Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Ministri in ostali predstavniki vlade!
Spoštovani predcedujoči!
Najprej bi se vam rad zahvalil za to,da ste kljub obilici dela že na to sejo uvrstili tudi Poročilo varuha človekovih pravic za leto 2003, prav tako za korektno obravnavo v odboru za notranjo politiko. Tudi čas, rezerviran za današnjo razpravo kaže, da bo razprava dolga in prepričan sem, tudi izčrpna. Prav tako ne morem mimo reakcije Vlade na to poročilo: izdelala je do sedaj najbolj izčrpno mnenje, v katerem je v veliki meri pojasnila opažanja varuha. Predvsem pa je pomembno, da je k temu mnenju priložila informacijo o realizaciji priporočil, ki jih je DZ sprejel ob obravnavi prejšnjega poročila. Čeprav še z vsem ne moremo biti zadovoljni, pa to kaže ne velik premik v razumevanju pomena človekovih pravic, institucije varuha in ne nazadnje državnega zbora.
Ne bom dolg in ne bom natačno razlagal vsebine poročila, saj sem prepričan, da ste ga vsi natančno prebrali. Zato bom le na kratko povzel glavne ugotovitve, predvsem pa probleme in napake v delovanju države. Kakšnih posebnih »inovacij« pri kršenju človekovih pravic v tem letu nismo zasledili, kar je tudi prav. Ponavljajo se napake iz prejšnjih let tudi zato, ker institucije prepočasi reagirajo na zahteve varuha, čeprav moram priznati, da se na veliko področjih stanje izboljšuje. Neodzivanja na varuhove zahteve je manj, ko pred leti, a še vedno so nekatere institucije, ki jih je potrebno preveč »spodbujati«, da odgovorijo. Pri tem bi posebej izpostavil državnega pravobranilca in nekatera ministrstva, ali vsaj del le-teh (za šolstvo, za delo, družino in socialne zadeve, okolje in prostor in energijo). Reforma uprave daje slutiti, da se stvari počasi zboljšujejo, poudarek pa bo potrebno nameniti lokalnemu vidiku: z izboljšavami bo potrebno pohiteti, a vseeno ne na račun kakovosti. Na področju omejitev osebne svobode je zgodba enaka kot že vsa leta: predvsem prezasedeni zapori, in s tem vrsta drugih problemov, ki jih prezasedenost povzroča. Pri tem mislim na ogrožanje zdravja zapornikov, pomanjkljivo zdravstveno in psihiatrično oskrbo, slabo varnost obsojencev, slabe pa so tudi možnosti za verske obrede, pri čemer pogrešamo aktivnost vladnega urada za verske skupnosti. Posebej moram še omeniti tisto, kar omenjamo vsako leto: zakona o duševnem zdravju vključno z pravicami bolnikov še vedno ni!
Tudi na področju sodstva se stvari niso opazneje izboljšale. Sodni zaostanki so še vedno tema številka ena in nič ne kaže, da bi se v kratkem kaj spremenilo. Če bi, pogojno rečeno, lahko sprejeli dolgotrajno odločanje sodišč o nekaterih problemih, ki za usodo posameznika niso življenjsko pomembni, pa težko sprejmemo zavlačevanje pri odločanju o usodi otrok. Otroci ne smejo več let čakati na odločitve pristojnih organov, da bo odločeno o njihovih pravicah, ki jih jamčita ustava in Konvencija o otrokovih pravicah. Prepozne odločitve ne potrebuje nihče. Pri tem pa nisem prepričan, da je v postopkih, kjer se odloča o otrokovih pravicah, vedno vzrok za počasnost le preobremenjenost sodnikov; menim, da je pogosto vzrok za odlašanje z odločitvijo tudi strah pred odgovornostjo za usodo otrok in njihovih staršev. Ker pa se je letos del odločanja o otrokovih pravicah prenesel s centrov za socialno delo na sodišča, se bojim, da bomo v naslednjem varuhovem poročilu opozarjali na poslabšanje stanja na tem področju. Zato si bomo še vnaprej prizadevali, da bo imelo odločanje v zvezi z otrokovimi pravicami prednost tudi v praksi in ne le na papirju.
Ponovno poudarjam, da so vsi organi dolžni postreči varuhu človekovih pravic z vsemi podatki, ki jih zahteva, ne glede, ali se jim to zdi smiselno ali ne. Na tem bomo vztrajali ne zaradi kapric ampak zaradi pravice prebivalcev Republike Slovenije, da živijo v čim prijetnejšem okolju. To velja tudi za nekatera profesionalna združenja in njihova častna razsodišča, in razlićne druge disciplinske organe, čeprav le-ta niso državni organi. A ko jim zakon podeli nekatere pristojnosti in pooblastila, je njihovo delo podrejeno javnemu nadzoru. Tudi nadzoru varuha človekovih pravic. Prepogosto delujejo posamezna profesionalna združenja bolj v vlogi zaščitnika slabega dela svojih članov kot v vlogi dvigovanja profesionalne etike na svojem področju. Profesionalnost takih združenj je še posebej pomembna zato, ker o strokovnosti dela praviloma odločajo samo ona. Zato je nujno, da presežejo pojmovanje svojega dela le kot zaščitnika lastnih članov in postanejo zaščitniki, zakonitosti, strokovnosti in korektnosti, pa čeprav pridejo v konflikt s svojimi člani, ki delajo malomarno.
Spoštovani!
Če za konec lahko rečem, da pri delovanju državnih organov v preteklem letu nismo zasledili kakšnih posebnih sprememb, se je v preteklem letu pokazal nek drug problem, ki je bil prej latentno prisoten. To je vprašanje nediskriminatornosti. Ne bom jih našteval, saj jih vsi poznamo zelo dobro. Kaže, da smo predolgo živeli v prepričanju, da nestrpnost ni slovenski problem in nas je to presenetilo. A za preprečevanje nestrpnosti je odgovorna država z vsemi svojimi institucijami; v prvi vrsti pa vlada, ki mora s pozitivnimi ukrepi odpravljati vire nestrpnosti. Predvsem tako, da daje možnost vsakemu posamezniku, da se lahko tvorno vključi v družbo.
Hvala.
Matjaž Hanžek
Varuh človekovih pravic
