Kakšen poseben daljši komentar glede števila obravnavanih zadev na področju zbiranja in združevanja ter sodelovanja pri upravljanju javnih zadev ni smiseln, vsaj ne v zvezi z zadevami, ki niso bile povezane s problematiko covid-19– o tistih, ki so bile, pa poročamo v posebnem poglavju, tj. 3. delu pričujočega letnega poročila. 

Na predmetnem področju bolj ni kot je prišlo do sprememb, o katerih bi si želeli tukaj poročati. Najbolj spodbuden je bil odziv na naše priporočilo glede pravočasnega odzivanja ministrstev in vladnih služb na predloge, ki so pri glasovanju na predlagam.vladi.si prejeli zadostno podporo ljudi[1]. Do premikov, po naši oceni sicer še nedovoljšnih, pa je prišlo tudi glede aktivne volilne pravice v nekaterih specifičnih situacijah[2]. Kakšnih konkretnih pobud o volilni pravici sicer nismo obravnavali, kar pa ne pomeni, da v zvezi z njo nismo bili pozorni na siceršnje dogajanje, nasprotno – od javno izraženih stališč posameznikov, kot je bilo npr. tisto, da se z nepriznavanjem volilnih glasov mladoletnim državljanom onemogoča ustrezno upoštevanje njihovih interesov, to pa da bi šlo popraviti s starševsko volilno pravico[3], pa do bolj formalnih aktivnosti, kot sta bili tisti v zvezi s potem tudi že sprejeto novelo ZVDZ-D oziroma predlogom novele ZLV-K[4] (v zvezi z njim je npr. Zagovornik načela enakosti na MJU naslovil več priporočil[5], med drugim tudi, da se »s spremembo ZLV-K omogoči uresničevanje volilne pravice na lokalnih volitvah osebam, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost ali podaljšana roditeljska pravica«, sklicujoč se pri tem med drugim tudi na stališča Odbora za pravice oseb z invalidnostmi po MKPI, da ta konvencija odvzeme volilne pravice prepoveduje oziroma da njen 29. člen ob sistematični razlagi ne dopušča nobene razumne omejitve ali izjeme od enakega uživanja volilne pravice za nobeno skupino oseb z invalidnostmi in da zato odvzem volilne pravice na podlagi zaznane ali dejanske intelektualne ali psihosocialne invalidnosti, vključno z omejitvijo na podlagi individualizirane ocene, pomeni diskriminacijo na podlagi invalidnosti v smislu 2. člena konvencije[6]).

2.13.1.1 O aktivni volilni pravici tistih, ki so še pred dnem samega glasovanja nepredvideno sprejeti na zdravljenje v bolnišnico oziroma v institucionalno varstvo socialnovarstvenega zavoda, ali pa jim je nepredvideno odvzeta prostost

Eden izmed premikov na poročanem področju je (sicer že v letu 2021 in ne še v letu 2020) sprejem novele ZVDZ-D[7], ki je spremenila možnosti glasovanja po pošti za tiste, ki se znajdejo v priporu, bolnišnici ali socialnovarstvenem zavodu še pred dnem glasovanja na volitvah po ZVDZ. Varuh je vrsto let priporočal (MJU, pa tudi samim poslancem Državnega zbora) spremembo zakonske ureditve[8], po kateri je bilo treba v namen glasovanja vsaj po pošti, okoliščine iz prejšnjega stavka sporočiti okrajni volilni komisiji najpozneje deset dni pred dnem glasovanja. Tekom let je Varuh izpostavil tudi več konkretnih primerov, ko posamezniki v opisanih situacijah zaradi omenjene časovne omejitve dejansko niso mogli glasovati niti po pošti.

