Pri Varuhu človekovih pravic se zavedamo, da situacije, kot je denimo izbruh koronavirusa, vzbujajo med ljudmi nelagodje in strah. To lahko privede do neljubih dogodkov, na katere morajo biti odgovorni v naši državi pripravljeni. Ne sme se nam zgoditi, da bodo posamezniki zaradi predsodkov, strahu ali napačnih predstav, deležni stigmatizacije in izločitve. Zato Varuh človekovih pravic budno spremlja, kaj institucije počnejo. In če bomo zaznali stigmatizacijo ali kakršnekoli druge kršitve človekovih pravic, bomo pristojne pozvali k pojasnilom in ustreznemu ukrepanju. Menimo tudi, da bi morali pristojni poleg smernic, kako zagotoviti javno zdravje, pripraviti tudi smernice oziroma strategije, da do stigmatizacije (domnevnih) bolnikov ne bi prihajalo.

Opozoriti velja še, da bolezen ne ogroža vseh enako in da se družbene izključenosti t. i. ranljivih skupin zrcalijo tudi na področju javnega zdravja. Posamezniki in skupine, ki so izključeni iz zdravstvenega varstva (denimo nimajo zdravstvenega zavarovanja zaradi revščine, premoženjskih, statusnih in podobnih razlogov), so že na splošno v večji meri podvrženi zdravstvenim tveganjem in so tako tudi najbolj ranljivi v primeru virusne epidemije. Tudi sicer na prvi pogled nevtralnih pravil in smernic, upoštevanje katerih naj bi zajezilo bolezen (denimo higienska pravila, kot so napotki za umivanje rok), ne morejo upoštevati tiste populacije, ki denimo nimajo dostopa do tekoče vode in higienskih pripomočkov. Stigmatizacija v kontekstu situacije, ki se nam kaže kot resna grožnja za javno zdravje, je tako lahko le logična posledica siceršnjih družbenih izključenosti ranljivih skupin. Zato bi morali pristojni sedanjo situacijo premisliti tudi s tega – bolj sistemskega – vidika.