2.14.3.2 Priporniki in obsojenci

Splošno

V nadaljevanju predstavljamo najbolj bistvene zadeve, ki smo jih na tem področju obravnavali v letu 2020. Med novimi zaznanimi očitki zaprtih oseb so bile tudi pritožbe zaradi motenj nočnega počitka s pregledovanjem sob, ki ga opravljajo pravosodni policisti, na kar smo opozorili tako zavod, na katerega so se ti očitki nanašali, kot tudi URSIKS.

Med obravnavo pobude pripornice v ZPMZ KZ Celje v drugi polovici leta 2019 se je Varuh seznanil tudi z ureditvijo, po kateri so pravosodni policisti (moškega spola) v okviru izvajanja nadzora in obhodov v nočnem času (brez prisotnosti pravosodne policistke) vstopali v bivalne prostore pripornic. Da je tovrstna praksa pri izvajanju rednih rutinskih nalog neprimerna in po presoji Varuha lahko dopustna le izjemoma (npr. ko je neposredno ogroženo življenje posameznika), smo direktorja zavoda opozorili že ob obisku v zavodu. V nadaljevanju smo v podkrepitev svojih stališč URSIKS opozorili na stališče Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT), ki je v dokumentu CPT/Inf(2018)5 iz januarja 2018, v katerem posebej obravnava položaj žensk v zaporu, izpostavil, da je v vsakem zavodu, kjer so nameščene ženske, potrebno zagotoviti tudi ustrezno število ženskega osebja, ki je prisotno ves čas. Gre sicer za priporočilo CPT, ki ga je mogoče večkrat zaslediti tudi v njegovih poročilih iz obiskov posameznih držav, kjer izrecno kritizira odsotnost ženskega osebja v nočnem času. Prav tako smo tudi poudarili, da 81. člen Standardnih minimalnih pravil združenih narodov za ravnanje z zaporniki (Pravila Nelsona Mandele) izrecno določa, da noben moški uslužbenec ne sme vstopiti v del zapora, ki je namenjen ženskam, brez spremstva ženskega člana osebja. URSIKS-u smo zato ob obravnavi izpostavljenega primera predlagali, da se v zavodih, v katerih se izvršuje tudi odvzem prostosti za ženske, posebno pozornost nameni ustrezni razporeditvi zaposlenih po spolu, ki bo sledila tako omenjenemu priporočilu CPT kot Pravilom Nelsona Mandele.

Na podlagi odgovora URSIKS, v katerem nas je seznanila z odločitvijo generalnega direktorja URSIKS z dne 8. 1. 2020, da se od tega sklepa dalje vsi odvzemi prostosti (tako pripor kot prestajanje kazni zapora) za ženske izvajajo zgolj v ZPKZ Ig, je mogoče sklepati, da je bilo s premestitvijo vseh pripornic v ZPKZ Ig neustrezno stanje, na katerega smo opozorili, odpravljeno. Čeprav je iz odziva URSIKS razbrati, da je omenjeni ukrep, zaradi prezasedenosti večine zavodov za prestajanje kazni zapora in njihovih oddelkov, z izjemo ZPKZ Ig, trajnejše narave, pa pričakujemo, da se bo tudi v prihodnje v zavodih, kjer so nameščene ženske zaprte osebe, dosledno upoštevalo izpostavljeno priporočilo CPT in določilo iz Pravil Nelsona Mandele. 8.1-17/2019

Ponovno so zaprte osebe izpostavljale tudi visoke cene pregledov tehničnih stvari. S trditvijo, da so stroški pregleda stvari visoki, se je strinjal tudi direktor enega od ZPKZ in ob tem dejal, da si zato prizadevajo zagotoviti, da je čim večje število tovrstnih predmetov mogoče nakupiti preko kantine, saj se v tem primeru pregled tehničnih stvari pred njihovim vnosom ne opravi. Po navedbah direktorja zavoda so na njihovo povpraševanje za opravljanje teh storitev prejeli zgolj eno ponudbo, zato ni bilo mogoče izbrati med cenovno ugodnejšimi. Kljub temu menimo, da bi morali ZPKZ zagotoviti pogoje, da bi bili stroški teh pregledov čim bolj primerljivi s siceršnjimi cenami na trgu. Večkrat smo se ponovno srečali z očitki zaprtih oseb o visokih stroških za opravljene telefonske pogovore, zato bomo to problematiko v letu 2021 spet podrobneje preučili. 

V okviru URSIKS deluje tudi Prevzgojni dom (PD) Radeče, ki skrbi za izvrševanje vzgojnega ukrepa oddaje mladoletnika v prevzgojni dom. Ob obravnavi ene izmed zadev na tem področju smo poudarili, da morajo tudi prostori, v katerih prebivajo mladoletniki v času izvajanja ukrepa oddaje v prevzgojni dom, ustrezati zdravstvenim in higienskim zahtevam. Zlasti pa posebno pozornost zahtevajo namestitve zaprtih oseb, ki zaradi svojih zdravstvenih težav potrebujejo prilagojeno namestitev in oskrbo. ZIKS-1 tako določa, da mora imeti vsak zavod bolniško sobo, v kateri bivajo in se zdravijo obsojenci. Bolniška soba mora biti opremljena skladno s splošnimi predpisi. Tudi Standardna minimalna pravila Združenih narodov o ravnanju z zaporniki (Pravila Nelsona Mandele) v 17. členu poudarjajo obveznost, da se morajo vsi deli zapora, ki ga zaporniki redno uporabljajo, ustrezno vzdrževati in morajo biti vseskozi povsem čisti.

V obravnavanju pritožbe o neprimernosti nastanitve mladoletnika (po operativnem posegu) v t. i. bolniški sobi PD Radeče, smo brez predhodne najave mladoletnika obiskali in opravili ogled bivalnih razmer prostora, kjer je bil nameščen. Opozorili smo, da stanje prostora, v katerem je bil ob našem obisku nameščen mladoletnik (ki je imel zaradi svojega zdravstvenega stanja omejene možnosti sam poskrbeti za čistost prostora, v katerega je bil nameščen), po naši presoji ni sledilo tem zahtevam, namestitev v teh pogojih pa lahko predstavlja kršitev osebnosti in dostojanstva mladoletnika (21. člen), ki mora biti zagotovljeno tudi med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni oziroma je primer poniževalnega ravnanja. Predlagali smo, da se preveri ali prostor (in njegova opremljenost), v katerem je bil ob našem obisku nameščen mladoletnik v PD Radeče, sploh ustreza standardom bolniške sobe, hkrati pa smo tudi predlagali, da PD Radeče vzpostavi sistem rednega vzdrževanja in skrbi za čistost t. i. bolniške sobe, da bo ta prostor ustrezal zdravstvenim in higienskim zahtevam.

URSIKS je sporočila, da so v PD Radeče pomanjkljivosti, ki smo jih ugotovili ob obisku, večinoma odpravili takoj po opozorilu, zagotovili so tudi, da bodo poskrbeli, da se bo raven čistoče in ustreznosti prostora dvignila. Generalno čiščenje se v bolniški sobi sicer izvaja redno (tedensko), izjema je bila le v času našega obiska. V bolniško sobo je bila po opozorilu nameščena tudi bolniška postelja. Prav tako sta bila v sobo nameščena miza in stol, prevleka na žimnici postelje pa zamenjana. Bolniška soba je bila na novo prebeljena. Pod tuš je bilo nameščeno dodatno držalo, tako da je zdaj poleg držala na stranišču še držalo v tuš kabini, v stranišče pa je bila takoj nameščena metlica za školjko, ki je ob našem prihodu ni bilo. V URSIKS si prizadevamo tudi, da bi PD Radeče čim prej pristopil k popolni adaptaciji sanitarij, da bodo le-te ustrezale vsem tehničnim standardom za bolne in gibalno ovirane osebe, vendar je adaptacija trenutno zaradi gradbenih ovir onemogočena.

Zagotavljanje ustrezne socialnovarstvene ter zdravstvene nege in oskrbe v zavodih za prestajanje kazni zapora

V času prestajanja kazni zapora mora država poskrbeti za ustrezno namestitev vsakega obsojenca in mu zagotoviti takšne pogoje bivanja, da dostojno prestaja kazen zapora (po potrebi tudi s prilagojeno namestitvijo in pogoji bivanja ter dodatno pomočjo), sicer gre lahko za nečloveško ali ponižujoče ravnanje in s tem (tudi) za kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Med izvrševanjem kazenskih sankcij so obsojencu namreč zagotovljene vse temeljne človekove pravice, razen tistih, ki so mu izrecno odvzete ali omejene z zakonom.

Obsojenci, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti potrebujejo dodatno pomoč pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb v obliki nege ali socialne oskrbe, lahko to pomoč dobivajo le na institucionalen način. V ZIKS-1 je v ta namen predviden prilagojen prostor ali oddelek enega od zavodov (drugi odstavek 60. člena ZIKS-1). Za celovito socialnovarstveno nego in oskrbo oseb na prestajanju kazni zapora mora država seveda zagotoviti tudi ustrezne kadre. Poleg tega ZIKS-1 določa tudi, da se lahko obsojenci, ki jih zaradi begosumnosti ali iz drugih upravičenih razlogov ni mogoče zdraviti v splošnih zdravstvenih zavodih ali v bolniški sobi posameznega zavoda, zdravijo v posebnih bolnišničnih prostorih enega izmed zavodov ali v ustrezno varovanem oddelku zdravstvenega zavoda (tretji odstavek 60. člena ZIKS-1).

Zdravstveni dom Trebnje, ki od 1. 1. 2009 zagotavlja primarno zdravstveno varstvo v ZPKZ Dob pri Mirni, ugotavlja, da je socialnovarstvena nega in oskrba obsojencev, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti potrebujejo dodatno pomoč pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb v obliki nege ali socialne oskrbe, nezadostna. Zdravstveno varstvo obsojencev je pomanjkljivo, ker ga ni mogoče izvajati na enak način kot za osebe, ki niso na prestajanju kazni zapora. Varuh in Zdravstveni dom Trebnje na izpostavljeno problematiko opozarjata že od leta 2012 in sodelujeta pri njenem reševanju. Rezultat številnih srečanj vseh odgovornih za rešitev problema neustrezne socialnovarstvene nege in zdravstvene oskrbe v naših zavodih za prestajanje kazni zapora je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1F) v letu 2015 (z novim drugim odstavkom 60. člena ZIKS-1) določena zaveza države, da bodo obsojenci, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti potrebujejo dodatno pomoč pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb v obliki nege ali socialne oskrbe, lahko bivali v za to prilagojenem prostoru ali na oddelku enega od zavodov. Finančni, kadrovski in prostorski pogoji za to bi morali biti zagotovljeni do 1. 6. 2016 (91. člen novele ZIKS-1F). Novela zakona je konkretno predvidevala vzpostavitev novih negovalnih oddelkov (s posebno prostorsko ureditvijo in opremo) v ZPKZ Dob pri Mirni (za moško populacijo) in v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig (za žensko populacijo) ter hkrati tudi zagotovitev ustreznega oskrbnega oziroma negovalnega kadra, in sicer vsaj šest bolničarjev/negovalcev, ki bi obsojencem nudili 24-urno pomoč pri oblačenju, slačenju, gibanju, urejanju lege v postelji, pri izločanju in odvajanju, pri uporabi in vzdrževanju ortopedskih pripomočkov ter nudili nego pri najpogostejših bolezenskih stanjih v starosti in pri obsojencih s posebnimi potrebami ter skrbeli za vzdrževanje osebne higiene.