Proti koncu leta 2020 je bil ponovno vložen (s strani skupine poslancev, konkretno poslanske skupine italijanske in madžarske narodne skupnosti - prvopodpisani Felice Žiža, podpisan pa je bil tudi poslanec Ferenc Horváth) predlog novele, ki je med drugim vključeval tudi spremembo relevantnega 81. člena veljavnega zakona. Predlagatelj se je v tem delu izrecno skliceval[9] na opozorila Varuha, kar je bilo seveda spodbudno videti. Navedena novela je bila naposled tudi sprejeta, kar je na tako zahtevnem področju, kot je volilna zakonodaja, uspeh že sam po sebi. Nov tretji odstavek 81. člena ZVDZ[10] se tako zdaj glasi: »Volivci, ki jim je bila nepredvideno odvzeta prostost oziroma so nepredvideno sprejeti na zdravljenje v bolnišnico ali pa v institucionalno varstvo socialnovarstvenega zavoda ali so prejeli odločbo o invalidnosti po roku iz prejšnjega odstavka, lahko glasujejo po pošti, če to sporočijo okrajni volilni komisiji, na območju katere so vpisani v volilni imenik, najkasneje pet dni pred dnem glasovanja in o tem priložijo ustrezno dokazilo (npr. potrdilo ali odločbo).« Časovno okno, v katerem je možno še pravočasno obvestiti okrajno volilno komisijo, je bilo torej zdaj povečano (iz prej 10 dni pred dnem glasovanja na zdaj najpozneje 5 dni[11] pred dnem glasovanja), kar lahko ocenimo kot premik vsaj nekoliko na bolje – menimo pa, da vendarle ne predstavlja optimalnega odziva na bistvo problema. Ta ostaja v tem, da četudi nekomu volilna pravica ni bila odvzeta, dejansko ne more glasovati (npr. če bo tri dni pred dnem glasovanja nepredvideno sprejet na zdravljenje v bolnišnico zaradi neke nesreče, štiri dni pred dnem glasovanja priprt …), razlog za kršitev njegove aktivne volilne pravice pa je čisto sistemski. Tako je nekaterim lahko de facto odvzeta volilna pravica oziroma jim volilna zakonodaja ne omogoča učinkovitega uresničevanja njihove volilne pravice. Tako vprašanje, ali so vsi z veljavno zakonodajo predvideni posegi v aktivno volilno pravico državljanov ustavno dopustni, ostaja vse prej kot že na prvi pogled nesporno vsaj v tem okviru. Pri tem je po Varuhovi oceni izrazito predvsem vprašanje nujnosti tovrstnega poseganja v pravico voliti.

Varuh v svojih letnih poročilih že dalj časa[12] opozarja na omenjeno problematiko zagotavljanja učinkovitega uresničevanja volilne pravice v zgoraj orisanih okoliščinah. V smislu povzetka bistvenega želimo v tej smeri tu izpostaviti predvsem, da je Varuh na navedeno problematiko opozoril MJU že v začetku leta 2016 in nato prejel pojasnilo[13], da (takrat aktualna) novela ZVDZ kot rešitev izpostavljene problematike predvideva dodatek k 79.a členu, ki bi prizadetim osebam omogočila, da jih na dan glasovanja obišče volilni odbor iz t. i. volišča OMNIA. Ob sprejetju omenjenega predloga novele ZVDZ bi volilni odbor volivca obiskal v prostorih, kjer bi se ta nahajal, če bi volivec najpozneje na dan pred dnem glasovanja svojo namero sporočil okrajni volilni komisiji, na področju katere je vpisan v volilni imenik. Omenjena novela nato sicer ni bila sprejeta, je bilo pa potem v delovnem osnutku novele ZVDZ iz maja 2019 zaslediti, da je pripravljavec predpisa znova naslovil to vprašanje, vendar tokrat z drugačno rešitvijo kot leta 2016, in sicer: »Volivci, ki jim je bila nepredvideno odvzeta prostost oziroma so nepredvideno sprejeti na zdravljenje v bolnišnico ali pa v institucionalno varstvo socialnovarstvenega zavoda ali so prejeli odločbo o invalidnosti po roku iz prejšnjega odstavka, lahko glasujejo po pošti, če to sporočijo okrajni volilni komisiji, na območju katere so vpisani v volilni imenik, najkasneje pet dni pred dnem glasovanja in o tem priložijo ustrezno dokazilo, potrdilo ali odločbo.« Tudi to ni postalo zakon, se je pa smiselno enako rešitev naposled v posledici zgoraj že omenjene novele iz decembra 2020 nato vendarle uzakonilo.

