1) Zdravstveno varstvo je usmerjeno k boljšemu zdravljenju ljudi in boljši kakovosti njihovega življenja. Nenehno izboljševanje kakovosti zdravstvenega varstva je v skladu z interesi in pravicami bolnika. Zanimanje za vprašanja pravic bolnikov se stalno povečuje. Vse popolnejše je zavedanje posameznika o njegovih pravicah v vlogi bolnika. Splošno priznane človekove pravice in temeljne svoboščine se odražajo tudi v sistemu zdravstvenega varstva: zlasti pri zaščiti dostojanstva in integritete ter spoštovanja bolnika kot osebe. Zdravstveni delavci, to je zdravniki, medicinske sestre, zdravstveno in pomožno zdravstveno osebje, so dolžni opravljati zdravstveno dejavnost v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino, s kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. Pri opravljanju svojega dela morajo obravnavati vse ljudi pod enakimi pogoji na enak način ter spoštovati njihove ustavne in zakonske pravice.

2) Kot na vseh področjih človekovega delovanja prihaja do napak tudi v postopku zdravljenja in to v diagnostičnem postopku, v samem aktivnem zdravljenju ter pri nasvetih v postoperativni fazi. Lahko gre za aktivno napačno ravnanje ali za opustitev pravilnega ravnanja. Pojem zdravniške napake je v teoriji opredeljen kot kršitev splošno priznanih pravil zdravljenja zaradi pomanjkanja dolžne skrbnosti ali previdnosti. Kadar se zdravstveni delavec zmoti, stori napako oziroma kadar bolnik meni, da njegove pravice niso bile upoštevane, mora biti omogočena pritožbena pot. Poleg sodne poti, ki je običajno dolgotrajna in draga, morajo biti bolniku na voljo tudi druge, manj formalne pritožbene možnosti, ki so lahko celo učinkovitejše, predvsem pa hitrejše in cenejše. Pomembno je, da ima bolnik možnost s pritožbo doseči obravnavanje svojega primera in, če se le da, tudi odpravo napake. Pritožbene možnosti pripomorejo k omejevanju samovolje, k temeljitejšemu in kakovostnejšemu delu, pa tudi k temu, da zaradi slabega dela redkih posameznikov niso ožigosani kar vsi, ki na primer delajo v nekem zdravstvenem zavodu.

Seveda pa morajo biti bolniki seznanjeni s pritožbenimi možnostmi, sicer je enako, kot da jih ne bi bilo. Varuh človekovih pravic v letnem poročilu za 1996 ugotavlja, da je javnost slabo seznanjena z nadzorstvenimi in pritožbenimi možnostmi v zdravstvu. Ljudi bi bilo treba bolje seznaniti s pritožbenimi možnostmi zlasti v zdravstveni dejavnosti. Pri tem pa je treba zagotoviti neukim strankam tudi pravno pomoč v ustreznem obsegu in na razumljiv način. Kot primer pomanjkljive informacije velja opozoriti na decembra 1995 izdano knjižico Kliničnega centra v Ljubljani. Ta priročnik pojasnjuje sprejem in bivanje v bolnišnici, navaja pravice bolnikov, žal pa ne pove ničesar o tem, komu in kam se lahko prizadeti posameznik pritoži, če meni, da so njegove pravice ogrožene oziroma kršene. Le sramežljivo je ob koncu knjižice naveden urad kliničnega centra za pritožbe in pohvale, ki pa je lahko le organ internega nadzora. Drugih nadzorstvenih in pritožbenih možnosti, ki jih določa zakon o zdravstveni dejavnosti, priročnik ne omenja.

V cilju boljšega seznanjanja s pritožbenimi možnostmi je varuh človekovih pravic predlagal Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, naj doseže, da bodo v vsaki čakalnici izvajalca zdravstvenih storitev, ki sodi v javno mrežo, tudi obvestila, kam se lahko obrne bolnik kot zavarovanec, ki ne bo zadovoljen s storitvami.

