3.16.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja

Na področju omejitev osebne svobode smo skupaj obravnavali kar 85 zadev, povezanih z epidemijo bolezni covid-19 (40 pobud in 45 zadev na vstopni točki). Od tega je bilo največ zadev s strani obsojencev na prestajanju kazni zapora in sicer 61 (23 pobud in 38 zadev na vstopni točki) in dve dodatno še s strani pripornikov. Sledijo zadeve, ki se nanašajo na osebe v socialnovarstvenih zavodih (9 pobud in 5 na vstopni točki), 2 pobudi sta bili povezani z zdravljenjem v psihiatričnih bolnišnicah (z eno dodatno na vstopni točki), prav tako sta se dve zadevi nanašali na obravnavo mladoletnikov v vzgojnih in drugih domovih in ena na center za tujce.

Varuh se je ob obravnavanju zadev tudi na tem področju strinjal, da je v razmerah epidemije virusne okužbe in širjenja nalezljive bolezni covid-19 bistveno upoštevanje načela varovanja javnega zdravja ter da je z namenom obvladovanja širjenja covid-19 ter varovanja zdravja in življenja ljudi nujno treba sprejeti številne ukrepe, vendar je hkrati opozarjal, da se mora k temu pristopiti na način, ki spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Po mnenju Varuha se od odgovornih v državi, ki pripravljajo ukrepe, ki bi lahko restriktivno posegli v človekove pravice, pričakuje tudi, da nujnost posegov utemeljijo in javnost ne le seznanijo, da so se odločili za nek ukrep, temveč podajo tudi podrobnejšo razlago, zakaj naj bi bilo nujno (vsekakor pa zgolj začasno) omejiti nekatere pravice in tudi kaj je zakonska podlaga za sprejete posege oziroma omejitve.

V Republiki Sloveniji se je v času razglašene epidemije SARS-CoV-2 od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 večina socialnovarstvenih zavodov (predvsem domovi starejših in posebni socialno varstveni zavodi), prav tako pa tudi psihiatričnih bolnišnic, odločila, da zaradi preprečevanja vnosa okužbe z omenjenim virusom prepove obiske svojcev in drugih oseb. Ravno tako se je vrsta omenjenih ustanov odločila, da iz istega razloga prepove izhode stanovalcev oziroma pacientov, čeprav tem sicer ni bila omejena svoboda gibanja ali morebiti celo osebna svoboda (niso se torej nahajali na "zaprtih" oddelkih). Po koncu prvega vala epidemije covid-19 so se ukrepi začeli počasi sproščati, znova so bili dovoljeni obiski, vendar ob vnaprejšnji napovedi in praviloma na zunanjih površinah. Ravno tako so bili znova dovoljeni izhodi, vendar pa dostikrat zgolj v skupini in ob spremstvu zaposlenih. Po ponovnem naraščanju okuženih v začetku septembra so se ukrepi znova začeli zaostrovati. Ob tem je treba izpostaviti, da so se v času omejitev obiskov omenjene ustanove trudile socialne stike svojih varovancev ohranjati s pomočjo sodobnih komunikacijskih poti (Zoom, Skype in podobno).

V ZPKZ so ravno tako omejili obiske svojcev, v času epidemije pa je zaporski sistem za vsako zaprto osebo omogočil večkratno podelitev telefonskih kartic, s katerimi so zaprte osebe imele možnost več telefonskih klicev in s tem stikov s svojci. Po koncu epidemije so tudi v zaporih začeli rahljati omejitve obiskov in sicer najprej na enega zdravega obiskovalca, pozneje so bile omejitve povsem odpravljene, v oktobru pa znova uvedene.

Varuh se je pri tem srečal predvsem z dvema vprašanjema. Prvo je bila pravna podlaga za omenjene ukrepe v socialnovarstvenih zavodih, ki je bila po prepričanju Varuha nezadostna ali pa je celo ni bilo. Ker gre pri omejevanju osebne svobode za poseg v temeljne človekove pravice ljudi v omenjenih ustanovah, je Varuh zahteval pojasnila in ukrepanje pristojnih ministrstev (več o tem v nadaljevanju). Drugo vprašanje pa so bile povsem življenjske stiske posameznikov, ki dolgo časa niso imeli stikov s svojci, katerim se je zdravstveno stanje tudi zaradi socialne omejenosti slabšalo, omejen je bil celo dostop do umirajočih. Določeni ukrepi za preprečitev okužb najbolj ogroženih skupin posameznikov (med katere predvsem starejši vsekakor sodijo) so sicer nujni. Postavlja pa se vprašanje ustreznosti teh ukrepov, predvsem pa negativnih posledic, ki jih imajo ti ukrepi tako za somatsko kot predvsem duševno zdravje posameznikov. Ponavljamo, da je pri vsakem poseganju v pravice posameznika prvi predpogoj ustrezna urejenost pravnih podlag, ki po mnenju Varuha ne obstajajo za vso omejevanje stikov, kot smo mu bili priča med dosedanjimi ukrepi. Opozarjamo pa tudi na nujno iskanje rešitev v smeri, ki bi v pravice uporabnikov socialnovarstvenih storitev posegale v čim manjši meri. Zavedamo se, da je pravica do zdravja ena od najpomembnejših pravic in da lahko vdor koronavirusa na primer v socialnovarstvene zavode predstavlja izjemno veliko grožnjo zdravju stanovalcev. Njihovo zdravje je treba zaščititi, a pri tem ne smemo pozabiti, da je poleg telesnega zdravja pomembno tudi duševno zdravje in psihosocialno stanje. V vsakem primeru je treba ljudi obravnavati individualno. Nekaterim posameznikom so psihosocialne potrebe zadovoljene že s stiki prek pametnih telefonov ali drugih naprav. Drugi pa potrebujejo osebni stik ali osebni dotik. Toliko večjo pozornost je treba izpostavljenemu posvetiti ob zavedanju, da je vpliv takšnega omejevanja pravic na posameznike verjetno opazno blažji v primerih, ko gre za kratkotrajne začasne ukrepe, vendar pa toliko nevarnejši, ko ukrepi postanejo trajnejši. Ko se pristojni organi soočijo s položajem, ki zahteva hitro ukrepanje in na katerega niso mogli biti vnaprej pripravljeni, je razumljivo, da je tudi takojšne neposredno oblastno ukrepanje nekoliko bolj drastično. Vendar lahko to traja le krajši čas. S potekom časa pa imajo pristojni dolžnost, da pripravijo pogoje, načrte in strategije za ukrepanje, ki bi morebiti lahko manj invazivno posegalo v pravice in interese prizadetih.

Podrobnosti obravnave vseh teh zadev predstavljamo v nadaljevanju. O ugotovitvah in priporočilih državnega preventivnega mehanizma (DPM), povezanih z epidemijo bolezni covid-19, pa poročamo v poročilu o izvajanju nalog in pooblastil DPM.

 

3.16.1.1 Priporniki in obsojenci

Ugotavljamo, da je bilo med pobudami zaprtih oseb, ki so se nanašale na obvladovanje bolezni covid-19 v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ), več takšnih, ki sprejetim ukrepom niso nasprotovali, prav nasprotno, v skrbi za svoje zdravje so zaprte osebe opozarjale, da bi bilo za preprečevanje širjenja virusa potrebno še bolj dosledno ukrepanje. Znotraj zaporniških zidov se je epidemiološka slika spreminjala iz dneva v dan, temu pa so sledili tudi ukrepi Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS). Prejeli smo več zagotovil URSIKS, da ZPKZ v sodelovanju z zdravstveno stroko sprejemajo vse potrebne ukrepe za zajezitev širjenja koronavirusne bolezni, kar je zagotovo tudi namen in interes zaposlenih v zavodih, ki so z zaprtimi osebami v dnevnem stiku. V zavodih so si tudi v času epidemije predvsem prizadevali zagotoviti kolikor toliko normalne pogoje bivanja. Pomembno pri tem tudi je, da se o sprejetih zaščitnih ukrepih zaprte osebe obvešča na primeren način. Res pa se (tako znotraj kot zunaj ZPKZ) eni težje sprijaznijo z omejitvami zaradi okužb (tako so nekateri obsojenci na primer izpostavljali, da ne morejo obedovati v zavodski jedilnici, kot je bilo to prej običajno, ampak v bivalnih prostorih, kar pa naj bi bilo tudi nehigiensko in sporno), spet drugi pa so menili, da jih je premalo in da bi se jih moralo še bolj zaščititi. Kot ena glavnih težav ZPKZ pri obvladovanju koronavirusne bolezni se je pokazala predvsem prostorska omejenost oziroma zagotavljanje primernih prostorov za izločitev okuženih in zagotavljanje primernih bivanjskih pogojev.

Zaradi sprejetih ukrepov glede izvajanja obiskov v ZPKZ, njihovih dislociranih oddelkih in v Prevzgojnem domu Radeče, smo se sicer že 12. 3. 2020 obrnili na URSIKS in pozdravili hiter odziv URSIKS na pojav novega koronavirusa. Ob razumevanju potrebe za omejitve obiskov zaprtih oseb smo poudarili, da je ob omejevanju stikov zaprtih oseb z zunanjim svetom nujno treba poskrbeti tudi za ublažitev stisk, ki se lahko pojavijo zaradi teh omejitev. V zvezi s podano usmeritvijo, da se zaprte osebe v večji meri poslužujejo telefonskih stikov s svojci, smo zaprosili za informacije o tem, ali je zaprtim osebam morda omogočeno tudi časovno več klicev oziroma v daljšem časovnem obdobju in na kakšne načine se bodo ti (daljši) klici zaprtim osebam dejansko omogočali ter ali so zaprte osebe (ob visokih stroških telefoniranja) dejansko finančno zmožne daljše telefonske stike tudi koristiti. Hkrati nas je zanimalo, ali se s strani URSIKS že proučujejo tudi kakšne druge oziroma dodatne možnosti (npr. Skype oziroma druge podobne možnosti) komuniciranja zaprtih oseb z zunanjim svetom. Zaprosili smo tudi za pojasnila, na kakšen način so bile zaprte osebe seznanjene s pojavom novega koronavirusa (npr. kako se ga prepoznava in kako se le-ta prenaša). Zanimalo nas je tudi, ali so bili zaprtim osebam za primere pojava novega koronavirusa pojasnjeni preventivni ukrepi in katera zaščitna sredstva so jim zagotovljena. Pav tako nas je zanimalo, ali so že sprejeti kakšni ukrepi oziroma ali je že bil izdelan načrt ravnanja za primer, da se pri kateri od zaprtih oseb pojavi okužba z novim koronavirusom (npr. predvideni prostori za izolacijo od drugih zaprtih oseb). Zaprosili smo še za sporočilo, ali so bili določeni kakšni preventivni ukrepi glede novega koronavirusa za osebje zavodov (kakšne so usmeritve za njihovo delo oziroma ali so zanje morda predvidene kakšne aktivnosti ali posebnosti pri postopanju). Še posebej nas je zanimalo, kako je glede preventivnih aktivnosti pripravljeno medicinsko osebje oziroma ali zavodske ambulante kakorkoli sodelujejo pri načrtovanju aktivnosti, povezanih z novim koronavirusom (npr. pri seznanjanju zaprtih oseb …).

