23.5.2006
Obisk oddelka v Novi Gorici Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper

1. 16. maja 2006 je varuh človekovih pravic obiskal Oddelek v Novi Gorici Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper (v nadaljevanju: zavod). Obisk je bil napovedan en dan vnaprej, opravila pa sta ga Aleš Butala, namestnik varuha in Uroš Kovačič, višji strokovni sodelavec. Sprejel nas je vodja oddelka g. Edvard Šuligoj. Ob obisku smo opravili pregled vseh bivalnih in ostalih prostorov zavoda, ki so namenjeni zaprtim osebam ter se pogovorili z obsojenci in priporniki, ki so to želeli.

2. Zmogljivost Zavoda je 32 zaprtih oseb (po 16 na oddelku za pripornike in obsojence). Ob našem obisku je bilo v zavodu 23 zaprtih oseb: 11 pripornikov in 12 obsojencev (trije na zaprtem, sedem na polodprtem in dva na odprtem oddelku). Ob našem obisku ni bil nihče na izvrševanju uklonilnega zapora po Zakonu o prekrških. Uklonilni zapor se sicer izvaja v sobi, namenjeni zaprtemu oddelku. Vendar pa so storilci, pozvani na prestajanje uklonilnega zapora, po pouku, da uklonilni pripor traja dokler storilec ne plača globe, ostali v zavodu le po nekaj ur ali največ štiri do pet dni. S takojšnjim plačilom globe so se tako rešili uklonilnega zapora.

3. V zavodu nismo slišali pritožb zaradi grdega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja z zaprtimi osebami. Tudi sami takšnih okoliščin nismo ugotovili. Prav nasprotno. Vse zaprte osebe so soglasno potrjevale korektno, vljudno in prijazno obnašanje in ravnanje s strani zavodskega osebja, vključno s pazniki, ki so največ v neposrednem stiku z zaprtimi osebami. Tako smo ob obisku ugotovili, da so odnosi med zaposlenimi in zaprtimi osebami sproščeni in urejeni ter brez konfliktnih situacij. Očitna je tudi stalna prisotnost vodje zavoda, ki je redno dostopen zaprtim osebam za pogovore (se odziva na njihove tozadevne prošnje), tudi s svojo redno prisotnostjo po oddelkih, kjer so nastanjene zaprte osebe. Takšen pristop zaposlenih velja pohvaliti in spodbujati tudi za v bodoče. Korektni in urejeni odnosi nedvomno pomembno prispevajo k varnosti v zavodu, kar je v korist zaprtih oseb, pa tudi samega zavodskega osebja.

Odmev takšnega pristopa je tudi praktična odsotnost uporabe prisilnih sredstev ali ukrepov, ki posegajo v pravice zaprtih oseb v primeru kršitve pravil hišnega reda in discipline. Tako v zavodu v letu 2005 in 2006 ni bilo uporabe prisilnih sredstev ali odstranitve zaprte osebe v poseben prostor. Evidenca (knjiga) uporabe prisilnih sredstev je pokazala dva primera odstranitve v poseben prostor nazadnje v letu 2004. Prav tako v zavodu beležijo tri primere disciplinskega kaznovanja oddaje v samico nazadnje v letu 2005, pa še od teh kazni je bila izvršena le ena. Soglašamo z vodstvom zavoda, da je pogovor najboljša pot za razrešitev spornih, konfliktnih razmerij.

4. Slabša pa je slika pri kadrovski zasedbi. V zavodu je zaposlenih 19 oseb vendar je ena (ki je prišla iz ministrstva za obrambo) že ves čas od decembra 2005 v bolniški odsotnosti. Tako je v zavodu dejansko na voljo 18 zaposlenih. Poleg vodje, socialne delavke in inštruktorja v delavnici, je še poveljnik paznikov, 12 paznikov ter medicinska sestra in tajnica (referent), pri čemer sta slednji polovičen čas (4 ure) tudi paznici. Psihologa ali pedagoga v zavodu ni; na čase, ko so še imeli pedagoga spominja zgolj tablica na vratih ene od sob v upravnem delu zgradbe.

Zunaj rednega delovnega časa (torej popoldne, ponoči ter ob dela prostih dnevih) sta v zavodu od zaposlenih le po dva paznika (eden pri vhodu in drugi v prostorih pripora). Pazniki sicer delajo v treh izmenah po osem ur. Samo dva paznika sta tudi v dopoldanskem času s tem, da pridejo na delo po potrebi še drugi pazniki, zlasti za spremstva (na sodišče tudi po štirikrat na dan, v bolnico, tudi v Psihiatrično bolnišnico v Idrijo, itd). Ko je potrebno varovanje zaprte osebe hospitalizirane na primer v Psihiatrični bolnišnici Idrija, pa je tam stalno navzoč paznik (osem ur v izmeni na posameznega paznika). Tako opravijo pazniki po 40 do 60 nadur mesečno. Plačanih dobijo 20 nadur, ostale pa prenašajo v naslednje obdobje.

