Kot je razvidno iz zgornje tabele, na področju svobode izražanja številčno gledano ni prišlo do kakšnih posebnih pojasnil vrednih sprememb. Ponovimo[1] torej lahko, da stanje na področju svobode izražanja ostaja izrazito povezano z aktualnim družbenim dogajanjem, tako številsko kakor tudi vsebinsko. Še vedno od nas z najrazličnejših strani posredno ali neposredno pričakujejo javno odzivanje na takšne ali drugačne javno izražene misli, predvsem politično izpostavljenih oseb. Že zaradi pomena svobode izražanja se Varuh ne opredeljuje prelahkotno v tovrstnih zadevah. Glavna Varuhova usmeritev pri presoji, ali naj se v takšnih primerih javno odzove, je praviloma ustavna prepoved (63. člen ustave) vsakršnega spodbujanja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanja narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti kakor tudi vsakršnega spodbujanja k nasilju in vojni. Marsikatero pričakovanje glede našega javnega odzivanja je tako neredko neizpolnjeno, vendar pa Varuhova ocena, da na neko tako ali drugače izraženo misel ni potreben (še) njegov javni komentar, nikoli ni motivirana z željo po prispevanju k legitimnosti katerekoli oblike neenakopravnosti, sovraštva ali nestrpnosti, in sama po sebi ni zadosten pokazatelj tudi siceršnjega (ne)odobravanja – vselej gre namreč upoštevati tudi druge okoliščine, npr. to, ali se ne bi z nadaljnjim javnim komentiranjem le še pripomoglo k širjenju takšne izjave, kar je avtor bržkone najbolj tudi hotel, nemalokrat kar očitno s tem namenom tudi provociral; ali pa to, da še tako dobro obrazložena kritika takšne izjave v resnici pač ne bo prav nič spreobrnila prav nikogar, ker gre za izrazito polarizirajočo vsebino, ki je predvsem čustveno obarvana, ipd. Primer iz leta 2020, ki je na političnem[2] in tudi medijskem[3] prizorišču dvignil kar precej prahu, Varuh pa se nanj ni posebej odzval, je bila npr. objava (dan pred mednarodnim dnevom strpnosti) enega izmed državnih sekretarjev na njegovem Twitterju, da so vsa raznolikost, ki jo v Evropi potrebujemo (sodeč po podobah na vseh štirih spremljajočih fotografijah), belopolte osebe ženskega spola. Kot je Varuh že večkrat poudaril, je načeloma predvsem pomembno, da je odziv takojšen in po možnosti tam, kjer se pojavljajo nesprejemljive izjave[4] (torej, če gre za manifestacijo v politiki, naj se odzove politika, če se pojavi na forumih, naj se odzivajo udeleženci, ipd.).[5] Je pa varuh naslednji dan, tj. na mednarodni dan strpnosti, podal svojo izjavo za javnost[6], v kateri je spomnil na Deklaracijo o načelih strpnosti, poudaril, da je prav strpnost temeljni predpogoj za življenje v sožitju, ter izrazil prepričanje, da brez odločitve za strpnost ni mogoče doseči ustrezne ravni spoštovanja in uveljavljanja človekovih pravic.

