Pobudnik nas je seznanil z dokumenti, ki so kazali na dolgotrajno odločanje o ugovoru zoper začasno odredbo na okrajnem sodišču v Piranu (opr. št. P 85/2003). Začasna odredba je bila izdana 13. 5. 2003, o ugovoru pa je bilo odločeno približno štiri leta pozneje, in sicer 6. 4. 2007.

Za pojasnilo razlogov za dolgotrajno odločanje o ugovoru smo se obrnili na okrajno sodišče v Piranu. Sodišče se je strinjalo z Varuhovo ugotovitvijo, da je kar štiriletno odločanje o pravnem sredstvu nerazumno dolg rok odločanja in da za takšen časovni zastoj pri reševanju dejansko ni opravičljiv razlog. Menilo je še, da je dolgotrajno obravnavanje oziroma zavlačevanje z odločanjem le delno mogoče opravičiti z obsežnostjo spisa, večjim številom obravnav, obsežnimi vlogami strank in zapletenim dejanskim stanjem. Spis je bil med obravnavo zaradi odhoda sodnice na porodniški dopust tudi predodeljen drugi sodnici.

Sodišče mora na podlagi 11. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v postopkih izvršbe in zavarovanja postopati hitro. Kljub temu so v obravnavanem primeru od vložitve ugovora do odločitve

o pravnem sredstvu minila skoraj štiri leta. Zato je bila po našem mnenju kršena pobudnikova ustavna pravica do sojenja v razumnem roku in posledično tudi do sodnega varstva. Dolgotrajno čakanje na sodno odločitev lahko povsem razvrednoti zaupanje, ki ga je sodišču namenila stranka, ko je spor predložila v sodno odločanje. Še več. Odločitev, bodisi o vlogi bodisi o pravnem sredstvu, lahko zaradi poteka časa za stranko postane brezpredmetna. Sodišče v svojem odgovoru kljub Varuhovi zahtevi ni navedlo opravičljivih razlogov, ki so povzročili tako dolgotrajno odločanje o pravnem sredstvu. To lahko razumemo tudi tako, da teh razlogov ni. Sodišče se je zavedalo, da je bila kršena posameznikova pravica. Zato lahko upamo, da bo v prihodnje vložilo več napora, da tako nerazumno dolgega odločanja – še posebej v tovrstnih zadevah – ne bi več bilo. 6.4-217/2008