Nedopustno je, da država do sedaj še ni poskrbela za izpolnitev obveznosti iz 60. člena ZIKS-1, saj (še) ni v celoti uredila prilagojenega prostora ali oddelka oziroma posebnih bolnišničnih prostorov v katerem izmed zavodov za prestajanje kazni zapora ali varovani oddelek v katerem od zdravstvenih zavodov za potrebno nego in oskrbo obsojencev. Ob tem pripominjamo, da bolniška soba, omenjena v tretjem odstavku 60. člena ZIKS-1, ni bolnišnična soba, saj ne omogoča zdravljenja na hospitalen način. Gre samo za nekoliko drugače opremljeno sobo, v kateri bivajo obsojenci z nekaterimi zdravstvenimi težavami.

Varuh tako znova opozarja, da za ustrezno oskrbo zaprtih oseb (pripornikov in obsojencev) nujno potrebujemo prilagojene prostore ali oddelke v zavodih za prestajanje kazni zapora oziroma bolnišnične prostore ali ustrezno varovane oddelke v zunanjih (zdravstvenih ali socialnovarstvenih) zavodih z ustreznim kadrom za izvajanje zdravstvene nege in socialne oskrbe.

Tej problematiki je bil namenjen tudi delovni sestanek ministrov za zdravje, delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrice za pravosodje pri Varuhu 2. 10. 2020. Varuh je namreč želel pristojne znova spodbuditi, da sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bo vsem zaprtim osebam, ki zaradi starosti, bolezni, invalidnosti ali druge oviranosti potrebujejo dodatno pomoč, zagotovljena primerna nastanitev v prilagojenih prostorih (v ali izven zaporskega sistema) z zagotovljeno pomočjo pri vsakodnevni negi in drugi potrebni oskrbi.

MP je v svojem odzivu ponovno potrdilo, da se zaveda izpostavljene problematike, pri čemer ob dejstvu, da gre za problematiko, vezano na več resorjev, le-to rešujejo v okviru obstoječih možnosti. Pojasnilo je, da je invalidnim in vsem drugim zaprtim osebam na prestajanju kazni zapora ali v času pripora omogočen enak dostop do zdravstvene oskrbe kot vsem drugim državljanom v Republiki Sloveniji, saj zdravstveno oskrbo zaprtim osebam v zavodih za prestajanje kazni zapora zagotavljajo zdravstveni domovi z območij, na katerih deluje zavod in na podlagi dogovora, sklenjenega med zavodom in zdravstvenim domom. V primerih, ko invalidna oseba potrebuje dodatno zdravstveno oskrbo ali prvo pomoč, jo opravljajo medicinske sestre, ki so zaposlene v URSIKS ali pa se zavodi za prestajanje kazni zapora za pomoč obrnejo na zunanje izvajalce – negovalce. Negovalne storitve za zaprte osebe, ki potrebujejo dodatno pomoč, se izvajajo preko zunanjih pogodbenih negovalcev in negovalnih služb. Zdravstvena nega pa se mora izvajati skladno z merili glede potreb po zdravstveni negi, ki jih določa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Prav tako so vse invalidne osebe upravičene do vseh medicinskih in ortopedskih pripomočkov, kadar jih odobri zdravnik v javni zdravstveni službi.

URSIKS pri adaptacijah zavodov v zadnjih letih zasleduje cilj zagotavljanja različnih prostorskih prilagoditev za invalidne osebe, zato večina zavodov že razpolaga s prilagojenimi prostori, kopalnicami in sanitarijami. Omenjene prostorske izboljšave v zavodih za prestajanje kazni zapora so bile izvedene v okviru lastnih sredstev za investicije, med katere sodijo tudi ureditev prilagojenega oddelka v ZPKZ Dob, kjer so nastanjeni starejši obsojenci s kognitivnimi okvarami, namestitev stopniščnega dvigala in kopalnice s straniščem za invalidne osebe; prenova prostorov za obiske v ZPKZ Maribor z dostopom za invalide; invalidom je prilagojen ZPKZ Koper, ki ima dvigalo; načrtovana pa je tudi izgradnja prilagojene kopalnice in klančin v Oddelku Murska Sobota. Navedene prostorske izboljšave oziroma zagotovitev prilagojenih prostorov MP ocenjuje kot že izvedene aktivnosti, ki so do določene mere pripomogle k izboljšanju položaja zaprtih oseb, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti potrebujejo takšne prilagoditve. MP nadalje pojasnjuje, da si na URSIKS vseskozi prizadevajo za uresničitev dogovora z MDDSZ iz leta 2019, ki je obljubilo pomoč URSIKS pri nameščanju zaprtih oseb v institucionalno oskrbo, ker brez tuje pomoči niso sposobni opravljati vsaj ene od osnovnih življenjskih potreb, kar se v praksi žal ne izvaja, v posameznem primeru pa je bil tudi Varuh s strani URSIKS seznanjen, da je namestitev zaradi prezasedenosti nemogoča, čeprav obsojenec izpolnjuje vse pogoje za namestitev v institucionalno oskrbo. Iz navedenega po presoji MP sledi, da je ob reševanju tovrstne problematike pomembno zavedanje, da je za celovito izvajanje ustrezne socialnovarstvene ter zdravstvene nege in oskrbe teh oseb potrebno sodelovanje tako MDDSZ in MZ, zato MP ponovno naproša predvsem MDDSZ za pomoč pri iskanju možnih rešitev, saj bo le celosten pristop pri obravnavi te skupine zaprtih oseb, ki je še toliko bolj ranljiva, lahko prinesel želene rezultate. Zaključno MP pojasnjuje, da bomo težave, povezane z gibalno oviranimi zaprtimi osebami in tistimi, ki zaradi svoje starosti potrebujejo dodatno pomoč pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb, dodatno reševali tudi v okviru novogradnje Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana v Dobrunjah. 

Odzivanje na pisne vloge zaprtih oseb

Glede na naravo dela v zavodih za prestajanje kazni zapora zaposleni pogosto pisanja zaprtih oseb obravnavajo na način, da z njimi opravijo razgovore, v okviru katerih jim posredujejo potrebne informacije. O vsebini takšnega razgovora se naredi zapis, ki se vloži v osebni spis zaprte osebe. Pogosto bo to lahko povsem zadostovalo, kadar pa zaprta oseba v vlogi izrecno izrazi željo po pisnem odgovoru, je prav, da ji zavod to tudi zagotovi.

Pobudnik je skupaj s še nekaterimi priporniki iz ZPKZ Ljubljana Varuha seznanil s kopijami dopisov, ki so jih zaprte osebe naslovile na vodstvo zavoda v letu 2018, konec leta 2019 ter v začetku leta 2020. Izpostavil je, da osebe, ki so se z omenjenimi pisanji obrnile na vodstvo zavoda, niso prejele nobenega pisnega odgovora na svoje prošnje oziroma pritožbe. Glede očitane neodzivnosti ZPKZ Ljubljana na njihove pisne vloge smo opravili poizvedbo pri URSIKS.

URSIKS je sporočila, da zaposleni v ZPKZ Ljubljana pisanja zaprtih oseb po prejetju vsebinsko proučijo in obravnavajo. Glede na naravo dela v zavodih za prestajanje kazni zapora naj bi tako s pritožniki opravljali razgovore ter o vsebini razgovora naredili zapis, ki se vloži v osebni spis zaprte osebe. Razgovori se beležijo tudi v Informacijskem sistemu URSIKS za vodenje zaporskega sistema, ki omogoča vpogled za vsako posamezno zaprto osebo.

Za posamezne dopise, s katerimi nas je pobudnik seznanil, je URSIKS pojasnil način njihovega reševanja. V teh primerih so bili tako opravljeni razgovori s prvopodpisanimi oziroma avtorji pisanj. Ker je odgovor URSIKS vseboval tudi ključne povzetke teh razgovorov, nismo imeli pomislekov, da izpostavljene vloge morebiti niso bile obravnavane, oziroma da v zvezi z njimi zaprte osebe ne bi prejele pojasnil. Varuh se je ob tem strinjal z mnenjem URSIKS, da bi glede na v vlogah izrecno izraženo željo pripornikov po pisnem odgovoru, zavod moral to tudi zagotoviti. Zato smo odločitev URSIKS, da zavod na to posebej opozori, pozdravili. 8.1-1/2020

2.14.3.1.1 Priporniki

Med obravnavanimi očitki pripornikov so bile tudi pritožbe o dolgotrajnosti postopkov o vloženih prošnjah, da nastopijo prestajanje kazni zapora še pred pravnomočnostjo sodbe. Obdolženec, ki je v priporu, lahko namreč zahteva, da se ga odda v zavod za prestajanje kazni zapora še pred pravnomočnostjo sodbe. Če pripornik nastopi prestajanje kazni pred pravnomočnostjo sodbe, je glede pravic in dolžnosti, določenih v ZIKS-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisov, praviloma izenačen z drugimi obsojenci. V primerjavi s pripornim režimom je tako v ugodnejšem položaju, zato je (tudi) v njegovem interesu, da sodišče o njegovi vloženi zahtevi, da se odda v zavod za prestajanje kazni zapora pred pravnomočnostjo sodbe, odloči hitro. Prav zato menimo, da je potrebno hitro postopanje sodišča (vključno z izdelavo pisnega odpravka sodbe) v vsaki zadevi, če obdolženec zahteva, da se ga odda v zavod za prestajanje kazni zapora še pred pravnomočnostjo sodbe.

Med obravnavanimi zadevami pripornikov so bile tudi pritožbe o prikrajšanju pri vključenosti v različne koristne aktivnosti. Tako je bil tudi Varuh med prejemniki pisma, ki ga je podpisalo več pripornikov v ZPKZ Koper in so ga naslovili tudi na direktorico zavoda, URSIKS ter nekatere medijske hiše. Avtorji pisma so v njem opozarjali na spremembe v zavodu, ki se tičejo predvsem kvalitete in količine njihovega gibanja na svežem zraku ter koriščenja drugih načinov rekreacije, do spremembe katerih je prišlo v preteklosti. Opozorili so, da športa in ostalih aktivnosti v zavodu praktično ni, kar vpliva tudi na njihovo zdravje in počutje. Zapisali so, da naj bi jim zaposleni v zavodu zagotavljali, da gre za začasne ukrepe, vendar se stanje več mesecev ni spremenilo.

S spremembo glede namestitve pripornikov (do katere je prišlo 10. 9. 2019) kot tudi glede spremenjenega dnevnega reda v zavodu, ki je začel veljati 4. 9. 2019, je bil Varuh seznanjen že pred prejemom omenjenega pisma, in sicer ob obravnavi konkretne pobude ter ob obisku ZPKZ Koper, ki ga je Varuh opravil konec oktobra 2019 na podlagi nalog in pooblastil DPM. Tako smo bili seznanjeni, da so imeli priporniki pred zadnjo spremembo dnevnega reda zagotovljeno veliko igrišče 4 x na teden po dve uri in malo igrišče 3 x na teden ter dodatno bivanje na prostem popoldne po eno uro 4 x na teden (slednje sicer ni bilo opredeljeno z dnevnim redom, se pa je dejansko izvajalo v korist pripornikov). Po spremembi je bilo omogočeno le še malo igrišče 7 x na teden po dve uri. Ukinjeno je bilo dodatno popoldansko bivanje na prostem.

