Varuh človekovih pravic RS je v petek, 15. 9. 2017, je pripravil mednarodno konferenco o sodelovanju javnosti pri sprejemanju okoljskih predpisov. Nedorečeno vprašanje sodelovanja civilne družbe v teh postopkih Varuh neprestano naslavlja na odgovorne, pa se še vedno srečuje z anomalijami, je bilo med drugim poudarjeno na konferenci. Varuhinja in kolegi ombudsmani ter njihovi predstavniki iz nekdanjih republik Jugoslavije so svečano podpisali deklaracijo o sodelovanju na področju okolja in človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je uvodoma poudarila, da pri Varuhu pravici do zdravega življenjskega okolja posvečamo veliko pozornost in si prizadevamo, da bi imela prednost pred kapitalom. Vsako leto Varuh prejme okoli 130 pobud s tega področja. Poudarila je sodelovanje Varuha s civilno družbo in opozorila, da je ta v svojih opozorilih pogosto preslišana.

Številne zaskrbljene pobude in vprašanja s področja okolja prejemajo tudi v Uradu predsednika Republike Slovenije, je poudarila generalna sekretarka Nataša Kovač. Ljubljanski podžupan Aleš Čerin, ki je kot predstavnik zelene prestolnice Evrope 2016 namesto župana Zorana Jankovića nagovoril zbrane v imenu MOL-a, je posebej poudaril vzgojo za varovanje okolja, s katero da v Ljubljani začenjajo že v vrtcih in osnovnih šolah.

Predstavnik Evropskega varuha človekovih pravic Josef Nejedly je poudaril, da se tudi v instituciji, ki jo zastopa, srečujejo s pobudami civilne družbe, ki pogosto poroča o oviranem dostopu do dokumentov z okoljskimi informacijami. Javnost želi biti obveščena, saj lahko samo tako nastopa s svojimi argumenti v postopkih, je poudaril.

Ministrica za okolje in prostor Irena Majcen je napovedala, da bodo spremembe zakonodaje, ki so v teku, nudile ustrezno normativno podlago, da bo lahko strokovna in zainteresirana javnost dobila informacije o aktih, ki se nanašajo na okolje, ter se nato glede na interes vključila v postopke. V ta namen tudi razvijajo informacijske sisteme, ki bodo omogočali boljši pregled nad postopki in sprejetimi akti.

V začetku dopoldanskega sklopa v stanovski dvorani ljubljanskega gradu je namestnica varuhinje človekovih pravic dr. Kornelija Marzel je pojasnila, da lahko javnost v okoljskih zadevah sodeluje kot stranski udeleženec, tako imajo denimo nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu, enake pravice kot stranke v postopku. A problem je v tem, ker je ta status težko pridobiti, je dejala Marzelova in opozorila, da pristojni organi oblasti večkrat poskušajo tudi izigrati javnost pri pravici do vpogleda v okoljske informacije in tudi sicer, ko želi javnost sodelovati pri pripravi predpisov. Dileme, ali ima javnost pravico sodelovati v okoljskih zadevah, ni. To izhaja tudi iz normativnih podlag, je izraz dobrega upravljanja ter demokratične družbene ureditve, je še poudarila namestnica varuhinje.

O sodelovanju javnosti v okoljskih zadevah so v tem delu spregovorili gostje iz nekdanjih republik Jugoslavije, dr. Jasminka Džumhur in dr. Ljubinko Mitrović, ombudsmana iz Bosne in Hercegovine, Hilmi Jashari, ombudsman iz Kosova, Idzet Memeti, ombudsman iz Makedonije, Olja Jovičić, generalna sekretarka insititucije Ombudsmana iz Srbije, Petar Ivezić, namestnik ombudsmana iz Črne gore in Lidija Lukina Kezić, namestnica ombudsmanke iz Hrvaške.

Stanje sodelovanja javnosti pri pripravi predpisov je v omenjenih državah na različnih ravneh. Vse pa prepoznavajo in priznavajo njegov pomen, saj predstavlja izhodišče za sprejem kakovostnih in učinkovitih predpisov.

Varuhi človekovih pravic iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Črne gore, Kosova, Makedonije, Slovenije in Srbije so na konferenci podpisali tudi Deklaracijo o sodelovanju na področju okolja in človekovih pravic. S tem so ustanovili mrežo, katere namen je vzpostaviti tesnejše medsebojno sodelovanje, izmenjavo znanj in dobrih praks, nadaljnji razvoj oblik odzivanja ombudsmanov na področju okolja in tudi podpora pri izvajanju poslanstva ombudsmanov na tem področju. Prvo leto bo mreži predsedovala Slovenija, sodelovanje pa se bo razvijalo preko rednih letnih srečanj, konferenc ali sestankov predstavnikov mreže, tematskih srečanj, skupnih obiskov degradiranih območij, izmenjave znanj in vedenj ter dokumentov, informacij in poročil. V deklaraciji so med drugim poudarili tudi, da je pravica do zdravega življenjskega okolja ena izmed temeljnih človekovih pravic (tretje generacije), za uresničevanje katere si morajo s sprejetjem sistemskih ukrepov prizadevati vse države, in da so vprašanja varnega, zdravega in sprejemljivega okolja tesno povezana s stanjem v soseščini posameznih držav ter v čezmejnem in globalnem prostoru. Celotna deklaracija je dostopna tukaj.