Iz prejetega odgovora URSIKS dne 20. 3. 2020 je bilo razvidno, da je URSIKS že v času prve razglašene epidemije SARS-CoV-2 COVID-19 sprejela vrsto aktivnosti. Zavodi so tako na primer poskrbeli za omejitev stikov, stiki z odvetniki pa so potekali samo preko steklene pregrade. Delo je bilo organizirajo na način, da so bili fizično prisotni le javni uslužbenci, ki so bili potrebni za nemoteno izvajanje dejavnosti. Ustavljene so bile premestitve med zavodi, izvajale so se le tiste, ki so bile nujne. Tudi deljenje obrokov hrane so ZPKZ skušali organizirati na način, da so jih dostavili v bivalne prostore in ne na način, da se večje število zaprtih zadržuje v jedilnici. Dodatno pozornost je URSIKS namenila ohranjanju zdravja vseh zaprtih oseb in zaposlenih ter zavode spodbudila, da poiščejo rešitev glede predpisovanja ustrezne terapije v situaciji, ki je terjala nujno prisotnost psihiatrov in ustrezno obravnavo.

URSIKS je zavode tudi opozorila, da je treba zaprte osebe kljub situaciji dnevno razbremenjevati, zato je zavode spodbudila, da skušajo organizirati gibanje na prostem za majhne skupine. Zaradi sprejetih omejevalnih ukrepov za zaprte osebe je zavode tudi zaprosila, da razmislijo o aktivnostih, ki bi zaprtim osebam lahko olajšale premagovanje obdobja trajanja epidemije glede na zmožnosti (kot so različne aktivnosti na prostem). V tej zvezi lahko kot primer dobre prakse izpostavimo sporočilo enega od obsojencev, da sta v enem izmed zavodov bila dva predstavnika obsojencev vključena v sodelovanje z vodstvom zavoda pri iskanju rešitev in operativnem izvajanju ukrepov, predvsem pa pri internem medsebojnem kriznem komuniciranju.

Vsem zaposlenim je sicer tudi URSIKS sporočila, da je v trenutni situaciji ključnega pomena komunikacija zaposlenih z zaprtimi osebami in poudarjanje pomena, da so ukrepi sprejeti zaradi njihove zaščite. Vsem so bili v zavodih zagotovljeni topli napitki oz. čaj. Z namenom razbremenjevanja stisk zaposlenih, je URSIKS zaposlenim posredovala kontaktne telefonske podatke treh psihologov, katere so zaposleni lahko kontaktirali.

V odgovoru z dne 27. 3. 2020 je URSIKS dodatno sporočila, da je z namenom boljšega pretoka informacij in rednega dnevnega medsebojnega obveščanja generalni direktor ustanovil elektronsko interno koordinacijsko delovno skupino, v katero so bili poleg generalnega direktorja in kompetentnih uslužbencev Generalnega urada URSIKS vključeni tudi vsi direktorji ZPKZ, vodje dislociranih oddelkov in direktorica Prevzgojnega doma Radeče. Komunikacija oziroma redno spremljanje dogodkov po vseh lokacijah je potekala dvakrat dnevno, na način, da so bili o vprašanjih in odgovorih seznanjeni vsi v skupini. Direktorje zavodov in vodje oddelkov se je sproti obveščalo o dogovorjenih ukrepih s strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje, s katerim so redno sodelovali, ter z obvestili s strani MZ, MJU in drugimi vladnimi institucijami.

S pojavom covid-19 in preventivnimi ukrepi so bili zaposleni seznanjeni takoj ob pojavu virusa v Sloveniji s pisnim dopisom dne 27. 2. 2020. Istega dne so bile pisno obveščene tudi vse zaprte osebe in sicer s Priporočili za preprečevanje okužb s covid-19. Obvestila o pojavu koronavirusa in priporočila so izobesili na vse oglasne deske, skupaj s slikovnimi navodili za umivanje rok in higieni kašlja, ki jih je pripravil Nacionalni inštitut za javno zdravje. Zaprte osebe so bile s preventivnimi ukrepi seznanjene tudi s strani zaposlenih, na malih skupinah, na domski skupnosti in v zavodskih ambulantah. 

Poskrbljeno je bilo za dostop do mila za umivanje rok in papirnatih brisač za enkratno uporabo, razkužil, čistil in mask za zaposlene. Aktivno so pristopili tudi k nabavi dodatnih zaščitnih sredstev oziroma varovalne opreme: zaščitnih mask, očal, vizirjev, vodoodpornih oblek in rokavic za enkratno uporabo. Zaradi težav z dobavitelji so zaščitno opremo nabavljali sproti, preko dobaviteljev, MP in Uprave RS za zaščito in reševanje. Predlog Generalnega urada je bil, da se zaščitne maske in rokavice nosijo pri izvajanju vseh postopkov oziroma del in nalog z zaprtimi osebami. Vsi zavodi so bili prav tako seznanjeni, da se vsi prostori v zavodih redno čistijo, zračijo in razkužujejo najbolj izpostavljene površine, npr. kljuke. URSIKS je tudi zagotovila, da redno sodelujejo z regionalnimi zdravstvenimi domovi in območnimi enotami uprave RS za zaščito in reševanje. Menila je tudi, da je testiranje bistvenega pomena pri preprečevanju okužbe pri populaciji, ki se nahaja na tako majhnem prostoru, kot je zapor.

Na podlagi sprejetega interventnega zakona (to je Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (covid-19), ki ga je Državni zbor RS sprejel 20. 3. 2020, objavljen pa je bil v Uradnem listu RS, št. 36/2020, so direktorji zavodov za vsakega obsojenca individualno presojali ali izpolnjuje pogoje za prekinitev prestajanja kazni ali za predčasni odpust. Predvsem je ta presoja temeljila na varnostni oceni in s tem povezani nevarnosti za družbo. Obsojenci, pri katerih je obstajala najmanjša ponovitvena nevarnost, niso bili odpuščeni iz zavoda, niti njihova kazen ni bila prekinjena. Z MDDSZ in Zavodom RS za zaposlovanje so pri tem dogovorili postopek za pridobitev denarne socialne pomoči ob odpustu. Ob odpustu je vsak obsojenec prejel tudi natančna pisna navodila z obrazci za urejanje zdravstvenega zavarovanja po odpustu in uveljavitev denarne socialne pomoči. O odpustu so bili prav tako pravočasno obveščeni oškodovanci, ki so v skladu z ZKP in ZIKS-1 podali zahtevo za obveščanje o odpustu obsojenca s prestajanja kazni zapora.

Za spodbudno smo šteli sporočilo URSIKS, da se zavedajo, da so zaprte osebe zaradi prepovedi obiskov v zavodih dodatno omejene, zato so med zaprte razdelili brezplačne telefonske kartice. Vsem je bilo omogočeno, da lahko kličejo svojce v skladu z dnevnim redom, ponekod pa dostop do klicev ni bil omejen. Končno je URSIKS zagotovila tudi, da si bo še naprej prizadevala za zagotovitev ustrezne zdravstvene oskrbe v času epidemije koronavirusa ter za izvajanje človekovih pravic vsem zaprtim osebam. Sicer je URSIKS poskrbela tudi za prevod in objavo Izjave CPT o načelih v zvezi z obravnavo oseb, prikrajšanih za prostost v povezavi s pandemijo koronavirusne bolezni (covid-19), izdane 20. marca 2020, ter tudi za prevod nadaljevanja izjave v zvezi s situacijo oseb, prikrajšanih za prostost.

Ob drugem valu okužb v jesenskem času je URSIKS ponovno postopoma, upoštevajoč epidemiološko situacijo in v skladu z mnenjem zdravstvene stroke pričela omejevati stike obsojencev z zunanjim svetom. Sprva z omejevanjem trajanja obiskov in števila obiskovalcev in načinom obiska (za stekleno pregrado, na prostem, kjer je to bilo mogoče) in omejevanjem prostih izhodov, ki so nazadnje bili omejeni le na nujne izhode (zdravstvena oskrba, udeležba na naroku v sodnem postopku), vse ob strogem spoštovanju zaščitnih ukrepov (kot so maska, razkužilo, medosebna razdalja), dokler obiski niso bili več dovoljeni. Svojce zaprtih oseb in zainteresirano javnost je URSIKS s sprejetimi zaščitnimi ukrepi sproti obveščala na svoji spletni strani.

Dne 24. 10. 2020 je stopil v veljavo Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP), ali krajše »PKP5«, ki je znova prinesel spremembe tudi na področju prestajanja kazni zapora (členi 24 do 28). Tako se novi postopki za pozivanje obsojencev na prestajanje kazni zapora in oseb, ki jim je odrejen nadomestni zapor, na prestajanje nadomestnega zapora niso začeli, že začeti postopki pa so se ustavili; generalni direktor URSIKS pa je lahko premestil obsojenca iz enega v drug zavod ali v oddelek drugega zavoda po uradni dolžnosti tudi, če je to bilo potrebno zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2; iz istega razloga je lahko direktor zavoda premestil obsojenca znotraj zavoda; direktor zavoda je lahko po uradni dolžnosti prekinil prestajanje kazni zapora obsojencu, če je to bilo potrebno zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2, za čas enega meseca z možnostjo podaljšanja, kadar niso obstajali varnostni zadržki; direktor zavoda je lahko pod zakonskimi pogoji predčasno odpustil s prestajanja obsojenca zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2 največ šest mesecev pred iztekom kazni. Poleg tega je ta zakon v 109. členu podelil direktorju vsakega izmed zavodov (in prevzgojnega doma) pooblastilo, da lahko začasno in dokler je nujno potrebno, da se prepreči širjenje virusne okužbe, odredi, omeji ali zadrži izvajanje pravic in pravnih koristi vseh zaprtih oseb v zavodu, kot so na primer: odhod na delo, sprejemanje paketov, podeljevanje ugodnosti in namenskih izhodov.