Varuh se je s kritiko, da se kot bistveno boljša kaže rešitev z glasovanjem prek t. i. letečih odborov (ki po naši oceni tudi ne bi bistveno povečala stroškov oziroma nalagala nekega nerazumnega bremena oblastem), in vprašanjem, zakaj kot rešitev ni več predlagano, da bi prizadete volivce obiskal volilni odbor iz t. i. volišča OMNIA, sicer obrnil na MJU še v letu 2020. Ministrstvo je Varuha takrat seznanilo, da je bilo leta 2019 v okviru širše delovne skupine, ki je sicer pripravljala predloge rešitev za implementacijo odločbe[14] Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ugotovljeno tudi, da predlog rešitve iz leta 2011, glede na finančne in kadrovske kapacitete ter redne obremenitve volilnih odborov, ni realen oziroma izvedljiv ter da bi se v praksi utegnile pojaviti morebitne druge težave, zaradi katerih t. i. »leteči odbori« ne bi mogli (učinkovito) opraviti svojega dela; dodalo pa je tudi, da do težav z izvedbo ne bi smelo priti, saj to lahko vnese dvom v kredibilnost dela volilnih odborov in s tem samih volitev ter da je treba dodatno upoštevati, da bi bilo potrebno v primeru rešitve iz leta 2011 v volilnem sistemu na novo urediti tudi t. i. pogojno glasovnico, ki v veljavnem sistemu še ni urejena. Po navedbah MJU je po temeljiti preučitvi realnih okvirov in zmožnosti širša delovna skupina že v letu 2019 ocenila, da se pristopi k opisani problematiki preko rešitve, ki je sorazmerna in preko katere bo v takšnih, bolj ali manj nepredvidenih okoliščinah določenim volivcem dodatno omogočeno glasovanje, upoštevajoč realne zmožnosti.

Varuha že tedanji argumenti MJU, ki niso bili podkrepljeni s konkretnimi ocenami o dodatnih finančnih in kadrovskih obremenitvah volilnih odborov, niti v njih ni bilo pojasnjeno, kakšne »morebitne druge težave« bi se utegnile pojaviti ob uvedbi t. i. letečih odborov, niso prepričali – in enako velja tudi še sedaj, torej po seznanitvi tudi z obrazložitvijo predloga novele ZVDZ-D in njenem sprejemu. 5.2-2/2020.

2.13.1.2 Še vedno ni določen organ za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku zaradi nejavnega delovanja oziroma poslovanja invalidske organizacije!  

ZInvO v 6. členu določa, da je delovanje in poslovanje invalidske organizacije javno (in tudi, da so tudi podatki, vpisani v register invalidskih organizacij, javni), v 34. členu pa med drugim tudi določa, da se z denarno kaznijo za prekršek kaznuje invalidska organizacija, ki deluje ali posluje v nasprotju s 6. členom tega zakona – ni pa določenega organa za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku v primeru storitve tega prekrška. O tem smo podrobneje poročali že v predprejšnjem[15] letnem poročilu in smo morali tozadevno priporočilo ponoviti tudi še v prejšnjem[16] letnem poročilu, izpostaviti pa moramo to tudi tokrat. MDDSZ je zdaj že več kot tri leta nedvomno seznanjeno[17] s problemom in ga sicer ne zanika oziroma zdaj že dlje časa celo napoveduje njegovo rešitev[18], vendar nič ne kaže, da bi resnično prišlo do sprememb (nenazadnje zdaj že skoraj 20 let starega zakona) vsaj v nekem doglednem času. Varuh zato tokrat naslavlja svoje priporočilo še na hierarhično višjo raven.

Priporočilo št. 35:  Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, da na podlagi drugega odstavka 56. člena Zakona o državni upravi (ZDU-1) naloži Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da dejansko opravi (zdaj že večkrat obljubljeno) nalogo priprave predloga zakonodajnih sprememb, s katero bo določen organ za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku v primeru storitve prekrška iz prve alineje prvega odstavka 34. člena Zakona o invalidskih organizacijah (ZInvO).

2.13.1.3 Ali je v Republiki Sloveniji zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pravice do sodelovanja v postopku priprave občinskih predpisov?

V letu 2020 se je Varuh osredotočil tudi na vprašanje možnosti (učinkovitega) sodnega varstva pravice do sodelovanja javnosti pri pripravi občinskih predpisov. V eni izmed obravnavanih zadev se je namreč pokazalo, da ima občina v poslovniku občinskega sveta urejeno pravico do sodelovanja javnosti pri pripravi splošnih aktov občine, iz postopka sprejema konkretnega splošnega akta pa je kazalo na kršitev določbe poslovnika, ki določa način sodelovanja v postopku priprave predpisa.