V zvezi z malimi igrišči (sprehajališči), ki so v celoti betonska in utesnjena z vseh strani z visokimi zidovi, smo že ob naših preteklih obiskih opazili, da velikost tega prostora ne omogoča hkratnega igranja namiznega tenisa in košarke, zaradi česar lahko le manjše število zaprtih oseb izvaja ene ali druge športne aktivnosti. Glede zatrjevanj v pismu, da naj bi se na teh sprehajališčih po novem sprehajalo od 30 do 40 ljudi naenkrat, je zavod sicer pojasnil, da izvajajo tri različne termine bivanja na prostem, na dveh sprehajališčih. Na konkretnem primeru se je tako izkazalo, da je bilo na posameznem igrišču hkrati od 6 pa največ do 12 pripornikov, kar je bistveno manj od zatrjevanega.

Kljub temu smo zavzemanje zaprtih oseb, da se jim omogoči koriščenje velikega sprehajališča – igrišča in uporabo prostorov za rekreacijo ter telovadnico v večjem obsegu – opredelili kot povsem legitimno oziroma upravičeno. Opozorili smo, da je bivanje na prostem v trajanju dveh ur zakonski minimum. Zavod pa si mora ob tem prizadevati, da je zaprtim osebam omogočeno, da (vsaj) ta čas lahko kvalitetno izkoristijo za koristne dejavnosti, kot so športne in druge telesne aktivnosti. Takšne aktivnosti imajo namreč lahko tako pozitiven vpliv na zaprte osebe kot na njihov odnos do delavcev zavoda. Pri tem smo opozorili na potrebo po spoštovanju priporočila Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT), da naj bodo tudi priporniki dnevno vsaj osem ur izven svojih celic in vključeni v različne koristne aktivnosti, kot so delo, izobraževanje, šport ali druge primerne aktivnosti.

Ker je Varuh že ob preteklih obiskih in obravnavi posameznih pobud zaznal v ZPKZ Koper splošno pomanjkanje koristnih aktivnosti za pripornike na različnih področjih (npr. delo, izobraževanje), smo URSIKS predlagali, da zavod v toliko večji meri te aktivnosti omogoči na področju rekreacije, kjer na primer jezik (v zavodu se je nahajalo veliko število pripornikov tujcev) in potreba po daljši prisotnosti v zavodu nista tolikšna ovira, kot je to lahko med drugim pri zagotavljanju dela ali različnih oblikah izobraževanja pripornikov. Ob tem smo pozdravili navedbo zavoda, da so se s priporniki na njihovo pobudo dogovorili o dodatnem opremljanju manjšega sprehajališča z določenimi vadbenimi artikli, izdelavo tuša v sanitarnih prostorih na igrišču ter zamenjavo ene od miz za namizni tenis. Zavod naj bi si prizadeval tudi za podaljšanje bivanja v telovadnici za 30 minut in koriščenje fitnesa v popoldanskih urah.

Glede priporočila Varuha, da bi se pripornikom omogočilo koriščenje večjega sprehajališča, je zavod v odgovoru, ki nam ga je posredovala URSIKS, navedel, da to iz varnostnih razlogov in trenutne kadrovske stiske ni mogoče. Takoj ko bodo obstajali pogoji za varno izvedbo, pa bodo realizirali koriščenje velikega igrišča tudi za pripornike. Varuh se v trenutni situaciji, ki je povezana tako z dejanskimi kadrovskimi težavami zavoda kot tudi s povečanim prilivom priprtih oseb (zlasti na račun osumljenih kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 308. členu Kazenskega zakonika (KZ-1)), sicer zaveda zahtevnega dela in truda vseh zaposlenih v ZPKZ Koper, ki je med drugim povezano z rednim usklajevanjem ustreznega izvajanja hišnega in dnevnega reda (npr. različna spremstva, nadzori in spremljanja znotraj zavoda, delitve obrokov in drugo) ter ustrezne varnosti in hkratnega zagotavljanja uresničevanja pravic tako zaprtih oseb kot zaposlenih. Ker pa je pričakovati, da se bo ZPKZ Koper tudi v prihodnje srečeval z istimi težavami, smo tako URSIKS kot tudi ZPKZ Koper spodbudili, da dodatno poiščeta ustrezne rešitve, ki ne bodo postopoma v še večji meri omejevale pogojev bivanja zaprtih oseb, kot se je to nakazalo z omenjeno spremembo dnevnega reda. 8.1-3/2020.

Priporočilo (stalna naloga) št. 15: Varuh Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij priporoča stalno skrb za to, da bodo tudi priporniki dnevno vsaj osem ur izven svojih celic in vključeni v različne koristne aktivnosti, kot so delo, izobraževanje, šport ali druge primerne aktivnosti.

 

Realizacija spremljanja pripornika domov na podlagi dovolilnice sodišča

Zavodi za prestajanje kazni zapora praviloma opravijo spremstvo pripornikov izven zavoda na podlagi naloga oziroma dovolilnice pristojnega sodišča.

Primer: Nerealizacija izdanega dovoljenja sodišča Čeprav je v primeru izdane dovolilnice za izhod pripornika zavodu dopuščeno, da se odloči, ali bo tak izhod realiziral, saj mu sodišče tega ne more neposredno odrediti, pa zavod pri tem ne sme biti arbitraren. Pobudnik, ki se je nahajal v priporu v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Ljubljana, je Varuha seznanil, da mu je sodišče na njegovo prošnjo izdalo dovolilnico, da se ga lahko pelje domov, kjer naj bi imel med drugim svoja oblačila ter stvari za vzdrževanje higiene. V pismu je izpostavil, da mu zavod tega ne omogoči, zato mu je med drugim tudi neprijetno, ker mora med obravnavo na sodišču nositi »trenirko«.   O razlogih, da zavod ni realiziral izdanega dovoljenja sodišča, je Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) na poizvedbo Varuha pojasnila, da je imel pri tem ZPKZ Ljubljana tako pravne (ti naj bi se nanašali na lastništvo prostorov, v katere namerava pobudnik vstopiti in lastništvo predmetov, ki jih namerava tam vzeti) kot tudi varnostne zadržke. Zavod je o tem obvestil sodišče, ki je v odzivu sporočilo, da po njihovem mnenju zadržki zavoda niso utemeljeni. Glede nadaljnjih aktivnosti zavoda je URSIKS v odgovoru zapisala, da je pobudnik v zavodu pojasnil, da imena in priimka najemodajalca ne pozna, da pa si najemniško stanovanje deli še z eno osebo, s katero bi lahko navezal kontakt, saj ima njeno telefonsko številko. Ker pobudnik imena in priimka najemodajalca ni poznal, je zavod Ljubljana presodil, da ne more prevzeti odgovornosti za vstopanje v prostore, ki niso last spremljane osebe, zato je bilo odločeno, da se spremstva ne opravi. URSIKS je v odgovoru Varuha še seznanila, da so podobno vlogo pobudnika prejeli tudi sami in jo obravnavali kot pritožbo na podlagi 70. člena Pravilnika o izvrševanju pripora. Po proučitvi zadeve so takrat presodili, da je odločitev zavoda ustrezna, ker pobudnik zavodu z ničemer ni izkazal podlage za svoje bivanje na podanem naslovu. Tako zavodu ni predložil najemne pogodbe, prav tako tudi ne kakšnega drugega dokazila, s čimer bi navedeno izkazal. Po mnenju Varuha je bilo postopanje zavoda kot tudi odziv URSIKS na pritožbo pobudnika precej togo, formalistično in v določeni meri neživljenjsko. Na to smo opozorili tudi v končnem odgovoru, ki smo ga poslali pobudniku. Ni namreč pričakovati, da bo prav vsakdo, ki je sicer upravičen, da biva na nekem naslovu (in tam hrani tudi svoje stvari), nujno razpolagal z uradnim papirjem, ki bi takšno upravičenje izkazoval, še manj pa je verjetno, da bi takšen dokument (četudi obstaja) pri sebi imela priprta oseba. Varuh je menil, da je zavod s tem, ko je realizacijo dovolilnice oprl na pobudnikovo predhodno dokazovanje upravičenosti do bivanja na naslovu, ki ga je navedel, kljub temu, da zavod ni razpolagal z nobeno informacijo, da njegove navedbe ne držijo, ob dejstvu, da sicer (po vedenju Varuha) ne gre za običajen postopek, ravnal arbitrarno. Ni nam namreč poznano, da bi zavodi (običajno) pred izvedbo tovrstnih spremljanj preverjali lastništvo oziroma drugo upravičenje spremljane osebe. To tudi ni izhajalo iz odgovora URSIKS na našo poizvedbo. Ker morajo na podlagi 6. člena Pravilnika o izvrševanju pripora strokovni delavci zavoda pripornikom pomagati pri reševanju njihovih družinskih zadev in drugih vprašanj, ki so nastala zaradi odreditve in izvršitve pripora, je glede na okoliščine konkretnega primera tudi nerazumljivo, da pobudniku zaposleni v zavodu niso pomagali pri pridobitvi podatkov, ki jih je zavod želel predhodno preveriti, čeprav bi to lahko storili brez večjih ovir (npr. tudi preko osebe, ki jo je pobudnik omenil kot kontakt in s katero si naj bi delil najemniško stanovanje). Z odgovorom, ki smo ga na podlagi obravnavane pobude poslali pobudniku in v katerega smo vključili tudi zgornje navedbe, smo seznanili URSIKS z namenom, da po potrebi (upoštevajoč naše ugotovitve) sprejme morebitne dodatne ukrepe za izboljšanje stanja na področju svojega delovanja. 8.2-51/2020.

 

Odprava pripora

Pravilnik o izvrševanju pripora v 65. členu določa, da sme zavod pripornika izpustiti na prostost samo na podlagi pisnega sklepa o odpravi pripora ter da je treba pripornika izpustiti takoj po prejemu sklepa o odpravi pripora. Izjemoma je mogoče pripornika izpustiti na prostost na podlagi telefonskega naročila pristojnega sodišča, pri čemer mora zavod tako telefonsko naročilo preveriti, preden pripornika izpusti iz zavoda. O izpustitvi pripornika iz zavoda napravi pooblaščen delavec zavoda uradni zaznamek, pristojno sodišče pa mora v takem primeru zavodu v 24 urah dostaviti sklep o odpravi pripora.

Že v letu 2018 se je v zvezi s tem izpostavilo vprašanje pravilnega postopanja zavodov v primerih, ko se glavna obravnava v priporni kazenski zadevi vrši na sodišču, ki je oddaljeno od kraja, kjer je zavod, v katerem pripornik prestaja pripor in ko sodišče odpravi pripor na glavni obravnavi. V praksi se je dogajalo, da so v takih primerih pravosodni policisti pripornika s službenim vozilom pospremili nazaj v zavod, da je vzel svoje osebne stvari in predmete, ki jih ni imel pri sebi med obravnavo, vendar za takšno postopanje ni pravne podlage, saj pripornik od trenutka, ko je odpravljen pripor, nima več statusa pripornika in zato njegovo spremljanje v službenem vozilu ni upravičeno in niti dopustno. Pravilnik o izvrševanju pripora namreč izrecno določa, da je treba pripornika izpustiti takoj po prejemu sklepa o odpravi pripora in v primeru, da je sklep o odpravi pripora, ki pogosto vsebuje poleg datuma tudi uro odprave pripora, vročen pravosodnim policistom na glavni obravnavi, takšne osebe ni več dopustno spremljati v zavod s službenim vozilom. V izogib nevšečnostim, ki jih priporniku lahko povzroči nepričakovana odprava pripora na glavni obravnavi na sodišču, ki je oddaljeno od kraja, kjer je zavod, je Generalni urad URSIKS z navodilom št. 720-975/2016/3 z dne 12. 2. 2018, v katerem je zavode opozoril na nepravilno prakso glede vožnje oseb, ki jim je odpravljen pripor, v službenem vozilu, vsem zavodom predlagal, da se pripornike pred odhodom iz zavoda opozori, da na glavno obravnavo s seboj vselej vzamejo osebne dokumente in nekaj gotovine.