3) Ureditev po zakonu o zdravstveni dejavnosti ne daje preglednih pritožbenih možnosti v zdravstveni dejavnosti. Zakon določa pritožbene oziroma nadzorstvene poti znotraj posameznega zdravstvenega zavoda, na ministrstvu za zdravstvo in pri Zdravniški zbornici Slovenije. Kljub precejšnji izbiri pritožbenih možnosti pa izkušnje kažejo, da zaradi pomanjkanja jasnih pravil o pristojnosti ter omejene dostopnosti, prizadetemu posamezniku učinkovita pravica do pritožbe v zvezi z opravljanjem zdravstvene dejavnosti v praksi ni zagotovoljena. Varuh človekovih pravic je zato že predlagal spremembo in dopolnitev tistih določb zakona o zdravstveni dejavnosti, ki urejajo pritožbene možnosti bolnika oziroma njegovih svojcev. Zakon naj pritožbene poti uredi na pregleden, enostaven in prizadetemu posamezniku razumljiv način. Določi naj, da mora biti odločitev pritožbenega organa pisna in obrazložena, torej utemeljena z razlogi v dejanskem, strokovnem in pravnem pogledu. Minister za zdravstvo je varuhu potrdil soglasje, da se ob prvih spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti dopolnijo oziroma precizirajo vse tiste določbe zakona, ki urejajo možnost pritožbe zavarovanih oseb.

Zakon o zdravstveni dejavnosti v 47. členu določa pravico bolnika do ugovora na pristojni organ nadzora, če meni, da niso bila uporabljena dovolj učinkovita sredstva za njegovo zdravljenje ali da so bila kršena etična načela.

4) Če po naravi stvari velja, da gre največji poudarek interni pritožbeni poti. Odločilna dejstva in okoliščine je namreč najlažje ugotoviti pri notranjem nadzoru, torej tam, kjer je prišlo do zatrjevane nepravilnosti. Mnogo pritožb bi lahko enostavno in v najbolj zgodnjih fazah postopka razrešili znotraj zdravstvenega zavoda ob sodelovanju prizadetih zdravstvenih delavcev. Seveda pritožb uporabnikov zdravstvenih storitev pri tem ne gre razumeti kot vmešavanje v redno delo, ali kot motečo kritiko ravnanja in odločitev, pred katero se morajo prizadeti zdravstveni delavci braniti. Nezadovoljstva bolnikov in njihovih pritožb ni dopustno razlagati kot goli kriticizem; nasprotno: služijo naj kot spodbuda za izboljšave. Učinkovita interna pritožbena pot prihrani čas in stroške ter spodbuja dobre odnose in komunikacijo z javnostjo oziroma ljudmi kot potencialnimi uporabniki teh storitev. Interna pritožbena pot pomaga odkrivati, kje so problemi pri zagotavljanju zdravstvenih storitev, kar omogoča njihovo odpravo in izboljšanje kvalitete zdravstvenih storitev. Učinkovito in nepristransko obravnavanje pritožb prispeva tudi k izogibanju neželene negativne publicitete. Uporabniki zdravstvenih storitev utemeljeno pričakujejo, da bo interni pritožbeni postopek omogočil korektno, hitro in ekonomsko dostopno (poceni) odločitev o pritožbi. Zagotoviti je treba pošteno obravnavanje in utemeljitev pritožbene odločitve z jasnimi razlogi, pa čeprav ta za pritožnika ni ugodna.

Uporabnost internega nadzora je odvisna tudi od zaupanja pritožnika v nepristranost njegovega izvajanja. Ni znano, če obstajajo statistični podatki o uspešnosti pritožb bolnikov v internem strokovnem nadzoru. Pobude, vložene pri varuhu človekovih pravic, pa ne kažejo na posebno uspešnost in učinkovitost teh pritožb. Eden od razočaranih pritožnikov je svojo dolgotrajno in neuspešno interno pritožbeno pot ilustriral s pregovorom: vrana vrani oči ne izkljuje.

5) Tudi za pritožbene poti v zdravstvu velja načelo subsidiarnosti: ni treba, da o pritožbi odločajo zunanji organi, če se lahko reši znotraj zdravstvenega zavoda, v katerem je prišlo do zatrjevane nepravilnosti. Šele podrejeno pridejo zato v poštev zunanje pritožbene možnosti, vključno s tistimi pri ministrstvu za zdravstvo in Zdravniški zbornici Slovenije. Za učinkovitost zunanjih pritožbenih poti je treba zagotoviti neodvisne mehanizme in pregledne postopke, ki omogočajo preprosto vlaganje pritožb, njihovega obravnavanja in odločanja. Ti mehanizmi morajo, med drugim zagotavljati, da so informacije o pritožbenih postopkih na voljo bolnikom, in da je na voljo in dostopna neodvisna oseba, ki bolnikom svetuje glede najprimernejšega načina za ukrepanje. Kadar je to potrebno, mora biti bolniku na voljo (pravna) pomoč in posredništvo.