Varuh je na MJU že naslovil več ustavno-pravnih argumentov, ki terjajo zakonsko ureditev pravice do sodelovanja javnosti pri pripravi predpisov, kar v bistvenem ponavljamo še ob tej priložnosti. Prvič, že v 44. členu URS je zapisano, da ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom sodeluje pri upravljanju javnih zadev – za urejanje (načina uresničevanja) pravice do sodelovanja javnosti pri pripravi predpisov (in nenazadnje vseh človekovih pravic[19]) torej zadostuje le zakon, ne pa tudi statut občine ali celo poslovnik občinskega sveta; drugič, iz obvez Republike Slovenije, ki je ratificirala Dodatni protokol k Evropski listini lokalne samouprave o pravici do sodelovanja pri vprašanjih lokalne oblasti (v nadaljevanju: MDPELLS) izhaja[20], da način uresničevanja pravice do sodelovanja pri vprašanjih lokalne oblasti določa zakon in torej tudi na tej podlagi ne zadostuje, da bi način uresničevanja pravice do sodelovanja občanov pri pripravi predpisov določal poslovnik občinskega sveta in/ali statut občine; tretjič, tudi postopek izvedbe referenduma v samoupravni lokalni skupnosti ureja zakon[21] in ne občinski statut ali poslovnik občinskega sveta – referendum (na lokalni ravni) je prav tako kot sodelovanje občanov pri pripravi predpisov ena izmed oblik neposrednega sodelovanja občanov, varovana v okviru 44. člena URS, zato tudi po tej analogiji izhaja, da bi postopke sodelovanja občanov pri pripravi predpisov moral urejati zakon; četrtič, pravico do sodelovanja občanov pri pripravi predpisov posamezne lokalne skupnosti urejajo zelo različno[22] in celo s poslovniki občinskih svetov (kar je v nasprotju s 64. členom ZLS), nekatere občine pa tovrstnih določb sploh nimajo (kar je prav tako v nasprotju s 64. členom ZLS) – MJU posebne analize o tem problemu nima, vendar pa že ob hitrem pregledu posameznih konkretnih primerov, ki kažejo na neenotno in celo nezakonito prakso urejanje te pravice, izhaja potreba po enotni zakonski ureditvi tega področja; in petič, za odločilno se v obravnavani zadevi kaže tudi vprašanje o možnostih (učinkovitega) sodnega varstva pravice do sodelovanja v postopku priprave predpisov, saj predpisi tega posebej ne urejajo – zoper kršitve (podzakonskih) določb, ki se nanašajo na sodelovanje javnosti pri pripravi predpisov, prizadeti posamezniki oziroma skupine posameznikov namreč nimajo na voljo sodnega varstva. Tu kaže predvsem spomniti na stališče[23] Ustavnega sodišča Republike Slovenije glede problematike učinkovitega uresničevanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena URS v povezavi s pravico glasovati na referendumu (ki je, kot omenjeno zgoraj, prav tako kot sodelovanje javnosti pri pripravi predpisov varovana v okviru 44. člena URS), da iz ustavnih določb »izhaja obveznost zakonodajalca, da določi pristojna sodišča, postopek odločanja ter njihova pooblastila (vrste odločitev)«, in da mora iz zakonske ureditve izhajati, katere nepravilnosti je mogoče uveljavljati, merila, po katerih naj sodišče presoja kršitve, ter pooblastila, ki jih ima sodišče pri odločanju. Ko ustrezni predpis ne predvideva učinkovitega sodnega varstva pravice do sodelovanja javnosti pri pripravi predpisov, je po mnenju Varuha njen vpis v poslovnike občinskih svetov in/ali statute občin brez pomena, smisla in pravnega učinka. Občanom kvečjemu le navidezno daje občutek vloge pri pripravi predpisov, saj se v primeru, ko občinski organi (poslovniško ali statutarno) določbo o sodelovanju javnosti zaobidejo, izkaže predvsem njihova absolutna nemoč uveljaviti svojo 'pravico'.

