V klasifikacijsko področje ustavne pravice smo uvrstili tiste zadeve, pri katerih gre za vprašanje kršitev temeljnih ustavnih pravic; zadeve pa ne sodijo v nobeno izmed naslednjih klasifikacijskih področij. Znotraj tega področja smo zadeve razvrstili na naslednja ožja področja: pravice otrok, pravice manjšin, enake možnosti, etika javne besede, zbiranje in združevanje, varnostne službe in varstvo osebnih podatkov.

Zadev, ki smo jih uvrstili med ustavne pravice (37 zadev), je v primerjavi z drugimi področji razmeroma malo, so pa uvrščene zadeve z zelo različnih področij, zato je ugotovitve težko posplošiti. Primeroma navajamo nekaj zadev, ki smo jih uvrstili v to področje: pobude za vložitev ustavne pritožbe in za vstop v ustavnosodni postopek tako glede ocene ustavnosti predpisov kot glede že vloženih ustavnih pritožb, etika javnih nastopov, objava fotografije v tisku brez pooblastila prizadetega, registracija politične stranke, prenehanje mandata člana občinskega sveta zaradi nezdružljivosti, vdor v zasebnost z zlonamernimi telefonskimi klici, ugovor vesti vojaške dolžnosti, pogoji za opravljanje gospodarske dejavnosti glede izobrazbe, pogoji za pridobitev državne štipendije in pravica do proste izbire zdravnika. Številčni podatki kažejo, da je bilo na tem področju največ zadev s področja varstva osebnih podatkov, enakih možnosti in etike javne besede.

Pristop v zvezi z obravnavo zadev je bil zelo različen. V nekaterih primerih je bilo mogoče zadevo rešiti le z odgovorom, ki je vseboval ustrezna pojasnila in pravne nasvete, v drugih pa je bilo treba zbrati dodatne informacije pri udeleženem organu, proučiti ustavne, zakonske in podzakonske podlage ter na tej podlagi pripraviti mnenje s predlogom ali priporočilom ali le odgovor stranki z našimi stališči do obravnavanega primera.

Na področju varstva osebnih podatkov smo dobili veliko pobud, ki opozarjajo na domnevne ali dejanske kršitve ustavne pravice do zasebnosti. V tem okviru je bilo veliko pobud, ki se nanašajo na uporabo zakona o varstvu osebnih podatkov. Naša država je med tistimi, ki so to področje že leta 1990 uredili z zakonom o varstvu osebnih podatkov tudi na podlagi usmeritev in priporočil organov Sveta Evrope. Temeljno načelo zakona je, da je osebne podatke mogoče zbirati le na podlagi zakonskega pooblastila ali izrecne privolitve prizadetega. Manj jasna pa je zakonska opredelitev osebnih podatkov, ki omogoča različno razlago, kateri podatek se šteje za osebni podatek.

Zakon določa, da nadzor nad izvajanjem zakona izvaja inšpektor za varstvo osebnih podatkov. Na podlagi razmeroma majhnega števila zadev, ki smo jih obravnavali na tem področju, ne moremo dajati ocene izvajanja zakona v praksi in učinkovitosti inšpekcijskega nadzora na tem področju, ocenjujemo pa, da prizadeti premalo uporabljajo pritožbene možnosti na tem področju, saj že površen pregled položaja na tem področju kaže na številne kršitve. Na podlagi pobud, ki smo jih obravnavali, v nadaljevanju navajamo nekaj konkretnih primerov.

Pobudnik se je obrnil na nas s predlogom, naj raziščemo, ali je bilo pravilno ravnanje pomočnika direktorja njegovega podjetja, ki je na oglasni deski objavil poimenski seznam delavcev, ki so bili v prejšnjem letu odsotni zaradi bolniške več kot 29 dni. Oddelek za varstvo osebnih podatkov Ministrstva za pravosodje nam je posredoval mnenje, da osebnih podatkov v zvezi z bolniško odsotnostjo ni mogoče javno objavljati, saj ni mogoče ugotoviti, da bi za takšno objavo obstajale ustrezne zakonske podlage. Pobudnika smo s tem mnenjem seznanili in mu predlagali, naj se v takšnih primerih neposredno obrne na inšpektorja za varstvo osebnih podatkov, ki deluje v okviru Ministrstva za pravosodje. Sami namreč nimamo pristojnosti v razmerju do podjetij in drugih civilnopravnih oseb.