6) Zakon o zdravstveni dejavnosti daje med pritožbenimi možnostmi največji poudarek stokovnemu nadzoru. Za strokovni nadzor nad delom zdravnikov oziroma zdravstvenih delavcev je pooblaščena Zdravniška zbornica Slovenije. Izvaja ga kot javno pooblastilo. Zbornica opravi strokovni nadzor tudi na predlog posameznika (bolnika). Toda pritožbena pot je za prizadetega posameznika uporabna le, če mu je tudi dejansko dostopna. V tej luči je značilen primer, ki ga varuh človekovih pravic obravnava v letnem poročilu za 1996. Pobudnik je zatrjeval strokovno napako pri izdelavi zobnoprotetičnih nadomestkov. Z ugotovitvami internega strokovnega nadzora zavoda, ki je storitev opravil, se ni strinjal in je zahteval strokovni nadzor zdravniške zbornice. Ta pa ga je obvestila, da strokovni nadzor stane 4.000 DEM v tolarski protivrednosti, kar mora kot naročnik plačati pred pričetkom izvajanja nadzora. Zdravniška zbornica je hkrati pojasnila, da ima naročnik možnost do povrnitve teh sredstev prek odškodninskega zahtevka, če se izkaže pravilnost njegovih trditev o strokovni napaki. Ni presenetljivo, da se prizadeti posameznik za strokovni nadzor za 4.000 DEM ni odločil.

Zaračunavanje stroškov in še posebej tako visokih stroškov za opravljanje strokovnega nadzora je le težko uskladiti z javnim pooblastilom zdravniške zbornice. Nedvomno pa takšen način izvajanja strokovnega nadzora omejuje, če že ne povsem onemogoča uporabo te pritožbene poti. Pritožbena pot, ki je pogojevana z vnaprejšnjim plačilom 4.000 DEM je lahko dostopna le izbranim, ki zmorejo takšen strošek. Strokovni nadzor zdravniške zbornice si torej lahko privoščijo le premožni. To pa je v nasprotju z 22. členom ustave, da je vsakomur ne glede na gmotno stanje zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic tudi v postopku pred nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih.

Zakon v zdravstveni dejavnosti v 82. členu določa, da se strokovni nadzor financira iz republiškega proračuna. Če pa se pri tem ugotovijo nepravilnosti, poravna stroške nadzora zdravstveni zavod oziroma zasebni zdravstveni delavec, pri katerem so bile nepravilnosti ugotovljene. Kljub takšnemu zakonskemu določilu pa je skupščina zdravniške zbornice in to celo s soglasjem Vlade R Slovenije sprejela pravilnik o strokovnem nadzoru s svetovanjem, katerega 5. člen je mogoče razumeti tako, da izredni nadzor, ki se izvede na zahtevo posameznika, financira naročnik. Seveda pravilnik kot splošni akt zdravniške zbornice ne more financiranja naloge, ki jo zbornica opravlja kot javno pooblastilo, urediti drugače, kot je določeno v zakonu. Po 153. členu ustave morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z zakonom. Zakonodajalec je financiranje strokovnega nadzora določil v breme proračuna, da bi tako prizadetemu posamezniku omogočil dostop do tega pravnega sredstva.

Še posebej pri strokovnem nadzoru bode v oči visoka cena, ki jo za to storitev zahteva zdravniška zbornica. Minister za zdravstvo je v tej zvezi varuhu človekovih pravic pojasnil, da višino plačila za opravljen nadzor zbornica določi na podlagi pravilnika o zdravniški tarifi. Ta pravilnik pa je sprejela skupščina Zdravniške zbornice Slovenije brez soglasja ministrstva za zdravstvo, ker potreba po soglasju ni opredeljena v nobenem predpisu. Pri tem pojasnilu ministra za zdravstvo je treba dodati, da noben zakon ne pooblašča zdravniške zbornice za sprejem pravilnika o zdravniški tarifi. Prav tako zakon ne določa, da bi lahko zdravniška zbornica sama določala ceno storitev, ki jih opravlja kot javno pooblastilo. Ker zdravniška zbornica ni pooblaščena za sprejem zdravniške tarife, na podlagi katere bi se določala cena strokovnega nadzora, seveda tudi ni zakona oziroma predpisa, ki bi zahteval soglasje državnega organa (na primer ministra za zdravstvo) za sprejem zdravniške tarife. Zgolj v primerjavo: odvetniško tarifo sprejema Odvetniška zbornica Slovenije, vendar v soglasju z ministrom za pravosodje. Podobnega nadzora glede zdravniške tarife (žal) ni.

