Pobudnik nas je opozoril, da mu ne uspe pridobiti kopije dovoljenja MŠŠ, da se v prostorih ene od osnovnih šol dovoli izvajanje konfesionalnega pouka. Takšno dovoljenje minister izda na podlagi 72. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-UPB3) na prošnjo ravnatelja in ob pogoju, da v lokalni skupnosti ni drugih primernih prostorov. Po našem posredovanju se je pobudnik seznanil z dovoljenjem, nato pa na MŠŠ naslovil tudi »pritožbo na izdano soglasje«. MŠŠ se je odzvalo s pojasnilom, da je »za določitev utemeljenosti razlogov za izdajo dovoljenja« oziroma »za točnost podatkov o pogojih za izdajo soglasja odgovoren ravnatelj šole«. Pobudnik je posebej opozoril tudi na način izvajanja navedenih dejavnosti. Pouk se je v enem od razredov prvošolcev izvajal ob petkih, po pouku, vendar pred šolskim kosilom, torej v času, ko se v razredu še izvaja vzgojno-varstvena dejavnost, ki sodi v obseg javne službe. Sklepali smo, da v istem času na šoli še poteka pouk v drugih razredih. Konfesionalni pouk naj bi izvajala ena od učiteljic. Pobudnik je tako smiselno zatrjeval, da pri izvajanju dejavnosti ni zagotovljen videz nevtralnosti šole.

Dovoljenje je bilo izdano s pogojem, da se konfesionalni pouk izvaja zunaj pouka in ne moti drugih oblik vzgojno-izobraževalnih dejavnosti. Vendar ni bilo jasno, ali je bilo izdano le za konfesionalno dejavnost prvošolcev ali velja splošno. Prav tako je v celoti manjkala obrazložitev: navedba razlogov oziroma podlaga za odločitev. Tako smo menili, da utemeljenosti razlogov za izdajo dovoljenja sploh ni mogoče preizkusiti. Iz posredovane dokumentacije tudi ni bilo razvidno, da bi ravnatelj kakorkoli posebej ugotavljal pogoje za izdajo dovoljenja. V vnovičnem posredovanju smo zato poudarili, da ne moremo sprejeti stališč MŠŠ, ki skušajo prelagati oziroma zmanjševati odgovornost ministra. Ta mora ugotoviti dejansko stanje in na takšni podlagi samostojno odločiti o morebitni izdaji dovoljenja. Gre za oblastno odločitev o možnosti, da se v javni šoli izjemoma omogoči izvrševanje pravice do javnega izpovedovanja verskega prepričanja. Ta pristojnost je pridržana ministru prav zaradi posebnega pomena, ki ga je zakonodajalec pripisal potrebi po varovanju t. i. laičnosti šolskega prostora oziroma preprečevanju morebitnih konfliktov med vsemi nosilci pravice do (ne)izpovedovanja verskega prepričanja. Izrazili smo mnenje, da mora minister pri odločanju o (ne)izdaji dovoljenja uporabiti določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2) in da je pri tem na mestu posebna skrbnost. Predlagali smo še, naj MŠŠ preveri, ali se konfesionalna dejavnost v šoli izvaja po določilih ZOFVI-UPB3 oziroma dovoljenju ministra.

MŠŠ je v odgovoru menilo, da pri izdaji dovoljenja ni treba uporabiti določil ZUP-UPB2, da ne gre za oblastno odločanje ministra in da temu odločitve ni treba posebej obrazložiti. Navedli so, da gre za akt organizacijskega značaja, s katerim se ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov in pravnih oseb. Menili so, da se omejitev dometa dovoljenja (na učence 1. razredov) »razume iz same vloge« šole. Podrobnejših dokazil o domnevni ogroženosti učencev na poti v šolo MŠŠ ni posebej zahtevalo, saj je smatralo, da to »dokazuje že sama dokumentacija«, ki jo je k vlogi predložila šola.

Z dovoljenjem ministra se v javni šoli dovoljuje izvrševanje ene od človekovih pravic, hkrati pa je treba poskrbeti, da način izvrševanja te ne posega v svobodo vesti drugih oseb. Zato je trditev MŠŠ, da ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov in pravnih oseb, zgrešena. Če pri tem odločanju ne bi šlo za upravno zadevo, bi moral minister ZUP-UPB2 vsaj smiselno uporabljati. Potrebo po obrazložitvi razlogov za odločitve ministra narekuje tudi spoštovanje načel pravičnosti in dobrega upravljanja. Obrazložena odločitev predpostavlja skrbno proučitev dejanskega stanja ter navedbo pravne podlage in razlogov, ki so organ vodili k njegovi odločitvi. Navedba vsebinskih razlogov mora biti dovolj konkretna (ne abstraktna, splošna ali pavšalna), da je mogoče presoditi, ali je oblastni organ v zadostni meri izpolnil zahteve, ki mu jih glede ugotovitvenega in dokaznega bremena nalaga zakon. Le tako je mogoče zasledovati videz odprtosti in preglednosti ter poštenosti in nepristranskosti pri delovanju organov oblasti.

Ker MŠŠ našega mnenja ni sprejelo, smo z zadevo seznanili MJU. Predlagali smo, naj zadevo proučijo in izdajo načelno stališče o dolžnosti uporabe ZUP-UPB2 v teh postopkih. MJU je našim navedbam pritrdilo ter poudarilo, da mora minister odločiti v konfliktu med zasebnim in javnim interesom. Zato je presodilo, da gre za upravno zadevo, ki terja uporabo ZUP-UPB2. Izrazili pa so pomisleke nad ureditvijo ZOFVI-UPB3, ki ravnateljem omogoča, da zaradi svoje predlagalne pravice lahko arbitrarno odločajo o izvajanju te dejavnosti. 1.1 - 1 / 2006