Preobremenjenost z delom, zlasti pri paznikih, je torej očitna. Opravljajo večje število nadur, kot je dovoljeno. Takšen položaj zbuja skrb. Znano je, da nezadovoljstvo zaposlenih, ki delajo neposredno z zaprtimi osebami in so z delom preobremenjeni, kaj hitro odmeva tudi pri odnosih in sploh v ravnanju z zaprtimi osebami. To ima lahko posledice na področju reda in varnosti v zavodu, pa tudi pri korektnosti samega ravnanja z zaprtimi osebami. Prisotnost zgolj dveh paznikov v izmeni zunaj rednega delovnega časa, pa pomeni tudi potencialno nevarnost, da ne bo mogoče učinkovito in hitro reagirati v primeru nepredvidenega dogajanja (na primer konflikt med zaprtimi osebami, požar in druge nevarnosti), ki lahko ogrozi življenje in zdravje zaprtih oseb ali pa varnost v zavodu.

Očitno kadrovska zasedba povzroča težave tudi pri opravljanju rednega (običajnega) dela. Predlagamo torej, da se preveri ustreznost sedanje kadrovske zasedbe ter po potrebi ukrepa, da se zagotovi spoštovanje predpisov z delovnopravnega področja in hkrati redno in nemoteno delo z zaprtimi osebami.

5. Medicinska sestra (s srednješolsko izobrazbo) dela v ambulanti štiri ure dnevno. Zdravnik prihaja v zavod enkrat tedensko (ob sredah) popoldne od 13. do 15.30 ure na podlagi pogodbe z Zdravstvenim domom Nova Gorica. Psihiater prihaja v zavod po potrebi, prav tako zdravnik iz ambulante za odvisnosti. Zobozdravnik za zaprte osebe je na voljo v zdravstvenem domu v Novi Gorici.

Dostop zaprtih oseb do zdravnika je s pomočjo prijavnice, ki pride v roke medicinske sestre. Zaprta oseba tako pride do zdravnika brez filtriranja tovrstnih zadev. Predpisano terapijo (zdravila) razdeljuje zaprtim osebam medicinska sestra, v času njene odsotnosti pa delijo že pripravljeno terapijo pazniki. Pritožb zaradi nedostopnosti ali (slabe) kakovosti zdravstvene oskrbe nismo slišali.

6. Čeprav so prostori, namenjeni zaprtim osebam, čisti, urejeni in redno vzdrževani, pa so materialne razmere vendarle najšibkejša točka zavoda. Očitno je še vedno negotova prihodnost zavoda (nova lokacija, morda kot prizidek sodni zgradbi). Ukinitev zavoda bi bila bržčas najslabša rešitev, saj sta najbližji pripor in zapor oddaljena več kot sto kilometrov (Koper ali Ljubljana). Prav je, da se prestajanje zaporne kazni zagotovi kar najbližje kraju obsojenčevega bivališča, saj je to najboljši garant za ohranitev stikov z bližnjimi in torej tudi za resocializacijo.

Zavod sedaj posluje v prostorih, ki so last Občine Nova Gorica. To dejstvo, pa očitno tudi sama okolica, otežujeta, če ne celo onemogočata obsežnejše posege, ki bi bili potrebni za zagotovitev ustreznejših razmer za delovanje zavoda. Tako sedaj zavod več ali manj stagnira in čaka na boljše čase. Kaj to pomeni, naj bo ilustrirano s pritožbami, ki smo jih slišali s strani več obsojencev: da so prosili za premestitev v koprski zavod (ki je nov in z odličnimi materialnimi razmerami), končali pa so v oddelku v Novi Gorici z bremenom tukajšnjih slabih materialnih razmer.