Varuh je ob obravnavanju pobude obsojencev iz ZPKZ Dob prejel tudi informacijo URSIKS, da je bilo na ravni celotnega ZPKZ Dob 15. 10. 2020 sklenjeno, da se obsojencem zaradi nevarnosti okužbe s covid-19 do nadaljnjega ne podeljuje več ugodnosti prostih izhodov. V skladu z načelom postopnosti in sorazmernosti so bili še naprej dovoljeni obiski v Polodprtem oddelku Slovenska vas in Odprtem oddelku Puščava, ker se obiski v teh dveh oddelkih lahko izvajajo na prostem. Prav tako je bila v zvezi s temi obiski sprejeta omejitev trajanja obiska na največ 60 minut, na obisku pa je lahko bila največ ena zdrava odrasla oseba in mladoletni otroci obsojenca. Na podlagi tega je bilo ocenjeno, da navedeni obiski iz zdravstvenega vidika ne bodo predstavljali prevelikega tveganja. Ob poslabšanju razmer pa so v ZPKZ Dob 24. 10. 2020, na dan uveljavitve PKP5, na podlagi že omenjene določbe 109. člena omejili tudi te pravice in ugodnosti, razen nujnih izhodov. Pri vseh odrejenih ukrepih se je po zagotovilu URSIKS spoštovalo načelo nujnosti in primernosti. Zavod je skrbel, da so se ukrepi sprejemali postopoma, kot je tudi praksa pri sprejemanju ukrepov na državni ravni. Vsi sprejeti ukrepi, in tudi razlogi za njihov sprejem, so bili po navedbah URSIKS obsojencem ustrezno pojasnjeni. Po sporočilu URSIKS je večina obsojencev pojasnila z razumevanjem sprejela. Obsojenci v Polodprtem oddelku Slovenska vas in Odprtem oddelku Puščava sicer lahko uporabljajo tudi mobilne telefone in internet, kar jim je stike z družino bistveno olajšalo.

Kljub vsem previdnostnim ukrepom se vstopu koronavirusne bolezni v zavode ni bilo mogoče izogniti. V vsakem primeru potrjenega primera so zaposleni poskrbeli za ločeno namestitev okuženega obsojenca od drugih obsojencev v karanteni. Z obsojenci v karanteni in izolaciji so imele na primer v ZPKZ Dob med tednom dvakrat dnevno stik medicinske sestre, med vikendom pa enkrat dnevno. Njihovo počutje se je torej redno spremljalo in se na spremembe ustrezno reagiralo. Tudi obsojencem v karanteni pa je bil zagotovljen ločen sprehod, po katerem se je vse razkužilo. To so obsojenci tudi dobro sprejeli.

Varuh se lahko strinja z ugotovitvami URSIKS, da je bilo treba v ZPKZ Dob kot tudi v drugih zavodih za prestajanje kazni zapora, glede na obstoječo epidemiološko situacijo v Republiki Sloveniji in v skladu z njihovimi zmožnostmi, sprejeti ustrezne preventivne ukrepe za preprečevanje širjenja virusne okužbe in da ne gre prezreti, da k uspešnemu obvladovanju širjenja bolezni odločilno pripomore odgovorno vedenje prav vsakega posameznika. Kot pomembna smo pri tem šteli tudi zagotovila URSIKS, da so zavodi za prestajanje kazni zapora ukrepe za zajezitev širjenja koronavirusne bolezni sprejemali v sodelovanju z zdravstveno stroko.

 

3.16.1.2 Osebe z omejitvami gibanja v psihiatričnih bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih

Uvodoma smo že poudarili, da je ustrezno ukrepanje v kriznih časih odgovorna naloga in obveza tudi izvajalcev socialnovarstvenih storitev oziroma zdravljenja v bolnišnici zaradi akutne duševne motnje ali akutnega poslabšanja kronične duševne motnje. Poudarjali pa smo, da je treba upoštevati, da je odvzem prostosti oziroma omejitev svobode gibanja možna le pod pogoji, ki jih določa zakon. Eden izmed njih je tudi Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB), ki predvideva tudi nekatere omejevalne ukrepe za preprečitev širjenja nalezljivih bolezni. Pripominjamo tudi, da je ob omejevanju stikov oseb (ki jim je odvzeta prostost oziroma kakorkoli omejeno gibanje) z zunanjim svetom, nujno treba poskrbeti tudi za ublažitev stisk, ki se lahko pojavijo zaradi teh omejitev. Sprejeti ukrepi pa bi tudi sicer morali biti praviloma časovno omejeni in neposredno ali pa tudi posredno povezani z epidemijo oziroma preprečevanjem epidemije.

 

3.16.2 Dejavnosti Varuha in priporočila

3.16.2.1 Priporočila dana v zvezi z epidemijo bolezni covi-19

Na podlagi obravnavanih zadev na področju omejitev osebne svobode v zvezi z epidemijo bolezni covid-19 smo pripravili naslednja priporočila:

9 (covid-19). Varuh Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporoča, da preveri potrebo za sprejem ustrezne pravne (zakonske) podlage za omejevanje pravic stanovalcev socialnovarstvenih zavodov tudi za primere, ko okužb v zavodu sicer še ni, obstaja pa resna nevarnost prenosa okužb v zavod iz okolice.

10 (covid-19). Varuh priporoča, da Ministrstvo za notranje zadeve sledi danim priporočilom iz obiskov Centra za tujce in sprejme potrebne ukrepe za odpravo ugotovljenih nepravilnosti.

 

Pripravili pa smo tudi eno priporočilo, ki predstavlja stalno nalogo in sicer:

11  (covid-19, stalna naloga). Varuh priporoča, da sodišča in ostali udeleženci pri izvajanju videokonferenčnih narokov v postopkih po ZDZdr namenjajo posebno pozornost spoštovanju dostojanstva oseb v postopku in potrebni skrbi, da bodo osebe razumele svoj položaj in svoje pravice.

 

3.16.2.2 Priporniki in obsojenci

Več obravnavanih zadev je bilo v času prve razglašene epidemije povezanih z odločanjem o prekinitvi prestajanja kazni zapora na podlagi interventnega zakona. Čeprav sam obstoj ogroženosti zdravja posameznika ni bil izrecno naveden med razlogi, na podlagi katerih se prekinitev prestajanja kazni lahko dopusti po 12. členu Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID 19) (ZZUSUDJZ), pa Varuh meni, da je pri takšnem odločanju (ob siceršnjem upoštevanju varnostnih zadržkov) potrebno posebno pozornost nameniti tistim kategorijam obsojencev, pri katerih je glede na znane podatke o tej bolezni mogoče predvideti, da bo v primeru njihove okužbe lahko prisoten težji potek bolezni (npr. starejše osebe s kroničnimi obolenji). Menimo namreč, da cilj preprečitve širjenja epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2, ki ga vsebuje 12. člen ZZUSUDJZ, ni zgolj v tem, da bi se preprečilo vsako širjenje te bolezni, ampak tudi v tem, da se kar najbolj učinkovito zaščiti ranljive skupine oseb (ki je lahko tudi v tem, da se takšne osebe umakne iz zavodskega okolja).

Dne 29. 3. 2020 je stopil v veljavo ZZUSUDJZ, ki v 12. členu določa, da lahko direktor zavoda za prestajanje kazni zapora po uradni dolžnosti, če je to potrebno zaradi preprečitve širjenja epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2, za čas enega meseca prekine prestajanje kazni zapora obsojencu, kadar ne obstajajo varnostni zadržki. Trajanje prekinitve kazni zapora se lahko zaporniku podaljšuje, dokler obstaja razlog za prekinitev. Poleg tega lahko direktor zavoda na podlagi določb ZZUSUDJZ z namenom preprečitve širjenja epidemije premesti obsojenca iz enega v drug zavod ali v oddelek drugega zavoda (11. člen) in predčasno odpusti obsojenca (13. člen) največ šest mesecev pred iztekom kazni ob upoštevanju pogojev iz 108. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1).

Čeprav ZZUSUDJZ izrecno ne določa, da se tovrsten postopek prekinitve prestajanja kazni zapora lahko začne na prošnjo obsojenca, pa ima po naši presoji obsojenec možnost vsaj izraziti razloge, da se takšen ukrep morebiti uporabi v njegovem primeru. To bo sicer lahko upoštevano pri odločitvi o prekinitvi po uradni dolžnosti v okviru namena tega zakona, ki je usmerjen v preprečitev širjenja epidemije. K temu lahko (poleg tega, da osebe, ki so na prekinitvi, niso izpostavljene morebitnim okužbam v zavodu) prispeva tudi posledično zmanjšanje (pre)zasedenosti zavodov, saj ti v nasprotnem primeru ne morejo vzpostaviti učinkovite izolacije okuženih oseb, zaradi česar obstaja večja verjetnost širjenja virusa na obsojence in zaposlene. S tem, ko za razliko od prekinitve prestajanja kazni po 82. členu ZIKS-1, obsojencu in njegovim ožjim družinskim članom ZZUSUDJZ ne omogoča podaje prošnje, gre sklepati, da namen zakonodajalca ni v osredotočenosti na posamezne primere, na katere bi opozorile zaprte osebe same, ampak kot eno od orodij, ki so dana direktorjem zavodov pri obvladovanju trenutnih razmer, ki jih predstavlja nevarnost širjenja okužbe s koronavirusom.

Varnostni zadržki v zakonu podrobneje niso opredeljeni. Pomenijo pa sicer vse okoliščine, na podlagi katerih direktor zavoda oceni, da bi lahko vplivale na zlorabo prekinitve prestajanja kazni (npr. osebnost obsojenca, njegova varnostna ocena, nevarnost izmikanja nadaljnjemu prestajanju kazni, delež prestane kazni, vrsta in način storitve kaznivega dejanja, način nastopa kazni, morebitni odprti kazenski postopki …). Na strani organa, ki o takšnih predlogih (oziroma po uradni dolžnosti) odloča, je zato obveznost, da v vsakem konkretnem primeru skrbno presodi, katerim ustavno zavarovanim dobrinam je v posameznem spornem primeru potrebno dati prednost. Bodisi tistim, ki jih zasleduje pojem "varnostni zadržki" in so glede na okoliščine, značilne za posameznega obsojenca, lahko različne, ali tistim, ki so zajete v pojmu preprečitve širjenja epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2 v 12. členu ZZUSUDJZ. Pri tem ne gre spregledati, da zdravje in življenje na splošno sodita med najvišje zavarovane družbene dobrine. V nekaterih primerih ju je sicer mogoče najti med dejavniki, ki podkrepijo utemeljenost varnostnih zadržkov, v drugih med razlogi v prid prekinitve. Včasih pa bosta dobrini tako predmet presoje varnostnih zadržkov kot utemeljenosti prekinitve. 8.2-22/2020.

 

Zagotavljanje primernega prostora gibalno oviranemu obsojencu tudi v času epidemije

Menimo, da je tudi v času izrednih razmer zaradi epidemije koronavirusne bolezni v zavodih za prestajanje kazni zapora treba poskrbeti za zagotavljanje ustreznih bivalnih pogojev gibalno oviranim in drugim ranljivim skupinam zaprtih oseb, prekinitve prestajanja kazni zapora pa je v teh primerih treba načrtovati ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega obsojenca.

Kmalu po razglasitvi epidemije covid-19 je Varuha za pomoč zaprosil pobudnik, ki je zaradi gibalne oviranosti do 13. 3. 2020 prestajal kazen zapora v bolniški sobi ZPKZ Maribor. Tega dne naj bi mu direktor zavoda z odločbo po uradni dolžnosti prekinil prestajanje kazni zapora za 48 dni. Sam se s takšno odločbo ni strinjal, saj po njegovih navedbah še ni imel urejenega prebivališča, kazni zapora namreč še ne bo kmalu prestal. Kljub temu je moral bolniško sobo zapustiti in se preseliti v drug bivalni prostor, kjer naj bi mu bilo bivanje zaradi invalidnosti oteženo. Pobudnik nas je tudi seznanil, da je zoper odločbo o prekinitvi kazni zapora po prvem odstavku 82. člena ZIKS-1 vložil pritožbo. Kopije predmetne odločbe ni priložil pobudi.