Vendar smo v letu 2020 znava obravnavali primer madžarske državljanke (na katerega nas je opozorila njena zagovornica), ki je po privedbi na sodišče v Kopru iz pripora v ZPKZ Ig in takoj po izrečeni pogojni zaporni kazni ostala pred sodiščem brez vseh stvari, ki jih je ob privedbi pustila v zavodu Ig, in brez pomoči. V posredovanju pri URSIKS smo izpostavili, da je potreben dodaten resen razmislek o postopanju v teh primerih. Spomnili smo, da smo že v letu 2018 poudarili, da bi bilo pri pripravi pravil, ki urejajo te situacije, potrebno upoštevati vse okoliščine, da bi bilo postopanje vpletenih življenjsko. Zanimalo nas je tudi, ali so v praksi tujci in tudi naši državljani (v obravnavanem primeru pa tudi tujka) pred privedbo na sodišče obveščeni o tem, da obstaja možnost, da bodo po obravnavi na sodišču takoj izpuščeni, da se lahko ustrezno tudi pripravijo na ta odpust, npr. da se vnaprej dogovorijo za prisotnost sorodnika, ki jim lahko ponudi prevoz v primeru odprave pripora oziroma odpusta iz zavoda za prestajanje kazni zapora. Nadalje nas je tudi zanimalo ali so zaprte osebe (v obravnavanem primeru pa tudi ta tujka) opozorjeni, da naj s seboj vzamejo vse osebne stvari (npr. denar, s katerim se lahko vrnejo domov, ali pa mobilni telefon, da so po izpustitvi dosegljivi sorodnikom). Zagovornica je v tej zvezi tudi predlagala, da se preuči možnost, da se zaprto osebo v takšnih primerih po obravnavi pospremi in se ji zagotovi varen kraj, kjer lahko počaka na svoje bližnje, da jo pridejo iskati.

URSIKS je potrdila dejstvo, da je bila pripornica, ki je pripor prestajala v zavodu Ig, na podlagi odredbe za spremstvo, katero je izdalo pristojno sodišče, odpeljana na predobravnavni narok na Okrožno sodišče v Kopru, kjer je pripornica priznala krivdo, bila takoj obsojena na pogojno zaporno kazen ter izpuščena na prostost na podlagi pisnega sklepa o odpravi pripora. Prav tako tudi, da pravosodni policisti, ki so jo spremljali na obravnavo, niso imeli pravne podlage, da bi pripornico odpeljali s službenim vozilom nazaj v zavod Ig, kjer je pripornica pustila svoje osebne stvari.

Po ugotovitvah URSIKS pri izvajanju omenjenega navodila v dosedanji praski ni bilo zaznanih težav, nedvomno pa primer, na katerega smo opozorili, kaže na potrebo po ureditvi drugačnega in bolj življenjskega pristopa k obravnavani tematiki. Glede na navedeno so na Generalnem uradu URSIKS sprejeli odločitev, da se bodo takšne situacije v prihodnje reševale z operativnimi ukrepi, ki ne terjajo spremembe pravne podlage in sicer tako, da bodo pravosodni policisti v prihodnje priporniku, ki mu je sodišče odpravilo pripor, ponudili prevoz do zavoda, v katerem je prestajal pripor (in v katerega se sami vračajo), pripornik pa bo podpisal izjavo, iz katere bo sledilo, da gre za prostovoljni prevoz.

Pozdravili smo napoved ureditve drugačnega in bolj življenjskega pristopa k obravnavani tematiki ter zlasti sprejem odločitve, da se bodo takšne situacije v prihodnje reševale z operativnimi ukrepi, ki ne terjajo spremembe pravne podlage in sicer tako, da bodo pravosodni policisti v prihodnje priporniku, ki mu je sodišče odpravilo pripor, ponudili prevoz do zavoda, v katerem je prestajal pripor (in v katerega se sami vračajo), pripornik pa bo podpisal izjavo, iz katere bo sledilo, da gre za prostovoljni prevoz. Takšna rešitev je tudi po našem stališču življenjska in humana z vidika osebe, ki je bila v priporu, hkrati pa upošteva dejstvo, da se je pripor že končal in da je oseba posledično svobodna (8.1-8/2020).

Priporočilo (stalna naloga) št. 16: Varuh Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij priporoča, da pravosodni policisti priporniku, ki mu je sodišče na naroku odpravilo pripor, po potrebi ponudijo možnost prostovoljnega prevoza nazaj do zavoda, v katerem je prestajal pripor (in v katerega se sami vračajo).

 

2.14.3.2.1 Obsojenci

Uveljavljanje in varstvo pravic obsojencev

Obsojenec, ki meni, da je podvržen mučenju ali drugim oblikam krutega, prepovedanega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, lahko skladno z določbo 83. člena ZIKS-1 zahteva sodno varstvo. Zahtevo za sodno varstvo obsojenec vloži na okrožno sodišče, na območju katerega je zavod oziroma njegov oddelek (pristojno sodišče). Predsednik pristojnega sodišča ali drug sodnik, določen z letnim razporedom dela sodišča, odloča glede zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine iz prejšnjega odstavka s smiselno uporabo zakona, ki ureja upravni spor. Sodišče mora o zahtevi za sodno varstvo odločiti v petih dneh od prejema poročila ZPKZ v zvezi z zatrjevanimi kršitvami, ki ga je zavod dolžan posredovati sodišču v treh dneh od prejema poziva sodišča. Preden izda odločbo, lahko sodišče s potrebnimi preverjanji ugotovi dejstva, ki jih obsojenec navaja v zahtevi in po potrebi opravi razgovor z obsojencem, ki je zahteval sodno varstvo, oziroma drugimi obsojenci, tudi brez navzočnosti delavcev zavoda. V primeru ugotovljenih nepravilnosti lahko sodišče že pred izdajo odločbe odredi direktorju zavoda ali generalnemu direktorju URSIKS takojšnjo odpravo nepravilnosti in ukrepe za odpravo kršitev. Zoper odločbo o odločitvi o vloženi zahtevi za sodno varstvo je dovoljena pritožba na višje sodišče v osmih dneh od vročitve odločbe. Višje sodišče odloči o pritožbi v osmih dneh od dneva prejema pritožbe.

Varuh se je v letu 2020 v okviru obravnave širšega vprašanja, pomembnega za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost v naši državi, odločil podrobneje preveriti uveljavljanje in varstvo pravic obsojencev po 83. členu ZIKS-1. Tako se je s poizvedbo obrnil na predsednike vseh pristojnih sodišč z zaprosilom, da za obdobje ob 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019 posredujejo odgovore na vprašanja o tem, koliko zadev oziroma predlogov zahtev za sodno varstvo s strani obsojencev je sodišče prejelo v tem obdobju in koliko zadev oziroma predlogov zahtev za sodno varstvo je bilo utemeljenih oziroma v koliko obravnavanih primerih so bile ugotovljene nepravilnosti in odrejeni ukrepi za odpravo kršitev.

Presenečeni smo, da je to pravno sredstvo obsojencev v praksi očitno zelo redko izkoriščeno. Glede na vsebino in število obravnavanih zadev pri Varuhu smo namreč pričakovali, da je teh zadev več. Tako so Okrožno sodišče v Novi Gorici, Okrožno sodišče v Kopru, Okrožno sodišče v Murski Soboti in Okrožno sodišče v Celju sporočili, da v letu 2019 niso prejeli nobene zahteve za sodno varstvo na podlagi 83. člena ZIKS-1. Okrožno sodišče v Mariboru je v letu 2019 prejelo tri zahteve za sodno varstvo, dve zahtevi sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni, eno pa je bila odstopljena drugemu pristojnemu sodišču. Okrožno sodišče v Ljubljani pa je v letu 2019 obravnavalo pet vlog, za katere je bilo moč po vsebini sklepati, da zaprta oseba v ZPKZ uveljavlja sodno varstvo po 83. členu ZIKS-1. Od navedenih vlog je bilo po sporočilu predsednika sodišča potrebno eno zadevo odstopiti v pristojno reševanje na Okrožno sodišče v Novem mestu. Drugo, kjer je imela zaprta oseba status pripornika (in ne obsojenca), je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani obravnaval le z dopisom in z obiskom pooblaščenega sodnika v ZPKZ skladno z 213.d členom ZKP. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je tako dejansko obravnaval tri zadeve. V vseh treh obravnavanih zadevah so obsojenci kot razlog mučenja oziroma nečloveškega ali ponižujočega ravnanja navajali, da v ZPKZ ni ustrezno poskrbljeno za njihovo zdravljenje. Pri tem je dve zahtevi za sodno varstvo zavrnil iz razloga neutemeljenosti, eno zahtevo za sodno varstvo pa je zavrgel, ker obsojenec ni imel več pravnega interesa za sodno varstvo po 83. členu ZIKS-1. Obe zadevi, ki sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni, sta bili predmet presoje Višjega sodišča v Ljubljani. Višje sodišče v Ljubljani se je v obeh zadevah strinjalo z odločitvijo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani in je pritožbi obeh obsojencev zavrnilo. Zato v letu 2019 ni bilo potrebe po tem, da bi bili s strani predsednika sodišča izdani kakršnikoli ukrepi za odpravo kršitev v ZPKZ po obravnavi zahteve za sodno varstvo po 83. členu ZIKS-1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obravnavalo tudi nekatere druge prošnje ali pripombe zaprtih oseb in sicer dve zadevi, ki sta bili po vsebini prošnje za premestitev v drugi ZPKZ (v eni zadevi je obsojenec navajal lastno ogroženost), prošnjo za podatek o tem, ali lahko obsojenec dela v tujini v primeru t. i. vikend zapora, pripombo obsojene osebe glede frekvence menjave posteljnine v ZPKZ in predlog za izbris denarne kazni iz kazenske evidence. Okrožno sodišče v Ljubljani sicer ob osebnih obiskih tudi obravnava različne pripombe obsojencev in pripornikov v zvezi z delovanjem ZPKZ Ljubljana in ZPKZ Ig. Pripombe pripornikov pa se vpisujejo v t. i. knjigo priporov.

Okrožno sodišče v Novem mestu je v letu 2019 prejelo osem vlog, ki so bile naslovljene kot zahteva za sodno varstvo po 83. členu ZIKS-1, in sicer šest vlog obsojencev iz ZPKZ Dob (tri vloge obsojencev niso vsebovale konkretiziranih ravnanj, ki bi predstavljala mučenje ali kak drug poseg v človekove pravice, v treh zadevah pa so obsojenci menili, da je ukrep zavoda, s katerim jim je odvzel ugodnosti oziroma jim ugodnosti ni podelil, prestrog ali da gre za neenakopravno obravnavo), dve vlogi pripornikov iz ZPKZ Ljubljana, Oddelek Novo mesto (obe zahtevi pripornikov nista bili utemeljeni, saj se je izkazalo, da sta bila deležna obravnave v skladu s predpisi in hišnim redom, njuni pritožbi pa sta se nanašali na zdravniško oskrbo, prehrano, dostop do knjige pritožb ...). Predsednica Okrožnega sodišča v Novem mestu je v vseh primerih (razen v eni zadevi, ki je bila povsem nekonkretizirana) pridobila poročila zavodov (na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZIKS-1) in obsojencem oziroma pripornikoma pisno odgovorila.

