08.11.2004
Obisk Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana, Oddelka v Radovljici

Varuh človekovih pravic je 29. 10. 2004 obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora v Ljubljani, Oddelek v Radovljici (v nadaljevanju: zavod Radovljica). Obisk, ki je bil najavljen dan prej sta opravila Aleš Butala, namestnik varuha in Ivan Šelih, svetovalec varuha. Sprejela nas je ga. Irena Hudovernik, vodja oddelka.

1.
Ob obisku smo opravili pregled bivalnih prostorov zavoda in se ob tem pogovorili z zaprtimi osebami. Na tej podlagi lahko poudarimo skoraj enoglasno stališče zaprtih oseb o pohvalah na račun osebja zavoda, zlasti vodje oddelka. Medčloveški odnosi v razmerju med zaprtimi osebami in delavci zavoda so očitno takšni, da to prispeva k sproščenemu vzdušju v zavodu.

2.
Po Navodilu o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanja kazni zapora se v zavod Radovljica na prestajanje kazni zapora pošiljajo obsojenci z območja sodnega okrožja Kranj, če so obsojeni na kazen zapora do šestih mescev ali če jim ostanek kazni po vštetju pripora na presega šestih mesecev zapora. Prav tako v zavodu Radovljica praviloma prestajajo pripor priporniki Okrožnega sodišča v Kranju.

Uradna zmogljivost zavoda je 22 zaprtih oseb. V času našega obiska pa je bilo v zavodu 28 zaprtih oseb: 12 obsojencev (od tega sta dva bivala na zaprtem oddelku, deset pa na pol odprtem oddelku), 13 pripornikov (od tega eden sodno pridržan, dva pa sta se nahajala v bolnišnici) ter tri osebe, kaznovane za prekršek. Prezasedenost zavoda glede na uradno zmogljivost je torej očitna. Ob tem ne gre spregledati besed vodje oddelka, da je bilo letos v zavodu hkrati celo več kot 40 oseb.

3.
Ob zadnjih obiskih v zavodu Radovljica smo opozorili, da je treba, ne glede na njegovo bodočo usodo, zagotoviti vse razumne ukrepe, da se zaprtim osebam omogoči nastanitev v ustreznih zaporskih razmerah. Žal pa smo ugotovili, da se v času od zadnjega obiska glede izboljšanja bivalnih in sploh življenjskih pogojev bivanja ni nič spremenilo (tudi prostor bivše kuhinje ostaja še naprej neizkoriščen).

Večina priporočil in predlogov, podanih ob zadnjih obiskih (npr. delo za vse, ki bi to želeli; povečanje možnosti za rekreacijo, zlasti obsojencem na zaprtem oddelku in osebam, kaznovanim za prekrške; prilagoditev organizacije življenja in dela v zavodu tako, da bo imel čas odvzema prostosti koristno vsebino) je ostala nerealizirana, kar zbuja skrb.

Predvsem je treba čimprej sprejeti odločitev o nadaljnjem obstoju ali o ustrezni (pre)ureditvi zavoda ter ustrezno ukrepati, da se zagotovi primerne razmere za zaprte osebe.
4.
Zavod je poskrbel, da so sedaj med seboj ločeni obsojenci in osebe, kaznovane za prekršek in tako zagotovil spoštovanje tozadevne kogentne zakonske norme.

5.
Zaradi dodatne zaposlitve dveh paznikov (iz carinske službe) je sedaj v zavodu zaposlenih 18 oseb (17 paznikov) in vodja oddelka. Ta hkrati opravlja delo vzgojiteljice in socialne delavke. Veliko časa namenja tudi pogovorom z zaprtimi osebami. Do nje lahko zaprte osebe pridejo še isti dan, ko so zaprosile za pogovor, kar velja pozdraviti.

Število zaprtih oseb (med katerimi je po besedah vodje oddelka vedno več odvisnikov od prepovedanih drog in druge »moteče populacije«), ki presega zmogljivost zavoda, vpliva na povečano obremenitev zaposlenih. Manjše število osebja kot bi bilo potrebno glede na obseg in naravo dela, pa ima lahko negativen odmev tudi v razmerju do zaprtih oseb.