Varuh je s poizvedbo pri URSIKS želel preveriti, kako je ZPKZ Maribor poskrbel za varstvo pravic pobudnika, sicer invalida, in kako bo zanj poskrbljeno v primeru pravnomočnosti odločbe o prekinitvi prestajanja kazni zapora, saj v tem primeru ne bo več zakonske podlage za njegovo zadrževanje v Zavodu. Opozoril pa je tudi na kratek tridnevni rok, v katerem mora biti v skladu s šestim odstavkom 82. člena ZIKS-1 odločeno o vloženi pritožbi.

URSIKS je pojasnila, da je morala zaradi pojava in hitrega širjenja koronavirusne bolezni sprejeti več ukrepov. Med drugim je bilo določeno, da mora vsak zavod za prestajanje kazni zapora urediti posebno sobo, v katero bo mogoče namestiti osebo v primeru potrebe po njeni preventivni izolaciji od ostalih (ob pojavu suma na okužbo ali potrjeni okužbi). Na tej podlagi je bila v zavodu Maribor sprejeta odločitev, da se za ta namen zagotovi bolniška soba, v kateri je bil nameščen pobudnik, slednjega pa se premesti na polodprti oddelek oziroma na oddelek brez drog, v sobo št. 62. Pobudnik se s premestitvijo ni strinjal. Kljub temu je bil premeščen, ZPKZ Maribor pa je bivalni prostor, ki je sicer približno enake velikosti kot bolniška soba, prilagodil pobudnikovemu zdravstvenemu stanju in priporočilom zavodskega zdravnika, tako mu je zagotovljeno vse potrebno za neovirano bivanje. Soba je bila preurejena tako, da je v njej postelja z možnostjo dviga ležišča, nadposteljno držalo, nameščena sta bila tudi dva stranska ročaja v kopalnici (pri toaletni školjki in v tuš kabini), prav tako sedalo v tuš kabini in ročka za prhanje. V skladu s priporočili zdravnika, da pobudnik čim več vadi hojo s protezo, vmes pa potrebuje počitek, mu je omogočeno neovirano gibanje po hodniku celotnega oddelka brez drog, počitek pa v sobi. Po presoji URSIKS je imel na oddelku brez drog, kamor je bil premeščen, pobudnik dejansko zagotovljene boljše možnosti za neovirano gibanje po hodniku, kot jih je imel v bolniški sobi na sprejemnem oddelku. Prav tako je tudi obroke hrane prejemal v sobo.

Glede odločbe o prekinitvi prestajanja kazni zapora pobudniku je URSIKS pojasnila, da je bila ta 13. 3. 2020 izdana po uradni dolžnosti zaradi razglašene epidemije nove koronavirusne bolezni (covid-19) v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem in povišano stopnjo tveganja. Zavodski zdravnik je namreč sodil, da je pritožnik zaradi kroničnega zdravstvenega stanja bolj podvržen zapletom v primeru okužbe in predlagal prekinitev kazni za čas obstoja največjega tveganja. Pobudnik vročilnice ni želel podpisati in ni želel prekinitve kazni zapora, z utemeljitvijo, da naj bi hčerka nepričakovano prodala stanovanje in pobudnik zunaj zavoda nima kje živeti. Kot je pojasnila URSIKS, pobudnik zoper odločbo formalno ni vložil pritožbe, zaradi omenjenih novih dejstev pa ZPKZ Maribor odločbe ni izvršil, temveč je bila dne 1. 4. 2020 izdana nova odločba, s katero je bila odločba o prekinitvi prestajanja kazni zapora z dne 13. 3. 2020 izrečena za nično.

Varuh je tudi v obravnavanem primeru pozdravil hiter odziv URSIKS in ZPKZ Maribor na krizne razmere zaradi razglašene epidemije. V času izdaje odločbe o prekinitvi prestajanja zaporne kazni pobudniku (13. 3. 2020) še namreč ni bil sprejet in ni stopil v veljavo Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki v 12. členu določa, da lahko direktor zavoda po uradni dolžnosti, če je to potrebno zaradi preprečitve širjenja epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2, za čas enega meseca prekine prestajanje kazni zapora obsojencu, kadar ne obstajajo varnostni zadržki. ZIKS-1 sicer ne predvideva prekinitve prestajanja kazni po uradni dolžnosti oziroma brez soglasja obsojenca. Z odločitvijo o ničnosti tako odrejene prekinitve prestajanja kazni zapora pobudniku pa sta se URSIKS in ZPKZ Maribor morda izognila nadaljnjim (pravnim) zapletom glede izdane odločitve, s katero se pobudnik ni strinjal ob zatrjevanju, da nima urejenega prebivališča, in ki je bila očitno izdana brez upoštevanja vseh okoliščin njegovega primera.

Najbolj pa je pomembno, da je ZPKZ Maribor, kot je presodila URSIKS, bivalni prostor, v katerega je (zaradi pojava koronavirusne bolezni in preprečevanja njenega vstopa v ZPKZ Maribor) pobudnik moral biti premeščen, uredil tako, da mu je bilo gibanje na oddelku in v samem bivalnem prostoru, kot tudi vzdrževanje osebne higiene, čim manj oteženo.

Varuh je ob tem izrazil pričakovanje, da bo URSIKS tudi v času izrednih razmer zaradi epidemije koronavirusne bolezni v vseh zavodih za prestajanje kazni zapora podobno kot v primeru pobudnika poskrbela za zagotavljanje ustreznih bivalnih pogojev gibalno oviranim in drugim ranljivim skupinam zaprtih oseb. 8.2-19/2020.

 

3.16.2.3 Osebe z omejitvami gibanja v psihiatričnih bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih

Na tem področju so bili v ospredju ukrepi v domovih za starejše in psihiatričnih bolnišnicah, ki so se nanašali na omejevanje stikov med stanovalci oziroma pacienti in njihovimi svojci, pa tudi glede omejitev izhodov. Večkrat smo v tej zvezi poudarili, da razumemo, da je glavni namen teh ukrepov skrb za zdravje in preprečitev širjenja koronavirusne bolezni, vendar smo kljub temu izrazili zaskrbljenost in opozarjali na nujnost celostnega pogleda na položaj različnih uporabnikov socialnovarstvenih storitev. Zlasti smo opozarjali, da je pri vsakem poseganju v pravice posameznika prvi predpogoj ustrezna urejenost pravnih podlag, sprejeti omejevalni ukrepi pa morajo biti premišljeni, sorazmerni in zakoniti. Med najbolj ranljivimi skupinami ljudi je seveda treba zagotavljati zaščito pred koronavirusom, toda pri tem je treba biti pozoren na to, da to ne sme pomeniti popolne prekinitve osebnih stikov s svojci in drugimi bližnjimi osebami.

 

Pravna podlaga za omejevanje pravic stanovalcev socialnovarstvenih zavodov v času epidemije

Varuh je zlasti zaskrbljeno sprejemal novice o širjenju okužb z virusom SARS-CoV-2 med starejšimi, še posebej v domovih starejših. Vlada Republike Slovenije je sicer sprejela različne ukrepe, namenjene preprečevanju prenosa omenjenega virusa, predvsem pa tudi zaščiti ranljivih skupin, v prvi vrsti starejših prebivalcev. Varuh razume nujnost, da se jih posebej skrbno zaščiti oziroma sprejme ukrepe, ki so potrebni, da do okužbe posameznih izmed njih ne pride. Pa vendarle se mu je postavilo vprašanje, če se z zasledovanjem tega cilja posameznikom lahko omeji njihove pravice brez ustrezne zakonske podlage, zgolj z navodilom posameznega ministrstva oziroma z odločitvijo vodstva socialnovarstvenega zavoda (SVZ) na tej podlagi. Ob tem je tudi večkrat poudaril, da je treba vse omejevalne ukrepe sprejeti ob doslednem spoštovanju človekovih pravic posameznika in v primeru nujne omejitve tovrstnih pravic ustreznem tehtanju sorazmernosti med omejitvijo pravice na eni in ciljem, ki ga ukrep zasleduje, na drugi strani. Posebej je poudarjal, da mora biti za vsako omejitev posameznikovih pravic podana ustrezna pravna (zakonska) podlaga. Nedvomno je ustrezno ukrepanje v kriznih časih odgovorna naloga in obveza tudi izvajalcev socialnovarstvenih storitev. Upoštevati pa je treba, da je odvzem prostosti oziroma omejitev svobode gibanja možna le pod pogoji, ki jih določa zakon.

Varuh je bil že v spomladanskih mesecih, pa tudi jeseni, ob tako imenovanem “drugem valu” okužb, seznanjen, da je večina domov starejših v naši državi zaradi preprečevanja okuženosti svojih stanovalcev omejila ali povsem prekinila možnost obiskov oziroma njihove izhode. S tem ukrepom se je želelo preprečiti (podobno kot ob vsakoletni razširjenosti viroznih obolenj) možnost vnosa okužbe s strani svojcev in drugih oseb. To je lahko tudi po presoji Varuha potreben ukrep, še posebej, ker glede na opozorila stroke obstaja možnost, da se okužba prenese na starostnika z na videz zdravega obiskovalca, torej še preden se pri slednjem pokažejo prvi simptomi okužbe. Vendar pa so nas presenetila opozorila, tako s strani svojcev kot celo posameznih nadzornih organov, da so vsaj nekateri domovi starejših v strahu pred vnosom okužbe stanovalcem doma starejših povsem onemogočili izhode iz doma, kjer so sicer nastanjeni (gre torej za obliko omejitev osebne svobode posameznika). Še več, seznanjeni smo bili celo s primerom, ko stanovalke, ki je brez vednosti doma odšla zgolj v bližnjo trgovino, v dom niso hoteli več sprejeti.