O prehodnem obdobju ob premestitvi obsojenca v drug zavod

Za obsojenca se ob prihodu na prestajanje kazni lahko določi poseben režim, ki traja največ 30 dni. V sprejemnem obdobju se spoznava njegova osebnost, zdravstveno stanje, delovne in učne sposobnosti in druge okoliščine, pomembne za obravnavo obsojenca ter za njegovo pravilno razvrstitev. Ob zaključku sprejemnega obdobja se za obsojenca pripravi osebni načrt. Obsojenec pa se lahko premesti v okviru istega zavoda ali iz enega v drug zavod ali v oddelek drugega zavoda, če je to potrebno za izvajanje osebnega načrta ali delovnega programa zavoda oziroma če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga enota, pristojna za zaščito ogroženih oseb, po zakonu, ki ureja zaščito prič. Varuh meni, da sprejemnega obdobja, v katerem se lahko za največ 30 dni določi poseben režim za obsojence ob prihodu na prestajanje kazni (30. člen ZIKS-1); 11. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Pravilnik), že zaradi vrste specifičnih ukrepov, ki jih je potrebno ob nastopu kazni izvesti, ni mogoče (z vidika njegovega trajanja) v celoti enačiti z obdobjem takoj po premestitvi obsojenca iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda na podlagi 80. člena ZIKS-1. Na takšno neposredno uporabo določb, ki so v ZIKS-1 namenjene obsojencu ob prihodu na prestajanje kazni, tudi ne napotujejo določbe ZIKS-1 in Pravilnika, ki urejajo postopek premestitve.

Primer: Ali gre enačiti sprejemno obdobje s prehodnim obdobjem ob premestitvi obsojenca v drug zavod? V obravnavanem primeru se nam je zastavilo vprašanje utemeljenosti dolgotrajnega "prehodnega obdobja", v katerem je obsojenec bival, ko je bil premeščen v drug zavod, saj je v konkretnem primeru trajalo 29 dni. Pobudnik je Varuha seznanil z režimom ločenega bivanja takoj po njegovi premestitvi iz drugega zavoda v Zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Maribor, ki je trajal 29 dni. Navedel je, da se to obdobje v svoji dejanskosti ni razlikovalo od namestitve v poseben strožji režim (98.a člen ZIKS-1), za katerega je z zakonom predviden poseben postopek in izdaja pisne odločbe, zoper katero se obsojenec lahko pritoži. V poizvedbi, ki smo jo naslovili na URSIKS, smo izpostavili pobudnikovo bivanje takoj po premestitvi v drug zavod. Zanimalo nas je, katere aktivnosti so v zvezi z obsojencem strokovni delavci zavoda v tem obdobju opravili in kako so te pogojevale dolžino trajanja "prehodnega obdobja". Opozorili smo, da po mnenju Varuha sprejemnega obdobja, v katerem se lahko za obsojenca za največ 30 dni določi poseben režim ob prihodu na prestajanje kazni (ločeno bivanje, nadzorovani obiski …), ni mogoče v celoti enačiti z obdobjem takoj po premestitvi obsojenca iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda. Nekatere aktivnosti, s katerimi zavod obsojenca po nastopu kazni zapora dodatno spoznava (in so pomembne tako za obravnavo obsojenca kot za njegovo pravilno razvrstitev), so sicer ob nastopu kazni in ob njegovi premestitvi v drug zavod za prestajanje kazni zapora lahko enake. Ker pa smo pričakovali, da naj bi že odločbe o premestitvi vsebovale vsaj pretežni del tistih podatkov, ki premestitev opravičujejo in so zavodu potrebni tudi za pravilno razvrstitev obsojenca, se nam je v obravnavanem primeru zastavilo vprašanje utemeljenosti dolgotrajnega "prehodnega obdobja", ki je v konkretnem primeru trajalo skoraj mesec dni. V odgovoru je URSIKS pritrdila stališču Varuha, da sprejemnega obdobja ni mogoče v celoti enačiti z obdobjem takoj po premestitvi obsojenca iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda. URSIKS je tudi sporočila, da težijo k temu, da so odločbe, s katerimi se posameznega obsojenca iz enega zavoda premesti v drug zavod, ustrezno obrazložene. Glede na navedeno v določenem delu zavod, v katerega se posamezni obsojenec premešča, lahko že iz same obrazložitve omenjene odločbe pridobi nekatere podatke o posameznem obsojencu. Zavod, iz katerega se obsojenec premešča v drug zavod, praviloma pripravi poročilo ob premestitvi, s pomočjo katerega zavod, v katerega se posamezni obsojenec premešča, pridobi še podrobnejše podatke o dosedanjem prestajanju kazni zapora za posameznika. V primerih, ko se premešča obsojence, pri katerih so bile tekom prestajanja kazni zapora zaznane hujše kršitve oziroma posebna problematika, pa tudi predstavniki oddelčne strokovne skupine zavoda, iz katerega se posameznega obsojenca premešča, v zavodu, v katerega se obsojenca premešča, osebno predstavijo posameznega obsojenca. Ob tem je URSIKS izpostavila, da ne glede na zgoraj navedeno meni, da je zlasti v tistih primerih, v katerih gre za obsojenca, ki se ga premešča iz razlogov varnosti ali ohranitve reda in discipline v zavodu (torej iz razlogov na strani obsojenca), ob prihodu v nov zavod potrebno določeno obdobje, da zavod lahko presodi, kam se obsojenca namesti. Čeprav je povsem razumljivo, da je v izpostavljenih primerih (ohranjanja reda in discipline v zavodu) lahko potrebno ustrezno daljše obdobje, pa glede na okoliščine konkretne pobude in upoštevajoč tudi stališča URSIKS, po mnenju Varuha ZPKZ Maribor ni izkazal utemeljenosti dolgotrajnega »prehodnega obdobja« ob pobudnikovi premestitvi v drug zavod, ki je trajalo 29 dni. Zato smo pobudo šteli za utemeljeno. Varuh je ob tem pozdravil aktivnosti URSIKS, ki jih je sprožila konkretna pobuda in sicer, da je uprava vse zavode pozvala, naj bo ob premestitvah tako »prehodno obdobje«, ko se v novem zavodu odloča, kam se obsojenca namesti, čim krajše, in da naj se vse aktivnosti zaposlenih izvajajo čim hitreje. URSIKS je ob tem tudi zagotovila, da bo predmetna problematika uvrščena na dnevni red aktiva vodij vzgojnih služb zavodov za prestajanje kazni zapora. 8.2-4/2020.

 

O discipliniranju obsojencev

ZPKZ morajo zagotoviti varno prestajanje kazni zapora vsem obsojencem. Temu je namenjenih več določb ZIKS-1, med njimi drugi odstavek 87. člen ZIKS-1 določa, za katere disciplinske prestopke se obsojenca disciplinsko kaznuje (na prvem mestu je naveden fizični napad na soobsojenca, delavca zavoda ali tretjo osebo), tretji odstavek tega člena pa določa, da se lahko ob upoštevanju okoliščin namesto podaje predloga za uvedbo disciplinskega postopka uporabijo druge strokovne metode dela, ki vsebujejo tehnike nekonfliktnega in pomirjujočega postopanja. Disciplinske kazni, ki se lahko izrečejo za disciplinske prestopke, določa 88. člen ZIKS-1, in sicer pisni opomin, razporeditev na drugo delo, omejitev sprejemanja pošiljk ter oddaja v samico s pravico do dela ali brez pravice do dela. Poleg tega ZIKS-1 določa, da je zavod dolžan dejanje, ki ga stori obsojenec v zavodu, in ima vse znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, naznaniti pristojnemu državnemu tožilstvu ali policiji, hkrati mora navesti tudi dokaze, za katere ve, in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja ter predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter druga dokazila (89. člen ZIKS-1). Ugotovili smo, da v primeru naslednje predstavljene pobude, ki smo jo obravnavali, zavod teh obveznosti ni povsem izpolnil.

Primer: Fizičnemu napadu in poškodovanju soobsojenca ni sledil disciplinski postopek Obsojenec na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Dob je Varuha obvestil, da so ga pretepli, poškodovali in okradli soobsojenci. Ob tem je izrazil nezadovoljstvo z obravnavanjem dogodka v ZPKZ Dob, saj mu ni vrnil niti osebnega predmeta, za katerega je povedal, da je njegov in kdo ga ima. Pobudnika smo najprej napotili na uporabo pravnih sredstev po ZIKS-1 in na prijavo dogodka policiji oziroma državnemu tožilstvu. Hkrati smo na URSIKS naslovili tudi poizvedbo. Odgovor URSIKS na poizvedbo je Varuh prejel šele po dodatnem posredovanju. URSIKS je potrdila, da je obsojenca preteplo in poškodovalo več soobsojencev. Zaradi poškodb ga je pregledala dežurna zdravnica Zdravstvenega doma Trebnje, ki ga je napotila na urgentni oddelek novomeške bolnice. Zaradi zagotovitve njegove varnosti je bil nato po četrti alineji 98.a člena ZIKS-1 nameščen v posebno strožji režim, trije obsojenci, ki so ga pretepli, pa so bili zaradi ogrožanja njega nameščeni v posebno strožji režim po tretji alineji tega člena. Zoper te tri obsojence ni bil uveden disciplinski postopek, temveč so bile uporabljene druge metode dela po tretjem odstavku 87. člena ZIKS-1, ni pa URSIKS navedla katere. URSIKS je še sporočila, da Policijska postaja Trebnje v zvezi z dogodkom obravnava sum storitve kaznivega dejanja tatvine in lahke telesne poškodbe na podlagi prijave, ki jo je podal pobudnik. ZPKZ Dob pa je na zaprosilo policijske postaje posredoval policiji vso relevantno dokumentacijo. Osebna stvar pobudnika, ki jo je neupravičeno imel drug obsojenec, je bila pobudniku vrnjena. URSIKS je ob tem pojasnil, da so obsojenci seznanjeni, da za osebne predmete, ki nimajo zaklenjenih v omari, odgovarjajo sami. V primeru suma njihove odtujitve lahko podajo prijavo policiji, k čemur je bil usmerjen tudi pobudnik, v primeru vloma v zaklenjeno omaro pa obvesti policijo ZPKZ Dob sam. Generalni urad URSIKS je po natančni preučitvi primera presodil, da postopanje ZPKZ Dob ni bilo ustrezno v smislu ukrepanja zoper obsojence, ki so pobudnika fizično napadli in ga poškodovali. Po mnenju URSIKS okoliščine (fizični napad več oseb na posameznika) in nastale posledice kritičnega dogodka ne opravičujejo opustitve disciplinske obravnave obsojencev. Zato je URSIKS zagotovila, da bo na ugotovljene pomanjkljivosti v postopanju ZPKZ Dob posebej opozorila, vprašanje dolžnega ukrepanja v podobnih primerih v smislu uvedbe disciplinskega postopka pa bodo obravnavali tudi na kolegiju generalnega direktorja URSIKS. Varuh se je strinjal s stališčem URSIKS, da so bili v primeru fizičnega napada na pobudnika izpolnjeni pogoji za uvedbo disciplinskega postopka proti soobsojencem, ki so ga fizično napadli in poškodovali. Pozdravil je tudi ukrepanje URSIKS v smeri preprečevanja podobnih napak v prihodnje. Vendar smo menili, da bi moral ZPKZ Dob sam poleg uvedbe disciplinskega postopka v skladu z 89. členom ZIKS-1 o dejanju nemudoma obvestiti tudi policijo, saj je glede na okoliščine dogodka in poškodbe obsojenca obstajal sum, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Pomembno bi bilo, da bi policija (z usmeritvami pristojnega državnega tožilca) na kraju dejanja brez odlašanja zbrala in zavarovala dokaze, ki se čez čas lahko tudi izgubijo. Kot je bilo mogoče razbrati iz pojasnil URSIKS, pa je ZPKZ Dob pobudnika zgolj poučil o tem, da lahko sam poda prijavo na policijo. Na tej podlagi smo pobudo presodili za utemeljeno. Z objavo pobudnikovega primera želimo prispevati k enotnemu in zakonitemu ukrepanju zavodov za prestajanje kazni zapora v podobnih primerih. 8.2-29/2020.