Pobudnica, ki je zaposlena v zdravstvu, je na naš naslov posredovala pobudo, v kateri nas je prosila za mnenje o ustreznosti obrazca o izbiri osebnega zdravnika. Obrazec je sestavljen tako, da zavarovanec hkrati s podpisom o izbiri osebnega zdravnika podpiše tudi izjavo, s katero dovoljuje vpogled v podatke iz medicinske dokumentacije, ki se nanašajo na uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Pobudnica meni, da je takšna izjava v nasprotju z ustavo, saj naj bi bilo zbiranje podatkov v zdravstvenih kartonih namenjeno izključno izvajanju zdravljenja, ne pa tudi zavarovanju materialnih interesov zdravstvene zavarovalnice. Ugotovili smo, da mnenje Ministrstva za pravosodje ni bilo dovolj jasno, saj ob koncu sami postavljajo vprašanje, ali je izjava o privolitvi posameznika, da omogoča vpogled v osebne podatke nadzornemu zdravniku, sploh potrebna. Zadevo je obravnaval tudi inšpektor za varstvo podatkov, ki meni, da je takšna privolitev koristna in v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov. Pobudnici smo posredovali svoje mnenje, da obrazec o izbiri osebnega zdravnika ni ustrezen, ker z istim soglasjem ureja izbiro osebnega zdravnika in dovoljenje za vpogled v osebne podatke. Gre za ločeni zadevi, ki ne bi smeli biti združeni pod enim podpisom. Hkrati pa menimo, da posebno dovoljenje zavarovanca za vpogled v osebne podatke nadzornim zdravnikom ni potrebno, ker po našem mnenju že zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju daje zakonsko podlago za nadzor nadzornih zdravnikov zavarovalnice.

Vprašanja varstva osebnih podatkov pogosto prehajajo na vprašanja etike javne besede, ko se z objavo v tisku, ki razkriva identiteto posameznikov, posega tudi v zasebnost. Tako se je na nas obrnila odvetnica klienta, ki meni, da je prizadet z objavo podatkov o ovadbi v dnevnem časopisu. V članku je prizadeti omenjen z imenom, prvo črko priimka in njegovo funkcijo v podjetju, kar dejansko razkriva njegovo indentiteto. Odvetnica je želela naše strokovno mnenje, da bi ga uporabila kot pomoč in prilogo k ovadbi zoper novinarko. V takšnih zadevah se sooča več ustavnih pravic. Na eni strani gre za pravico do varstva zasebnosti in osebnih podatkov, na drugi strani pa za pravico do posredovanja informacij javnega značaja in pravico do svobodnega izražanja misli, govora in javnega nastopanja. V vsakem posamičnem primeru je treba tehtati, ali je v konkretnem primeru pravica do zasebnosti močnejša od drugih pravic. Takšno tehtanje oziroma končni odgovor, ali je prišlo do kršitve pravice do zasebnosti, lahko da po izvedenem postopku le sodišče. Odvetnici smo pojasnili svoje pristojnosti in jo skupaj s pojasnili pozvali, naj pobudo dopolni v skladu z določili našega zakona. Dopolnitve pobude nismo prejeli.

Pobudnika ste se obrnila na nas za pomoč za zaščito njune hčerke, ki je bila večkrat z imenom in priimkom obravnavana v tisku v zvezi z nenavadnimi dogodki, v katerih naj bi bila udeležena. V odgovoru smo soglašali s pobudnikoma, da gre za neetično ravnanje, vendar pa sami nimamo nobenih pooblastil v razmerju do novinarjev in časopisov. Pobudnikoma smo pojasnili možnosti za kazenski pregon zaradi kaznivih dejanj iz poglavja o dejanjih zoper čast in dobro ime ter na možnost zahtevati odškodnino za povrnitev premoženjske ali nepremoženjske škode po civilni poti. Pobudnikoma pa smo obljubili, da bomo skušali ugotoviti, ali je podatke, ki jih je objavil novinar, razkrila pristojna uprava za notranje zadeve. Ministrstvo za notranje zadeve je na našo zahtevo posredovalo odgovor, v katerem so pojasnili okoliščine obravnavanega primera in poudarili, da novinar podatkov o identiteti otroka ni dobil od delavcev uprave za notranje zadeve. Glede na to, da ni bilo znakov, da bi državni organ razkril podatke o identiteti otroka, smo zadevo zaključili z odgovorom pobudnikoma.

Ob obravnavi primerov, povezanih z etiko javne besede, smo začeli preverjati, ali državni organi, organi lokalnih skupnosti, javni zavodi in javna podjetja spoštujejo določbo 24. člena zakona o javnih glasilih, po katerem morajo s svojimi akti urediti način zagotavljanja javnosti dela, način dajanja informacij za javnost ter določiti osebo, ki je odgovorna za zagotavljanje javnosti dela.