Po pregledu zakonodaje, ki ureja ukrepe za preprečevanje širjenja okužb (predvsem Zakona o nalezljivih boleznih - ZNB), nismo našli izrecne pravne podlage za opisano ravnanje domov starejših oziroma onemogočanje izhoda zdravih stanovalcev, ki tudi niso bili v stiku s kužnim posameznikom, iz običajnega, odprtega (torej ne varovanega) oddelka zavoda. Zaradi navedenega se je Varuh 3. 4. 2020 obrnil na MDDSZ za ustrezno pojasnilo. Ministrstvo je v odgovoru z dne 21. 5. 2020 pojasnilo, da v celoti izvaja ukrepe po navodilih MZ. Zaradi zajezitve in preprečevanja širjenja okužb virusa SARS-CoV-2 se sprejeti ukrepi nanašajo predvsem na področje zdravstvene nege v socialnovarstvenih zavodih, hkrati pa je bilo potrebno sprejeti tudi ukrepe, s katerimi se omejuje gibanje starejših v domovih za starejše in ukrep prepovedi obiskov njihovih svojcev. MDDSZ je navedlo tudi, da se zaradi umirjanja epidemije in s tem povezano nevarnostjo vnosa okužbe že sproščajo ukrepi glede omejitve obiskov stanovalcev domov starejših, ravno tako pa je skladno z navodili določeno, da se stanovalcem, pri katerih ni suma na okužbo in ki so samostojni in sposobni prostega gibanja ter razumejo navodila glede preprečevanja in obvladovanja okužb, omogoča prosto gibanje. Izvajalec jih mora ob tem seznaniti z ustrezno uporabo kirurške maske in ukrepi za preprečevanje in obvladovanje okužbe (kot so socialna distanca, umivanje in razkuževanje rok, higiena kihanja in kašlja, ne dotikanje oči, nosu in ust). MDDSZ pa v omenjenem dopisu ni odgovorilo na bistvena vprašanja Varuha. Iz prejetega odgovora ni bilo razvidno niti, ali so se domovi starejših samostojno odločali za omejevanje osebne svobode stanovalcev, ali pa je do teh omejitev prišlo na podlagi navodil MDDSZ ali MZ. Ravno tako odgovor ni pojasnil pravne (zakonske) podlage za takšno omejevanje, čeprav smo opozorili, da ZNB za splošno prepoved izhodov zdravih stanovalcev (to je neokuženih z novim koronavirusom) iz domov starejših ni ustrezna pravna podlaga, predpisi, ki so bili sprejeti z namenom zajezitve epidemije in preprečevanja njenih posledic, pa tega vprašanja tudi ne urejajo.

Varuh je opozoril tudi, da prepoved izhodov zdravih stanovalcev iz domov kaže na to, da je bila tem stanovalcem na tak način verjetno odvzeta prostost (poseženo v osebno svobodo) ali jim je bilo vsaj omejeno gibanje. Razlikujemo namreč med posegi v osebno svobodo v smislu 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in posegi, ki pomenijo (zgolj) omejitev svobode gibanja iz 2. člena Protokola št. 4 k EKČP. Iz presoje Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da je razlikovanje med omejitvami gibanja, ki so toliko invazivne, da jih imamo za omejitev prostosti (5. člen EKČP), in zgolj posegi v svobodo gibanja (2. člen Protokola št. 4 k EKČP) stvar stopnje in intenzivnosti, ne pa narave ali vsebine. Ne glede na to, za kako invaziven poseg dejansko gre, bi morala zanj obstajati zakonska podlaga. EKČP v 5. členu (med drugim) dopušča, da se posameznik (šlo naj bi torej za individualizirano odločitev) pridrži zaradi preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni. Če upoštevamo presojo ESČP, pa mora vsak tak poseg vedno imeti zakonito podlago – pri tem je tudi bistveno, da so pogoji za odreditev posega v nacionalnem pravu jasno in predvidljivo opredeljeni, vsebina relevantne pravne ureditve pa mora biti v zadostni meri dostopna in natančna, da lahko posameznik do razumne mere predvideva njegove posledice. Skladno s 5. členom EKČP mora imeti prizadeti posameznik na voljo tudi pravna sredstva (vključno s sodnim varstvom) zoper tak poseg. Poseg je lahko upravičen, če se glede na okoliščine konkretnega primera ugotovi, da je širjenje bolezni nevarno za javno zdravje ali varnost ter če je pridržanje okužene osebe nujno potrebno za preprečitev širjenja bolezni – pri odreditvi posega je zato vselej treba pretehtali tudi uporabo manj invazivnih posegov, pridržanje pa je upravičeno, če se izkaže, da bi bili ti neučinkoviti za varovanje javnega interesa. Tudi v primeru posega, ki pomeni le omejitev svobode gibanja, mora biti ukrep zakonit in nujen v demokratični družbi ter potreben denimo za varovanje zdravja, zanj pa mora obstajati zakonska podlaga.

Prepoved izhodov zdravih stanovalcev naj bi bil ukrep, namenjen preprečevanju širjenja nalezljive bolezni med starostniki v domovih, ki veljajo za populacijo, ki je posebej ranljiva za težji potek bolezni. Vendar (kot že navedeno) po pregledu zakonodaje, ki ureja ukrepe za preprečevanje širjenja okužb, predvsem ZNB, Varuh ni zasledil pravne podlage za tak ukrep v domovih starejših občanov. Varuh tudi ni mogel ugotoviti, da bi bila popolna prepoved odrejena na kakšni drugi podlagi za omejitev gibanja (denimo iz 39. člena ZNB) z ustreznim pravnim aktom Vlade Republike Slovenije ali MZ.

ZNB za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni sicer pozna (predvsem) dva posebna ukrepa, ki se nanašata na omejevanje osebne svobode, ki ju je kot možno pravno podlago za zadržanje navajalo tudi MZ (ob tem je poudarilo, da SVZ vseskozi poziva, da morebitne ukrepe omejevanja dogovarja skladno s predpisi in na način tehtanja prednosti in slabosti, ki jih posamezni omejevalni ukrep prinaša, zlasti upoštevajoč zavedanje vpliva socialne izolacije na posameznika, dejstva, da največje tveganje vnosa okužbe v SVZ predstavljajo zaposleni, in tudi dejstva, da se bo potrebno s prisotnostjo virusa SARS-CoV-2 naučiti živeti). To sta osamitev (izolacija) in karantena. Izolacija je namenjena osebam, pri katerih je okužba že potrjena in torej za izpostavljeni primer starostnikov, pri katerih ni znakov okužbe oziroma ta ni potrjena, ta ukrep ne more priti v poštev. Karantena pa je po drugi strani ukrep, s katerim se omeji svobodno gibanje in določijo obvezni zdravstveni pregledi zdravim osebam, ki so bile ali za katere se sumi, da so bile v stiku z nekom, ki je zbolel za nalezljivo boleznijo, za katero je minister, pristojen za zdravje, ali Vlada Republike Slovenije na podlagi četrtega odstavka 7. člena tega zakona razglasila epidemijo, v času njegove kužnosti. Karanteno odredi minister, pristojen za zdravje, na predlog Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije. Če bi torej karantena lahko bila podlaga za omejevanje osebne svobode stanovalcev iz domov starejših v okoljih z večjim številom okuženih posameznikov, pa je bilo treba ugotoviti, da vsaj glede na dostopne podatke v večini slovenskih domov starejših v spomladanskih mesecih ni bilo potrjeno okuženega nobenega stanovalca ali zaposlenega, podobno pa je bilo tudi v okolici omenjenih zavodov, ukrep prepovedi izhodov pa se je vendarle izvajal v vseh tovrstnih zavodih.

Dne 11. 12. 2020 je (po več poizvedbah oziroma urgencah) Varuh prejel odgovor MDDSZ, v katerem je sporočilo, da je na podlagi naših prizadevanj in po posvetovanju s strokovnjaki na področju varstva človekovih pravic v Zakonu o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 - ZZUOOP (Uradni list RS, št. 152/20 oziroma PKP 5) opredelilo 87. člen (veljati je začel 24. 10. 2020), po katerem lahko v primeru, če se v socialnovarstvenem zavodu potrdi okužba s SARS-CoV-2, za izvajanje ukrepov omejevanja covid-19 zaradi varovanja javnega zdravja oziroma pravic drugih, direktor socialnovarstvenega zavoda s sklepom omeji stike stanovalcev in zapuščanje zavodskega območja, če z drugimi možnimi ukrepi ni mogoče doseči namena iz tega člena.

MDDSZ smo opozorili, da je omenjeno določilo ZZUOOP lahko ustrezna pravna podlaga v primerih, ko je do vnosa okužbe v socialnovarstveni zavod že prišlo, vendar pa (žal) ne pokrije primerov tistih socialnovarstvenih zavodov, kjer okužbe v zavodu sicer še ni, obstaja pa resna nevarnost prenosa okužbe v zavod iz okolice. MDDSZ smo ob tem pozvali za pojasnilo, če so bili na tej podlagi sprejete Odredbe o določitvi ogroženih območij zaradi nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 95/20 in 96/20) sprejeti kakšni drugi ukrepi (npr. po drugi alineji 39. člena ZNB), ki bi bili uporabljivi za socialnovarstvene zavode.

MDDSZ se je v odzivu na omenjeno opozorilo Varuha strinjalo, da 87. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 ni pravna podlaga za primere, ko v zavodu (še) ni okužbe, obstaja pa resna nevarnost, da do okužbe v prihodnje pride. Ob tem ministrstvo meni, da bi bila ustrezna podlaga za ukrepe lahko v dokumentu Informacije za socialno varstvene in vzgojno izobraževalne zavode v povezavi s SARS-CoV-2, oziroma v dokumentu Omejevanje oziroma prepoved obiskov pacientov pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti, oba je pripravilo MZ. MDDSZ je tudi odgovorilo, da na podlagi Odredbe o določitvi ogroženih območij zaradi nalezljive bolezni COVID-19 ministrstvo ni sprejelo nobenega ukrepa, napotilo pa nas je na MZ, saj je omenjeno odredbo izdal minister za zdravje.

Odgovor MDDSZ nas je negativno presenetil. Nedvomno je omenjenemu ministrstvu znano, da se pravica do osebne svobode lahko omeji samo z zakonom (19. člen Ustave). Tako priporočila ministrstva ne morejo biti podlaga za zadržanje stanovalcev socialnovarstvenih zavodov oziroma omejitev njihove osebne svobode. 12.1 – 5/2020.

Priporočilo (covid-19) št. 9: Varuh Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporoča, da preveri potrebo za sprejem ustrezne pravne (zakonske) podlage za omejevanje pravic stanovalcev socialnovarstvenih zavodov tudi za primere, ko okužb v zavodu sicer še ni, obstaja pa resna nevarnost prenosa okužb v zavod iz okolice.

 

Sodni postopki po Zakonu o duševnem zdravju v času epidemije

Sodišča skladno s 83.a členom ZS ob naravnih in drugih hujših nesrečah, ob epidemijah ali podobnih izrednih dogodkih, ki v večjem obsegu omejujejo redno izvajanje sodne oblasti, poslujejo podobno kot v času poletnega poslovanja sodišč, ko sodišča razpisujejo naroke in odločajo v nujnih zadevah. O tem odloči predsednik Vrhovnega sodišča RS z odredbo, s katero lahko glede na okoliščine izrednega dogodka določi tudi, da se nekatere sicer nujne zadeve ne štejejo za nujne ali pa zanje določi obseg poslovanja.

Predsednik Vrhovnega sodišča RS je tako v času epidemije, ki je bila razglašena spomladi 2020, kot tudi epidemije, razglašene jeseni 2020, na podlagi 83.a člena ZS izdal več odredb, s katerimi je uredil poslovanje sodišč. Prvo Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 21/20) je izdal 13. 3. 2020. Skladno s to odredbo so naroki v nujnih zadevah potekali na sodiščih, ob upoštevanju primerih varovalnih ukrepov.