 

Priporočilo (stalna naloga) št. 17: Varuh Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij priporoča dosledno ukrepanje v primeru medsebojnega fizičnega nasilja med zaprtimi osebami.

 

Sobivanje obsojenk med prestajanjem kazni zapora

Varuh je obravnaval tudi pobudo neimenovane obsojenke, ki je opozarjala na nevzdržne razmere bivanja v ZPKZ Ig, zaradi nasilnega obnašanja dveh soobsojenk, ki naj ju v ZPKZ Ig ne bi uspeli obvladovati. S poizvedovanjem pri URSIKS smo ugotovili, da je z nezadovoljstvom obsojenk seznanjen tako ZPKZ Ig kot tudi URSIKS. Obsojenke sicer tudi ZPKZ Ig niso seznanile z imenom motečih soobsojenk, vendar je ZPKZ Ig to ugotovil na podlagi drugih okoliščin. URSIKS je sporočila, da je bila ena izmed njiju že nameščena v posebej strožji režim skladno z določbami 98. člena ZIKS-1, večkrat je bila tudi tretmansko obravnavana, vsakodnevno pa so se ji posebej posvečali strokovni delavci zavoda – pedagoginja, psihologinja, socialna delavka in tudi pravosodni policisti. Njeno vedenje naj bi potem postalo bistveno ustreznejše. Drugo obsojenko so želeli motivirati za korektno prestajanje kazni, vendar priporočilom ni sledila, z njo so se prav tako vsakodnevno ukvarjali strokovni delavci in pravosodni policisti, vendar napredka v njenem vedenju ni bilo zaznati. Glede na njeno slabo psihofizično stanje in oceno samomorilne ogroženosti pa zanjo ni bil sprejet ukrep namestitve v poseben strožji režim. Obsojenka je bila večkrat preseljena v drug bivalni prostor, z namenom iskanja ustreznejše namestitve zanjo, s čimer druge obsojenke niso bile najbolj zadovoljne, vendar fizičnega nasilja med njo in obsojenkami ni bilo zaznati. Zaradi namernega uničevanja inventarja in ker je ogrožala sebe, je bila sicer že izločena v posebni prostor z videonadzorom skladno z 236. členom ZIKS-1, vendar pa zaradi ocene samomorilne ogroženosti zaradi njene varnosti ni mogla biti nameščena v bivalni prostor sama. Ko je ZPKZ presodil, da je zaradi varnega prestajanja kazni zapora oziroma vzpostavljanja reda in varnosti treba omejiti druženje obeh motečih obsojenk, je poskrbel za njuno namestitev tako, da je vsako namestil v bivalni prostor na drugo stran trakta, vrata, ki trakt povezujejo, pa so se zaklepala. Poleg tega je bilo poskrbljeno, da se obsojenki nista srečevali pri bivanju na prostem in v jedilnici. Bivalni prostori obsojenk na obeh (tedaj zaklenjenih) delih trakta so ostali odklenjeni, kljub temu pa so obsojenke zaklepanje vrat, ki ločujejo trakt, dojemale kot kazen zanje, vendar zaradi arhitekturne neprimernosti zavoda ZPKZ Ig drugačne rešitve za ločeno namestitev obeh obsojenk in s tem za varno prestajanje kazni zapora vseh obsojenk, ni našel. Kot je sporočila URSIKS, so se strokovni delavci ZPKZ Ig v zvezi z izpostavljeno problematiko ves čas veliko pogovarjali tudi z drugimi obsojenkami, ki sicer niso toliko izpostavljale svoje ogroženosti ali fizičnih konfliktov s strani motečih obsojenk, kot predvsem željo po mirnem prestajanju kazni zapora, kar jim je ZPKZ Ig tudi skušal v največji možni meri zagotoviti. Optimalnih pogojev pa zaradi neustreznosti prostorov vselej ne morejo omogočiti.

Pričakujemo, da bo po izvedeni že načrtovani prenovi v ZPKZ Ig, ki je namenjena izključno pripornicam in obsojenkam, olajšano zagotavljanje varnega in funkcionalnega prestajanja kazni zapora v takšnih in drugih primerih, da bodo torej objektivni pogoji prestajanja kazni zapora izboljšani tako, da bo obsojenkam mogoče zagotoviti še varnejše in mirnejše prestajanje kazni zapora, ne glede na značajske lastnosti obsojenk. 

 

Odsotnost dokumentiranja uporabe prisilnega sredstva in neupravičena namestitev v poseben prostor

Pravilnik o izvrševanju nalog in pooblastil pravosodnih policistov (Pravilnik) v 96. členu izrecno zahteva izdelavo uradnih zaznamkov pravosodnih policistov, ki so uporabili prisilna sredstva, in pravosodnih policistov, ki so pri tem kakor koli sodelovali oziroma tak dogodek opazovali. Na podlagi prvega odstavka 97. člena Pravilnika pa mora poročilo o uporabi prisilnih sredstev vedno vsebovati tudi podatek o tem, kdo je z obsojencem, proti kateremu so bila uporabljena prisilna sredstva, opravil razgovor. S priporočilom št. 24 (2018) je varuh URSIKS že priporočil, naj se v vsakem primeru zagotovi kritična presoja uporabe prisilnih sredstev z ugotavljanjem morebitnih neskladnosti obeh udeleženih strani in ponujenih dokazov. Na pomembnost spoštovanja tega priporočila kaže tudi naslednji obravnavani primer.

Primer: O pomanjkljivostih pri opravljeni presoji uporabe prisilnih sredstev Varuh poudarja nujnost spoštovanja določb Pravilnika o izvrševanju nalog in pooblastil pravosodnih policistov glede sestave poročila o uporabi prisilnih sredstev, saj je le s pomočjo natančnih zapisov mogoče opraviti celovito analizo dogajanja. V primeru tovrstnih pomanjkljivosti (beleženja in vsebine poročila) lahko pride do situacij, ko sistem kljub ustrezni pravni podlagi (katere namen je presoja upravičenosti, zakonitosti in strokovnosti uporabe prisilnih sredstev) ne zazna morebitnih kršitev pravic posameznika pri uporabi prisilnih sredstev. Pobudnik, obsojenec iz ZPKZ Maribor, je Varuha seznanil z ravnanjem pravosodnih policistov v zvezi z dogodkom, v katerem so ti zoper njega uporabili prisilna sredstva. Z namenom preveritve navedb pobudnika je Varuh ZPKZ Maribor med drugim zaprosil za pisne izdelke pravosodnih policistov, ki so uporabili prisilna sredstva, in pravosodnih policistov, ki so varovali postopek, ter za posredovanje izjave, ki jo je zavod v tem primeru pridobil od obsojenca za namen presoje upravičenosti, zakonitosti in strokovnosti uporabe prisilnih sredstev. Zaradi odsotnosti tovrstnih pisanj v prejeti dokumentaciji smo sklepali, da ta sploh niso bila spisana. V konkretnem primeru je poročilo o uporabi prisilnih sredstev glede opisa dogodka temeljilo izključno na uradnem zaznamku enega uslužbenca zavoda (čeprav je v dogodku sodelovalo šest pravosodnih policistov). Iz poročila prav tako ni bilo razvidno, ali je bil ob tem opravljen pogovor s pobudnikom. Po mnenju Varuha je bilo poročilo o uporabi prisilnih sredstev pomanjkljivo in nedosledno tudi v drugih delih, do te mere, da se je Varuhu vzbujal resen dvom o podani presoji direktorja zavoda o zakonski upravičenosti uporabe prisilnega sredstva. Zato je Varuh generalnemu direktorju Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) priporočil, da v konkretnem primeru ustanovi interno komisijo, z namenom, da ta natančno prouči vse okoliščine dogodka, na katerega je opozoril pobudnik, in pravilnost ravnanja zavoda v zvezi s tem. V poizvedbi smo med drugim opozorili, da je pri presoji ustreznosti odziva pravosodnih policistov v konkretnem primeru potrebno upoštevati ne zgolj njihovo ravnanje ob dejanski uporabi prisilnih sredstev, temveč tudi predhodno dogajanje, ki je do uporabe teh sredstev privedlo. To med drugim zajema (poleg ravnanj in sprejetih odločitev pravosodnih policistov, ki so pomembna z vidika zagotavljanja varnosti ter reda in discipline v zavodu) tudi odziv pobudnika na njihovo postopanje. Sprejete odločitve morajo namreč v teh primerih slediti tudi načelu nekonfliktnega in pomirjujočega pristopa. Pravosodni policist mora v okviru danih možnosti sicer ukrepati tako, da v postopku ne izzove ali zaostruje odnosa z obsojencem in s tem tvega nevarnost za ostale obsojence in zaposlene v zavodu. URSIKS nas je seznanila s poročilom interne komisije (komisija), ki je svojo nalogo opravila na podlagi vpogleda v razpoložljivo listinsko dokumentacijo in razgovorov s pobudnikom ter zaposlenimi v zavodu. Komisija je ugotovila, da iz analize o uporabi prisilnih sredstev ne izhajajo vse sestavine, ki so predvidene v prvem odstavku 97. člena Pravilnika (natančna navedba udeleženih pravosodnih policistov, kdo je opravil razgovor z obsojencem, zoper katerega so bila prisilna sredstva uporabljena). Tudi razgovor z obsojencem pri analizi uporabe prisilnih sredstev ni bil opravljen. Po dogodku niso bili spisani in vneseni vsi zaznamki v informacijski sistem uprave skladno s prvim in tretjim odstavkom 96. člena Pravilnika. V zvezi z obravnavanim dogodkom je bil namreč spisan le en uradni zaznamek, čeprav je (tudi) komisija ugotovila, da je pri dogodku sodelovalo šest pravosodnih policistov. Komisija je zato ZPKZ Maribor predlagala, da v prihodnje pri tovrstnih dogodkih udeleženi ustrezno beležijo uradne zaznamke ter vse potrebne navedbe, kot to določa Pravilnik. Čeprav je komisija na podlagi rekonstrukcije dogodka ugotovila, da je bilo zaradi aktivnega upora prisilno sredstvo uporabljeno upravičeno, pa smo kot pomanjkljivost šteli, da zaposleni v zavodu (tako tisti, ki so bili ob dogodku udeleženi, in pristojni za podajo presoje glede upravičenosti, strokovnosti in pravilnosti uporabe, kot tudi zadolženi za poročanje generalnemu direktorju o uporabi prisilnih sredstev) niso storili vsega, kar jim v zvezi z ravnanji, pomembnimi za presojo uporabe prisilnih sredstev, nalagajo predpisi. V zvezi z istim dogodkom je ZPKZ Maribor sprejel tudi odločitev, da se pobudnika odstrani iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter namesti v poseben prostor na podlagi 236. člena ZIKS-1. Glede tega nas je URSIKS v odgovoru seznanila, da je bila odločitev zavoda v pritožbenem postopku odpravljena, ker je bil sprejet ukrep nesorazmeren s kršitvijo oziroma neustreznim ravnanjem pobudnika. Tudi po presoji komisije je bila njegova namestitev v poseben prostor neupravičena. Komisija je ob tem menila, da bi z obsojencem lahko poskusili skladno z načelom nekonfliktnega in pomirjujočega pristopa zadevo urediti na bolj miren način. Glede tega je zapisala, da načelo postopnosti pred uporabo prisilnih sredstev ni bilo uporabljeno v zadostni meri, pa bi glede na zbrane ugotovitve lahko bilo. V zvezi z navedenim je komisija ZPKZ Maribor predlagala, da se le-to upošteva v prihodnje. Komisija je ob tem ugotovila tudi več drugih pomanjkljivosti glede postopanja zavoda, ki so zadevale njegovo namestitev v poseben prostor. Namestitev obsojenca v poseben prostor na podlagi 236. člena ZIKS-1 predstavlja posebno obliko izolacije znotraj zapora. Tako pritožbeni organ, ki je odpravil odločbo o pobudnikovi odstranitvi iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter namestitvi v poseben prostor, kot tudi komisija sta v konkretnem primeru ugotovila, da je bil uporabljen ukrep nesorazmeren s kršitvijo oziroma, da namestitev v poseben prostor ni bila upravičena. Zato je Varuh v končnem odgovoru opozoril na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Csüllög proti Madžarski, v kateri je sodišče ugotovilo, da pristojni organi v konkretnem primeru niso podali nobenih vsebinskih razlogov ob sami izvršitvi izolacije oziroma njenem podaljšanju. Sodišče je zato presodilo, da je bila zaradi same odsotnosti razlogov, ki bi ukrep pogojevali, izolacija dojeta kot arbitrarna. In nadaljevalo, da arbitrarnost omejevalnih ukrepov zoper ranljive posameznike, kot so to na primer zaprte osebe, neizogibno prispeva k občutku podrejenosti, popolne odvisnosti, nemoči in posledično ponižanju. Ravnanje pravosodnega policista, ki obsojenca odstrani iz skupnih bivalnih prostorov in ga namesti v poseben prostor, čeprav za to niso podani razlogi iz prvega odstavka 236. člena ZIKS-1 (kar sta v konkretnem primeru ugotovila tako pritožbeni organ kot komisija), je tudi po mnenju Varuha arbitrarno ravnanje in, podobno kot to izhaja iz omenjene izpeljave ESČP, tudi ponižujoče ravnanje. Zato smo v odgovoru pobudniku, s katerim smo seznanili tudi URSIKS, menili, da je prišlo do kršitve človekovih pravic iz 18. člena URS, ki takšno ravnanje prepoveduje. Upoštevajoč navedeno in odmev ugotovitev komisije ter sprejetih ukrepov tako ZPKZ Maribor kot URSIKS, s katerimi smo bili v odgovoru seznanjeni, Varuh pričakuje, da se podobni primeri, kot je opisan, ne bodo ponovili. Pričakujemo, da bo k temu pripomoglo tudi zagotovilo URSIKS, da bo izpostavljen primer obravnavan tudi na aktivu poveljnikov (vseh zavodov), ki bodo tako lahko seznanjeni z ugotovitvami komisije in posebej opozorjeni na ugotovljene pomanjkljivosti. Varuh pa sicer namerava tudi v prihodnje (zlasti ob obiskih v zavodih, v okviru opravljanja nalog in pooblastil državnega preventivnega mehanizma) posebno pozornost nameniti izpostavljenim vidikom, ki so pomembni za ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti uporabe prisilnih sredstev. 8.2-4/2020.