Stanje glede materialnih razmer se v zadnjih letih ni prav nič spremenilo. Pripombe, opozorila in predlogi, ki smo jih dali ob naših prejšnjih obiskih (v letu 2000 in 2003) tako še vedno veljajo. Najboljše so razmere na odprtem oddelku, ki se nahaja v sami upravni zgradbi (od opreme pogrešajo le hladilnik). Nekoliko slabše, a še vedno sprejemljivo je stanje na polodprtem oddelku (nad prostori pripora), kjer so obsojenci nastanjeni v treh sobah. Slabše pa je v sobi številka 10, ki je sedaj namenjena zaprtemu oddelku. Obsojenci so v tej sobi ves čas zaklenjeni in so zunaj sobe le v času dveurnega sprehoda na utesnjenem, notranjem sprehajališču. Edino okno te sobe je z zunanje strani v velikem delu prekrito s kovinsko ploščo tako, da svetloba in zrak prehajata v sobo le s strani in od zgoraj. Tudi zato soba na zaprtem oddelku ni prijazna za obsojence, ki so vse dneve obsojeni zgolj na medsebojne stike brez kakršnihkoli možnosti druženja z ostalimi zaprtimi osebami. Obsojenci so v sobi zaprtega oddelka največ mesec ali dva, potem pa so premeščeni na polodprti (in kasneje) odprti oddelek, če za to izpolnjujejo pogoje.

Sobe na odprtem, polodprtem in zaprtem oddelku so dovolj prostorne in ustrezno opremljene. Polodprti in odprti oddelek pa imata na voljo tudi skupne prostore (polodprti oddelek tudi jedilnico s čajno kuhinjo in hladilnikom).

Najslabše so razmere v priporu. Tako je soba številka 1 namenjena tudi štirim pripornikom, meri pa približno 11 m2 (brez ločenega stranišča). Posamezni pripornik ima tako le približno 2,75 m2 življenjskega prostora v sobi, kar je daleč izpod želenega normativa 7 m2 na zaprto osebo. Sobe pripora so utesnjene (s pogradi), nahajajo pa se v kletnem delu zgradbe. Majhna zamrežena okna (približno 60 x 40 cm svetlobne površine) ne omogočajo zadostne dnevne svetlobe in je električna razsvetljava potrebna tudi podnevi v sončnem vremenu, kot je bilo to v času našega obiska. Priporniki so v sobah zaklenjeni 22 ur dnevno.

Sobe so brez klicnih zvoncev, vendar je oddelek pripora blizu prostora dežurnega paznika, kar omogoča hitrejši kontakt.

7. Priporniki v sobah nimajo tople vode (le pipa s hladno vodo je v ločenem stranišču). Tuširanje zanje je le dvakrat tedensko. Le priporniki, ki delajo, se lahko tuširajo vsak dan. Slišali smo tudi pritožbe, da tuširanje ni možno niti pred obiskom zdravnika. V tej zvezi spodbujamo zavod, da zagotovi večjo, pogostejšo možnost tuširanja (vsak dan). Zaprte osebe naj seznani z možnostjo tuširanja pred obiskom zdravnika in ob podobnih izhodih iz zavoda.

8. Velika pomanjkljivost zavoda je, da ne omogoča rekreacije zaprtim osebam. Pripornikom ter obsojencem zaprtega in (delno) tudi polodprtega oddelka je na voljo le notranje sprehajališče, ki smo ga v prejšnjih sporočilih že opisali in ocenili kot povsem neprimernega. To sprehajališče, ki je obdano z visokimi stenami in brez kakršnekoli opreme za rekreacijo, že zaradi majhnosti omogoča le omejeno gibanje (hoja ali tek v majhnem krogu). Ne preseneča, da obsojenci pri odhodu na to notranje dvorišče govorijo, da gredo zgolj iz ene sobe v drugo.

Zavod delno koristi tudi privlačen in lepo urejen zunanji prostor, vendar le za obsojence odprtega in (delno) polodprtega oddelka. Ta prostor omogoča tudi športno udejstvovanje (igre z žogo), vendar pa njegova lokacija ob cesti v samem naselju ni najbolj primerna. Slišali smo pritožbe, da zaprte osebe tja ne želijo, ker so na očeh mimoidočih. Dostop do tega prostora je po cesti, torej z območja zunaj samega zavoda. Možnosti za koriščenje zunanjega prostora so tako res omejene in ni primeren za begosumne zaprte osebe. 

Zavod nima notranjega prostora za rekreacijo, kot na primer fitnes sobe ali telovadnice. To je velika pomanjkljivost, ki jo zaprte osebe še posebej občutijo v zimskem času in v slabem vremenu, ko zadrževanje na prostem ni toliko vabljivo.