Med zadevami, ki smo jih obravnavali na področju ustavnih pravic, lahko omenimo tudi nekaj pobud, ki so se nanašale na zakonitost volilnih postopkov ob lokalnih volitvah v letu 1994. V enem primeru je pobudnik uveljavljal številne nepravilnosti ob volitvah župana v občini. Meni, da je bil kršen zakon o lokalnih volitvah in da je šlo pri posameznih dejanjih za znake kaznivega dejanja. Pobudnik je pritožbeni postopek vodil v skladu z zakonom do pritožbe na občinski svet, ki njegovi pritožbi ni ugodil. Nato je bil napoten na upravni spor, vendar postopka ni nadaljeval. Glede na pobudnikove navedbe o domnevnih kaznivih dejanjih smo zaprosili pristojno upravo za notranje zadeve za pojasnila o tej zadevi. Odgovorili so, da niso ugotovili znakov kaznivih dejanj, zato smo pobudnika napotili, da lahko sam poda ovadbo pristojnemu javnemu tožilcu. Pri domnevnih kršitvah, ki jih je navajal pobudnik, lahko kršitve ugotavljajo le pristojna sodišča v skladu s predpisanim postopkom.

V drugem primeru je pobudnica navedla, da je bil prizadet njen človeški in državljanski ponos, ker jo je občinska volilna komisija izključila iz volilnega odbora, kot soprogo kandidata za župana občine. Ugotovili smo, da zakon v takšnih primerih ne določa nezdružljivosti člana volilnega odbora, vendar pa ima občinska volilna komisija pristojnost, da imenuje, razrešuje in menja člane volilnih odborov. Pobudnici smo odgovorili, da ukrepa volilne komisije ni mogoče razlagati le kot poskus, da bi prizadeli njen ugled, ampak tudi kot željo, da bi jo obravnavali pred morebitnimi poskusi diskvalifikacij po volitvah.

V okviru obiska v Murski Soboti in Kopru smo imeli pogovor z madžarsko narodno skupnostjo in italijansko narodno skupnostjo. V pogovoru so predstavniki madžarske narodne skupnosti predstavili svoje probleme. Posebej so poudarili probleme v zvezi z uvajanjem nove lokalne samouprave v občinah, v katerih živijo njihovi pripadniki. Tudi italijanska narodna skupnost nas je seznanila s svojimi problemi. Dogovorili smo se o načinu kontaktiranja, če bi bilo potrebno naše posredovanje.

Na nas so se večkrat obrnili predstavniki romske skupnosti, ki menijo, da se hudo kršijo njihove človekove pravice, da so v družbi diskriminirani in obravnavani kot drugorazredni državljani. Ne glede na to, da pobudniki niso navedli konkretnih dokazil za svoje trditve, smo Urad za narodnosti Vlade RS zaprosili za informacije o položaju Romov v državi. Urad nam je posredoval gradiva, ki jih je v zvezi s tem obravnavala vlada, in nam tudi ustno posredoval potrebne informacije. Pobudnike smo z glavnimi ugotovitvami iz gradiv vlade seznanili in jim pojasnili, da lahko obravnavamo predvsem konkretne primere kršitev človekovih pravic ali svoboščin ali druge nepravilnosti, ki jih storijo državni organi. Pobud v tej zvezi doslej nismo prejeli.

V okviru splošnejših zadev smo sodelovali tudi pri obravnavi zakona o varstvu potrošnikov v pristojnem odboru državnega zbora. Uveljavljali smo načelno stališče, da ni dovolj argumentov za ustanovitev posebnega varuha za varstvo potrošnikovih pravic. Teh pravic namreč praviloma ne kršijo državni organi, temveč tržni subjekti, kar bi bilo v nasprotju z ustavno zasnovo varuha človekovih pravic. Odboru smo posredovali stališča do zakona v drugi obravnavi s konkretnimi predlogi, ki jih je odbor sprejel.

Ob obravnavanju pobud na tem področju lahko sprejmemo tudi splošno ugotovitev o netransparentnosti in pomanjkljivosti pritožbenih poti in postopkov na posameznih področjih. Poleg tega so očitni primeri slabega uradovanja in odnosa do strank na različnih področjih, kjer je posameznik soočen z državnimi organi ali drugimi organi, ki na monopolen način izvajajo javna pooblastila. Menimo, da bi morali ti organi sprejeti kodekse, v katerih bi prikazali raven in kakovost storitev, ki jih posameznik kot uporabnik njihovih storitev lahko pričakuje. Takšni kodeksi ravnanj na posameznih področjih bi lahko bili tudi podlaga za naše ukrepanje. V prihodnje nameravamo priporočiti posameznim organom uresničitev tega predloga.