Praznovanje svetovnega dneva človekovih pravic nas vsako leto znova spominja na vizije in pričakovanja ljudi, ki so v letih po drugi svetovni vojni v Splošno deklaracijo človekovih pravic zapisali, da je temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu priznanje prirojenega človeškega dostojanstva prav vsakega človeka. Svetovna javnost je pred dvema letoma praznovala polstoletni jubilej Splošne deklaracije, predvsem evropska javnost pa je pred dobrim mesecem obeležila 50. obletnico Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Po razčlovečenju, ki mu je bila med drugo svetovno vojno priča vsa evropska celina, so države, zbrane v Svetu Evrope, “ki jih navdihuje ista miselnost in ki imajo skupno dediščino idealov in političnega izročila o spoštovanju svobode in pravne države,” 4. novembra 1950 izrazile odločenost, da “store prve korake k skupnemu uveljavljanju nekaterih pravic, ki so določene v Splošni deklaraciji”. Evropi je postalo jasno, da je vladavina prava edini varnostni mehanizem, ki lahko posamezniku zagotovi varovanje človekovih pravic in svoboščin. Da pa bi Evropska konvencija ne ostala zgolj seznam lepih želja je bilo hkrati s sprejemom Konvencije ustanovljeno Evropsko sodišče za človekove pravice, ki lahko države, ki pravice, navedene v konvenciji, v svojih pravnih sistemih kršijo, moralno stigmatizira in denarno kaznuje.

Da se bo tudi naša država slej ko prej znašla med tistimi, ki jih je strasbourško sodišče za človekove pravice obsodilo kršitve s konvencijo zagotovljenih pravic, so napovedovala tudi letna poročila varuha človekovih pravic. V svojem petem rednem letnem poročilu je tako varuh med drugim opozoril na še vedno nestabilen pravni red (predpisi se močno spreminjajo, neskladja, do katerih prihaja znotraj pravnega reda, se odpravljajo prepočasi, nekateri zakoni, pomembni za varstvo človekovih pravic, še vedno niso sprejeti), na neustrezno, neučinkovito in celo nezakonito delovanje državne uprave, posebej izrazit pa je še vedno tudi problem nerazumno dolgotrajnih postopkov pri številnih sodiščih – celovitega programa odpravljanja zaostankov pa kljub sklepom Državnega zbora še vedno ni!

Očitku naši državi, da krši 6. člen Konvencije, ki daje vsakomur pravico, “da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče,” se je z nedavno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice pridružil nov očitek; Slovenija je med policijskim postopkom prekršila 3. člen Konvencije, ki prepoveduje mučenje ali nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin terja učinkovito policijo, za kar ji je zakonodajalec zagotovil sorazmerno široka pooblastila, ki posegajo tudi v človekove pravice in svoboščine. Hkrati pa je dolžnost zakonodajalca, da zagotovi ustrezna in zadostna jamstva, ki bodo učinkovito preprečevala zlorabe, saj velika pooblastila pomenijo tudi veliko skušnjavo za prekoračitev ali nezakonito uporabo danih pooblastil. Pri nadzoru nad policijo je pomembno sodelovanje javnosti, zato je varuh pozdravil določbo Zakona o policiji, da pri reševanju pritožbe posameznika, kadar ta meni, da so mu bile s policistovim dejanjem ali opustitvijo kršene pravice ali svoboščine, sodelujejo tudi predstavniki javnosti. Potrebno je, da to zakonsko določilo v praksi čim prej in kar najbolje zaživi.

Praznovanje svetovnega dneva človekovih pravic je tako predvsem priložnost, da se vsi, ki so odgovorni za ustrezen odnos med oblastnimi organi in posameznikom, zavedo, da na področju človekovih pravic razmere niso nikoli dovolj dobre, in da se vedno da storiti več in bolje.