Pobudnik je v pobudi navedel, da mu je delodajalec (družba z omejeno odgovornostjo) izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi v času odsotnosti z dela zaradi bolezni odšel iz kraja bivanja brez odobritve zdravnika. Na zagovoru, ki mu je bil v postopku odpovedi omogočen, je delodajalcu predložil potrdilo zdravnika, da mu gibanja nikoli ni omejil. Na Inšpektorat RS za delo je vložil vlogo za zadržanje učinkovanja prenehanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi tretjega odstavka 227. člena Zakona o delovnih razmerjih. Inšpektorica za delo njegovi prošnji ni ugodila.
Pobudo smo obravnavali vsebinsko in ugotavljali le, ali so bili izpolnjeni pogoji za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Opravili smo poizvedbo pri Inšpektoratu RS za delo, pozneje pa vpogledali tudi v spis in se pogovorili s pristojno inšpektorico za delo. V ravnanju inšpektorice v delu, ko ni zahtevala zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, nismo zaznali posega v človekove pravice.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v drugem odstavku 233. člena med drugim določajo, da mora osebni zdravnik zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi ipd.). V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času takšne zadržanosti na svojem domu. Odsotnost z doma je mogoča ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja ali če zdravnik to odredi ali dovoli. Za odhod zunaj kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.
Pobudnikov odhod iz kraja bivanja bi tako moral predhodno pisno odobriti zdravnik. Ker temu ni bilo tako, inšpektorica samovoljnega ravnanja delodajalca ni ugotovila in zato ni zadržala učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zdravnik je navedel, da gibanja ni omejil. Iz dokumentov zdravnika je sicer razvidno, da je bilo očitno po njegovi presoji dopustno, da pobudnik zapušča kraj bivanja, vendar tega ni zapisal. Iz izjave, ki naj bi jo zdravnik dal detektivu, je še izhajalo, da je zdravnik seznanjen z možnostjo, da izrecno zapiše dovoljenje za odhod iz kraja bivanja. Takšno dovoljenje pa naj bi izdajal izključno na izrecno pacientovo prošnjo. Ali lahko dokument, kot ga je izdal zdravnik, šteje kot dovoljenje zdravnika za zapustitev kraja bivanja oziroma ali zadošča ustno dovoljenje, bo v konkretnem primeru lahko ugotovilo le sodišče. S tovrstno presojo bi po našem mnenju inšpektorica presegla svoja pooblastila.
Pobudo smo šteli kot delno utemeljeno. Menimo, da bi morala glede na možne sankcije, ki jih predpisi določajo v tovrstnih primerih, obstajati dolžnost, da osebni ali imenovani zdravnik zavarovancu ob začetku bolniške odsotnosti da pisna navodila (morda v obliki obrazca) o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi ipd.) ter da je zavarovanec opozorjen na dolžnost, da ne zapušča kraja bivanja oziroma da za odhod iz kraja bivanja vedno potrebuje odobritev osebnega zdravnika. V navodilu naj bi bil zavarovanec obveščen tudi o posledicah v primeru kršenja. Na to smo opozorili Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Več o tem pišemo v primeru št.105
4.1-90/2008
