Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) so se obrnile starši dvanajstletnega dečka s težavami na posameznih področjih učenja. Prosili so za nasvet, na katere institucije naj se obrnejo, da bi čim prej dosegli vrnitev otroka v matično družino. Fant je bil namreč od septembra 2008 vključen v institucionalno vzgojo in varstvo. Starši so želeli tudi Varuhovo posredovanje, da bi pospešil postopke za vrnitev otroka domov. V pogovoru so izrazili svoje nezadovoljstvo z ravnanjem strokovnih delavcev centra za socialno delo (CSD). Tudi z delom drugih strokovnjakov, ki so otroka obravnavali, niso bili zadovoljni in jim niso zaupali. Navedli so, da ob oddaji otroka v institucijo niso bili dovolj seznanjeni s posledicami oziroma jim te niso bile dovolj razumljivo predstavljene. Prav tako jim niso bile dovolj razumljivo pojasnjene dolžnosti in naloge, ki jih bodo morali izpolniti, če bodo hoteli otroka čim prej pridobiti nazaj v družino.
Iz dokumentacije je bilo videti, da je bila odločba o namestitvi otroka v institucionalno vzgojo in varstvo izdana pred začetkom šolskega leta 2008/2009. Kmalu po vključitvi v dom (1. 9. 2008) je otrok začel izražati željo, da bi se vrnil domov. To so želeli tudi starši in so zato s tem seznanili strokovne delavce CSD. Vendar je otrok še naprej bival v domu. Ob koncu šolskega leta so se strokovnjaki kljub jasno izraženi želji otroka in staršev odločili, da bo ostal v domu tudi v naslednjem šolskem letu. Otrok se je temu upiral in celo grozil s samomorom. Starši so na to opozorili strokovne delavce CSD in druge strokovnjake, pri katerih je bil otrok obravnavan.
V pogovoru smo staršem pojasnili, da lahko željo za vrnitev otroka v družino izrazijo kadar koli. Ko jo izrazijo, morajo pristojne službe ugotoviti, ali družina za to že izpolnjuje pogoje. Pristojne službe morajo izdati novo odločbo (s katero se nadomesti stara), ko v postopku obravnavanja celotne družine ugotovijo, da so se razmere v družini tako uredile, da se otroku zagotavlja vsaj minimalne pogoje za varnost in zdrav razvoj. Po naših informacijah je v tem primeru omenjeni postopek potekal, saj so starši izrazili željo za vrnitev otroka v družino in tudi preklicali soglasje, ki so ga dali ob vključitvi otroka v zavod. Pojasnili smo jim, da so po zakonu CSD pristojni za izločitev otroka iz družine s soglasjem staršev ali brez njega, ko je otrok ogrožen. Primerneje je, da si za namestitev prizadevajo pridobiti soglasje staršev, saj soglasje pomeni strinjanje z ukrepom in neko vrsto zavezo, da bodo s strokovnjaki čim tesneje sodelovali, upoštevali njihova navodila in bodo za svojega otroka še naprej skrbeli.
Na podlagi pobude smo pisali pristojnim institucijam. Iz odgovorov smo sklepali, da so strokovnjaki razmišljali in se na medinstitucionalnih timskih sestankih tudi pogovarjali o vrnitvi otroka domov, čeprav so bili posamezniki skeptični in so izražali bojazen pred prenagljeno odločitvijo. Žal je deček svojo grožnjo, da si bo vzel življenje, uresničil zadnjo nedeljo v času novoletnih praznikov, ko bi se moral ponovno vrniti v dom.
V tem primeru bi izdaja nove odločbe pomenila nadomestitev odločbe iz leta 2008. Veljavna odločba ni bila omejena s konkretnim rokom (kar ni narobe!), saj so strokovnjaki in pristojne službe pred letom in pol ugotovile, da bi bila za otroka boljša (od slabih!) rešitev vključitev v ustrezen zavod. Trajanje take vključitve bi bilo težko vnaprej časovno omejiti, saj mora biti otroku zagotovljena, dokler se domače razmere ne izboljšajo. Tako iz odločbe izhaja, da CSD odloči o prenehanju vključitve otroka v zavod takoj, ko prenehajo razlogi za to. Po izraženi želji otrok oziroma zahtevi staršev za spremembo, pa je po Varuhovem mnenju naloga strokovnjakov in pristojnih organov, da čim prej ugotovijo, ali so za spremembo izpolnjeni pogoji. Smiselno je, da je ukrepanje hitro. Žal pa tega tudi Varuh ni mogel doseči in primer se je tragično končal. 11.4-11/2009