MJU je v svojem odzivu na zgoraj predstavljene argumente Varuha poudarilo pomen avtonomije občin, ki izhaja iz 140. člena URS, opredeljena pa je tudi v ratificirani Evropski listini lokalne samouprave (MELLS). Iz tako razumljenega položaja občin MJU zastopa stališče, da občina lahko sama dodatno predpiše način sodelovanja javnosti pri pripravi predpisov. Različne rešitve pri normativnem urejanju sodelovanja prebivalcev v občinah po mnenju MJU niso njihova pomanjkljivost, ampak značilnost, ki temelji na načelu, da je enake stvari treba urejati enako, različne pa različno. MJU se je oprlo tudi na stališče iz odklonilnega ločenega mnenja enega izmed ustavnih sodnikov[24], da je načelo subsidiarnosti najpomembnejše načelo MELLS, ki ima v skladu z drugim odstavkom 153. člena URS položaj ratificirane mednarodne pogodbe, s katero morajo biti skladni zakoni; da je to načelo v neposredni zvezi z avtonomijo lokalnih skupnosti, z omejevanjem posegov v njihove pristojnosti, z decentralizacijo oblasti in zagotovitvijo finančne samostojnosti lokalne samouprave, da se po načelu subsidiarnosti javne zadeve opravljajo čim bližje ljudem in prilagojeno njihovim lokalnim skupnostim; da je v 4. členu MELLS zapisano bistvo načela subsidiarnosti, ki se glasi, naj javne zadeve po možnosti izvajajo tiste oblasti, ki so državljanom najbližje; da skuša Evropska listina preprečiti neupravičen poseg višjih oblasti na lokalno raven, bodisi da gre za državno oblast ali za širšo, regionalno ali pokrajinsko samoupravo; da je temeljni motiv takšne razmejitve pristojnosti v prilagajanju izvajanja javnih zadev lokalnim razmeram. MJU zato meni, da bi s podrobnejšim predpisovanjem ravnanja organom pri izvedbi postopka sodelovanja javnosti pri pripravi predpisov lahko posegli v avtonomijo občin; da bi bilo z državnim normiranjem nemogoče določiti vso raznolikost metod in načinov sodelovanja prebivalcev; da je zakonodajalec v duhu funkcionalne avtonomije občini zapovedal, da vprašanje sodelovanja prebivalcev v svojem predpisu uredi, hkrati pa ji je prepustil, da podrobnosti načina sodelovanja občanov pri sprejemanju odločitev uredi z občinskimi akti skladno z značilnostmi konkretnega okolja (64. člen ZLS); da ZLS v omenjenem členu določa, da statut občine določa temeljna načela za organizacijo in delovanje občine, med drugim tudi način sodelovanja občanov pri sprejemanju odločitev v občini in druga vprašanja skupnega pomena v občini, ki jih določa zakon; da so orodja, priročna za aktivno sodelovaje prebivalcev, številna (elektronski vprašalniki, analitična poročila, komunikacije z izbranimi skupinami prebivalcev, delavnice, seminarji, konference, javne predstavitve mnenj in dnevi odprtih vrat); da se vezano na to MJU opira tudi na 2. člen MDPELLS, ki v 3. točki določa, da so postopki, ukrepi in načini sodelovanja prebivalcev lahko različni glede na različne vrste lokalnih oblasti, glede na njihovo velikost in pristojnosti.

Posebej glede učinkovitega pravnega varstva pravice do sodelovanja pri pripravi predpisov MJU meni, da veljavna zakonodaja že ureja pravno varstvo; da pravno ne gre za neurejeno področje, saj je pravica do sodelovanja prebivalcev tam, kjer gre za najbolj občutljiva vprašanja, urejena z zakonom[25]; da je sprejete pravne akte ne glede na način, na katerega so bili sprejeti, vedno mogoče spodbijati; da v skladu s 33. členom ZLS župan zadrži objavo splošnega akta občine, če meni, da je neustaven ali nezakonit, če pa občinski svet vztraja pri svoji odločitvi, se splošni akt objavi, župan pa lahko vloži pri ustavnem sodišču zahtevo za oceno njegove skladnosti z ustavo in zakonom; da 46. člen ZLS določa, da mora občinski svet razpisati naknadni razveljavitveni referendum, če to zahteva najmanj pet odstotkov volivcev v občini, ta pa je mogoč tudi v primeru, ko skupina prebivalcev oceni, da napadeni splošni akt ni bil sprejet na demokratičen način, se pravi s kršitvijo pravil sodelovanja prebivalcev; da 88.a člen ZLS določa, da nadzorstvo nad zakonitostjo splošnih in posamičnih aktov občin v zadevah iz njihove pristojnosti izvršujejo ministrstva, vsako na svojem področju, in da morajo ministrstva zaradi opravljanja nadzorstva nad zakonitostjo dela organov občin zagotoviti ustrezno sodelovanje, medsebojno obveščanje in strokovno pomoč organom občin in pri tem opozoriti organ občine, za katerega menijo, da je izdal akt, ki ni v skladu z ustavo in zakonom, in mu predlagati ustrezne rešitve – če pa organ občine ne uskladi svojega splošnega akta z ustavo ali zakonom, mora ministrstvo predlagati vladi, da začne postopek pred ustavnim sodiščem za oceno skladnosti splošnega akta občine z ustavo in zakonom; da ZDIJZ od organov oblasti zahteva, da predloge predpisov javno objavijo in da je za kršitev 10. člena v 3. točki 39. člena navedenega zakona za odgovorno osebo zagrožena globa v višini 800,00 evrov.

