Pobudnik se je pritožil oziroma izrazil nestrinjanje z ukrepanjem policistov Policijske postaje (PP) Koper v zvezi dogodka, ki se je zgodil 26. 9. 2012. Navedel je, da je po telefonu zaprosil za ukrepanje policistov, ker je bil napaden in poškodovan s strani znanih oseb. Zaradi poškodb je še pred prihodom policistov na kraj dogodka moral k zdravniku. Med potjo je srečal policijsko patruljo, pri kateri se je ustavil. Policistoma je povedal, da je poškodovan in da gre na »urgenco«, pri čemer sta mu policista dejala, da bosta njegovo izjavo vzela kasneje. Pobudnik je bil razočaran, ker se to ni zgodilo oziroma se policist po tem dogodku ni oglasil pri njem, da bi lahko podal izjavo o dogodku. Ob tem je pobudnik še dodatno izpostavil, da se je sicer sam večkrat oglasil na PP Koper, vendar policista, ki je obravnaval primer, ni uspel dobiti. Po več mesecih je nato po pošti prejel plačilni nalog zaradi kršitve Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), kljub temu, da se o prekršku pred tem ni mogel izjaviti oziroma policist, ki je obravnaval zadevo, z njim ni opravil niti pogovora.

Na postopek policistov je pobudnik podal pritožbo, vendar so po izvedenem pritožbenem postopku člani senata soglasno odločili, da je pritožbeni razlog (da naj bi policist pobudnika pristransko obravnaval), neutemeljen. S to odločitvijo se pobudnik ni strinjal, saj je še vedno menil, da postopek policistov ni bil korekten in profesionalen.

Pritožbena odločitev v primeru pobudnika je presenetila tudi Varuha človekovih pravic RS (Varuh). Zato smo v posredovanju pri Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) predstavili nekatera stališča in pomisleke Varuha ter zahtevali dodatna pojasnila in odgovore. Senat za pritožbe je sicer pritrdil pritožbenim navedbam pobudnika,  da sta policista pobudniku napovedala, da se bosta z njim »pogovorila kasneje«, vendar ta pogovor ni bil opravljen. Pobudniku in priči, ki jo je lahko navedel šele v pritožbi, sploh ni bilo omogočeno, da pojasnita svoje videnje dogodka. Ugotavljanje odločilnih dejstev je v tem primeru očitno potekalo brez vednosti in sodelovanja pobudnika in z njegove strani ponujene priče dogodka, ki je bila ob tem dogodku ves čas prisotna. Plačilni nalog je bil torej izdan zgolj na podlagi tega, kar je policistu povedala »nasprotna stran«, kar pa lahko kaže na pristransko obravnavo. V tej zvezi smo poudarili, da je bistvena sestavina pravice iz 22. člena Ustave RS tudi v tem, da ima posameznik možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, in možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v njegovi zadevi. Tako je treba tudi obdolžencu v postopku o prekršku zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, ki se kaže tudi v tem, da mu je dana ustrezna in zadostna možnost, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka prekrška. Varuh je zato ocenil, da pobudniku v obravnavi tega dogodka niso bila zagotovljena jamstva poštenega postopka, saj ni imel prav nobenih možnosti, da svoje argumente glede naslovljenih očitkov sam pojasni in da bi lahko predlagal dokaze v svojo korist ter se seznanil z morebitnimi obremenjujočimi dokazi.

Opozorili smo tudi, da ne gre spregledati, da je bil plačilni nalog izdan skoraj šest mesecev po dogodku, čeprav Zakon o prekrških (ZP-1) določa, da mora v teh primerih postopek potekati brez odlašanja, hitro in enostavno. MNZ smo prosili za utemeljitev opravičevanja te zamude s čakanjem na morebitno podajo predloga za pregon, oziroma da prve tri mesece plačilnega naloga ni bilo mogoče izdati zaradi teka roka, v katerem je mogoče podati predlog za pregon za kaznivo dejanje, saj je postopek o prekršku ločen od kazenskega postopka. Pripomnili smo tudi, da je trimesečni rok potekel 26. 12. 2012, plačilni nalog pa je bil pobudniku izdan šele konec marca 2013.