Okrajno sodišče v Ljubljani se je kmalu po razglasitvi epidemije obrnilo na MZ in MP ter glede izvajanja narokov v sodnih postopkih po ZDZdr opozorilo, da »narava teh postopkov predvideva sodelovanje več oseb, poleg same osebe, o kateri se odloča, še najmanj sodelovanje sodnika, strojepiske, odvetnika, izvedenca in pogosto tudi najbližje osebe, ki ima tudi status stranke.« Opozorilo je tudi, da »se zaslišanja pridržanih oseb opravljajo praviloma v ustanovi, kjer je oseba pridržana in v prisotnosti vseh navedenih oseb«. Po mnenju sodišča je »z razširjanjem virusa tak postopek postal ogrožajoč tako za osebe, ki sodelujejo v postopku, kot tudi za vse druge uporabnike ustanove, kjer naj bi se zaslišanje opravilo, pri čemer gre praviloma za izrazito ranljive skupine prebivalstva: tako starostnike v socialno varstvenih zavodih, kot tudi druge osebe z motnjami v duševnem zdravju, ki so zaprte v okolju, kjer praktično ni mogoče izključiti tesnih medsebojnih stikov.« Okrajno sodišče je podprlo sklep, ki naj bi ga sprejelo MZ in naj bi določal, da postopki po ZDZdr potekajo tako, da v socialnovarstveni zavod vstopi le izvedenec, sodnik pa odloča izven prostorov zavoda. Hkrati je sodišče predlagalo, da se nemudoma sprejmejo tudi protokoli, smernice ali navodila o načinu poslovanja sodnih komisij v vseh zdravstvenih ustanovah, ne samo socialnovarstvenih zavodih (dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. Su 143/2020 z dne 25. 3. 2020, naslovljen na MZ in MP).

Glede na navedbe Okrajnega sodišča v Ljubljani o sklepu, ki naj bi ga sprejelo MZ in s katerim bi lahko bile omejene pravice oseb, o katerih se odloča v postopkih po ZDZdr, je Varuh pozval MZ, da nas seznani s sprejetim sklepom (če je bil ta dejansko sprejet) in s pravno podlago, na kateri sklep temelji. Varuh je ob tem posebej opozoril, da v sodnih postopkih, ki potekajo na podlagi ZDZdr, sodišča odločajo o omejitvi posameznikove pravice do osebne svobode, pri čemer gre praviloma za odločanje o posameznikih, ki sodijo v eno izmed bolj ranljivih skupin prebivalstva (osebe s težavami v duševnem zdravju). Skladno z drugim odstavkom 46. člena ZDZdr sodišča v teh postopkih odločajo na podlagi neposrednega stika z osebo, tako, da osebo pred izdajo sklepa sodnik vidi in se z njo pogovori, če to dopušča njeno zdravstveno stanje. Gre za eno izmed temeljnih procesnih jamstev, ki zagotavlja učinkovito varstvo ustavne pravice do osebne svobode. Sodnik si mora namreč pred svojo odločitvijo sam in neposredno ustvariti mnenje o (psihičnem) stanju osebe. Če tega ne stori, gre za nezakonito poslovanje, ki posamezniku vzame možnost sodelovanja v samem postopku odločanja in ga postavlja v povsem brezpravni položaj zgolj v vlogi objekta sodnega odločanja, saj mu v postopku ni dana možnost, da bi pred sodiščem branil svoje pravice in interese.

MZ je pojasnilo, da v zvezi z izvajanjem narokov v zadevah po ZDZdr niso sprejeli nobenega sklepa. Seznanilo nas je, da so na vse izvajalce zdravstvenega in socialnega varstva glede izvajanja Odloka o začasnih ukrepih na področju zdravstvene dejavnosti zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 naslovili (le) dopis, v katerem so med drugim podali tudi navodila za pregled izvedenca psihiatrične stroke v socialnovarstvenem zavodu na podlagi ZDZdr. To se je nanašalo na predhodno razkuževanje rok in uporabo ustrezne varovalne opreme ter priporočeno razdaljo med izvedencem in uporabnikom, ne pa na delo sodnika (dopis št. 181-70/2020-152 z dne 25. 3. 2020).

Predsednik Vrhovnega sodišča RS nas je seznanil z dopisom, ki ga je glede izvajanja narokov v sodnih postopkih po ZDZdr naslovil na vsa okrajna, okrožna in višja sodišča ter na vodjo civilnega oddelka Vrhovnega sodišča RS. V dopisu je predsednik Vrhovnega sodišča RS navedel, da se je ob izdaji (nove) Odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJU (Uradni list RS, št. 39/20) s 30. 3. 2020, kljub predlogom nekaterih sodišč, naj iz nujnih zadev za čas epidemije izključi nekatere zadeve po ZDZdr, odločil, da zaradi varstva osebnostnih pravic posameznikov zadeve po ZDZdr ostanejo nujne zadeve. Pojasnil je, da »gre za osebe, ki zaradi duševne bolezni ogrožajo svoje življenje, zdravje ali premoženje in/ali življenje, zdravje ali premoženje drugih, v tem težkem obdobju pa se bo ranljivost teh ljudi in posledično tudi njihovih bližnjih še povečala. Tako vse zadeve, o katerih se odloča po ZDZdr, ostajajo nujne zadeve, o katerih je treba odločati tudi v obdobju, ko zaradi epidemije koronavirusa veljajo posebni ukrepi.« (dopis predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 315/2020 z dne 31. 3. 2020, naslovljen na sodišča).

Glede domnevnega sklepa MZ pa je predsednik Vrhovnega sodišča RS vsa sodišča opozoril, da ta zanje ni zavezujoč, saj sodniki odločajo na podlagi zakonov in ustave. Navedel je, da »je odločitev, da se v socialno varstvene zavode, v katerih se nahaja najbolj ranljiva populacija, maksimalno omeji vstop, razumna,« da pa »mora sodnik, ki odloča v posamezni zadevi po ZDZdr, odstop od postopkovnih pravil utemeljiti z oceno, katera od ustavnih pravic je glede na okoliščine konkretnega primera pomembnejša.« Sodniki morajo tako pri odločitvi na eni strani upoštevati pravico do osebne svobode (19. člen Ustave), varstvo dostojanstva v postopkih (21. člen Ustave), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), ki osebi, o kateri se odloča, zagotavljajo pošten postopek s čim večjim osebnim neposrednim sodelovanjem v njem in varstvo pred arbitrarnostjo. Na drugi strani pa morajo sodniki zaradi nevarnosti okužbe in velike smrtnosti v ranljivih skupinah prebivalstva upoštevati tudi druge ustavne pravice, kot so nedotakljivost življenja (17. člen Ustave), pravico do telesne celovitosti (35. člen Ustave), kamor sodi tudi varovanje zdravja in zaščita pred okužbo, in pravico do varnosti (34. člen Ustave). Z Odredbo z dne 30. 3. 2020 je predsednik Vrhovnega sodišča RS odločil tudi, da se vsi naroki, seje in zaslišanja v nujnih zadevah, torej tudi v zadevah po ZDZdr, izvedejo prek videokonference, če so za to izpolnjeni tehnični in prostorski pogoji. Tudi v naslednji Odredbi o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ (Uradni list RS, št. 62/20), ki jo je izdal 4. 5. 2020, je bilo določeno, da se naroki, seje in zaslišanja, če so izpolnjeni tehnični in prostorski pogoji, praviloma izvedejo prek videokonference. Za naroke, seje in zaslišanja, ki se niso izvajala prek videokonference, pa je bilo določeno, da mora biti razdalja med sodniki, sodnim osebjem, strankami, njihovimi pooblaščenci in drugimi osebami vsaj dva metra, da morajo vsi nositi zaščitno opremo in da mora biti prostor razkužen. Skladno s sklepom Vlade RS z dne 21. 5. 2020 (Uradni lis RS, št. 74/20), s katerim je ta na podlagi ZZUSUDJZ ugotovila, da so prenehali razlogi za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi zadevami, je predsednik Vrhovnega sodišča RS z dnem 31. 5. 2020 odredil preklic zadnje Odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ ter na njeni podlagi določene druge ukrepe.

Zaradi ponovne razglasitve epidemije z dnem 19. 10. 2020 je tudi predsednik Vrhovnega sodišča RS istega dne ponovno uredil poslovanje sodišč in z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljiv bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 148/20) določil, da vsa sodišča opravljajo naroke in druga procesna dejanja, odločajo, vročajo sodna pisanja in izvajajo uradne ure v vseh zadevah v skladu z omejitvami, kot izhajajo iz strokovnih priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Glede narokov, sej in zaslišanj je bilo določeno podobno kot v času epidemije, razglašene spomladi 2020, in sicer da se lahko, če so izpolnjeni tehnični in prostorski pogoji, izvedejo videokonferenčno, ob ustreznem upoštevanju ostalih procesnih pogojev za izvedbo procesnega dejanja. Sicer pa mora biti razdalja med sodniki, sodnim osebjem, strankami, njihovimi pooblaščenci in drugimi osebami, ki niso iz istega gospodinjstva, vsaj 1,5 metra, vsi morajo nositi zaščitno opremo, prostor pa mora biti razkužen in prezračen, skladno s strokovnimi priporočili. Sodišča so morala voditi tudi sezname prisotnosti s kontaktnimi podatki vseh prisotnih oseb. Enako je veljalo po uveljavitvi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljiv bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 165/20), s katero je bilo od 16. 11. 2020 poslovanje sodišč ponovno omejeno (praviloma le) na nujne zadeve.

Varuh se je seznanil, da je veliko sodnih postopkov po ZDZdr med epidemijo potekalo prek videokonferenc. Že v običajnih razmerah, ko sodišča po ZDZdr odločajo na podlagi neposrednega stika z osebo v postopku, ko sodnik osebo pred izdajo sodne odločitve vidi in se z njo pogovori, imajo posamezne osebe v teh postopkih zaradi svojih potreb pogosto težave z razumevanjem vlog posameznih udeležencev v postopku, zlasti pa svojih pravic in namena sodnega postopka. Stiske teh posameznikov so bile v razmerah, ko so naroki praviloma potekali prek videokonference, še toliko večje.

Ob obravnavanju konkretne zadeve smo tako od pobudnice (glede katere je potekal postopek za podaljšanje zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice) izvedeli, da je bila zaslišana videokonferenčno, da je zato vse osebe, ki so sodelovale v postopku, videla (le) na zaslonu, sama pa je bila v bolnišnici. Takrat je prvič videla tudi odvetnika, vsi udeleženci pa so imeli maske, zaradi česar je osebe težko razlikovala in razumela. Iz sklepa o podaljšanju zadržanja, ki nam ga je poslala, je bilo mogoče razbrati, da tudi izvedenec pobudnice ni pregledal osebno, ampak je vpogledal (le) v njeno zdravstveno dokumentacijo, klinični pregled pa je potekal videokonferenčno.