MJU tudi ocenjuje, da je potrebno zagotoviti dosledno in učinkovito izvajanje že obstoječih mehanizmov sodelovanja in uveljavitev obstoječih pravil, namesto da se zaradi morebitnega neizvajanja veljavnih določb predpisujejo in dodajajo nove; da je dejansko stanje rezultat iskanja ravnotežja med normativnim urejanjem sodelovanja prebivalcev pri pripravi predpisov in učinkovitostjo sprejemanja normativnih aktov; da bi v primeru prevelikega normiranja postopkov predvsem s procesnimi pravili prihajalo do oviranja učinkovitosti in povzročanja negotovosti v pravnem urejanju javnih zadev ter da z zgolj strogo in rigidno določitvijo postopka sodelovanja prebivalcev pri sprejemanju predpisov ne bi prispevali k boljši vsebini, pač pa bi zavrli politični proces.

MJU je tudi napovedalo, da bo v okviru nadzora občinskih splošnih aktov v prihodnje posebno pozornost namenilo določbam v občinskih aktih, ki se nanašajo na sodelovanja občanov pri pripravi predpisov; in da bodo priporočila Varuha upoštevali pri načrtovanju rednih aktivnosti, ki jih ministrstvo izvaja v zvezi s sodelovanjem javnosti pri pripravi predpisov, ter da bodo ob morebitni spremembi predpisov v pristojnosti ministrstva ponovno proučili sugestije Varuha.

Varuh lahko sprejeme argumente MJU, ki se nanašajo na pomen avtonomije občin, ter tudi tiste, ki se nanašajo na učinkovitost političnega procesa sprejemanja predpisov. Obenem Varuh tudi pozdravlja vse aktivnosti in prizadevanja MJU, ki jih je in ki jih še bo izvedlo v zvezi z obravnavano problematiko. Ne glede na to pa Varuh ne more mimo sklepne ocene, da MJU ni podalo zadovoljivih odgovorov na vprašanja o možnostih učinkovitega sodnega varstva v primeru kršitve pravice do sodelovanja v postopku priprave predpisov – poti, ki jih omenja ministrstvo (referendum, nadzorstvena vloga župana in ministrstev), po mnenju Varuha namreč ne dosegajo kvalitete sodnega varstva, o katerem je govorilo US RS v zgoraj omenjeni odločbi iz leta 2018 in v skladu s katero mora zakon določiti, katere nepravilnosti je mogoče uveljavljati, pristojno sodišče, merila, po katerih naj sodišče presoja kršitve, ter pooblastila, ki jih ima sodišče pri odločanju. Glede na zgoraj predstavljena stališča MJU pa se dajanje posebnega priporočila še v pričujočem letnem poročilu ne kaže za posebej smiselno. 5.0-2/2020.

2.13.2 Uresničevanje preteklih Varuhovih priporočil

Varuh je s priporočilom št. 65 (2019)[26] priporočil Ministrstvu za javno upravo, da naj čim prej pripravi vse potrebno, da bi Vlada Republike Slovenije lahko znova predlagala dopolnitve volilne zakonodaje, s katerimi bo tudi osebam, ki jim je pozneje kakor deset dni pred dnem glasovanja nepredvideno odvzeta prostost oziroma so nepredvideno sprejete na zdravljenje v bolnišnico ali institucionalno varstvo v socialnovarstveni zavod (na primer priporniki, osebe v oddelku pod posebnim nadzorom v psihiatrični bolnišnici), omogočeno učinkovito uresničevanje volilne pravice[27]. Navedeno priporočilo lahko v najboljšem primeru štejemo za delno realizirano (gl. 2.13.1.1 zgoraj), pa še to v posledici ravnanja dveh poslancev Državnega zbora in ne naslovnega ministrstva. Ponavljati tega priporočila torej tokrat niti ne gre, Varuh pa vendarle išče še druge poti, da bi se naposled uzakonilo kar najboljše možnosti voliti za tako prizadete volivce.

Priporočilo št. 36: Na sámo Ministrstvo za javno upravo pa Varuh tokrat naslavlja novo priporočilo, da poda konkretne ocene o dodatnih finančnih in kadrovskih obremenitvah volilnih odborov in tudi konkretneje pojasni, kakšne »morebitne druge težave« bi se utegnile pojaviti ob uvedbi t. i. letečih odborov.