Seveda pa obstajajo tudi situacije, ko se je na neko nesprejemljivo dejansko manifestacijo misli nekoga enostavno treba odzvati. Četudi ima Varuh po ZVarCP pristojnosti in pooblastila le v razmerju do oblastnih organov, ne pa tudi do subjektov zasebnega prava in tudi ne do političnih strank, je tako že večkrat obsodil očitne izraze ustavno prepovedanega (63. člen) spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter nasilju in vojni, četudi jih ni bilo mogoče pripisati državnemu organu, organu lokalne samouprave ali nosilcu javnih pooblastil. Šlo je za primere, kot so bile navedbe enega od slovenskih novinarjev na Twitterju, da bi beguncem »dovolil približanje slovenski meji zgolj na 500 metrov, sicer bi jih postrelil«, ali pa grafiti z nedvoumnimi izrazi sovražnosti zoper kristjane (»Kristjani – klali smo vas 1945 – klali vas bomo 2013«)[7]; poročali pa smo npr. tudi že[8], da nas je eden izmed pobudnikov seznanil s sovražno vsebino, ki je bila objavljena na forumu enega izmed spletnih medijev, kjer je anonimni uporabnik sprevrženo predlagal, da bi zaradi nenehnega porasta števila tujcev, ki ne znajo slovenskega jezika, šesti blok Termoelektrarne Šoštanj predelali v krematorij, »preden postanemo Velebanija«, Varuh pa je na podlagi tega konkretnega primera tudi ponovno opozoril, da pravni red Republike Slovenije ne premore učinkovitega varstva v zvezi s prepovedjo iz 63. člena URS niti na področju medijev, kaj šele da bi tako varstvo zagotavljal na družbenih omrežjih ali forumih, ki niso uredniško oblikovani. Kot zanimivost naj še pripomnimo, da se je to, da ne bi šlo računati, da bodo tovrstne navedbe uživale varstvo svobode izražanja, potrdilo tudi v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Beizaras in Levickas proti Litvi[9], iz katere je razbrati, da je eden od spletnih komentatorjev navedel, da bo (v tem primeru homoseksualcema) »plačal brezplačno poročno potovanje v krematorij«. V prejšnjem odstavku omenjenega tvita državnega sekretarja vendarle ne gre enačiti z zapisi, na katere spominjamo v tem odstavku, se je pa Varuh npr. še manj kot mesec dni pozneje oglasil z novo izjavo za javnost[10], da je bilo: v zadnjem obdobju je bilo v nekaterih medijih[11] mogoče zaslediti vse več stališč bolj ali manj vidnih posameznikov, ki napeljujejo k 'očiščenju družbe ali naroda', ter pri tem spomnil, da ima svoboda izražanja meje tam, kjer pretirano poseže v pravice drugih, na primer v pravico do življenja, posamezniki pa da morajo biti odgovorni za svoje besede, uredniki pa, da takšnim vsebinam odrečejo prostor.

Omenili smo že politike in medije. V zvezi z njimi naj vsaj še mimobežno spomnimo, da je npr. tudi že Posebni poročevalec Združenih narodov za promocijo in zaščito pravice do svobode mnenja in izražanja izpostavil potrebo, da se dvigne standarde novinarstva in zagotovi odgovornost vseh medijskih profesionalcev[12]; in prav tako je že izpostavil, da je na oblastnikih posebna odgovornost obsoditi pojave sovražnega govora[13], pa tudi posebej opozoril, da se, če prihaja do sovražnega govora s strani samih oblastnikov, spodkopava ne samo pravico prizadetih do nediskriminacije, ampak tudi zaupanje v institucije, s tem pa tudi demokratično participacijo[14].

Od Varuha se še vedno (zdi se, da vse bolj) pogosto z najrazličnejših strani posredno ali neposredno pričakuje javno odzivanje na takšne ali drugačne javno izražene misli, predvsem politično izpostavljenih oseb. Nemalokrat smo deležni tudi očitkov, tako posameznikov kot medijev, da Varuh v tej smeri ravna pristransko. Varuhova dosedanja dejanska praksa jasno priča o neosnovanosti takšnih očitkov, pri čemer se tudi pokaže, da avtorji obelodanjajo te zgrešene trditve bodisi v nevednosti bodisi namerno, ker to pač najbolj odgovarja njihovi takratni agendi. Brez da bi se spuščali v to, za katero od teh dveh možnosti je v teh konkretnih primerih šlo, v ponazoritev primeroma izpostavljamo, da se je v letu 2020 z različnih koncev po krivici očitalo, da Varuh ni bil zaskrbljen nad tvitom takratnega državnega sekretarja, ki je kristjane ob lanskem Božiču nagovoril z umazanimi živalmii[15]; da varuh očitno ne loči med sovražnim govorom in pozivanjem nasilju (češ da se ni odzval na vzklike »Ubi Janšu« na t. i. Shodu proti koaliciji sovraštva 28. 2. 2020, potem ko se je v predhodnem tednu podpisalo koalicijsko pogodbo)[16]; da se varuh seveda ni odzval ob napisu »Kristjani klali smo vas 1945, klali vas bomo danes«[17], ipd. Bralca vabimo, da navedene trditve primerja s spodaj nanizanimi nezanikljivimi dejstvi.