Izvajanje strokovnega nadzora pa ne postavlja vprašanja njegove ustavnosti in zakonitosti le v zvezi z ceno, ki jo zdravniška zbornica zahteva za to storitev. Gre tudi za zaupanje v objektivnost izvajanja javnih pooblastil zdravniške zbornice. Po 4. členu statuta izvaja zdravniška zbornica nadzor v povezavi s svojimi nalogami, med katerimi je omenjeno tudi "varovanje in zastopanje interesov zdravništva". V zborničnem glasilu revije ISIS je bilo leta 1996 v tej zvezi zaslediti zanimivo stališče predsednika Zdravniške zbornice Slovenije, da mora biti naloga njene pravne službe "prvenstveno ščitenje pravic in interesov zdravniškega stanu ter posredovanje ob spornih zadevah". Ob takih izhodiščih ni mogoče pričakovati objektivnega izvajanja javnih pooblastil zbornice. Zato je varuh človekovih pravic poudaril, da je treba zbornici bodisi odvzeti pooblastila, ki predvidevajo objektivnost, bodisi zagotoviti drugačen pristop zbornice.

7) Nepravilnosti pri opravljanju zdravniške službe obravnava tudi razsodišče zdravniške zbornice. Razsodišče je samostojen organ, ki na zahtevo tožilca zbornice, drugih organov ali članov zbornice ter na zahtevo ministrstva za zdravstvo odloča o odgovornosti zdravnikov za kršitev kodeksa medicinske deontologije, statuta zbornice in za druge nepravilnosti pri opravljanju zdravniške službe. Razsodišče svojega dela ne opravlja kot javno pooblastilo. Stranki v postopku sta le zdravnik kot obdolženec in tožilec zbornice. Posameznik nima neposrednega dostopa na razsodišče, lahko pa v svojstvu uporabnika zdravstvenega varstva posreduje razsodišču svojo prijavo. V postopku ne sodeluje, vroči pa se mu pisni odpravek sklepa z odločitvijo razsodišča zbornice. Prijavitelj pravice do pritožbe na organ druge stopnje nima. Vpliv bolnika na pravilno in zakonito odločanje razsodišča zbornice je torej minimalen in povezan le z vložitvijo prijave, nadaljnji postopek pred razsodiščem pa teče brez njegovega sodelovanja in brez možnosti, da bi vplival na potek postopka in na odločitev.

8) Pri ministrstvu za zdravstvo deluje komisija za medicinsko etiko, ki proučuje in daje mnenja o etičnih in deontoloških vprašanjih izvajanja zdravstvene dejavnosti. Svoje delo lahko opravi tudi na predlog posameznika. Pri tem pa kaže, da v praksi niso povsem natančno razmejene pristojnosti z odborom za pravno-etična vprašanja, morda pa tudi z odborom za strokovno medicinska vprašanja, ki sta organa izvršilnega odbora Zdravniške zbornice Slovenije.

9) Po izkušnjah varuha človekovih pravic ministrstvo za zdravstvo pritožbo posameznika, ki zatrjuje nestrokovno zdravljenje, praviloma odstopi zdravniški zbornici. Tako o ravnanju zdravnikov izven sodne veje oblasti skoraj po pravilu odločajo le organi zbornice. Pritožbe prizadetih posameznikov kažejo, da te pritožbene poti niso dovolj učinkovite. Nezadovoljstvo leti na dolgotrajnost postopkov ob izražanju dvoma o objektivnosti, saj o odgovornosti zdravnikov odloča njihova stanovska organizacija.

10) Na predlog bolnika, njegovega svojca ali skrbnika opravi tričlanska komisija ministrstva za zdravstvo upravni nadzor. Postopek se začne z obrazloženo zahtevo oziroma pobudo za nadzor. Upravni nadzor določa zakon o zdravstveni dejavnosti kot nadzor nad zakonitostjo dela zdravstvenih zavodov in zasebnih zdravstvenih delavcev. Poizvedbe varuha človekovih pravic pri opravljanju tovrstnega nadzora kažejo, da ministrstvo za zdravstvo pojma zakonitosti ne povezuje z opravljanjem zdravstvene dejavnosti v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in kodeksom medicinske deontologije oziroma drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. To pomeni, da ima ta pritožbena pot za ugotavljanje nestrokovnega zdravljenja le omejeno uporabnost.

