Pobudnik se je na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) obrnil zaradi dolgotrajnosti izvršilne zadeve zaradi omogočanja stikov z otrokom, ki se je na okrajnem sodišču v Ljubljani vodil pod opr. št. 2874 In 673/2008-31. Navedel je, da je sodišče v tej izvršilni zadevi 4. 8. 2008 izdalo sklep o izvršbi, zoper katerega je dolžnica ugovarjala. Po več kot treh mesecih, odkar je bil vložen, je ugovor dolžnice prejel tudi sam in nanj odgovoril 17. 2. 2009 ter hkrati prosil za pospešitev postopka oziroma vložil nadzorstveno pritožbo. Ker sodišče o ugovoru dolžnice še ni določilo, je prosil Varuha za posredovanje.
V okviru obravnave pobude smo opravili poizvedbo na okrajno sodišče v Ljubljani. To je pojasnilo, da je bil celotni izvršilni spis, vključno z nadzorstveno pritožbo, predložen v reševanje višjemu sodišču v Ljubljani. Po prejemu spisa nas je okrajno sodišče v Ljubljani seznanilo, da je višje sodišče v Ljubljani ugodilo rokovnemu predlogu pobudnika. Sodišču prve stopnje je bilo naloženo, naj o ugovoru odloči v 15 dneh po prejemu sklepa. Narok za obravnavanje ugovora dolžnice je bil opravljen 13. 5. 2009. Sodnica, ki vodi izvršilni postopek, pa bo odločbo izdala najpozneje v 30 dneh od končanega naroka.
Pobudo smo šteli za utemeljeno, saj mora v postopkih izvršbe zaradi omogočanja stikov z otrokom sodišče postopati še posebej hitro. V obravnavanem primeru pa okrajno sodišče v Ljubljani po desetih mesecih od vložitve ugovora o tem še ni odločilo. Tako dolgotrajno odločanje pomeni kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Kršitev te pravice je očitno ugotovilo tudi višje sodišče v Ljubljani, ki je ugodilo rokovnemu predlogu pobudnika. Glede na to, da je bil z rokovnim predlogom uspešen, smo pobudnika seznanili, da ima po določbi 15. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pravico zahtevati pravično zadoščenje. 6.4-100/2009