S priporočilom št. 66 (2019)[28] je Varuh priporočil Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj čim prej pripravi predlog zakonodajne spremembe, s katero bo določen organ za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku v primeru storitve prekrška iz prve alineje prvega odstavka 34. člena ZInvO (delovanje ali poslovanje v nasprotju s 6. členom tega zakona, ki določa, da je delovanje in poslovanje invalidske organizacije javno). Priporočilo ni bilo realizirano in ob zdaj že vsaj več kot triletni seznanjenosti ministrstva s problemom je bilo tudi nazadnje največ, kar je bilo v zvezi s tem doseženega, (le ponovno) zagotovilo, da bo do realizacije prišlo »ob prvi spremembi« ZInvO. Ker Varuha tovrstna splošna napoved ne prepriča več, se je tokrat odločil svoje priporočilo nasloviti na Vlado Republike Slovenije (gl. 2.13.1.2 zgoraj).

Varuhovo priporočilo št. 67 (2019)[29] je bilo naslovljeno na Državni zbor kot zakonodajalca, in sicer da naj uresničevanje pravice do peticije iz 45. člena Ustave Republike Slovenije uredi z zakonom. Do kakšnega posebnega odziva naslovnika tega priporočila ni prišlo[30], je pa v Odzivnem poročilu Vlade Republike Slovenije na Petindvajseto redno letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2019[31] MJU navedlo, da Vlada Republike Slovenije v okviru svoje pristojnosti meni, da je slovenska ureditev pravice do peticije, v skladu s katero se ta pravica izvršuje neposredno na podlagi Ustave Republike Slovenije, ustrezna in v splošnem primerljiva z državami članicami Evropske unije - k učinkovitemu izvrševanju pravice do peticije pa da v zadnjem času dodatno pripomore tudi uporaba spletnih orodij kot je "Predlagam Vladi". Vlada je tako na stališču, da posebno zakonodajno urejanje pravice do peticije ni nujno oziroma ne bi nujno doprineslo k bolj učinkovitemu izvrševanju te pravice. Kakšnega posebnega smisla ponavljati to priporočilo tudi tokrat torej ni (neposredno na zakonodajalca je bilo že naslovljeno, na (vsaj sedanjo) vlado kot ustavno določenega predlagatelja zakonov pa, upoštevajoč že navedeno, očitno tudi ne bi šlo računati, da bi tozadevni zakonski predlog pripravila in ga predložila v zakonodajni postopek).

Priporočilo št. 68[32] je Varuh naslovil na vsa ministrstva in vladne službe, in sicer da naj se pravočasno odzivajo na predloge, ki jim jih v obravnavo pošlje UKOM, potem ko so ti pri glasovanju na predlagam.vladi.si prejeli zadostno podporo (stalna naloga). Odziv na to priporočilo se vsaj načeloma kaže za hvalevrednega[33]; ne samo, da je UKOM pozdravil naš poziv ministrstvom in vladnim službam in zagotovil, da bo tudi v prihodnje pristojne organe redno opozarjal na zamude pri pripravi odzivov na predloge, pač pa so bili v zvezi z navedenim vsaj na dveh ministrstvih tudi podvzeti konkretni ukrepi: MP je za zagotovitev pravočasnega odziva v mesecu februarju 2020 določilo odgovorno osebo v kabinetu ministrice, ki skrbi za to, da strokovne službe pravočasno prejmejo predlog in tudi pripravijo ustrezen odziv (navedeni ukrep naj bi ustrezno naslavljal problematiko, odzivi naj bi se pripravljali pravočasno, do manjših zamud pa naj bi prihajalo le v posebej utemeljenih primerih, ko se predlog nanaša na delovna področja več resorjev in je potrebno medsebojno usklajevanje); MZ pa je v smislu večje odzivnosti na omenjene predloge pripravo odgovorov na pobude centraliziralo in si je na ta način prizadevalo, da bi bila pojasnila in odzivi na tovrstne predloge čimprej podani. Ni torej posebej smiselno, da bi Varuh spet ponovil predmetno priporočilo, vsaj ne dokler ne bomo morda obravnavali spet kakšnega konkretnega primera, ki bi narekoval drugače. 

2.13.3 Nova priporočila in dejavnosti Varuha

Varuh na področju zbiranja in združevanja ter sodelovanja pri upravljanju javnih zadev naslavlja na oblasti dve novi priporočili:

35. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, da na podlagi drugega odstavka 56. člena Zakona o državni upravi (ZDU-1) naloži Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da dejansko opravi (zdaj že večkrat obljubljeno) nalogo priprave predloga zakonodajnih sprememb, s katero bo določen organ za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku v primeru storitve prekrška iz prve alineje prvega odstavka 34. člena Zakona o invalidskih organizacijah (ZInvO).

 36. Varuh priporoča Ministrstvu za javno upravo, da poda konkretne ocene o dodatnih finančnih in kadrovskih obremenitvah volilnih odborov in tudi konkretneje pojasni, kakšne »morebitne druge težave« bi se utegnile pojaviti ob uvedbi t. i. letečih odborov.