Iz dokumentacije in povedanega na seji pritožbenega senata naj bi bilo tudi ugotovljeno, da ni dokazov, da bi se pobudnik zglasil na PP Koper z namenom, da bi podal svojo izjavo, čeprav naj bi se s policistom to dogovoril. Prav tako je bilo v pritožbenem postopku ugotovljeno, da so policisti večkrat želeli vzpostaviti stik s pobudnikom, vendar naj se ta ne bi odzval. Varuha so tudi ti pritožbeni zaključki presenetili. MNZ smo opozorili, da je pobudnik v svoji pritožbi, ki jo je naslovil na PP Koper, zatrdil prav nasprotno. Med drugim je navedel, da se je na PP Koper oglasil kasneje, a so mu dejali, da policista ni in da se bo on oglasil kasneje. Pobudnik je tudi navedel, da je bil na PP večkrat (vsaj desetkrat) ter je čakal policista, a je prejemal različna pojasnila o njegovi odsotnosti. V ta namen je pobudnik celo predlagal, da se v potrditev njegovih navedb pregledajo posnetki kamer. Kljub temu je bilo iz odgovora, ki je bil pobudniku posredovan na njegovo pritožbo, mogoče zaslediti ugotovitev, da ni dokazov, da bi se zglasil na PP Koper. Ocenili smo, da je težko verjeti, da v tem delu ne gre slediti pobudnikovemu zatrjevanju, saj bi se te navedbe lahko objektivno preverile. V tej zvezi smo tako prosili za pojasnilo o tem, ali in če, kako so bile preverjene njegove navedbe, da je bil večkrat na PP Koper oziroma, da je sam večkrat želel vzpostaviti stik s policistom, ki je zadevo obravnaval. Ob tem smo tudi poudarili, da je sicer naloga policistov, da sami zberejo vsa potrebna obvestila, dejstva in dokaze, in ne da čakajo, da pride oseba do njih sama.

MNZ je na to naše posredovanje sporočilo, da policista, ki sta bila napotena v obravnavo dogodka, od pobudnika nista takoj zbrala obvestil o okoliščinah obravnavanega primera, saj je bil še pred njunim prihodom na kraj dogodka odpeljan v bolnišnico. Ob tem je potrdilo, da sta policista pobudnika med vožnjo srečala, vendar stanje, v katerem se je nahajal, ni dopuščalo, da bi z njim lahko bil izveden ustrezen pogovor. Dogovorili naj bi se, da bo pobudnik dal izjavo policistom kasneje in da se bo s tem namenom zglasil v prostorih PP Koper. Policista sta na kraju dogodka zbrala obvestila od tam prisotnih oseb, med katerimi je bil oškodovanec kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, ki naj bi ga storil pobudnik, od očividcev dogajanja in od oseb, s katerima se je zapletel v fizično obračunavanje. Po zbranih obvestilih sta se policista vrnila v prostore PP Koper, vendar po navedbah policistov pobudnika tistega dne na PP Koper ni bilo. MNZ je še sporočilo, da ni bilo mogoče ugotoviti, ali se je pobudnik kasneje res zglasili v prostorih PP Koper z namenom podati izjavo o dogodku. PP Koper namreč nima evidentiranega njegovega prihoda, potrdila o obiskih PP pa se ne izdajajo, razen v primerih, ko posameznik to od policistov zahteva. Prav tako ni bilo mogoče potrditi navedb policista, da je pobudnika večkrat iskal oziroma z njim skušal vzpostaviti stik. Policistu, ki je obravnaval navedeni primer, je novembra 2013 prenehalo delovno razmerje v policiji, zato ukrepa zoper njega ni bilo možno izvesti.

MNZ je po preučitvi primera ocenilo, da policisti kljub razlogom, ki so jih uveljavljali,  niso bili dovolj aktivni, da bi pridobili pobudnikovo izjavo in da bi še pred izdajo plačilnega naloga dejansko razjasnili vse okoliščine obravnavanega dogodka, v katerem naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje oziroma prekršek. Pripomnilo je tudi, da bi policisti in vodstvo PP Koper morali poskrbeti, da bi se, ne glede na odsotnost policista in druge okoliščine, v razumnem času zbrala potrebna obvestila in postopki ustrezno zaključili. Opravičevanje neaktivnosti glede postopka o prekršku zaradi čakanja na morebitno podajo predloga za pregon kaznivega dejanja ne vzdrži, saj bi postopek o prekršku lahko potekal neodvisno od ostalih postopkov. Poleg tega so bili plačilni nalogi poslani domnevnim kršiteljem šele skoraj šest mesecev po dogodku. MNZ tako tudi ugotavlja, da se nedopustna neaktivnost policistov v pobudnikovi zadevi izkazuje skozi celoten potek obravnave primera.