9. Možnosti za delo obsojencev so omejene. V strojni delavnici lahko dela pet do šest zaprtih oseb (v času našega obiska so delale tri zaprte osebe). Delavnica za pripornike omogoča delo za največ štiri osebe, enako tudi delavnica na polodprtem oddelku zavoda. V teh dveh delavnicah pa je na voljo predvsem monotono delo sestavljanja posameznih artiklov (na primer obešalnikov za obleke). Ob našem obisku so v delavnici polodprtega oddelka delali trije obsojenci, v delavnici na oddelku pripora pa dva pripornika. Skupaj je torej delalo 8 od 23 zaprtih oseb.

Nagrajevanje za delo očitno ni stimulativno in obsojenci se za delo odločijo predvsem, da pridobijo (zunajzavodske) ugodnosti. Pri zagotavljanju dela je zavod odvisen od naročil. Tako je bilo delo v času našega obiska le za dva pripornika, čeprav je sodišče dovolilo delati še dvema, dva pa sta vložila tozadevno prošnjo. Delo je po osem 8 ur dnevno (od 7.30 do 15.30). Obsojenci z zaprtega oddelka ne delajo.

10. V času našega obiska v zavodu ni bilo nobenih (drugih) organiziranih aktivnosti, tudi ne na področju izobraževanja in poklicnega usposabljanja. V letu 2005 pa je zavod v sodelovanju z Delavsko univerzo v Novi Gorici organizira tečaje usposabljanja "Most do izobrazbe" in učenje tujih jezikov. Šlo je za trimesečne tečaje z udeležbo do 12 obsojencev dvakrat tedensko v popoldanskem času v skupnem številu 120 ur. Lahko le spodbujamo zavod, da zagotovi več aktivnosti, saj ne gre prezreti, da so obsojenci v zavodu tudi po leto in več.

Obsojenci polodprtega in odprtega oddelka se lahko družijo znotraj oddelkov pa tudi zunaj njih (na primer v delavnicah, na zunanjem sprehajališču, v času obrokov hrane).

11. Pohvaliti velja sproščen režim telefoniranja. Tako lahko obsojenci odprtega in polodprtega oddelka prosto telefonirajo vsak dan (če le imajo denar za nakup telefonskih kartic). Telefonskih številk ni treba sporočati. Zaprti oddelke pa ima telefoniranja dvakrat tedensko, pri čemer v praksi ni časovne omejitve telefonskih klicev. Priporniki imajo po hišnem redu možnost telefoniranja dvakrat tedensko, če pa delajo, pa trikrat tedensko po 15 minut (v praksi tudi dlje). Tudi za pripornike ni omejitve glede številk (če le ni drugačne odločbe sodišča).

Priporniki imajo obiske dvakrat tedensko (če delajo pa trikrat tedensko) od 30 minut do ene ure. Zaprti obiski so praviloma le prvih 14 dni. V času našega obiska so vsi priporniki po 14 dneh pripora imeli odprte obiske. Kot pomanjkljivost štejemo, da so obiski pripornikov le v torkih in četrtkih (od 8. do 16. ure), ne pa tudi ob koncu tedna, ko je tozadevna možnost za obiskovalce največja. Obsojenci imajo obiske dvakrat tedensko po najmanj eno uro.

Obiski so v sobi za obiske (tudi za obiske odvetnikov), ki je opremljena z mizo in štirimi stoli. Druga soba, namenjena obiskom, je pregrajena z leseno-stekleno pregrado in omogoča dva hkratna obiska. Eno mesto za obiske v tej sobi ima okno v pregradi, kar omogoča osebni stik zaprte osebe z obiskovalcem.

12. Ni dvoma, da želi vodstvo in ostali zaposleni v danih razmerah zagotoviti kar najboljše razmere za nastanitev, bivanje in ravnanje z zaprtimi osebami. Žal materialne razmere (neprimernost zgradbe in posameznih prostorov, odsotnost ustreznih prostorov za rekreacijo) to le delno omogočajo. Primanjkljaj, ki negativno vpliva, je tudi kadrovska zasedba. To vpliva tudi na slabše možnosti na organiziranje različnih aktivnosti. Žrtve so zlasti obsojenci na zaprtem oddelku in priporniki. 

Prav je, da čimprej pride do odločitve, kakšna bo usoda zavoda. K temu verjetno silijo tudi ekonomski razlogi, saj je treba zdaj plačevati samo za električno ogrevanje tudi po 700.000 SIT mesečno v času ogrevalne sezone, najemnina za uporabo prostorov, v katerih posluje zavod, pa je tudi 800.000 SIT mesečno. Ne samo človeški, pač pa tudi ekonomski razlogi torej govorijo za čimprejšnji premik in razrešitev usode tega zavoda, v njej zaposlenih in zaprtih oseb. 2.2 - 34 / 2006