Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je obrnil odvetnik in v imenu svoje stranke prosil za posredovanje pri dolžniku – eni od slovenskih osnovnih šol. Prizadeti je v okviru šolskega krožka odšel (v letu 1986) na izlet s kolesi. Zaradi manjšega trka z drugim kolesarjem ga je odbilo pred nasproti vozeči avtomobil. V prometni nesreči je dobil hude telesne poškodbe s trajnimi posledicami. Odvetnik prizadetega nas je seznanil, da bi morala prizadetemu šola (ki v času dogodka ni imela sklenjenega ustreznega zavarovanja odgovornosti) plačevati mesečno rento kot dolžnica na podlagi pravnomočne sodbe. Vendar svoje obveznosti ne izpolnjuje v celoti, do zdaj naj bi prizadeti prejel le tretjino prisojene rente.
Obrnili smo se na občino, ki je ustanoviteljica osnovne šole. Prejeli smo pojasnilo, da je 70 odstotkov obveznosti iz pravnomočne sodne odločitve prevzelo Ministrstvo za šolstvo in šport, preostali del pa bi morala poravnati šola iz svojih materialnih stroškov. To bi povzročilo resne težave pri zagotavljanju pogojev za nemoteno izvajanje osnovnošolske dejavnosti. Občinski svet je zato sprejel sklep, da mora obveznosti v tej odškodninski zadevi poravnati država. V odgovoru je občina navedla vrsto aktivnosti, ki jih je sama (in tudi drugi) že začela oziroma jih še namerava začeti za ustrezno ureditev problematike plačila visokih odškodnin. Te namreč lahko močno vplivajo na obseg in kakovost nadaljnjega izvajanja osnovnošolske dejavnosti na posamezni šoli in tako močno obremenijo tudi njenega ustanovitelja.
Občini smo predlagali, naj šola sama oziroma njena ustanoviteljica nemudoma začneta izpolnjevati pravnomočno prisojeni obveznost in vse moči usmerita v iskanje rešitev za v prihodnje. To je še posebej pomembno, saj bo prej ali slej sodišče odločilo tudi o odškodnini. Občina je v odgovoru pojasnila, da upniku kljub Varuhovemu pozivu ne zagotavlja sredstev za plačilo mesečne rente, in se pri tem sklicevala na pričakovanje za dopolnitev 82.a člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Občina si namreč prizadeva, da bi obveznosti iz naslova odškodninske odgovornosti v celoti prevzela država.
Varuh je pozdravil prizadevanja občine, da bi se poravnavanje odškodnin, kot je ta, sistemsko uredilo na način, ki v primeru visokih odškodninskih zahtevkov ne bo ogrozilo likvidnosti in morebiti celo obstoja šole (dolžnice) ter občine kot njene ustanoviteljice. Po drugi strani pa ni bilo mogoče spregledati, da je sodna odločba (delno) pravnomočna in jo je treba v tem delu izvršiti. Zato ravnanja šole oziroma njene ustanoviteljice, ki čakajoč na neko (morebitno) prihodnjo zakonsko ureditev, dejansko razmeroma nizkih zneskov rente (v primerjavi z zahtevano odškodnino) še ne izplačuje, nismo mogli sprejeti. Ne le, da je s tem prizadet oškodovanec, ki bi mu bili ti zneski nujno potrebni za ureditev in organizacijo nadaljnjega življenja, temveč bo izvršba zapadlih in neplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški, za občino precej večja obremenitev (morebiti lahko povzroči celo blokado računa), kot bi bilo sprotno izpolnjevanje prisojene obveznosti. Sklicevanje na sklep občinskega sveta (ta niti nima pristojnosti, da bi spreminjal sodne odločitve in prisojene obveznosti prelagal na nekoga drugega) smo ocenili za neprimerno in škodljivo ravnanje tako v razmerju do upnika kot do dolžnice, občanov in še posebej učencev šole. Vendar Varuh lahko na neprimernost takšnega ravnanja samo opozarja. Prisilno izvršbo z rubežem dolgovanega zneska je namreč mogoče doseči le z vložitvijo ustreznega predloga na sodišče. Odvetnika smo zato povabili, naj nas seznani v primeru morebitnega zastoja v izvršilnem postopku. 6.4-291/2008