6.
Skrb zbuja dejstvo, da v zavodu ni zaposlena in tja tudi (pogodbeno) ne prihaja medicinska sestra. Zdravnik namreč v zavod prihaja le enkrat tedensko za dve do tri ure. V tej zvezi nam je vodja oddelka pojasnila, da se v nujnih primerih poslužijo zdravniških storitev v zunanjih zdravstvenih zavodih. Vendar je takšna možnost dana le ob oceni, da gre za "nujni primer". Ker pa v zavodu ni nobene osebe z zdravstveno izobrazbo, obstaja odprto vprašanje kdo in s kakšno stopnjo strokovnosti lahko oceni, da gre za nujni primer. Takšno ocenjevanje tudi predpostavlja, da mora zaprta oseba delavcu zavoda, ki nima zdravstvene izobrazbe, razlagati in pojasnjevati svoje zdravstvene stanje, kar je že samo po sebi vprašljivo tudi s stališča varstva osebnih podatkov. Še manj pa je razumljivo kako je ocena laične osebe sploh zanesljiva za ugotavljanje nujnosti primera. Zato si je mogoče zamisliti, da bi tudi huje bolna oseba, ki bi potrebovala takojšno zdravniško oskrbo, morala čakati teden dni do novega obiska zdravnika. Tako smo slišali kar nekaj pritožb zaradi čakanja na dostop do zdravnika, vendar takšnih primerov ob preverjanju nismo mogli potrditi. Vseeno pa menimo, da bi bilo treba to področje ustrezneje urediti, da bi zaprte osebe imele dnevni dostop vsaj do medicinske sestre. Nikakor ni prav, da delavci zavoda, ki nimajo prav nobene zdravstvene izobrazbe, filtrirajo zahtevke zaprtih oseb za (nujne) obiske pri zdravniku.

V tej zvezi navajamo tudi pritožbo pripornika Rada Markoviča, ki trdi, da je že pred mesecem dni zaprosil za pomoč zobozdravnika, a njegove pomoči še ni bil deležen. Prosimo za pojasnilo glede na njegove trditve.

7.
Skrb zbuja podatek, da v zavodu Radovljica ni psihologa, prav tako pa tudi ni psihiatra. Tako ni ocenjevanja s psihiatričnega oziroma psihološkega vidika zaprtih oseb, tudi glede nagnjenosti k samomoru, kljub podatku, da zavod v zadnjem obdobju beleži tri poskuse samomora. Vodja oddelka zagotavlja, da je mogoča premestitev v zavod Ljubljana, kjer je zagotovljena pomoč psihiatra, ali pa hospitalizacija v Psihiatrični bolnišnici Begunje.

Vsak zavod za prestajanje kazni zapora mora pri obravnavanju zaprtih oseb nameniti poudarjeno skrb psihiatrični in psihološki obravnavi zaprtih oseb. Varuh človekovih pravic je že večkrat poudaril, da je treba v času prestajanja kazni zapora nameniti posebno pozornost tudi psihiatričnemu pregledu in oceni duševnega zdravja zaprte osebe s stališča morebitnih samomorilskih nagnjenj.

Tako diagnosticirane osebe potrebujejo stalno psihiatrično obravnavo ali vsaj redne stike s psihologom. Obsojencem in pripornikom je država odvzela prostost, zato ima dolžnost sprejeti vse razumne ukrepe, da bi do primerov smrti v času odvzema prostosti ne prišlo

8.
Programov izobraževanja ali poklicnega usposabljanja v samem zavodu ni. To bi bilo mogoče zunaj zavoda, a ne za obsojence zaprtega oddelka. Prav tako ni organiziranih aktivnosti, ki bi času odvzema prostosti dale koristno vsebino in preprečile brezciljno posedanje po sobah ter krajšanja časa zlasti z gledanjem televizije.

9.
Upoštevajoč, da se prostori za nastanitev zaprtih oseb od naših zadnjih obiskov niso v ničemer spremenili, lahko znova le opozorimo, da priporniške celice (štiri v pritličju in dve v prvem nadstropju), zlasti zaradi neustrezne ločenosti sanitarij od ostalega dela sobe, kar kričijo po preureditvi. Celice so opravljene le z mrzlo vodo v umivalnikih, oprema oziroma pohištvo pa staro in dotrajano (npr. v sobi št. 5), da komaj še služi svojemu namenu.

Pripornikom, za katere velja domneva nedolžnosti, gre posebna pozornost tudi zato, ker so najmanj 20 ur dnevno zaprti v priporniških sobah, razen v času dve urnega sprehoda in dveh ur fitnesa (trikrat tedensko, to je v času, ko v zavodu ni obiskov).