Varuh razume, da je v času širjenja epidemije zaradi nevarnosti okužbe in velike smrtnosti v ranljivih skupinah prebivalstva dopustno in nujno sorazmerno omejiti določene pravice oseb, glede katerih potekajo postopki za podaljšanje zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom oziroma na varovanem oddelku. Zavedamo se tudi zahtevnosti položaja, v katerem so se znašli sodniki, ki odločajo v postopkih po ZDZdr, kot tudi odvetniki, katerih stranke so v primerih, ko gre za podaljšanje zadržanja na oddelkih pod posebnim nadzorom oziroma na varovanih oddelkih, že nastanjene na teh oddelkih.

Vrhovno sodišče RS in Odvetniško zbornico Slovenije smo ne glede na navedeno dodatno opozorili na posebno ranljivost oseb z motnjami v duševnem zdravju in na spoštovanje njihovih človekovih pravic ter ju pozvali, da v trenutnih razmerah še posebej poskrbita, da bodo te osebe v postopkih po ZDZdr razumele svoj položaj in svoje pravice.

Vrhovnemu sodišču RS smo predlagali, da sodišča, ki odločajo v postopkih po ZDZdr, seznani z našim priporočilom, in s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS tudi takoj prejeli informacijo, da je priporočilo posredoval nižjim sodiščem ter hkrati tudi sam priporočal posebno pozornost in spoštovanje dostojanstva pridržanih oseb pri videokonferenčnem izvajanju narokov. Tudi Odvetniški zbornici Slovenije smo predlagali, da s priporočilom Varuha seznani vse svoje člane, ki zastopajo osebe v sodnih postopkih po ZDZdr. 8.3 – 3/2020 in 8.3 – 14/2020.

Priporočilo ( covid-19, stalna naloga) št. 11: Varuh priporoča, da sodišča in ostali udeleženci pri izvajanju videokonferenčnih narokov v postopkih po ZDZdr namenjajo posebno pozornost spoštovanju dostojanstva oseb v postopku in potrebni skrbi, da bodo te osebe razumele svoj položaj in svoje pravice.

 

Nespoštovanje sodnih odločb o sprejemu oseb na varovane oddelke v času epidemije

Ravnanje socialnovarstvenih zavodov, v kolikor niso spoštovali sodnih odločb, izdanih na podlagi ZDZdr o sprejemu oseb na varovane oddelku v času razglašene epidemije, je bilo po našem mnenju brez ustrezne pravne (zakonske) podlage.

Sodni postopki za sprejem oseb s težavami v duševnem zdravju v varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov na podlagi ZDZdr se skladno s 33. členom ZDZdr štejejo za nujne zadeve. Sodišča so zato tudi v času epidemije virusne okužbe in širjenja nalezljive bolezni covid-19 in veljavnosti Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ ter odredb predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (ZS) in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ odločala o predlogih za sprejem oseb v varovane oddelke in v zvezi s tem izdajala sodne odločbe.

Po prepričanju Varuha bi morali biti socialnovarstveni zavodi (ob ustrezni strokovni podpori in na primeren način zaradi varstva javnega zdravja) tudi v času epidemije pripravljeni na sprejem oseb, za katere so sodišča skladno z ZDZdr ugotovila, da izpolnjujejo pogoje za sprejem na varovani oddelek oziroma da potrebujejo obravnavo in varstvo na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda. Kljub temu, da je skladno z 2. členom ZS pravnomočne odločbe sodne oblasti treba spoštovati, se je Varuh seznanil, da (nekateri) socialnovarstveni zavodi med epidemijo niso sprejemali novih stanovalcev, tudi če je sodišče glede njihovega sprejema izdalo odločbo skladno z ZDZdr. Pri tem so se socialnovarstveni zavodi sklicevali tudi na Predlog ukrepov v socialnovarstvenih zavodih in drugih izvajalcih institucionalnega varstva, ki ga je MDDSZ 18. 3. 2020 posredovalo vsem zavodom in v katerem je zavodom priporočalo, da do nadaljnjega ne sprejemajo novih stanovalcev.

Glede na navedeno smo MDDSZ kot pristojno ministrstvo za socialnovarstvene zavode opozorili, da je sodne odločbe, izdane na podlagi ZDZdr, treba spoštovati, in da socialnovarstveni zavodi po mnenju Varuha nimajo ustrezne pravne podlage, da sprejem stanovalca, glede katerega je sodišče izdalo odločbo po ZDZdr, zavrnejo. Po mnenju Varuha bi moral zakonodajalec v primeru, če bi menil, da socialnovarstveni zavodi novih stanovalcev v času epidemije niso bili sposobni sprejemati oziroma je bil sprejem novih stanovalcev na podlagi ZDZdr neprimeren iz razlogov zagotavljanja varnosti in zdravja, to vprašanje (vsaj začasno) ustrezno urediti (npr. v ZZUSUDJZ). Ministrstvo smo pozvali, da vse socialnovarstvene zavode, ki imajo varovane oddelke, opozori na spoštovanje sodnih odločb, izdanih skladno z ZDZdr.

Iz odgovora ministrstva ni bilo razvidno, da so bili zavodi kakorkoli opozorjeni na spoštovanje tovrstnih sodnih odločb. Prav tako se ministrstvo ni opredelilo do ravnanja socialnovarstvenih zavodov oziroma ni pojasnilo, ali in kako je zoper takšno (po mnenju Varuha nezakonito) ravnanje ukrepalo. Pojasnilo je (le), da lahko zaradi ugodnega epidemiološkega stanja in v skladu z navodili stroke socialnovarstveni zavodi oziroma drugi izvajalci institucionalnega varstva ponovno sprejemajo nove stanovalce.

Od ministrstva smo zato ponovno zahtevali, da se določneje opredeli do navedene problematike, vendar tudi po ponovnem pozivu nismo prejeli jasnega odgovora. Ministrstvo je sporočilo, da je v sodelovanju s stroko pripravilo Predlog ukrepov v socialnovarstvenih zavodih in drugih izvajalcih institucionalnega varstva, ki je vseboval tudi (splošno) priporočilo, da se v socialnovarstvene zavode do nadaljnjega ne sprejema novih stanovalcev. Dodatnih navodil ali priporočil, ki bi eksplicitno prepovedovale sprejem novih stanovalcev v varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov na podlagi izdanih sodnih odločb, ministrstvo ni izdalo. Pojasnili so tudi, da so bile pri sprejemanju novih stanovalcev možne izjeme v dogovoru z regijskimi koordinatorji MZ.

Varuh je MDDSZ kot pristojno ministrstvo zato ponovno opozoril, da je bilo ravnanje socialnovarstvenih zavodov, v kolikor niso spoštovali sodnih odločb, izdanih na podlagi ZDZdr o sprejemu oseb na varovane oddelku v času razglašene epidemije, brez ustrezne pravne (zakonske) podlage. Sprejem stanovalca na varovani oddelek v primeru, ko o njegovi namestitvi odloči sodišče na podlagi ZDZdr, namreč ne bi smel biti stvar presoje posameznega socialnovarstvenega zavoda, saj so sodišča skladno z ZDZdr (torej tudi ob upoštevanju ustreznih izvedenskih mnenj) očitno ugotovila, da je sprejem na varovani oddelek oziroma obravnava in varstvo na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda potrebno. 8.4 – 12/2020.

 

3.16.2.4 Mladoletniki v vzgojnih in drugih zavodih 

 

Delovanje vzgojnih zavodov v času epidemije

Zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami so bili v času razglašenih epidemij edini zavodi s področja vzgoje in izobraževanja, za katere zaradi zajezitve in obvladovanja epidemij covid-19 ni veljala začasna prepoved zbiranja ljudi skladno s sprejetimi odloki vlade o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih. Vzgojni zavodi so tako tudi v razmerah razglašenih epidemij ostali (edine) institucije s področja vzgoje in izobraževanja, kjer naj bi bivanje in izobraževanje ob upoštevanju preventivnih ukrepov potekalo v samih institucijah.

S strani enega izmed vzgojnih zavodov smo bili ob razglasitvi epidemije spomladi 2020 seznanjeni, da je sicer večina otrok in mladostnikov v času epidemije odšla domov, vseeno pa jih je kar nekaj ostalo v zavodu, zato so kontinuirano delovali, seveda pa je bilo njihovo delovanje zaradi epidemije prilagojeno številnim ukrepom. Opozorili so, da so otroci in mladostniki v zavodu bolj rizična skupina od ostale populacije za okužbo z virusom, saj pogosto ravnajo na nevaren način in tudi slabše upoštevajo higienske standarde. Hkrati so opozorili, da v zavodu v primeru okužbe z virusom ne bodo mogli zagotoviti ustrezne oskrbe in preprečitve širjenja virusa med druge otroke in mladostnike oziroma ustrezne izolacije, kar je potrdila tudi Civilna zaščita.

Zavod nas je seznanil tudi, da so zaradi zagotavljanja varnosti otrok in mladostnikov ter zaposlenih sprejeli odredbo, da je sprejem otroka ali mladostnika v njihov vzgojni zavod iz zunanjega okolja ne glede na odločbo o namestitvi prepovedan, če otrok ali mladostnik ne predloži dokazila, starega največ tri dni, da je negativen na okužbo s koronavirusom SARS-CoV-2, staršem oziroma skrbnikom pa so izdali navodilo, da bolnih otrok in mladostnikov ne vozijo v zavod.  

Na Varuha so se obrnili tudi nekateri starši, ki jih je skrbelo, da ne bi bili otroci, ki so ostali v zavodih, okuženi s koronavirusom SARS-CoV-2 s strani tistih, ki so zavode lahko zapuščali (npr. za izhod domov v času vikenda). MIZŠ smo posredovali naše mnenje, da bi zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki so bili edine inštitucije s področja vzgoje in izobraževanja, kjer naj bi delo ob upoštevanju vseh najstrožjih preventivnih ukrepov potekalo naprej, morali s strani pristojnega ministrstva prejeti zelo natančna navodila oziroma protokole za organizacijo dela v teh razmerah in za ravnanje v primeru okužbe oziroma suma na okužbo s koronavirusom SARS-CoV-2.

Čeprav smo izrazili razumevanje za skrb in vse napore zavoda, da zagotovi varno okolje za otroke in mladostnike ter zaposlene v zavodu, in pozdravili trud in ukrepe, ki so jih vzgojni zavodi v ta namen sprejemali, smo ministrstvo, pristojno za vzgojne zavode opozorili tudi na spornost odredbe o prepovedi sprejema otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod kljub izdani sodni odločbi in na možnost, da je lahko takšna odredba tudi v direktnem nasprotju z varovanjem najboljše koristi otroka oziroma mladostnika, če je bilo ugotovljeno, da otrok oziroma mladostnik takšno namestitev in obravnavo (npr. zaradi razmer v družini) potrebuje.

