Stanje v slovenskih zavodih za prestajanje zaporne kazni je sorazmerno zadovoljivo, množičnih, zavestnih in grobih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri obravnavanju zaprtih oseb v Sloveniji varuh človekovih pravic Ivan Bizjak ne ugotavlja. Vendar pa takšna splošna ocena stanja v slovenskih zaporih in priporih ne sme zavajati, je v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo povedal ombudsman Ivan Bizjak. Ob tem je izpostavil dejstvo, da sorazmerno mnogo pobud zaprtih oseb in mnogi pogovori, ki so jih opravili z obsojenci in priporniki, kažejo, da je na področju zakonitega in korektnega obravnavanja zaprtih oseb potrebnih še veliko izboljšav. S temeljito analizo stanja na področju izvrševanja pripora in izvrševanja kazenskih sankcij, ki je obširno podana v varuhovem posebnem poročilu, bodo seznanjeni tudi poslanke in poslanci državnega zbora. Varuh Ivan Bizjak je to, letos že drugo posebno poročilo, konec tega tedna poslal parlamentarnemu odboru za notranjo politiko in pravosodje. Januarja je odboru DZ zdravstvo, delo, družino in socialno politiko poslal posebno poročilo o problematiki obravnavanja oseb s duševnimi motnjami.

Kot je pojasnil v pogovoru za STA, se je varuh za posebni poročili s teh področij odločil iz dveh razlogov. Lani so se strokovnjaki iz varuhovega urada zelo intenzivno ukvarjali z osebami iz omenjenih dveh kategorij, ki jih štejejo za posebej občutljive, saj jim je na ta ali oni način omejena osebna svoboda. Pri tem je bilo opravljenega veliko dela, obiskov in konkretnih pregledov v posameznih zavodih, zato so rezultate te svoje dejavnosti želeli tudi podrobneje predstaviti. S tem pa so tudi omogočili, da se s to, sorazmerno specifično problematiko pristojni državnozborski odbori lahko podrobneje ukvarjajo.

Poročilo, ki se nanaša na problematiko zaprtih oseb, bo po Bizjakovi oceni koristilo DZ tudi ob obravnavi zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki je že v parlamentarnem postopku. Varuh v poročilu opozarja na vrsto podrobnejših pomanjkljivosti in problemov, na katere so naleteli ob obravnavanju pobud zaprtih oseb oz. ob pregledih zaporov. Del teh problemov se nanaša tudi na normativno ureditev. Marsikateremu pa bi se lahko izognili, če bi bili predpisi, ki urejajo izvrševanje kazenskih sankcij pa tudi izvrševanje pripora, bolj jasni in celoviti.

"Sicer ne ugotavljamo kakšnega posebno zaskrbljujočega splošnega stanja. Posamezni problemi, ki jih v posebnem poročilu navajamo, pa kažejo na nesprejemljive oblike ravnanja, ki pač lahko pripelje tudi do ponižujočega obravnavanja zaprtih oseb", je povedal Bizjak. V analizi navaja tudi vrsto problemov, ki so jih sprotno uspešno razreševali v neposrednom stiku z upravami zavodov, Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij in ministrstvom, kar pa ne pomeni, da so ti problemi enkrat za vselej odpravljeni.

"Pogosto namreč ugotavljamo," pojasnjuje slovenski ombudsman, "da se praksa zelo rada vrne v stare tire, ki pa običajno niso ugodni za osebe, ki so v teh zavodih". Posameznika, ki je na prestajanju zaporne kazni ali v priporu, ne zanima splošna ocena o ravnanju z zaprtimi osebami v Sloveniji; zanj je zgolj in edino pomemben njegov primer. Zato se dejansko spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri izvrševanju kazenskih sankcij in še zlasti pri izvrševanju zaporne kazni kaže predvsem v korektnem odnosu do vsakega posameznika, ki je na prestajanju zaporen kazni oziroma v priporu. Le ta kriterij je lahko po varuhovi oceni podlaga za pošteno oceno o stanju v slovenskih zavodih za prestajanja kazni zapora.

Število obsojencev, ki prestajajo zaporno kazen v slovenskih zaporih, v zadnjih letih narašča. V začetku letošnjega leta jih je bilo 564. V Letnem poročilu varuha 1997 pa so zapisali, da je v naši državi povprečno na prestajanju zaporne kazni od 480 do 500 obsojencev.

Življenje obsojencev se odvija za zaprtimi vrati, proč od oči javnosti, ki na mnoge izmed njih pogosto gleda z nezaupanjem in premajhnim razumevanjem, še ugotavlja varuh v posebnem poročilu in dodaja, da je ob tem treba omeniti tudi, da gre pri obsojencih največkrat za osebe, ki so porinjene na rob družbenega dogajanja ter tako še posebej ranljive in nemočne. Na zaporno kazen obsojeni storilci kaznivih dejanj so kaznovani z odvzemom prostosti, kazensko pravo pa ne določa, da bi jih bilo treba kaznovati še kako drugače, ugotavlja posebno poročilo varuha in poudarja, da je zato temeljno načelo pri izvajanju kazni zapora, da so človekove pravice in svoboščine obsojenca lahko omejene samo toliko, kolikor je nujno, da se izvrši ta kazenska sankcija.

Ivan Bizjak je izrazil prepričanje, da je varstvo oseb, ki jim je odvzeta prostost, pred mučenjem in nečloveškim ali ponižujočem ravnanjem ali kaznovanjem mogoče učinkovito okrepiti s preventivnimi sredstvi. Zato je slovenski ombudsman tudi lani nadaljeval z obiski v slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora, podrobnejše preglede so opravili v ljubljanskem zavodu, zavodu Dob, v oddelkih v Radovljici in Rogozi ter v Prevzgojnem domu za mladoletnike v Radečah. Lani je Bizjak s svojimi sodelavci opravil skupno 161 pogovorov z zaprtimi osebami, v tem letu pa je varuhov urad prejel in obravnaval 132 pobud obsojencev ter 51 pobud pripornikov, kar pomeni, da se je lani na varuha človekovih pravic obrnilo 344 zaprtih oseb z območja Slovenije.