Na Varuha sta se obrnila pobudnika (partnerja) v zadevi umetne prekinitve nosečnosti. Pobudnica je po tridnevni slabosti z domačim testom nosečnosti ugotovila, da je noseča. Po pregledu (isti dan) je bilo ugotovljeno, da je v 18. tednu nosečnosti. Pobudnica in njen partner sta se odločila, da bosta zaradi osebnih okoliščin nosečnost prekinila. Na Komisijo I. stopnje za umetno prekinitev nosečnosti (Komisija UPN I) sta podala zahtevo za prekinitev nosečnosti. Komisija UPN I je izdala negativni sklep in zavrnila pobudničino zahtevo za umetno prekinitev nosečnosti. Pobudnica je skladno s 25. členom Zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (ZZUUP) zoper negativni sklep Komisije UPN I podala ugovor na Komisijo II. stopnje za umetno prekinitev nosečnosti (Komisija UPN II). Komisija UPN II je pobudničinemu ugovoru ugodila. Pobudnica se je obrnila na Varuha, ker je menila, da ji je bila neutemeljeno in neupravičeno začasno odvzeta pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (s sklepom Komisije UPN I), prav tako pa so bili nejasni razlogi za diametralno nasprotno odločitev Komisije UPN I in Komisije UPN II. Pobudnica je izpostavila tudi odnos komisije do njenega partnerja, ki kot oče otroka ni imel pravice biti prisoten in sodelovati v obravnavi pred komisijo kljub izrecnemu zaprosilu pobudnice.
Varuh je na Ministrstvo za zdravje (MZ) naslovil poizvedbo. Zanimalo nas je, kakšni so razlogi za odločitev Komisije UPN I in UPN II glede na to, da sta odločali na podlagi istih dejstev in da med zasedanjem obeh komisij niso nastale nove okoliščine niti predstavljena nova dejstva. MZ smo tudi opozorili, da iz sklepov Komisije UPN I in II niso razvidni razlogi ali podana obrazložitev, na osnovi katerih se je odločila posamezna komisija. Varuh je menil, da je nujno - glede na pomembnost in težo odločitve, ki jo lahko prinese odločitev posamezne komisije, sploh če je ta v nasprotju s pričakovanjem nosečnice - podati natančnejša pojasnila komisije za svojo odločitev. Pričakovali smo tudi pojasnila MZ, kako da partner pobudnice, oče otroka, ni smel biti prisoten niti sodelovati v obravnavi pred komisijama.
MZ se je strinjalo s pobudnico, da se odločitvi Komisije UPN I in II, ki sta v konkretnem primeru odločali o umetni prekinitvi nosečnosti na podlagi 18. člena ZZUUP, ne moreta razlikovati, ker sta odločali na podlagi istih dejstev. Ta se med zasedanjem obeh komisij niso spremenila. MZ je tudi menilo, da je treba pri odločanju o pravici glede umetne prekinitve nosečnosti odločati z odločbo, saj gre za odločanje o pravici, torej za meritorno odločanje. Obe Komisiji sta o pobudničini pravici odločali s sklepom, kar je v nasprotju z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). MZ je še menilo, da bi glede na to, da sta obe komisiji odločili s sklepom, bilo pravilneje, da bi njuna odločitev vsebovala obrazložitev, saj ima stranka v postopku, to je pobudnica, pravico biti seznanjena z obrazložitvijo Komisij. Glede odnosa Komisij UPN I in II do partnerja pobudnice pa je MZ menilo, da ima ta vsekakor pravico, da se kot stranski udeleženec vsekakor udeleži postopka, saj ima pravni
interes. Ker partnerju pobudnice ni bila dana možnost, da se v postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev Komisije, je bila podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka skladno z 237. členom ZUP.
Varuh je pobudo ocenil kot utemeljeno z vidika nepravilnosti pri vodenju postopka in umanjkanju obrazložitve v sklepih Komisij UPN I in II, s čimer se strinja tudi MZ. Kar moti, je dejstvo, da MZ kljub ugotovljenim nepravilnostim v okviru postopka Komisij ni ukrepalo (ali pa le Varuha ni seznanilo s svojim ukrepanjem). Varuh zato MZ poziva, da ustrezno ukrepa in člane Komisij UPN I in II seznani s pravilnim vodenjem postopka in odločanjem, ki ga bo možno tudi preizkusiti, da se primer, kot ga je izkusila pobudnica, ne bi več ponovil. 9.4-51/2020