11) Zakon o zdravstveni dejavnosti v 83. členu določa, da nadzor izvaja tudi zavod za zdravstveno zavarovanje. Ta nadzor pa se nanaša le na izpolnjevanje pogodb, ki jih je zavod sklenil za opravljanje zdravstvene dejavnosti.

12) Prizadeti posamezniki, to je bolniki in njihovi svojci, imajo pravico, da se njihove pritožbe obravnavajo temeljito, pravično, učinkovito in hitro ter, da so obveščeni o odločitvi. Napačen je pristop, da bi pritožbe bolnikov obravnavali kot neprijetnost, s katero so se zdravstveni delavci dolžni soočati le zato, da bi s tem prispevali k boljši podobi zdravstvenih delavcev oziroma zdravstvenih zavodov v javnosti. Sposobnost priznati, da je bila storjena napaka, pomeni moč ne pa slabost odgovorne osebe. Uporabnikom zdravstvenih storitev je treba s pravilnim pristopom pri obravnavanju njihovih pritožb utrditi prepričanje, da se je vredno pritožiti ter jim hkrati zagotoviti, da ne bodo trpeli posledic zaradi pritoževanja.

Pritožbeni sistem mora biti dostopen vsakomur, kar terja preprosta navodila za vložitev pritožbe, vključno z natančno navedbo pritožbenega organa oziroma naslovnika za sprejem pritožbe. Razložen mora biti način, kako pritožbeni postopek poteka. Postopek mora biti neformalen in pritožniku razumljiv, da lahko sledi posameznim fazam ter se tako seznani z obravnavanjem vložene pritožbe. Postopek mora biti hiter, v primeru dolgotrajnejšega postopka pa gre pritožnika obveščati o napredku oziroma o posameznih fazah obravnavanja. Postopek mora biti pošten (fair), nepristranski, neodvisen ter zaupen. Odločati morajo osebe, ki niso bile vpletene in niso sodelovale v postopku zdravljenja oziroma kritiziranega odločanja. In nenazadnje, postopek mora biti učinkovit: ko se ugotovi, da so bile storjene napake, je treba zagotoviti tudi primerne poti za odpravo napak oziroma za sankcioniranje nepravilnosti. Če je le mogoče, je pritožniku treba omogočiti stanje, ki bi bilo, če bi ne bilo napačnega ravnanja. Gre mu natačno pojasnilo zadeve. Pogosto bo na mestu tudi pisno opravičilo. V primeru nastale škode pa tudi odškodninski zahtevek za denarno zadoščenje. Pritožnika, ki ni zadovoljen s pritožbeno odločitvijo pa je treba seznaniti z nadaljnjimi pritožbenimi možnostmi, vključno z vložitvijo pobude pri varuhu človekovih pravic.

13) Posebno pozornost velja nameniti pritožbenim potem za bolnike v psihiatričnih bolnišnicah. Neprostovoljna oziroma prisilna hospitalizacija pomeni omejitev pravice do osebne svobode po 19. členu, zdravljenje proti volji bolnika pa omejitev pravice do prostovoljnega zdravljenja po 51. členu slovenske ustave. Obstoječa normativna ureditev je vsaj pomanjkljiva, če ne tudi neživljenska in neustrezna. Pravic bolnika z duševno boleznijo ter zdravljenje proti njegovi volji zakonodaja ne ureja. V pripravi je nov zakon z delovnim naslovom "zakon o duševnem zdravju", ki pa še ni prispel v obravnavo na vlado, kaj šele v državni zbor. Varuh človekovih pravic je ugotovil kar nekaj nepravilnosti pri psihiatričnih bolnišnicah, še več pa pri okrajnih sodiščih v zvezi z izvajanjem veljavne zakonodaje, ki ureja pridržalni postopek za osebe z duševnimi motnjami v psihiatričnih bolnišnicah. Zakon o nepravdnem postopku določa postopek in roke za sodno kontrolo neprostovoljnega pridržanja v psihiatrični bolnišnici. Posledica prakse nespoštovanja procesnih predpisov je, da hospitalizirane osebe nimajo možnosti hitrega in učinkovitega ugovora zoper neprostovoljno hospitalizacijo. S tem so njihove pritožbene možnosti močno okrnjene, v nasprotju z določili zakona pa so prepuščeni zgolj odločitvi zdravnika oziroma bolnišnice. Instituta zagovorništva naše pravo ne pozna, pridržane osebe pa praviloma nimajo sposobnosti oziroma možnosti, da bi si same zagotovile učinkovito varstvo svojih pravic ob neprostovoljnem odvzemu prostosti. Zaradi pomanjkljivih pritožbenih možnosti in nespoštovanja veljavnih predpisov so pravice hospitaliziranih oseb z duševnimi motnjami še posebej ogrožene.