 

Odločitev o namestitvi obsojenca v poseben strožji režim terja dodatno pozornost

Čeprav trajanje namestitve v poseben strožji režim na podlagi 98.a člena ZIKS-1 z zgornjo mejo ni omejeno, sme ta ukrep trajati le, dokler obstajajo razlogi za takšno namestitev. V primeru podaljšanja je potrebno izdati novo obrazloženo odločbo (mesečno oziroma na tri mesece). Tedensko pa mora strokovna skupina, ki obsojenca spremlja, direktorju zavoda podati mnenje o tem, ali še obstajajo razlogi za takšno namestitev. Z vidika socialnih stikov oziroma drugih aktivnosti za obsojenca v času izvajanja tega ukrepa so med drugim posebej pomembna določila devetega, desetega in enajstega odstavka 98.a člena ZIKS-1. In sicer, da se namestitev v poseben strožji režim izvršuje na način ločenega bivanja in omejevanja stikov z drugimi obsojenci, če je glede na razlog za določitev strožjega režima to nujno potrebno. Poleg tega si mora zavod prizadevati, da se obsojencem, ki so nameščeni v posebnem strožjem režimu, zagotavljajo aktivnosti v bivalnem prostoru (delo, izobraževanje, duhovna oskrba, prostočasne dejavnosti in podobno). Prav tako tudi, da morajo z obsojencem, ki je nameščen v poseben strožji režim, razgovore opravljati strokovni delavci zavoda in zdravstveni delavci. Če zdravnik ali drug zdravstveni delavec ugotovi, da obsojenec ni sposoben prestajati kazni v takšni namestitvi, o tem nemudoma obvesti direktorja zavoda.

Primer: O primeru namestitve v posebej strožji režim Pobudnik, ki se je nahajal v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Maribor, je Varuha seznanil z namestitvijo v poseben strožji režim na podlagi 98.a člena ZIKS-1. Opozoril je, da v okviru te oblike namestitve nima stika z nikomer, oziroma mu je stik s soobsojenci onemogočen, kar mu povzroča dodatno stisko. Da so se zanj že dalj časa ločeno od ostalih obsojencev izvajale vse načrtovane aktivnosti, je bilo razvidno tudi iz pobudi priložene dokumentacije. Varuh se je ob obravnavi pobude seznanil, da je pritožbeni organ (generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS)) v pobudnikovem primeru že večkrat ugotovil, da v postopkih na prvi stopnji (v okviru odločanj o podaljšanju njegove namestitve v poseben strožji režim) niso bila popolno ugotovljena vsa dejstva ter da so bile obrazložitve v teh odločbah pomanjkljive, zaradi česar so bile zadeve večkrat vrnjene organu prve stopnje v ponovni postopek. Ugotovili smo še, da je URSIKS v konkretnem primeru o pritožbi pobudnika zoper odločitev o podaljšanju takšne namestitve odločila v času, ko se je že iztekal trimesečni rok, za katerega je bila odločba o namestitvi izdana. Ker smo menili, da je še posebej v situacijah, ko lahko odločitev organa pomeni znaten poseg v položaj posameznika in ko hkrati pritožba ne zadrži njene izvršitve, pomembno, da se o pravnem sredstvu odloči brž ko je to mogoče, smo se v zvezi s pritožbo zoper zadnjo odločitev v tej zvezi, s katero nas je seznanil pobudnik, obrnili na URSIKS. Ker je bil pobudnik v času, ko je Varuha seznanil s pritožbo zoper zadnjo odločitev, že več kot trinajst mesecev neprekinjeno nameščen v posebnem strožjem režimu in zaradi že izpostavljenih okoliščin (zadeve so bile že večkrat vrnjene organu prve stopnje v ponovni postopek; pritožbeni organ je v predhodni zadevi odločil ob koncu trimesečnega roka, za katerega je veljala odločitev o podaljšanju namestitve v poseben strožji režim), smo URSIKS-u (kot pritožbenemu organu) predlagali, da zadevo obravnava prednostno, oziroma da v vsakem primeru o vloženi pritožbi zoper odločbo direktorja ZPKZ Maribor čim prej odloči. Predlagali smo še, da uprava zagotovi, da bivanje pobudnika v obdobju do sprejetja odločitve o pritožbi, kot tudi pozneje, ne bo zanj pomenila morebitne nedopustne izolacije. Pri tem smo opozorili na določbi 43. in 44. člena Standardnih minimalnih pravil združenih narodov za ravnanje z zaporniki (Pravila Nelsona Mandele) ter nekatera priporočila Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT). Z izpostavljenimi mednarodnimi viri smo želeli opozoriti na pomen, ki ga ti pripisujejo pomembnosti človeških stikov za zaprte osebe, kadar se te znajdejo v določeni obliki osamitve. Varuh namreč meni, da je tako pri sprejemanju odločitve o namestitvi v poseben strožji režim, njenem podaljšanju, kot tudi pri izvajanju samega ukrepa potrebno posebno pozornost nameniti škodljivosti morebitnega pomanjkanja socialnih stikov. V primeru, ko varnostni razlogi pretehtajo v prid takšni namestitvi, je prav, da zavod obsojencu zagotovi bivanje na način, ki bo med drugim vključeval aktivnosti, ki so človeku potrebne za ohranjanje psihičnega zdravja ter dobrega počutja. CPT na primer v teh situacijah priporoča, »da se zaprtim osebam, ki bivajo dalj časa ločeno od ostale zaporske populacije, poleg ostalih aktivnosti, ki naj bi se izvajale predvsem zunaj bivalnega prostora, ponudi dnevno tudi najmanj dve uri (priporočljivo več) kvalitetnega človeškega stika (bodisi preko telefona, razgovorov z zavodskim osebjem ali zunanjimi izvajalci oziroma obiskovalci), v različnih aktivnostih, izobraževanju ter vadbi z drugimi obsojenci, pri katerih prav tako obstaja ocena tveganja«. Kljub posredovanju Varuha je pritožbeni organ tudi v tem primeru odločil prav v času, ko se je rok (za katerega je bila namestitev v poseben strožji režim predvidena) iztekel. Tako je »ponovno« prišlo do situacije, ki smo jo z omenjenim predlogom URSIKS-u želeli preprečiti. Učinkovito pravno sredstvo je namreč lahko predvsem tisto, na podlagi katerega pritožbeni organ o izpodbijanem aktu odloči vsaj v času, ko s takšnim aktom sprejeti ukrepi vplivajo na položaj pritožnika. To pa bo predvsem v času njihovega izvajanja (npr. v času trajanja namestitve v poseben strožji režim). Čeprav o pritožbi ni bilo odločeno v roku, kot smo to pričakovali, pa na podlagi dejstva, da je bilo o njej vendarle odločeno, nismo ugotovili morebitne podlage za nadaljnje posredovanje Varuha. V končnem odgovoru pobudniku, s katerim smo seznanili tudi URSIKS, smo sicer upravi in zavodu ponovno predlagali, da sta pri namestitvi pobudnika v zavodu posebej pozorna na omenjena določila iz Pravil Nelsona Mandele, kot tudi na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je razvidno iz njegove sodne prakse, in sicer, da je zato, da ne bi prišlo do arbitrarnosti pri takšnem ponovnem odločanju o podaljšanju (različnih oblik izolacije), potrebno navesti vsebinske razloge, iz katerih bo razvidno, da je organ opravil ponovno oceno, ki upošteva vse relevantne spremembe. Ponovno smo opozorili tudi na potrebo po doslednem upoštevanju določil devetega do enajstega odstavka 98.a člena ZIKS-1, ki so v določenem delu namenjena tudi zmanjšanju negativnih vplivov, ki jih s seboj prinaša delna izolacija. 8.2-46/2020.