Varuh je pozive, kot so bili »Ubi(j) Janšo«, »smrt Janšizmu« in »smrt Janši«, določno in nedvoumno obsodil že 2. 3. 2020 v oddaji Odmevi[18], ko je bil gost v studiu nacionalne televizije, in prav tako je to storil 28. 2. 2020 (po t. i. Shodu proti koaliciji sovraštva) v izjavi za Nova24 TV – obakrat je povedal, da so pozivi k linču ali ubijanju za demokratično družbo in človeštvo nesprejemljivi ter da na takšen diskurz ne smemo nikdar pristati ali se nanj navaditi (zaskrbljenost nad nestrpno retoriko pa je izrazil tudi, ko je spregovoril za Radio Ognjišče). Pozive k smrti predsednika vlade ali kogarkoli drugega je varuh obsodil tudi v izjavi za medije ter v objavah na družbenih omrežjih (tudi na Twitterju) 3. 6. 2020, svoje stališče pa je ponovil tudi 4. 7. 2020, ko se je na družbenem omrežju Twitter odzval[19] na objavo predsednika vlade g. Janše, ko ga je vprašal: »Se bo @VaruhCPRS kaj oglasil ob večmesečnem organiziranem pozivanju k poboju drugače mislečih? Ali pa pravica do življenja po novem ni več človekova pravica?« Varuh je v video objavi ponovno poudaril, da grožnje s smrtjo posamezniku ali skupini niso dopustne.

Sedanji varuh leta 2013, ko so se pojavili omenjeni nesprejemljivi grafiti zoper kristjane, sploh še ni bil na tej funkciji – svoj mandat je namreč nastopil v začetku leta 2019 – je pa to problematiko neposredno naslovila njemu predhodna varuhinja in o njej tudi večkrat poročala[20]. Je pa tudi aktualni varuh človekovih pravic že večkrat preko različnih komunikacijskih kanalov (medijev, spletne strani in družbenih omrežij Varuha itd.) obsodil manifestacije verske nestrpnosti. Tako je npr. obsodil vandalsko skrunjenje nekaterih sakralnih objektov[21] in izpostavil, da ti dogodki niso povzročili le materialne škode, temveč so širili sovraštvo in med ljudi vnašali nemir. Ker je imela tematika tudi velik polemični potencial, je varuh, kot že mnogokrat doslej, ob tem obsodil tudi vsakršno sovražno pisanje oziroma odzivanje.

O lanskem zapisu zdaj že nekdanjega državnega sekretarja na MIZŠ na njegovem Twitterju (Srečen božič, umazane živali) je varuh izrazil zaskrbljenost nad nestrpno retoriko javnih oseb in med drugim to obsodil tudi za osrednja poročila na Planet TV. Takrat je poudaril še, da morajo biti nosilci javnih funkcij zgled, saj s svojim vedenjem dajejo legitimnost določenim oblikam izražanja in vedenja. Pozval jih je, naj se vzdržijo diskriminatornih oziroma sovražnih izjav ter pisane ali govorjene besede, ki ponižuje, straši ali kako drugače škodi komurkoli, kar smo nenazadnje zapisali tudi v objavah na družbenem omrežju Twitter[22]. O tem 'božičnem voščilu' pa je Varuh poročal tudi v prejšnjem letnem poročilu[23].

Še lani smo morali poročati[24], da Državni zbor še vedno ni sprejel poslanskega etičnega kodeksa in oblikoval razsodišča, ki bi se odzivalo na posamezne primere sovražnega govora v politiki, vredne javne obsodbe. Zdaj to ne drži več – Kolegij predsednika Državnega zbora je 12. junija 2020 z dvotretjinsko večino sprejel Etični kodeks za poslanke in poslance Državnega zbora Republike Slovenije, ki določa načela, po katerih ravnajo poslanke in poslanci pri opravljanju funkcije. Gre za spodbudno potezo, ki jo kaže pohvaliti – še bolj ključno pa seveda bo, kako se bo ta samoregulacijski mehanizem obnesel v praksi. Ker ne želimo biti črnogledi, naj ob tej priložnosti le spomnimo, da je Varuh že opozoril, da ne sme dejansko iti le za priročno orodje, s katerim se duši kritike prevladujočih pogledov, ugonablja le nevšečna drugačna mnenja oziroma kako drugače zatira predvsem politično opozicijo[25].