V odzivu na naše posredovanje je MIZŠ sporočilo, da so bili vzgojni zavodi že meseca februarja 2020 sproti seznanjeni z vsemi navodili, ki jih je pripravil NIJZ v zvezi z ukrepanjem v času širjenja virusa, za kar so bili oziroma so še vedno odgovorni ravnatelji zavodov. Vsem vzgojnim zavodom je ministrstvo takoj po razglasitvi epidemije tudi priporočilo, da se v zvezi z zagotavljanjem varnosti otrok in mladostnikov ter zaposlenih, zagotavljanjem potrebne zaščitne opreme in ravnanjem v času izrednih razmer povežejo s pristojnimi poveljniki Civilne zaščite ter da podrobno spremljajo vse ukrepe in navodila. Prav tako je priporočalo, naj se vzgojni zavodi s starši otrok in mladostnikov, ki se zaradi prekinitve javnega prevoza ali njihove želje niso vrnili v zavod, povežejo in dogovorijo za oblike sodelovanja in izobraževanja na daljavo oziroma drugega ravnanja doma. Zavodi naj bi dnevno preverjali situacijo pri otrocih in mladostnikih, ki so doma, če pa bi ocenili, da bivanje doma za otroka ali mladostnika ni ustrezno, naj bi organizirali prevoz v zavod, pri čemer naj bi upoštevali vse preventivne ukrepe. V primeru suma na okužbo z virusom oziroma v primeru same okužbe so zavode napotili na NIJZ.

Potem ko je bila jeseni oziroma pozimi ponovno razglašena epidemija covid-19 in za zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ponovno ni veljala začasna prepoved zbiranja ljudi skladno s sprejetimi odloki vlade o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih, smo na MIZŠ znova naslovili poizvedbo o delovanju navedenih zavodov in organizaciji njihovega dela med epidemijo covid-19, o opremljenosti z zaščitno opremo ipd.

MIZŠ je pojasnilo, da je bilo novembra 2020 v zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami nameščenih 443 otrok in mladostnikov, doma pa jih je ostalo 86, vendar glavni razlog odsotnosti ni bilo obolenje zaradi covid-19 ali preventiva pred covid-19, ampak različni drugi razlogi (npr. poškodba, odhod na operacijo, porod, dolgotrajna hospitalizacija, beg, odhod v tujino). Prek vikenda in počitnic so otroci in mladostniki tudi med epidemijo covid-19 odhajali domov v skladu z njihovimi individualiziranimi programi (podatki za november 2020). Strokovni delavci zavodov so bili praviloma v tem času s starši v dnevnem stiku in so jim tudi svetovali glede epidemioloških ukrepov, ko je bil otrok oziroma mladostnik doma. Ker je bil ukinjen javni prevoz, so zavodi otroke in mladostnike domov in nazaj vozili z zavodskim prevozom, če starši niso imeli lastnega prevoza. Starši so lahko prišli v zavod tudi na obisk, in sicer za določen čas in na način, da so upoštevali varnostne ukrepe NIJZ (nošenje mask, medsebojna razdalja).

V času epidemije covid-19 je potekala organizacija vzgojno-izobraževalnega dela zelo različno od zavoda do zavoda, glede na prostorske možnosti in tudi glede na to, koliko otrok in mladostnikov je v zavodih bilo med tednom in koliko prek vikenda. Praviloma je bilo več individualiziranega dela v izobraževalnih programih, medtem ko so vzgojne skupine delovale v enakih ali celo manjših zasedbah z namenom, da se otroci in mladostniki med skupinami niso mešali. Na ta način se je ohranjal sistem »mehurčka«, kjer so lahko v primeru okužbe lažje določali rizične stike. Otroci in mladostniki so se zaščitnih ukrepov praviloma držali in jih upoštevali.

Z otroki in mladostniki, ki so se izobraževali na daljavo v domačem okolju, so strokovni delavci zavodov domačo situacijo preverjali prek različnih komunikacijskih kanalov, o čemer so vodili tudi evidence. Prav tako so otrokom nudili svetovanja, učno pomoč in podporo v stiski. Velikokrat so strokovni delavci v okvirih nudenja pomoči glede psihosocialnih stisk nudili tudi pomoč staršem otrok in mladostnikov. V posameznih primerih so takšno pomoč družini nudili tudi z obiskom na domu.

MIZŠ je pojasnilo, da so zavodi praviloma sprejeli dva dokumenta, ki so jih pripravili skladno z navodili NIJZ in sicer Načrt zagotavljanja kontinuiranega dela v času koronavirusa SARS-CoV-2 za šolsko leto 2020/2021 in Pravilnik o delu v zavodu v času epidemije koronavirusa SARS-CoV-2. V obeh dokumentih so zavodi natančno opredelili postopke in protokole ravnanj v primeru suma na okužbo in v primeru okužbe otrok in mladostnikov ter zaposlenih. V dokumentih so tudi natančno določili pravila bivanja v zavodih v času epidemije covid-19.

Zavodi so seveda bili dolžni kljub morebitni okužbi sprejeti vse otroke in mladostnike, ki so bili k njim napoteni na podlagi sodne odločbe. V zavodih so se organizirali in zagotovili prostore za bivanje otrok in mladostnikov, okuženih s koronavirusom SARS CoV-2. Prav tako so pridobili soglasja staršev za hitra testiranja in so otroke in mladostnike ob sumu na okužbo ali ob rizičnem stiku testirali. V času jesenske epidemije covid-19 zavodi tudi niso navajali, da jim primanjkuje zaščitne opreme.

V začetku februarja 2021 je bilo v vseh zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami aktivno okuženih 19 otrok in mladostnikov. Otroci in mladostniki v zavodih so bili po navedbah MIZŠ depresivni, naveličani omejitev in prepovedanih medsebojnih druženj. Negotovost in utesnjenost sta seveda zelo negativno vplivali na otroke in mladostnike, kar se je odražalo v njihovem vedenju, prihajalo je do pogostejših konfliktnih situacij in agresij. Zaradi bolniških odsotnosti so se pojavljale tudi težave z razpoložljivim kadrom, deloma so odpadale tudi psihiatrične obravnave in zdravniški pregledi otrok in mladostnikov.

MIZŠ je pojasnilo, da so z zavodi v dnevnih stikih ter da jim zagotavljajo vso podporo in pomoč, ki je v njihovi pristojnosti. Delo in življenje v zavodih pa je v času jeseni oziroma pozimi razglašene epidemije covid-19 potekalo veliko bolj stabilno in suvereno kot v času spomladanske epidemije, saj so bili oblikovani ustrezni pristopi. 8.5 – 3/2020 in 12.1 – 10/2020.

 

3.16.2.5 Tujci in prosilci za mednarodno zaščito

Spremenjen način nameščanja pridržanih oseb v Centru za tujce v zabojnike

Po dveh obiskih (31. 7. in 3. 9. 2020), ki so ga v Postojni opravili strokovni sodelavci Varuha, je Varuh s svojimi ugotovitvami seznanil MNZ in po prejemu njegovega odziva pripravil končno poročilo, ki smo ga 10. 11. 2020 objavili na spletni strani Varuha: www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/porocilo-varuha-o-namescanju-pridrzanih-oseb-v-centru-za-tujce-v-postojni/). 

Na podlagi obiskov na kraju samem smo ugotovili, da so zabojniki nameščeni v pokriti betonski stavbi, z malo dnevne svetlobe, tam pridržani pa niso imeli možnosti dnevnih izhodov in gibanja na prostem. Po pojasnilih MNZ in vodstva centra je bil opisani način namestitve novo pridržanih oseb v zabojnike uveden zaradi preprečevanja širjenja koronavirusne bolezni, osebe pa naj bi bile v zabojnikih nastanjene največ 10 do 14 dni. Kot so se ob obisku prepričali strokovni sodelavci Varuha, so bili nekateri v zabojnikih več kot mesec dni, izkazalo pa se je tudi, da se ne vodi evidenca o trajanju takšne nastanitve in da se tudi drugače ne preverja, koliko časa je posameznik v zabojniku. Varuh meni, da zabojniki niso primerni za dolgotrajno nastanitev pridržanih. MNZ je predlagal, da se nemudoma preneha s takšnim nameščanjem in se s pravilnikom uredi možnost zgolj kratkotrajnega nameščanja v zabojnike, zlasti pa varovala za preprečevanje arbitrarnega postopanja. Glede na epidemiološki položaj je Varuh predlagal še, da pristojni skupaj s predstavniki epidemiološke stroke pripravijo ustrezne strokovne podlage za najprimernejšo organizacijo izvajanja pridržanja v Centru za tujce.

Varuh je MNZ predlagal tudi opustitev uporabe službenih psov pri opravilih v Centru (na primer pri delitvi obrokov hrane), ki vključujejo stike s pridržanimi. Iz pogovorov s pridržanimi je namreč izhajalo, da primer uporabe službenega psa, ki je bil dokumentiran tudi na nekaterih (javno objavljenih) videoposnetkih, verjetno ni osamljen, saj so pridržani izražali nelagodje zaradi prisotnosti psov v objektu z zabojniki in pred njim. Varuh meni, da je v institucijah, kjer je osebam odvzeta prostost, le izjemoma in v posamičnem primeru mogoče utemeljiti potrebnost uporabe službenega psa. Ni pa primerno, če je to rutinirana praksa.

Varuh je ugotovil tudi, da preteče preveč časa od tedaj, ko oseba v Centru za tujce poda namero, da bi zaprosila za mednarodno zaščito v Sloveniji, do tedaj, ko se z njo opravi osebni razgovor zaradi podaje prošnje (tudi več tednov), četudi pravo EU nalaga, da je treba prošnjo evidentirati v največ šestih dneh. V tem času je oseba, ki je podala namero in bi se morala že šteti za prosilca za mednarodno zaščito, še naprej pridržana kot nezakonit tujec, četudi bi morala biti upravičena do pogojev sprejema, do katerih so upravičeni prosilci za mednarodno zaščito. Varuh je zato predlagal MNZ, da se nemudoma zagotovi pravočasno evidentiranje prošenj za priznanje mednarodne zaščite.

Varuh je pridobil dokument Policije o enomesečnem poskusnem uvajanju hitrega postopanja s tujci, ki izrazijo namero zaprositi za mednarodno zaščito na policijskih postajah. Iz dokumenta, ki se nanaša le na Policijsko upravo Koper, izhaja, da naj bi se takšna oseba pridržala do pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito. S tem pa naj bi se omogočilo njeno vračanje, preprečilo potovanje v ciljno državo oziroma zlorabo postopka mednarodne zaščite in posredno zmanjšalo privlačnost nezakonitega potovanja preko Slovenije. Po mnenju Varuha je vsebina omenjenega navodila skrb vzbujajoča, saj je pridržanje prosilca za mednarodno zaščito dopustno odrediti le izjemoma in le zaradi individualnih okoliščin na strani prosilca. Odrejanje pridržanja ne more biti upravičeno, da bi se dosegli sistemski učinki in odvračanje migrantov.

Priporočilo (covid-19) št. 10: Varuh priporoča, da Ministrstvo za notranje zadeve sledi danim priporočilom iz obiskov Centra za tujce in sprejme potrebne ukrepe za odpravo ugotovljenih nepravilnosti.