Na spletnih straneh Ministrstva za okolje in prostor (MOP) je od 6. 3. 2016 do 16. 8. 2016 v javni razpravi Osnutek Uredbe o stanju tal (Uredba). Javna razprava osnutka Uredbe je končana.
Varuh človekovih pravic (Varuh) je v vednost prejel dopise pobudnikov, naslovljene na MOP glede Uredbe.
Pobudniki ugotavljajo, da je Uredba v nasprotju z določili Zakona o varstvu okolja, ki določa, da je potrebno preprečevati onesnaževanje okolja, ne pa povečevati. Prav tako ugotavljajo, da je Uredba v nasprotju z Direktivo 2004/107/ES Evropskega parlamenta in Sveta. Opozarjajo na nujnost ukrepov za zaščito zdravja ljudi in nesprejemljivost zniževanja standardov za zaščito prebivalstva. Opozarjajo, da je vsako administrativno poviševanje«dovoljenih« vrednosti nevarnih snovi v tleh (na igriščih v vrtcih, vrtovih, kmetijskih zemljiščih, industrijskih območjih) nedopustno in nestrokovno.
Zadevo smo preučili in ugotavljamo, da trenutno sicer ne izpolnjuje pogojev za posredovanje Varuha. Varuh namreč nima pristojnosti, da bi neposredno sodeloval v zakonodajnih postopkih. Ne glede na to pa Varuh meni, da ni mogoče spregledati pomembnosti predvidenih ureditev v Uredbi.
Varuh sledi poudarkom pobudnikov, da spremembe okoljevarstvene zakonodaje nikdar ne smejo biti v nasprotju z javnim interesom oziroma učinkovitim zagotavljanjem zdravega življenjskega okolja. Postopki spreminjanja okoljevarstvene zakonodaje morajo biti premišljeni,odločitve o spremembah pa preudarno sprejete. Pri tem je treba upoštevati načelo preventive (7. člen Zakona o varstvu okolja), ki določa, da morajo biti mejne vrednosti emisij, standardi kakovosti okolja, pravila ravnanja in drugi ukrepi varstva okolja ustrezno zasnovani, vsak poseg v okolje pa načrtovan in izveden tako, da povzroči čim manjše obremenjevanje okolja. Zagotovljeno mora biti sodelovanje javnosti in v postopku pretehtani argumenti vseh deležnikov. Rešitve morajo temeljiti na obrazloženih stališčih stroke. Varuh namreč na načelni ravni zagovarja, da interesi kapitala nikoli ne smejo prevladati nad interesi posameznika in njegove pravice do zdravega življenjskega okolja. Morebitne zakonodajne spremembe tako ne smejo omejevati ustavno zagotovljene pravice do zdravega življenjskega okolja.
Varuh že več let poudarja, da je čisto, zdravju neškodljivo in varno okolje ena izmed temeljnih človekovih pravic. V Ustavi RS je sicer opredeljeno, da država skrbi za zdravo življenjsko okolje in v ta namen določa pogoje oziroma načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti, vendar Varuh ugotavlja, da tega ne počne dovolj učinkovito.
Kljub temu, da Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP) posebej ne opredeljuje pravice do zdravega življenjskega okolja, je Evropsko sodišče za človekove pravice že večkrat odločilo, da v primeru, ko država ne zaščiti pravice svojih prebivalcev do življenja v zdravem in zavarovanem okolju, krši 8. člen EKČP, ki določa pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Onesnaževanje je lahko poseg v posameznikovo zasebno in družinsko življenje in država je svoje državljane pred takimi posegi dolžna zaščititi z izvajanjem nadzora nad dovoljevanjem, vzpostavljanjem, izvajanjem in varnostjo industrijskih dejavnosti, zlasti še, če gre za dejavnosti, ki so lahko nevarne za okolje in človekovo zdravje.
Varuh pričakuje, da bo zakonodajni postopek ustrezno izpeljan predvsem z vidika sodelovanja javnosti, ob upoštevanju stroke, sprejeta ureditev pa takšna, da v ničemer ne bo posegala v z Ustavo RS zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine ter, da bo spoštoval poglavitno pravico posameznika do zdravega življenjskega okolja. Ne dovolj domišljene rešitve ali rešitve, katerih vodilo ni varovanje okolja in zdravja ljudi, lahko povzročijo škodo tako okolju kot tudi zdravju ljudi. To pa je težko popravljivo ali celo nepopravljivo. Tega se mora zavedati pripravljavec zakona, kot tudi mi vsi.
