Pobudnica se je na Varuha obrnila s pobudo zaradi dolgotrajnosti reševanja tožbe, ki jo je vložila v individualnem delovnem sporu v letu 2013 in se je na Delovnem sodišču v Mariboru vodila pod opr. št. Pd 509/2013. Navedla je, da je na prošnjo za prednostno obravnavo zadeve prejela odgovor sodišča št. Pd 509/2013 z dne 27. 8. 2014, da zadeva (še) ni na vrsti za obravnavanje, enak odgovor (z dne 17. 2. 2015) pa je približno šest mesecev kasneje prejela tudi odvetnica pobudnice. Pobudnica je izpostavila tudi, da je bilo o odškodninskih tožbah nekaterih njenih sodelavk, ki so tožbe zoper (isto) toženo stranko vložile kasneje kot ona (to je po 9. 9. 2013), že odločeno. Zaradi dolgotrajnosti postopka v njenem primeru pa jo je skrbelo tudi, da od tožene stranke ne bo imela kaj izterjati, saj naj bi se tožena stranka umaknila s slovenskega trga.

V zadevi smo opravili poizvedbo na Delovnem sodišču v Mariboru, ki je pojasnilo, da je pobudnica tožbo vložila 25. 9. 2013, sodišče pa je odgovor na tožbo prejelo 15. 11. 2013. Spor je tekel zaradi plačila dodatka za pogoje dela, odškodnine za neizkoriščeni dopust in zaradi izplačila odškodnine. Po vsebini je šlo tako za neprednostno zadevo, v zadevi pa je bila 23. 3. 2015 za 22. 6. 2015 razpisana tudi že obravnava.

V svojem odgovoru je sodišče pojasnilo še, da je bilo po pregledu vrstnega reda reševanja zadev pri sodnici, ki ji je bil dodeljen spis v reševanje, ugotovljeno, da sodnica dosledno spoštuje vrstni red reševanja zadev, sodišče pa si prizadeva (in je po navedbah predsednika Delovnega sodišča v Mariboru pri tem tudi uspešno), da je v prednostnih zadevah poravnalni narok oziroma prvi narok za glavno obravnavo opravljen v dveh mesecih po prejetem odgovoru na tožbo. Glede na to, da je bila obravnava tožbe pobudnice, upoštevaje vrstni red pripada zadev na sodišče, razpisana 23. 3. 2015, je bilo po navedbah sodišča mogoče pričakovati, da bo o njenem tožbenem zahtevku kmalu tudi odločeno.

Upoštevaje čas, ki je v obravnavanem primeru pretekel od vložitve tožbe do razpisa prvega naroka za glavno obravnavo, je Varuh štel pobudo za utemeljeno, saj je sodišče prvi narok za glavno obravnavo razpisalo skoraj enaindvajset mesecev po vložitvi tožbe in devetnajst mesecev po prejemu odgovora na tožbo.

V poizvedbi na sodišče smo izpostavili tudi vprašanje, ali bi morda zadeva pobudnice že morala priti na vrsto za reševanje, upoštevaje četrto alinejo 3. b točke VII. člena Letnega razporeda dela sodišča za leto 2015, po kateri kot relativno prednostne štejejo zadeve, starejše od devetih mesecev. Ker je bila v primeru pobudnice zadeva na sodišče vložena že pred 20 meseci, bi po naši presoji kot takšna (najverjetneje že) morala biti opredeljena (vsaj) kot relativno prednostna zadeva. Sodišče se do navedenega vprašanja ni opredelilo.

Upoštevaje določbo 50. člena Sodnega reda, ki določa, da morajo biti zadeve v delovnih in socialnih sporih rešene v šestih mesecih od prejema zadeve, je po naših ugotovitvah šlo v izpostavljenem primeru za zadevo, ki je štela za sodni zaostanek in tudi za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta je sestavni del pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Glede na pojasnila Delovnega sodišča v Mariboru, smo v odgovoru pobudnici izrazili pričakovanje, da bo v njeni zadevi razpisana obravnava tudi dejansko opravljena in bo sodišče v nadaljevanju zadevo obravnavalo tekoče in koncentrirano ter bo zadevo v razumnem času zaključilo. Pobudnica nas o nasprotnem ni obvestila. 6.5-8/2015