Pobudnik je 23. 4. 2008 zaprosil za posredovanje Varuha človekovih pravic RS (Varuh). V pobudi za začetek postopka je navedel, da po odločitvi Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) Državno pravobranilstvo RS, ki zastopa Republiko Slovenijo, še vedno ni izplačalo prisojene odškodnine in stroškov pritožbenega postopka po pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 3. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 3. 2008.

Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena. Ob upoštevanju tega smo od MNZ 24. 4. 2008 zahtevali pojasnilo razlogov za neizpolnitev obveznosti iz sodne odločbe, če je ta izvršljiva.

MNZ je v odgovoru, ki smo ga prejeli 7. 5. 2008, menilo, da je sodišče pri svoji odločitvi napačno uporabilo materialno pravo in storilo tudi nekatere procesne kršitve. Po mnenju MNZ gre za zmotno odločitev sodišča, ki je odgovornost za škodo, povzročeno pobudniku v letu 1998, pripisalo Republiki Sloveniji. MNZ je vztrajalo, da je policija v konkretnem primeru ravnala zakonito in pravilno, pritožbeno sodišče pa je (sporna) dejstva v sodbi zmotno interpretiralo. Zoper odločitev sodišča je MNZ vložilo izredno pravo sredstvo – revizijo. O tem je obvestilo odvetniško družbo, ki zastopa pobudnika, in predlagalo, naj se z izvedbo sodbe počaka do odločitve revizijskega sodišča, saj je menilo, da bo z revizijo uspešno. MNZ je odgovor sklenilo z ugotovitvijo, da sodni postopek v tej zadevi še ni končan in še niso bila izčrpana vsa pravna sredstva.

Varuhinja človekovih pravic se je o zadevi pobudnika po telefonu pogovorila tudi z ministrom za notranje zadeve, ki je ponovil že znane navedbe iz odgovora MNZ in opozoril na problem, ki bi lahko nastal, če bi ministrstvo odškodnino izplačalo, revizija pa bi odločila drugače. Kljub temu se je minister obvezal, da bo pobudnika povabil na pogovor. S posredovanjem nam je uspelo, da je 13. 5. 2008 minister za notranje zadeve opravil sestanek s pobudnikom. Na sestanku »je bilo dogovorjeno, da se sodba Višjega sodišča v Ljubljani izpolni«. MNZ je sodbo izpolnilo 19. 5. 2008, ko je pobudniku nakazalo prisojeno odškodnino. Pobudnik je torej dočakal izpolnitev sodne odločbe, očitno pa je k temu pripomoglo šele Varuhovo posredovanje. Kljub temu smo Računskemu sodišču RS predlagali, naj v okviru svojih pristojnosti revidira pravilnost in smotrnost poslovanja MNZ v tem primeru. V nadaljevanju smo se za stališče glede izvrševanja državnih organov pravnomočnih sodnih odločb obrnili tudi na Ministrstvo za pravosodje (MP).

Računsko sodišče RS je sporočilo, da bo našo pobudo obravnavalo v okviru programa dela za izvrševanje svoje revizijske pristojnosti. MP pa je pritrdilo našim opozorilom. Poudarilo je, da je izdana sodba, ki je pravnomočna, za stranko pravna, posledično pa tudi dejanska vrednota. Če je Republika Slovenija dolžnica, ki ji je naložena obveznost s pravnomočno sodno odločbo, je tudi po mnenju MP nujno potrebno z vidika upnika in pravnega reda kot celote, da Republika Slovenija prostovoljno izpolni to obveznost, torej brez izvršilnega postopka. To je cilj, ki ga Republika Slovenija zasleduje na splošno z zakonodajnimi in drugimi ukrepi. S tem, ko bo sama prostovoljno izpolnjevala take obveznosti, bo dajala pozitiven zgled tudi svojim državljanom in državljankam, s čimer se bo krepilo zaupanje v pravo in pravno varnost na splošno. S tem se je mogoče izogniti tudi številnim izvršilnim postopkom in stroškom, ki so povezani s prisilno izterjavo pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb, pa tudi plačilu zamudnih obresti zaradi neizpolnitve obveznosti. 6.4-123/2008