Kot je razbrati iz besedila, naj bi skladno z 10. členom navedenega kodeksa neetična ravnanja oziroma kršitve kodeksa obravnaval Kolegij predsednika Državnega zbora (na seji, zaprti za javnost), pri čemer sam predlog za presojo kršitve kodeksa v obravnavo kolegiju predloži predsednik Državnega zbora ali podpredsednik Državnega zbora (predlog in gradivo za odločanje je interne narave in ni dostopno javnosti). Če kolegij ugotovi, da je bil kodeks kršen, lahko kot sankcijo izreče opomin poslancu brez javne objave (če je šlo za manjšo kršitev), opomin poslancu z objavo na spletnih straneh Državnega zbora (če je šlo za hujšo kršitev) ali pa opomin poslancu z objavo na spletnih straneh Državnega zbora in razglasitvijo kršitve na naslednji seji Državnega zbora (če je poslanec hujšo kršitev ponavljal). Kolegij ugotovi kršitve in izreče sankcije, če izrek podpirajo vodje poslanskih skupin, katerih člani predstavljajo dve tretjini vseh poslancev v Državnem zboru. Na slednjo določbo se lahko gleda po eni strani kot varovalko, ki naj bi zmanjševala možnost, da se koalicija (ta najbrž večkrat ne bo kot bo gladko imela predpisani dve tretjini) ne bi izživljala nad opozicijo, po drugi strani pa se ob njej ponuja vprašanje, ali bo opozicija dejansko sploh lahko kadarkoli realno upala na sankcioniranje kršitelja iz koalicije. Nadalje, računati bi šlo npr. tudi s tem, da bi znalo biti za vsaj nekatere poslance sankcioniranje pravzaprav dobrodošlo, računajoč pri tem na še dodatno promocijo na spletnih straneh Državnega zbora. Varuh načeloma meni, da je bistvo tovrstnega avtonomnega urejanja v tem, da ga sami naslovniki vzamejo za svojega – in da bo v vsakem primeru ta kodeks svojevrsten pokazatelj stopnje vsaj politične kulture – če bo ta relativno visoka, potem bo učinkovit, v nasprotnem primeru pa bo vse skupaj relativno hitro zamrlo oziroma se izrodilo v nekaj drugega od deklariranega.

Vezano na poslance Državnega zbora lahko kot zanimivost še izpostavimo, da je Varuh v letu 2020 prejel tudi elektronsko pismo, v katerem nam je pošiljatelj pisal »o zelo sporni naslovnici časopisa Demokracija, na kateri so glave nekaterih poslancev in poslank opozicijskih strank fotošopirane na trupe hijen«, ob naslovu Hijene na pohodu – izpostavil je tudi, da je to sintagmo uporabil tudi Adolf Hitler v svoji knjigi Mein Kampf, in bil mnenja, da »gre za diskriminacijo po politični usmerjenosti in najhujšo obliko dehumanizacije«. Varuh seveda nima pristojnosti oziroma pooblastil do izdajatelja navedenega medija oziroma do avtorja objave ali odgovornega urednika, prav tako pa ni šlo za konkreten izraz, kakršne omenjamo zgoraj glede streljanja, klanja ipd. Seveda pa tudi v takšnih primerih velja (med drugim tudi) 134. člen OZ, po katerem ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice – ni nam pa znano, ali se je kdo od prizadetih dejansko poslužil vsaj tega pravnega varstva. Ne nazadnje kaže zaradi precej podobnih okoliščin tudi spomniti na objavo v tedniku Mladina z naslovom Ni vsak dr. G. že dr. Goebbels[26] (in fotografijo družine enega izmed poslancev državnega zbora, tik ob njej pa tudi fotografijo nemškega nacističnega politika in nacističnega ministra za propagando Josepha Goebbelsa z družino) in z njo povezane večletne sodne postopke[27]. 4.2-12/2020

* * *

V zaključku naj še ponovimo, da je, kot vselej, spričo dejstva, da je svoboda izražanja iz 39. člena URS splošna pravica v razmerju do več drugih človekovih pravic[28], vsaj nekaj zadev, ki bi prav lahko bile obravnavane na tem področju, bilo razvrščenih tudi na kakšno drugo (npr. na področje svobode vesti – gl. razdelek 2.1.1).

