Dragi prijatelji!
Najprej se vam opravičujem, ker danes nisem z vami. Upam in želim, da tega ne sprejmete kot izraz mojega zanemarjanja pravic otrok. Videvamo se velikokrat: pri vas na vaših šolah, pri meni v uradi in tudi na mnogih prireditvah, posvečenih človekovim pravicam, še posebej pravicam otrok. In čeprav me fizično ni tu, verjemite, da se skupaj z vami veselim vseh priložnosti, ki čakajo na vas in skupaj z vami me je strah groženj, kadar nam z njimi pretijo.
Zaradi strahot, ki jih je povzročila druga svetovna vojna, in da se te strahote ne bi nikoli več ponovile, je generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 razglasila Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Deklaracija je izraz skupnih prizadevanj za splošno in učinkovito priznavanje, spoštovanje in zaščito temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Je izraz prizadevanj za trajno zaščito ne le golega življenja vsakega človeka ampak tudi prepričanja, da so neodtujljivi del tega življenja še: spoštovanje osebnega dostojanstva, svobode, osebnega razvoja v skupnosti drugih ljudi, enakih ali različnih po veri, narodnosti, bogastvu, spolu, spolni usmerjenosti in še vrsti drugih lastnosti, ki nas razločujejo ali združujejo. In ta prizadevanja ne smejo nikoli zastati, zato moramo vsak trenutek skrbeti, da se uresničujejo v vsakdanjem življenju.
Da pa je to mogoče, moramo predvsem dobro poznati svoje pravice, istočasno pa se moramo zavedati, da moje pravice niso samo moje, ampak pripadajo tudi vsem drugim ljudem. Lahko bi rekli, da te pravice ne pripadajo samo meni, temveč so last vsakega od nas. In najpomembnejša naloga varuha človekovih pravic, ali ombudsmana, kot ga imenujejo v nekaterih drugih državah, je, da skrbi za to, da pravice ne postanejo last samo nekaterih ljudi – posameznikov ali skupin. Tistih, ki si zaradi moči, ki jim jo daje bogastvo, orožje ali kakšno drugo orodje prisile, lahko prigrabijo tudi pravice. Človekove pravice in svoboda so nedeljivi.
Povezava varuha človekovih pravic in UNESCa ni le formalna; gre predvsem za tesno vsebinsko povezavo podobnih ciljev:
prispevati k miru in varnosti s spodbujanjem sodelovanja na področju izobraževanja, znanosti, kulture, informiranja in komunikacij med ljudmi vseh narodov, ras, spolov, starosti, prepričanj;
širiti splošno spoštovanje pravičnosti
širiti vedenje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.
Na podlagi splošne deklaracije o človekovih pravicah je bila leta 1989 sprejeta tudi Konvencija o otrokovih pravicah. Ta konvencija je med vsemi mednarodnimi sporazumi doživela najširšo podporo in le dve državi na svetu je nista ratificirali: Somalija in Združene države Amerike. S sprejetjem konvencije o otrokovih pravicah se je začela nova razprava o mestu in položaju otrok in mladostnikov v sodobni družbi. To je pravno zavezujoč dokument za državo, ki ga je podpisala. Žal pa udejanjanje pravic otrok in mladostnikov še zdaleč ni stvarnost niti v svetu, niti v Evropi, pa tudi pri nas ne. Otroci in mladostniki so vse prepogosto žrtve revščine, nestrpnosti, obračunavanj med odraslimi, pa tudi med sabo. Vse to pa je potrebno v čim večji meri preprečiti.
In to je tudi naša skupna naloga. Želim, da bi skupaj oblikovali odločitve, ki zadevajo življenje, vrednote in ambicije mladih, zato bi vas rad spodbudil k temu, da prispevate svoje poglede na stanje vaših pravic v okolju, v katerem živite.
Prepričan sem, da se bomo še velikokrat srečali in s to željo vas tudi lepo pozdravljam.
Matjaž Hanžek
varuh človekovih pravic