14) Pomembna pravica bolnika je pravica do informiranosti. Predpogoj za vsak medicinski poseg je informirano soglasje bolnika. Tako mora biti bolnik, predno da soglasje za kakršenkoli medicinski poseg, obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. V tej povezavi ima bolnik pravico do odklonitve ali celo ustavitve medicinskega posega. To pravico, da soglaša z medicinskim posegom ali ga odkloni, pa lahko bolnik polno izvršuje le, če ima na voljo vse ostale informacije, povezane z opravljanjem zdravstvenih storitev. Zato mora biti bolnik pred medicinskim posegom oziroma ob sprejemu v zdravstveni zavod obveščen tudi o identiteti in strokovnem statusu izvajalcev zdravstvenega varstva, ki zanj skrbijo oziroma opravljajo določeno zdravstveno storitev. Ta informacija bolniku tudi omogoča prosto izbiro zdravnika in zdravstvenega zavoda. Takšna izbira je mogoča le, če je bolnik seznanjen z identiteto in strokovnim statusom izvajalcev predlaganih medicinskih posegov.

Identiteto in zlasti strokovni status zdravstvenih delavcev pa lahko bolnik razbere predvsem iz strokovnega ali znanstvenega naslova, ki ga uporablja zdravstveni delavec. Žal pa v praksi na tem področju vlada velik nered. Diplomant univerzitetnega študijskega programa medicine pridobi strokovni naslov doktor oziroma doktorica medicine, z okrajšavo "dr. med.", s tem, da se strokovni naslov pristavlja za imenom in priimkom. V praktično vsakem zdravstvenem domu v Sloveniji, pa tudi v drugih zdravstvenih zavodih, lahko ugotovimo, da mnogi zdravniki s končanim dodiplomskim študijskim programom medicine namesto strokovnega naslova, ki jim gre, uporabljajo znanstveni naslov tako, da uporabljajo okrajšavo "dr.", ki jo pristavljajo pred imenom in priimkom ali vsaj pred imenom.

V juniju 1998 sprejet zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih določa kot prekršek z denarno kaznijo najmanj 100.000 SIT, če kdo uporablja strokovni oziroma znanstveni naslov, ki si ga ni pridobil. Morda bo vsaj zagrožena kazen prinesla več reda na tem področju, čeprav zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih ne določa organa, ki je dolžan nadzirati pravilno uporabo strokovnih oziroma znanstvenih naslovov.

Nad zakonitostjo dela zdravstvenih zavodov in s tem zdravstvenih delavcev izvaja upravni nadzor posebna komisija, ki jo imenuje minister za zdravstvo. Po nam dostopnih informacijah vprašanje zakonite uporabe strokovnih in znanstvenih naslovov pri zdravnikih doslej ni bilo predmet obravnave v upravnem nadzoru. Tudi nam niso znana morebitna tozadevna prizadevanja Zdravniške zbornice Slovenije kot samostojne poklicne organizacije zdravnikov, ki skrbi za pravilno ravnanje in ugled zdravnikov. Zlasti se zdi za obravnavanje zakonite uporabe strokovnih in znanstvenih naslovov posebej primeren Odbor za pravno-etična vprašanja pri zdravniški zbornici. Žal pa smo lahko ugotovili, da je celo ta organ v svojem uradnem dopisu uporabil strokovni naslov v nasprotju z zakonom.

Ni videti, da bi bilo bolniku na razpolago pravno sredstvo, ki bi zdravnika prisililo, da uporabi strokovni oziroma znanstveni naslov, do katerega je upravičen. Takšno stanje pravni dravi ni v ugled, bolniku pa otežuje, če že ne onemogoča, da bi pri izvajanju pravice do izbire upošteval vse zanj relevantne okoliščine, vključno z resnično pridobljeno formalno izobrazbo zdravnika. Zaradi opisanega nereda in nespoštovanja zakona je kršena pravica bolnika do informiranosti v zvezi s prosto izbiro zdravnika in zdravstvenega zavoda.