2.12.2 Uresničevanje preteklih Varuhovih priporočil

S priporočilom št. 63 (2019)[29] je Varuh priporočil vsem, ki sodelujejo v javnih razpravah, še posebej politikom, naj se v svojih izjavah in besedilih izogibajo spodbujanju neenakopravnosti, sovraštva ali nestrpnosti na podlagi katerekoli osebne okoliščine, ob morebitnih takšnih primerih pa naj se nanje nemudoma odzovejo in jih obsodijo. Ocenjujemo, da ni smiselno več ponavljati takšnega priporočila na tak način – Varuh pa se bo glede tovrstnih konkretnih okoliščin tudi v prihodnje angažiral podobno, kot opisujemo v razdelku 2.12.1.

Varuhovo priporočilo št. 64 (2019)[30] je bilo, da naj Ministrstvo za kulturo v okviru svojih pristojnosti naredi vse, da bi se glede uresničevanja določbe o prepovedi širjenja sovraštva v medijih (8. člen ZMed) določili tudi: 1. način varovanja javnega interesa (inšpekcijski, prekrškovni nadzor), 2. ukrepi za odpravo nepravilnosti (npr. takojšna odstranitev nezakonite vsebine) in 3. sankcije za medije, ki dopuščajo objavo sovražnega govora. Priporočilo še ni bilo realizirano – ne tej točki pa je tudi prezgodaj delati zaključke o tem, če oziroma v kolikšni meri morebiti bo. Ministrstvo je že pripravilo novelo ZMed-E[31], po razpoložljivih informacijah pa je bilo zadnje dogajanje v zvezi z njo podaljšanje roka za javno razpravo do 5. 9. 2020[32]. Še posebej glede na materijo gre pričakovati, da bo pester tudi eventualni zakonodajni postopek, zaradi velikega števila neznank pa je nehvaležno predvidevati, kakšen bo končni produkt. Predmetnega priporočila Varuh ne ponavlja več, saj šteje, da je bilo ministrstvu v dveh zaporednih letih[33] dovolj jasno sporočeno, v katerih vidikih bi bile po našem mnenju potrebne spremembe obstoječe zakonodaje. Če bomo v prihodnje naleteli na kakšen takšen konkretni primer, pa bomo ponovno spomnili tudi na predmetno priporočilo.   

2.12.3 Nova priporočila in dejavnosti Varuha

Varuh na področju izražanja ne naslavlja na oblasti nobenega novega priporočila. Poleg zgoraj že orisanih dejavnosti Varuha na predmetnem področju pa tukaj le še pripominjamo, da je Varuh v letu 2020 (v okviru svojega Centra za človekove pravice) nadaljeval z analizo arhiviranih državnotožilskih spisov o kaznivem dejanju po 297. členu KZ-1 (Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti) in je z njo zdaj tudi že zaključil. Analizo in svoje ugotovitve v zvezi z njo bo Varuh predstavil v posebni publikaciji, ki bo izšla še v letu 2021.

[1] Gl. str. 151 Letnega poročila Varuha za leto 2019.

[2] Ravno tako na svojem Twitter računu se je npr. odzvala ena izmed evropskih poslank z navedbami: »Rasizem, seksizem in šovinizem državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade. Ker ni prvič in da bi bilo zadnjič: pričakujemo odstop« (gl. https://twitter.com/tfajon/status/1328289771513401344).

[3] Gl. npr. Slovenske novice (18. 11. 2020): Ga je Mahnič polomil? Želel si je Evropejke, dobil pa … (https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/mahnic-objavil-fotografijo-mladih-svetlolasih-deklet-to-potrebujemo-v-evropi-foto/).

[4] Gl. str. 103 Letnega poročila Varuha za leto 2018 in tam navedene nadaljnje reference.