[1] Gl. 2.13.2 spodaj.

[2] Gl. 2.13.1.1 spodaj.

[3] Gl. Nedeljski dnevnik, 4. 3. 2020, 'Napaka ali prevara v ustavi'.

[4] EVA 2020-3130-0026.

[5] Dopis številka 0070-5/2020/1 z dne 17. 12. 2020.

[6] Za drugačna stališča gl. str. 157 Letnega poročila Varuha za leto 2019.

[7] EPA: 1556 - VIII.

[8] Gl. Letno poročilo Varuha za leto 2019, str. 158 in tam navedene nadaljnje reference.

[9] Gl. str. 4–5 predloga novele ZVDZ-D.

[10] Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 54/07 – odl. US, 23/17 in 29/2021.

[11] Predlagatelj te spremembe je navedel, da je pri oblikovanju novega roka »upošteval dejstvo, da mora tak volivec pravočasno prejeti volilno gradivo po pošti in čas, ki ga volivec potrebuje za glasovanje, ter čas, ki je potreben za dospetje volilnega gradiva k pristojni okrajni volilni komisiji. Predlagatelj ocenjuje, da je predlagani rok tisti zadnji možen, da se tem volivcem dejansko (ne zgolj navidezno) omogoči glasovanje po pošti oziroma izvrševanje aktivne volilne pravice.«

[12] Npr. na strani 115 Letnega poročila Varuha za leto 2018.

[13] Dopis številka 040-6/2015/20 z dne 9. 2. 2016.

[14] Številka U-I-32/15-56 z dne 8. 11. 2018.

[15] Letno poročilo Varuha za leto 2018, str. 119.

[16] Gl. Letno poročilo Varuha za leto 2019, str. 158 in 159.

[17] Po Varuhu razpoložljivih podatkih je bilo nanj izrecno opozorjeno že v dopisu MP številka 007-70/2017/70 z dne 26. 1. 2018.

[18] Tako v Informaciji o realizaciji priporočila Državnega zbora Republike Slovenije ob obravnavi Štiriindvajsetega rednega letnega poročila Varuha človekovih pravic za leto 2018 (str. 52–53 Skupnega poročila Vlade za leto 2019, številka 07002-2/2020/23 z dne 30. 9. 2020) kot v Odzivnem poročilu Vlade Republike Slovenije na Petindvajseto redno letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2019 (str. 192 že navedenega vira) je MDDSZ navedlo, da bo določilo organ za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku iz 34. člena ZInvO »ob prvi spremembi« navedenega zakona, oziroma da se navedeni zakon »v tem obdobju še ni spreminjal«.

[19] Gl. drugi odstavek 15. člena URS.

[20] Tretji odstavek 1. člena.

[21] Gl. 46.–48. člen ZLS ter 3. in 56. člen ZRLI.

[22] Npr. neenoten pristop pri določitvi roka, v katerem ima javnost možnost podati pripombe, pogosto tudi krajši rok kot to določa Resolucija o normativni dejavnosti (ReNDej).

[23] Odločba številka U-I-191/17 z dne 25. 1. 2018.

[24] K odločbi US RS številka U-I-101/99 z dne 10. 5. 2001.

[25] ZLS v 44. členu določa neposredne oblike sodelovanja občanov pri odločanju v občini, to so zbor občanov, referendum in ljudska iniciativa, te oblike pa so tudi vrsta nadzora prebivalcev nad sprejemanjem predpisov, saj lahko prebivalci z ustrezno številčno podporo sprejete predpise zavrnejo na lokalnem naknadnem referendumu, za katerega je že urejeno učinkovito pravno varstvo.

[26] Letno poročilo za leto 2019, str. 158–159.

[27] Podobno pa pred tem tudi že samim poslancem Državnega zbora s priporočilom št. 15 (2018), da naj storijo vse za sprejetje ustrezne dopolnitve predmetne zakonodaje (gl. str. 116 Letnega poročila za leto 2018).

[28] Letno poročilo za leto 2019, str. 159.

[29] Letno poročilo Varuha za leto 2019, str. 159.

[30] Četudi je sicer Državni zbor sprejel sklep.

[31] Str. 192–193 Skupnega poročila Vlade za leto 2019, številka 07002-2/2020/23 z dne 30. 9. 2020.

[32] Letno poročilo Varuha za leto 2019, str. 159.

[33] Gl. str. 193 Skupnega poročila Vlade za leto 2019, številka 07002-2/2020/23 z dne 30. 9. 2020.