije, ki je v veliki meri pogojevana z nedostopnostjo zemljišča za delovne stroje in bi bilo zato delo potrebno v celoti izvesti ročno. V prihodnosti namerava zavod podlago delno izboljšati s posipanjem drobnega peska.

13. Če smo ob našem prejšnjem obisku zapisali, da lahko priporniki telefonirajo zgolj enkrat tedensko po 10 minut, pa sedaj opažamo, da zavod omogoča pripornikom pogostejše telefoniranje, kar pozdravljamo. Tako imajo sedaj na voljo telefon 2 krat tedensko po deset minut in sicer ob ponedeljkih in četrtkih med 8 in 15 uro. Dodatno je telefoniranje mogoče tudi ob sobotah, s čemer se zagotavlja telefoniranje v času, ko svojci praviloma ne delajo in so doma. Slednji termin predstavlja izjemo. Po besedah vodje oddelka se telefoniranje omogoča tudi v času izven omenjenih terminov, kadar ugotovijo, da obstaja upravičeni razlog. Obsojencem je prav tako omogočeno telefoniranje večkrat na teden in sicer v dopoldanskem času med 11 in 12 uro popoldan med 16 in 17 uro ter zvečer med 20 in 21.30 uro. Ker iz oddelka ni prostega dostopa do telefonske govorilnice se morajo za uporabo telefona predhodno prijaviti.

14. Zavod nima posebnega prostora, ki bi bil namenjen delu zaprtih oseb. Tako jim je omogočeno zgolj opravljanje hišnih del in delo zunaj zavoda. V času našega obiska so bili vsi obsojenci, razen dveh, ki nista izrazila želje za delo in obsojenca, ki hodi na delo zunaj zavoda, razporejeni na hišna dela (delo v kuhinji, na vrtu, pralnici in likalnici, čiščenje upravnega dela in pomoč pri vzdrževanju). Od pripornikov pa ni delal nihče, saj dela zanje ni. Zavod pa tudi ob večjem številu obsojencev ne more zagotoviti zaposlitve vsem. To je pomanjkljivost, saj bi morala biti vsaki zaprti osebi dana možnost, da bi lahko delala, če to želi. Delo namreč prispeva k socialni rehabilitaciji, krepitvi delovnih navad in pomeni tudi način sprostitve. Po besedah vodje oddelka zavod ob trenutnih razmerah ne more uspešno iskati dela med ponudniki dela, saj ne izpolnjuje osnovnih pogojev za izvajanje delovnega procesa (ne razpolaga s posebnim delovnim prostorom).

15. Izvajanje programov izobraževanja ali poklicnega usposabljanja v samem zavodu ni mogoče zaradi krajših kazni. Izobraževanje je omogočeno zunaj zavoda, vendar te možnosti v času obiska ni koristila nobena od zaprtih oseb. V zavodu tudi ni drugih organiziranih aktivnosti, ki bi času odvzema prostosti dale koristno vsebino.

16. Nakupe obsojencev se opravljajo dvakrat na teden. V zvezi s tem ima zavod sklenjen dogovor z enim od večjih trgovcev (Mercatorjem). Predhodno zbrana naročila se faksirajo dobavitelju. Želene artikle zaprtim osebam dostavi uslužbenec zavoda. Tak način nakupovanja je za zaprte osebe cenovno ugoden, saj so cene enake tistim, ki so sicer določene za prodajo artiklov na prodajnih mestih dobavitelja.

17. Zdravnica, specialistka splošne prakse, prihaja v zavod po pogodbi najmanj enkrat tedensko. Na mesec to znaša med 10 in 15 ur. V času njene odsotnosti je zdravstvena oskrba zagotovljena v Zdravstvenem domu Murska Sobota v okviru dežurne službe. Medicinska sestra prihaja v zavod vsak drugi dan bodisi v dopoldanskem ali popoldanskem času (odvisno od potrebe). Prihaja tudi med dela prostimi dnevi. Po pogodbi v zavod prihaja tudi psihiater (praviloma enkrat tedensko). Zobozdravstvene storitve zagotavljajo zaprtim osebam v zdravstvenem domu. 

18. Z dodatno zaposlitvijo štirih paznikov iz carinske službe ne prihaja več do povečanega obsega dela, z izjemo vodij izmen, ki se soočajo z večjimi obremenitvami. Kljub temu na mesečni ravni ne presegajo nadur, ki jih dovoljujejo veljavni predpisi. Sedaj za zaprte osebe skrbi 24 zaposlenih delavcev in sicer: vodja oddelka, vzgojitelj (ki ima pedagoško izobrazbo), kuhar in 21 paznikov (19 moških, 2 ženski). Na pogovor z vodjo oddelka zaprtim osebam ni potrebno čakati, saj se z njimi srečuje vsakodnevno, glede na to, da upravni del ni posebej ločen od prostorov namenjenih za bivanje zaprtih oseb, kot je to običajno pri večjih zavodih. Pohvale zaprtih oseb do osebja zavoda kažejo, da si zaposleni prizadevajo s pomočjo komunikacije in vzpostavljanjem pristnih odnosov, sprotno in neposredno reševati probleme, ki se pojavljajo v sobivanju. 2.2 - 62 / 2005