Ob obisku varuha človekovih pravic v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper se je pripornik pritožil, da so 20. maja 1999 policisti Policijske postaje Koper ob privedbi v pripor zoper njega neupravičeno uporabili fizično silo. Tako naj bi ga policist pri vhodnih vratih udaril s pestjo po obrazu, vratu in ramenih, ko pa je padel na tla, ga je še obrcal in davil. Ponovno naj bi ga fizično napadel še pri drugih vratih v zaprti del zavoda.

Že ob obisku zavoda smo dobili uradni zaznamek o izjavi paznika, ki je bil priča dogodku. Paznik je v svoji izjavi sedem dni po dogodku zapisal, da je policist, ker ga je pobudnik pljunil, "zelo agresivno reagiral tako, da je pripornika porinil, da je padel po tleh in ga zvlekel stran od vrat; policist je pripornika nekajkrat brcnil ter mu stopil s čevlji na vrat". Paznik je kasneje podal še izjavo, v kateri je potrdil, da je policist pripornika brcnil. Zavodski zdravnik je ugotovil, da je pripornik pri tem dobil odrgnine na kolenih obojestransko, na levi roki na zunanji strani prstov, na desni rami, na desni strani obraza, na levi in sprednji strani vratu ter podpludbo na desni strani obraza. To pa so poškodbe, ki lahko očitke pripornika potrjujejo.

Ministrstvu za notranje zadeve smo predlagali, da primer pobudnika skrbno raziščejo in to zlasti s stališča upravičenosti uporabe prisilnih sredstev. Pripornikova pritožba na policijo je namreč ostala brez ustreznega odmeva.

V postopku, ki je sledil, je policijski inšpektor opravil dva pogovora s paznikom, ki je bil očividec dogodka. V uradnem zaznamku policije o prvem pogovoru je zapisano, da se paznik dogodka po treh mesecih "več ne spominja dobro", da pa se je "pripornik nenadoma znašel na tleh" in tu naj bi ga "policist z nogo sunil v predel vratu". V drugem pogovoru še dva meseca kasneje, pa je v uradnem zaznamku policije zapisano, da je imel paznik "slab pregled" in je videl, "da policist opleta tudi z nogami, vendar ne bi mogel to opredeliti kot namerne brce". V uradnem zaznamku je tudi zapisano, da v svoji prvi izjavi po dogodku, paznik "z navedbo o agresivni reakciji policista in brcah ni mislil dobesedno, kot tudi ne, da je policist stopil s čevljem priporniku za vrat". Paznikove navedbe v njegovi izjavi, dani takoj po dogodku, so tako "dejansko bolj osebna sklepanja na podlagi pomanjkljivo zaznanih (videnih) detajlov v sklopu celega dogodka".

Po tako zbranih dokazih je Policijska uprava Koper ocenila, da sum storitve kaznivega dejanja ni utemeljen, zato ni podlage za vložitev kazenske ovadbe zoper policista. Policija tudi ni ugotovila okoliščin, ki bi utemeljevale uvedbo disciplinskega postopka. Ocenila je, da je policist pri uporabi fizične sile ravnal zakonito in strokovno. Na naše pomisleke ob ugotovitvah in zaključkih je policija pojasnila, da je "v okviru svojih pristojnosti in navodil storila vse, da bi se primer razjasnil". Hkrati je napotila na Okrožno državno tožilstvo v Kopru, ki ima pooblastila, da ukrepa kot nepristranski organ in pripomore k razrešitvi zadeve.

Pobudnik je pisno vlogo, imenovano "pritožba - ovadba" poslal tudi Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru. Prejete vloge pa državni tožilec ni štel za ovadbo. Zato o svoji odločitvi, da v ravnanju policista ni zaznati znakov kaznivega dejanja kršitve človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic po 270. členu KZ, pobudnika ni poučil o pravici, da lahko sam začne kazenski pregon. Na naše posredovanje je vodja Okrožnega državnega tožilstva v Kopru opozoril, da se podpisana izjava paznika o spornem dogodku v bistvenih okoliščinah razlikuje od dveh njegovih izjav policijskemu inšpektorju. Popolno ignoriranje teh dveh zabeležk pa bi pomenilo, da državno tožilstvo postavlja na laž inšpektorja, ki je izjavi zabeležil.

V odgovoru vodji državnega tožilstva smo poudarili, da namen našega posredovanja ni, da bi državni tožilec "popolnoma ignoriral" zabeležke policijskega inšpektorja o pogovoru s paznikom. Tudi ne gre za to, da bi "postavljal na laž" inšpektorja, ki je izjavi očividca dogodka zabeležil. Prepričani pa smo, da je kritična presoja nujna za vsak dokaz, tudi za zapis policijskega inšpektorja o pogovoru s paznikom. Ni nemogoče, da bi imel policijski inšpektor interes izjavo priče zapisati tako, da bi drugega pripadnika policije preveč ne obremenjevala. S tem seveda ne dajemo negativne vrednostne ocene o zapisu izjave v danem primeru. Želimo pa opozoriti, da tudi ta dokaz terja vestno in skrbno presojo, vključno s primerjavo z ostalimi listinami in dokazi. Zapis policijskega inšpektorja je nastal kasneje in v času, ki je že nekoliko odmaknjen od dogodka. Oseba, katere izjava je zabeležena, zapisa svoje izjave ni videla, ne prebrala in tudi ne podpisala. Hkrati pa sta v zbranem gradivu dve izjavi, ki ju je paznik potrdil s svojim podpisom. Vsaj ena od teh izjav je bila podana časovno neposredno po dogodku, kar tudi ni zanemarljivo pri ocenjevanju verodostojnosti in pomena dokaza. Bolj ko se dogodek časovno odmika, več je verjetnosti, da je kasnejša izjava že zato manj zanesljiva. Hkrati je tudi več možnosti za vplivanje na pričo dogodka.

Ni dvoma, da do prekoračitev policijskih pooblastil v praksi prihaja. Tudi, ali pa še posebej v razmerju do oseb, kot je pobudnik, za katerega državni tožilec navaja veliko število zahtev za preiskavo in vloženih obtožb. Menimo, da je vestnega in skrbnega obravnavanja upravičena tudi ovadba pobudnika, ne glede na možnost, na katero je opozoril državni tožilec, da gre za prijavo, katere edini namen je "eliminirati policiste", ki obravnavajo njegova ravnanja.

Policist ima pravico uporabiti fizično silo le pri opravljanju nalog policije in ob upoštevanju načela sorazmernosti, ne pa na primer iz razloga maščevanja in kot kazen, ker ga je pripornik pljunil. Okrožnemu državnemu tožilstvu smo tako predlagali, da ovadbo pobudnika znova obravnava ob skrbnem upoštevanju vsega gradiva, ki je v zadevi na voljo.