Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) sta se obrnila starša slepega sina z Downovim sindromom, ki jima je bila na podlagi sklepa sodišča podaljšana roditeljska pravica. Varuha sta prosila za mnenje, ali osnutek spremembe določbe statuta medobčinskega društva slepih in slabovidnih (v nadaljevanju: MDSS), ki določa, da imajo aktivno in pasivno volilno pravico v organe društva le poslovno sposobni redni člani društva, pomeni diskriminacijo invalidov.

Varuh je pobudnikoma posredoval načelno mnenje, da bi bila določba temeljnega akta društva, ki bi določala, da imajo pasivno in aktivno volilno pravico le poslovno sposobni člani društva, diskriminatorna, saj bi pomenila neenako obravnavo članov društva  pri izvrševanju volilne pravice, in sicer na podlagi invalidnosti.

V skladu z določbami Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO) mora biti pri uveljavljanju pravic in obveznosti ter pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin na vseh področjih življenja zagotovljeno enako obravnavanje ne glede na osebne okoliščine, tudi invalidnost. Diskriminacija zaradi invalidnosti, ki pomeni vsako razlikovanje, izključevanje ali omejevanje zaradi invalidnosti, katerega namen ali posledica je zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja vseh pravic in obveznosti na vseh ključnih področjih življenja je prepovedana tudi na podlagi Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI).

Kadar ima društvo poleg zbora članov določene tudi druge organe, mora v skladu z določbo 13. člena Zakona o društvih (ZDru-1)  med drugim določiti način izvolitve članov teh organov. Določba statuta, v skladu s katero bi imeli aktivno in pasivno volilno pravico v organe društva le poslovno sposobni člani društva, bi bila po mnenju Varuha v nasprotju s 4. členom ZDru-1, ki določa, da mora biti temeljni akt društva v skladu z ZDru-1 in s pravnim redom Republike Slovenije.

Takšna določba temeljnega akta društva namreč ne bi bila skladna s tretjim odstavkom 2. člena ZDru-1, ki določa, da delovanje v društvu temelji na enakopravnosti, skladna pa ne bi bila niti s pravnim redom Republike Slovenije. Po mnenju Varuha je načelo enakega obravnavanja, ki prepoveduje diskriminacijo zaradi invalidnosti na vseh področjih življenja, pomemben del pravnega reda Republike Slovenije, ki ni utemeljen le z notranjimi predpisi (ZUNEO, ZIMI), pač pa temelji tudi na ratificiranih mednarodnih pogodbah (npr. Zakon o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov, v nadaljevanju: MKPI).

Dodatno smo naše mnenje s pomočjo analogije oprli tudi na stališče Ustavnega sodišča iz odločbe številka U-I-346/02. Ta odločba se sicer nanaša na izvrševanje volilne pravice na volitvah v državni zbor, v njej pa je ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo zakonska ureditev volilne pravice, ki odvzema volilno pravico 18-letnemu državljanu, če mu je odvzeta poslovna sposobnost oziroma, če je podaljšana roditeljska pravica njegovim staršem. Ustavno sodišče v tej odločbi meni, da bi volilna pravica smela biti omejena samo tistemu, za katerega se ugotovi, da resnično ni sposoben razumeti pomena in namena ter učinkov volitev, kar pa je treba presoditi v vsakem konkretnem primeru posebej.

Področje volilne pravice invalidov je v času po sprejemu omenjene ustavne odločbe doživelo še nadaljnje pomembne premike in razvoj, zlasti na mednarodnem področju in pod okriljem Združenih narodov. V skladu z določbami 29., 5. in 12. člena MKPI bi morale po mnenju Odbora za pravice invalidov države pogodbenice osebam z motnjami v duševnem razvoju zagotavljati polno sodelovanje v političnem življenju (48. in 49. točka splošnega komentarja Odbora številka 1 iz leta 2014), torej se jim volilne pravice v nobenem primeru sploh ne bi smelo odvzeti.  

Navedenih stališč ustavnega sodišča in Odbora ni moč neposredno uporabiti za obravnavani primer, vendarle pa kažeta na to, da volilne pravice invalidom ne gre odvzemati avtomatično, ker jim je bila npr. odvzeta poslovna sposobnost, oziroma jim te pravice sploh ne gre odvzemati, pač pa je invalidom treba nuditi pomoč pri uresničevanju volilne pravice in si na ta način prizadevati za njihovo polno in učinkovito sodelovanje in vključenost v družbo. Toliko bolj je takšno pomoč in prizadevanja pričakovati od društva, ki združuje invalide in je njegov namen zagovarjanje in zadovoljevanje posebnih potreb invalidov. 10.5-2/2016