10.
V času našega obiska so delali štirje priporniki in pet obsojencev. Zavod lahko zagotavlja delo (poleg hišnih del še monotono sestavljanje ščipalk v sobah) le za majhno število zaprtih oseb. To je pomanjkljivost, saj bi morala biti vsaki zaprti osebi dana možnost, da bi lahko delala, če to želi. Delo namreč lahko pripomore k socialni rehabilitaciji in pomeni tudi način sprostitve ter krepitve delovnih navad. Prav tako ni prav, da ni omogočeno delo obsojencem na zaprtem oddelku in kaznovanim za prekršek.

11.
Obsojenci na zaprtem oddelku in kaznovani za prekrške so v sobah zaprti 22 ur dnevno. Razen dveh ur sprehoda za ti dve skupini ni poskrbljeno za nobeno drugo aktivnost. Tudi koriščenje fitnesa je mogoče le tako, da se odrečejo eni uri sprehoda in so tako prikrajšani za pravico do bivanja na svežem zraku. Razlog za to naj bi bilo pomanjkanje kadra, ki bi opravljal potrebni nadzor v času rekreacije. Takšno pojasnilo preseneča, saj se je število paznikov povečalo in bi bilo morda z ustreznejšo organiziranostjo dela mogoče poskrbeti tudi za to obliko rekreacije. Prav bi namreč bilo, da bi bil fitnes dodatek k sprostitvi, ne pa alternativa pravici zaprte osebe da najmanj dve urnega bivanja na prostem, četudi se hkrati odloči za rekreacijo v zaprem prostoru.

12.
Notranje sprehajališče je še vedno brez nadstreška in brez sprememb od zadnjega obiska. Zunanje sprehajališče, ki je pred zgradbo pa je omejeno na majhen prostor, saj gre za parkirišče. Tu je možno le sprehajanje ali sedanje na klopi, ne pa tudi druga rekreacija.

Nujno je, da se zaprtim osebam zagotovi boljše možnosti za bivanje in rekreacijo na prostem.

13.
V času našega obiska nihče od zaprtih oseb ni imel obiska za stekleno pregradno. Po besedah vodje oddelka se za obiske za stekleno pregrado odločajo od primera do primera. Sicer pa imajo priporniki obisk v trajanju 75 minut na teden, obsojenci pa tri krat tedensko, tudi do treh ur.

Prav je, da je vsaka odločitev za obisk v prostoru za stekleno pregrado sprejeta ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera in, da je obisk brez osebnega stika izjema in ne pravilo. Takšno, zlasti pripornikom naklonjeno obravnavo velja pozdraviti.

14.
Zavod nima prodajalne ("kantine"). Za nakupe obsojencev je poskrbljeno tako, da oddajo naročilo trgovcu, ki pride v zavod vsak petek, želene artikle pa ta dostavi ob naslednjem prihodu.

15.
V dopoldanskem času so v zavodu štirje (trije?) pazniki, v popoldanskem in nočnem času pa le dva paznika. Takšno stanje ne omogoča pravega nadzora nad dogajanjem v sobah. V tej zvezi smo slišali pritožbe zaprtih oseb, da ni vedno poskrbljeno za red. Prav je vprašanje, kako lahko dva paznika zagotavljata potrebno varnost zaprtih oseb in poskrbita za nujno interveniranje, če bi bilo to potrebno.

16.
V sobah ni klicnih zvoncev. Za klicanje paznikov morajo tako udarjati po vratih celic, ki pa so nekatere prostorsko oddaljene od prostora, kjer se običajno nahaja pazniška služba (npr. soba št. 13, ki se nahaja v prvem nadstropju). Posamezne zaprte osebe so se pritožile, da je včasih potrebno dolgotrajno čakanje za odziv paznikov, zgodi pa se, da kdaj tudi ni.

Predlagamo, da se ta pomanjkljivost pri klicanju paznikov odpravi tako, da bo zaprtim osebam omogočeno hitro in učinkovito opozoriti delavce zavoda, da potrebujejo pomoč.

17.
Hrano v zavod dostavlja pogodbeni izvajalec. Zaprte osebe se pritožujejo, da so posamezni obroki hrane količinsko premajhni. Vodja oddelka je pritrdila, da takšne njihove pripombe prejema tudi sama.

Prosimo za pojasnilo o tem, ali so bile tozadevne pritožbe zaprtih oseb kakorkoli preverjene, zlasti pa z vidika količinske zadostnosti posmeznih obrokov hrane. 2.2 - 57 / 2004