[5] Če pa kdorkoli meni, da gre pri izražanju nečesa za nič manj kot kakšno od kaznivih dejanj, za katero se storilca preganja po uradni dolžnosti (npr. za javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilje ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1), pa to lahko tudi naznani organom odkrivanja oziroma pregona (146. člen ZKP). 

[6] Z naslovom Strpnost je temeljni predpogoj za medsebojno življenje v sožitju, dne 16. 11. 2020 (https://www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/strpnost-je-temeljni-predpogoj-za-medsebojno-zivljenje-v-sozitju/).

[7] Gl. str. 152 Letnega poročila Varuha za leto 2019 in tam navedene nadaljnje reference.

[8] Str. 106–107 Letnega poročila Varuha za leto 2018.

[9] Pritožba št. 41288/15, sodba je bila izdana 14. 1. 2020, dokončna pa je postala 14. 5. 2020.

[10] Z naslovom Varuh Svetina o etiki javne besede, dne 7. 12. 2020 (https://www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/varuh-svetina-o-etiki-javne-besede/).

[11] Konkretno je šlo za objavo v tedniku Demokracija (izdajatelj sicer v delni lasti največje vladne stranke), v kateri je avtor govoril o tem, da bo Bog ustvaril virus, ki bo rešil najnaprednejšo raso, o iztrebljanju plevela, o očiščenju …  

[12] Gl. točko 74 v Report of the Special Rapporteur on the promotion and protection of the right to freedom of opinion and expression (A/67/357), z dne 7. 9. 2012.

[13] Gl. točko 64 že navedenega vira.

[14] Gl. točko 67 že navedenega vira.

[15] Šlo je za očitek enega izmed članov največje koalicijske stranke, nekdanjega ministra za notranje zadeve in poslanca Državnega zbora, dne 8. 8. 2020 na njegovi spletni strani.

[16] Šlo je za očitek urednika portala spletnicasopis.eu na Twitterju, podoben očitek, tj. da je bil varuh ob pozivih k umoru predsednika vlade tiho, pa se je pojavil 17. 12. 2020 tudi v tedniku Demokracija, na str. 74, v komentarju z naslovom Demokracija nastavlja ogledalo levičarjem.

[17] Tudi ta očitek se je pojavil v tedniku Demokracija, v istem komentarju kot je omenjen že v predhodni opombi.

[18] Gl. https://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/174675769.

[19] Gl. https://twitter.com/VaruhCPRS/status/1279360184780013569?s=20.

[20] Gl. Letno poročilo Varuha za leto 2013, str. 38, 347 in 348.

[21] Gl. izjavo za javnost z naslovom Varuh človekovih pravic obsoja vsakršno manifestacijo verske nestrpnosti oz. sovraštva, z dne 19. 11. 2019 (https://www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/varuh-clovekovih-pravic-obsoja-vsakrsno-manifestacijo-verske-nestrpnosti-oz-sovrastva/).

[22] Gl. https://twitter.com/VaruhCPRS/status/1210280449353953282?s=20.

[23] Gl. razdelek 2.1.3.2 v razširjeni spletni verziji Letnega poročila Varuha za leto 2019 (https://www.varuh-rs.si/letno-porocilo-2019/2-vsebina-dela-in-pregled-obravnavanih-zadev/a-obravnavane-ranljive-skupine/21-svoboda-vesti-in-verske-skupnosti/).

[24] Str. 153 Letnega poročila Varuha za leto 2019.

[25] Gl. str. 103–104 Letnega poročila Varuha za leto 2018.

[26] Leto 2011, številka 9, rubrika Mladinamit.

[27] V tej smeri gl. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije številka Up-407/14-25 z dne 14. 12. 2016.

[28] Gl. npr. točko 81 odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije številka U-I-92/07-23 z dne 15. 4. 2010.

[29] Str. 155 Letnega poročila Varuha za leto 2019.

[30] Isto kot že zgoraj.

[31] EVA 2019-3340-0008.

[32] Dokument ministra za kulturo, naslovljen na strokovno, zainteresirano in druge javnosti, številka 0070-7/2019/140 z dne 15. 7. 2020.

[33] Gl. str. 107 Letnega poročila Varuha za leto 2018 in str. 155 Letnega poročila Varuha za leto 2019.