V popoldanskem delu so svoje poglede na sodelovanje javnosti v okoljskih zadevah predstavili še predstavnici Varuha, predstavniki civilne družbe in predstavnici ministrstva za okolje in prostor in za javno upravo ter predstavnik gospodarstva.

Martina Ocepek, direktorica strokovne službe Varuha in Jožica Hanžel, svetovalka Varuha, sta v svojem prispevku govorili o izvotljeni pravici do sodelovanja javnosti. Med drugim sta poudarili,  da je veljavna ureditev dobra in zadostna podlaga za odprt in pregleden sistem sodelovanja javnosti pri sprejemanju okoljskih predpisov, vendar Varuh ugotavlja, da je v praksi izvajanje večkrat pomanjkljivo, zato sta predstavili tudi nekatere rešitve. Ocepkova je med drugim poudarila pomen kakovostno pripravljenega predpisa, saj je v tem primeru njegova implementacija lažja in hitrejša, sprotno seznanjanje javnosti o fazah priprave pa zmanjšuje potencialna nasprotovanja javnosti. Svetovalka Jožica Hanžel je predstavil Analizo izvajanja določil 34.a člena Zakona o varstvu okolja na lokalni ravni, ki jo je Varuh opravil prvič leta 2010 in ponovil letos.

Mag. Tanja Bolte, generalna direktorica Direktorata za okolje, Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije in Teja Baloh, Ministrstvo za okolje in prostor sta predstavili izkušnje in izzivi Ministrstva za okolje in prostor na področju sodelovanja javnosti pri sprejemanju okoljskih predpisov. Natalija Drnovšek iz Službe za transparentnost, integriteto in politični sistem pri Ministrstvu za javno upravo je razčlenila in prikazala pogoje za trajno sodelovanje javnosti za trajnostni razvoj.

Uroš Macerl, predsednik društva Eko krog in njegova kolegica mag. Anja Ovnik Brglez sta govorila o svojih izkušnjah pri sodelovanju v okoljskih zadevah in ocenila, da smo še vedno v fazi, ko je javnost za uradnike »nepotrebna birokratska ovira«. Izkušnje iz izzive v Sloveniji na tem področju pa je s konkretnimi podatki podkrepil tudi direktor Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS) Goran Forbici. CNVOS že vrsto let spremlja uresničevanje Resolucije o normativni dejavnosti, ki je ena od podlag sodelovanja javnosti pri sprejemanju odločitev, ki jih zadevajo. Mag. Samo Hribar Milič, generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije, je govoril o pravici javnosti do obveščenosti in dolžnosti organov da komunicirajo, direktor Inštituta za politike prostora Marko Peterlin pa je za konec predstavil pogoje za uspešno sodelovanje javnosti na področju urejanja prostora.

V razpravi so bili aktivni tudi predstavniki nevladnih organizacij, državnih organov in drugi udeleženci, ki so predstavili konkretne izkušnje in razmišljanja pri svojem sodelovanju v postopkih ter bili precej kritični do dela ministrstva za okolje in prostor.

Vsi prispevki, izvajanja udeležencev v razpravi ter zaključki konference bodo zbrani v posebni publikaciji.  

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je konferenco sklenila z zaključki:

• Sodelovanje javnosti pri sprejemanju predpisov na področju okolja je v praksi pogosto le formalno. Pripravljalci predpisov namreč velikokrat poskrbijo le za to, da formalno zadostijo zakonskim normam glede sodelovanja javnosti, vsebinskemu opredeljevanju do pripomb in njihovemu upoštevanju pa se izognejo.  
• Civilna kot tudi strokovna javnost je v postopke priprave predpisov pogosto vključena prepozno.
• Javnosti je treba zagotoviti kakovostne in celovite informacije, saj je le na podlagi takšnih informacij omogočeno njeno učinkovito sodelovanje.
• Treba je zagotoviti sodelovanje čim širšega kroga zainteresirane javnosti, ni več vprašanje ali mora biti javnost vključena, temveč, kdo bi še moral biti.
• Pomembno je tudi, da ima javnosti pravico vedeti, kdo vpliva na zakonodajo. Namen takšne zakonodajne sledi je zabeležiti celotno dejavnost vseh udeležencev, identifikacija  udeležene stroke in razkritje lobiranja kot metode delovanja interesnih skupin.
• Sklicevanje na pomanjkanje kadrov ali časovno stisko ne sme biti razlog za pomanjkljivo izvajanje sodelovanja javnosti pri pripravi predpisov.
• Javnost pričakuje, da bodo v postopkih priprave predpisov njene pripombe in predlogi skrbno obravnavani ter da bodo v primeru neupoštevanja razlogi za to argumentirano obrazloženi.
• V postopke sodelovanja javnosti pri sprejemanju okoljskih predpisov je potrebno vpeti tudi nove komunikacijske pristope in prednosti informacijske tehnologije.