Po prejetem posebnem plačilnem nalogu je pobudnik v zakonitem roku vložil ugovor, kar se je v skladu z določili tedaj veljavnega Zakona o prekrških štelo kot njegova izjava. Na ta način se je tudi izjavil o okoliščinah prekrška, poleg tega pa je pobudnik opisal okoliščine dogodka 26. 9. 2012 v »kazenski prijavi«, ki jo je poslal na Okrožno državno tožilstvo v Kopru, to pa z zahtevkom na PP Koper. Policisti pobudnika, niso zaslišali kot osumljenca storitve kaznivega dejanja. Glede komunikacije med policistom in pobudnikom po telefonu, v katerem naj bi policist izjavil, da osumljenca za kaznivo dejanje »bagatele ni potrebno zaslišati«, je MNZ sporočilo, da policistom takšne usmeritve niso bile dane. Izjave prič so bile sicer v tem primeru zabeležene v obliki uradnih zaznamkov, ki so v spisu obravnavanega dejanja in postopka o prekršku.

MNZ je pojasnilo tudi, da je bila pobudnikova pritožba zaradi nestrinjanja z delom policistov obravnavana po določbah 28. člena takrat veljavnega ZPol in Pravilnika o reševanju pritožb. Obravnava pritožbe je bila zaključena z obravnavo na seji senata, saj se pobudnik ni strinjal z ugotovitvami pooblaščenca vodje policijske enote v pomiritvenem postopku. Vodja senata je pred razpisom seje senata ugotovil, da je bilo dejansko stanje v zvezi s pritožbo nepopolno ugotovljeno in je od poročevalca zahteval dopolnitev poročila. MNZ je tako ugotovila, da je kljub dopolnitvi poročila in ugotovitvam na senatu, kjer bi vodja senata lahko aktivneje odigral svojo vlogo, senat soglasno odločil, da je bila pritožba neutemeljena. Sporočilo je, da se strinja z ugotovitvijo Varuha, da je bila odločitev senata v tem primeru nenavadna, vendar po odločitvi na to ni več možno vplivati. Prav tako je MNZ sporočilo, da glede na vsebino zapisnika seje senata ocenjuje, da bi člani senata z aktivnejšim sodelovanjem na seji lahko prišli do drugačnih ugotovitev. Hkrati je tudi pripomnilo, da gre (glede na spremljanje poteka dosedanjih sej pritožbenih senatov) pri predmetni odločitvi za izjemen primer, uslužbenec ministrstva, ki je vodil sejo senata, pa nalog pooblaščenca ministra v pritožbenem postopku ne opravlja več. Kot je sporočilo MNZ, je bilo vodstvo PP Koper opozorjeno na doslednejše spremljanje dela policistov in pravočasno odzivanje na ugotovljene pomanjkljivosti, ta primer pa bo obravnavan v okviru usposabljanja policistov policijskih enot.

Pobudo smo ocenili za utemeljeno zaradi razlogov, na katere smo opozorili v posredovanju pri MNZ. Po naši presoji v pobudnikovem primeru namreč niso bila spoštovana temeljna jamstva poštenega postopka, saj ni imel nobenih možnosti, da svoje argumente glede nanj naslovljenih očitkov pojasni, predlaga dokaze v svojo korist in se seznani z morebitnimi obremenjujočimi dokazi. Žal to ni bilo ugotovljeno in potrjeno niti v pritožbenem postopku. Glede na sporočilo MNZ, da so pristojni že izvedli vse potrebne ukrepe, pričakujemo, da do primera, kot je bil ta, ne bo več prišlo. Ne nazadnje bo primer po zagotovilih MNZ obravnavan tudi v okviru usposabljanja policistov policijskih enot. 6.1-66/2013