 

Stiki obsojencev z zunanjim svetom

Pod pogoji, ki jih določa ZIKS-1, si lahko obsojenci na prestajanju kazni zapora dopisujejo, telefonirajo in sprejemajo obiske ter pošiljke.

Primer: Vzdrževanje stikov z otrokom preko manjših daril Kadar ni dejanske ovire, ki bi izhajala iz same narave kazni zapora, se zaprti osebi ne sme oteževati izvajanja stikov otrok s starši, kot so ti določeni s sodno odločbo. To velja tudi za posredne stike, ki potekajo preko pisem in manjših daril. V situaciji, ko je starš na prestajanju kazni zapora, je primerno, da zavod zaprti osebi omogoči nakup darila preko zavodske kantine na način, s katerim se prepreči vnos morebitnih nedovoljenih stvari v zavod, hkrati pa omogoči, da takšna oseba lahko za svojega otroka izbere primerno darilo, torej ne nujno zgolj tisto, za katero bi bilo predhodno ugotovljeno, da ustreza predmetom, ki jih sicer lahko posedujejo zaprte osebe. Pobudnik, ki se je nahajal v zavodu za prestajanje kazni zapora, je imel z odločbo sodišča stike z otrokom urejene na način, da ti potekajo posredno preko pisem in manjših daril. V pobudi Varuhu je navedel, da je v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora (ZPMZ KZ) Celje večkrat zaprosil, da bi mu omogočili namenski izhod, po potrebi v spremstvu pravosodnih policistov, da bi lahko kupil darilo za otroka, a mu to ni bilo omogočeno. V zadevi smo se obrnili na Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS). Ker je ta v odzivu na poizvedbo Varuha navedla, da pobudniku zunajzavodske ugodnosti še niso bile podeljene, smo pobudnika seznanili, da je vložitev prošnje za nakup stvari preko zavodske kantine lahko v dani situaciji ustrezen način, da bi otroku poslal darilo. Glede nakupa stvari, ki jih v prodajalni znotraj zavoda nimajo na zalogi, je URSIKS sicer v odgovoru navedla, da je mogoče individualno naročiti stvari, katerih vnos in posedovanje je v zavodu dovoljeno v skladu s predpisi in hišnim redom (tehnične naprave, pripomočki za telovadbo …). Obsojencem se naj bi tako na podlagi individualne prošnje lahko odobrilo naročilo in nakup drugih izdelkov, ki s pogodbo o opravljanju trgovinske dejavnosti za nakupe zaprtih oseb niso opredeljeni, čene predstavljajo varnostnega tveganja oziroma je njihovo posedovanje obsojencem dovoljeno v skladu z veljavnimi predpisi. Sklicevanje na omenjene varnostne razloge je po mnenju Varuha lahko utemeljeno, kadar gre za vnos predmetov v zavod, vendar smo presodili, da je obravnavana zadeva drugačna. Menili smo, da bi zato, da bi se stiki pobudnika z otrokom lahko izvajali na način, kot so ti določeni s sodno odločbo (preko pisem in manjših daril), bilo prav, da bi pobudniku zavod zagotovil nakup in pošiljanje darila na način, s katerim bi se preprečil vnos morebitnih nedovoljenih stvari v zavod, hkrati pa bi se mu omogočilo, da bi lahko za svojega otroka izbral primerno darilo, torej ne nujno zgolj tisto, za katero bi bilo predhodno ugotovljeno, da ustreza predmetom, ki jih lahko posedujejo zaprte osebe. Potrebno se je zavedati, da darilo tako za darovalca kot obdarjenca nima samo materialne vrednosti, kot tudi, da je stik otroka z zaprtim staršem pomemben zaradi ohranjanja družinskih vezi in zdravega razvoja otroka. To velja tudi za posredne stike, ki potekajo preko pisem in manjših daril. S tem stališčem Varuha smo seznanili tako URSIKS kot ZPMZ KZ Celje, s priporočilom, da zavod v sodelovanju z zunanjim izvajalcem, s katerim ima sklenjeno pogodbo o opravljanju trgovinske dejavnosti za nakupe zaprtih oseb, poišče ustrezno rešitev v nakazani smeri. V dodatnem odgovoru nas je URSIKS seznanila, da je bil pobudniku v zavodu predstavljen predlog, da lahko svojo željo po nakupu predmeta (igrače), ki ni v redni prodaji, izrazi tako, da napiše pisno prošnjo direktorju zavoda, z navedbo oziroma opisom igrače, ki jo želi kupiti ter izjavo, da ima za ta namen zagotovljen ustrezen denarni znesek. Ob premestitvi pobudnika v drug zavod za prestajanje kazni zapora je bil po navedbah URSIKS tudi ta zavod posebej seznanjen z izpostavljeno problematiko. Tako naj bi bil pobudniku tudi v tem zavodu, če bo izrazil željo za nakup oziroma posredovanje darila (igrače) otroku, po predhodnem dogovoru z zavodom omogočen nakup darila (igrače) preko zavodske kantine.  Angažiranost zavoda, ki je sledil predlogu Varuha, smo pozdravili. Menili smo, da je izpostavljena rešitev v dani situaciji ustrezna, zato smo pobudniku predlagali, da jo po potrebi tudi uporabi. 8.2-32/2020.

 

Ohranjanje telefonskih stikov z ožjimi družinskimi člani

Tretji odstavek 75. člena ZIKS-1 ureja začasno splošno prepoved telefonskih klicev obsojencev (z izjemo nekaterih taksativno naštetih primerov). Čeprav zakonodajalec (za razliko od 73. člena ZIKS-1, ki se nanaša na obiske) pri ureditvi omogočanja telefonskih klicev obsojencev ni izhajal iz zahteve, da jim je potrebno v vsakem primeru omogočiti (telefonski) stik z ožjimi družinskimi člani, pa menimo, da bi bilo omogočanje teh klicev tudi sicer (ne le v času prepovedi vseh obiskov v zavodih, kot je bilo to v času razglašene epidemije) vsekakor koristno. Seveda ob upoštevanju izjem (npr. kadar je prepoved sprejeta z namenom zagotavljanja varnosti klicanega, ki je bližnji sorodnik).

Pobudnik je v pismu, ki ga je posredoval Varuhu, izrazili nestrinjanje z odločitvijo direktorja Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora (ZPMZ KZ) Celje, s katero so mu bili prepovedani telefonski klici oseb zunaj zavoda. Zapisal je, da mu ne bi smeli prepovedati telefonskih stikov z družino.

Pobudnika smo seznanili s pritožbeno potjo, ki jo lahko obsojenec uporabi, če se s takšno odločitvijo direktorja zavoda ne strinja, hkrati smo mu tudi sporočili, da bomo v njegovi zadevi opravili poizvedbo pri URSIKS. Čeprav zakonodajalec pri ureditvi omogočanja telefonskih klicev obsojencev ni izhajal iz zahteve, da jim je potrebno v vsakem primeru omogočiti telefonski stik z ožjimi družinskimi člani, smo se za to poizvedbo odločili, ker je v času, ko se je pobudnik obrnil na Varuha, zaradi razglašene epidemije veljala prepoved vseh obiskov v zavodih za prestajanje kazni zapora in prevzgojnem domu. Takšen ukrep je sprejel generalni direktor URSIKS, z namenom preprečitve širjenja in morebitne okužbe z novim koronavirusom. Hkrati z omenjeno prepovedjo vseh obiskov v zavodih je bila sicer zaprtim osebam podana usmeritev, da se v tem času poslužujejo čim več drugih možnosti, ki ohranjajo stik z zunanjim svetom.

Zaradi splošne prepovedi obiskov smo v poizvedbi med drugim predlagali sprejem ukrepov, s katerimi bi se obsojencem, ki so jim bili z odločbo morda prepovedani telefonski klici, omogočilo dostop do komunikacijskih sredstev, vsaj v obsegu ohranjanja stikov z ožjimi družinskimi člani. Seveda ob upoštevanju izjem (npr. kadar je prepoved sprejeta z namenom zagotavljanja varnosti klicanega, ki je bližnji sorodnik).

V odgovoru nas je URSIKS seznanil z razlogi, na podlagi katerih je zavod v primeru pobudnika sprejel odločitev o prepovedi telefonskih klicev oseb zunaj zavoda. URSIKS je ob tem omenil, da je v praksi uporaba prepovedi telefonskih klicev, kot jo določa 75. člen ZIKS-1, redka. Navedel je tudi, da je ZPMZ KZ Celje v času, ko obiski zaradi epidemije koronavirusa obsojencem niso bili omogočeni, pobudniku s pomočjo strokovnih delavcev zavoda omogočil klic domačim enkrat tedensko. Ti klici so mu bili omogočeni ves čas prepovedi telefonskih klicev, tudi po koncu razglašene epidemije koronavirusa, ko so bili obiski v zavodu že dovoljeni.

Poleg dejstva, da je prepoved telefonskih klicev osebam zunaj zavoda v praksi redka, je bilo v konkretnem primeru spodbudno tudi sporočilo URSIKS, da je bil zavod naklonjen omogočanju klicev pobudnika domačim še pred opravo poizvedbe Varuha. Zato v tem primeru nepravilnosti nismo ugotovili. 8.2-28/2020

 

Prošnje za prekinitev prestajanja kazni zapora

Nekaj pobud se je tudi v letu 2020 nanašalo na odločanje o vloženih prošnjah za prekinitev prestajanja kazni zapora. ZIKS-1 v prvi točki prvega odstavka 82. člena določa, da lahko direktor zavoda na prošnjo obsojenca prekine prestajanje kazni zapora zaradi potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje. V eni od obravnavanih zadev smo opozorili, da institut prekinitve kazni ni namenjen omogočanju bolnišničnega zdravljenja. Standard zdravstvene oskrbe oseb na prestajanju kazni zapora ne sme biti nižji od tistega, ki velja za druge bolnike. Pravica do zdravstvenega varstva je ustavnopravne narave, to za zaprte osebe poudarjajo tudi številni mednarodni dokumenti. Oseba, ki je obsojena na kazen zapora, tako ne sme biti prikrajšana za potrebno zdravljenje, saj ji gre isti nivo pravic do zdravstvenega varstva kot vsem ostalim članom naše družbe. Če obsojena oseba potrebuje bolnišnično zdravljenje, ji mora to biti tudi zagotovljeno. Na podlagi 59. člena ZIKS-1 zdravstveno oskrbo v zavodih zagotavljajo zdravstveni domovi, na območju katerih deluje zavod. O napotitvi obsojenca na zdravljenje v ustrezne zdravstvene ustanove zunaj zavoda odloča zdravnik, ki opravlja v zavodu zdravstveno dejavnost. O tem obvesti direktorja zavoda, ki upoštevajoč določbe Pravilnika o izvrševanju kazni zapora odredi ukrepe za preprečitev bega obsojenca.

Zakon sicer ne določa roka, v katerem mora direktor zavoda odločiti o takšni prošnji obsojenca, vendar je v šestem odstavku navedenega člena ZIKS-1 določen kratek (tridnevni) rok, v katerem mora generalni direktor URSIKS odločiti o pritožbi zoper izdano odločbo direktorja zavoda v takšni zadevi. Kratek rok, ki ga je zakonodajalec postavil za odločanje o pritožbi zoper odločitev direktorja zavoda v postopku odločanja o prekinitvi kazni zapora iz zdravstvenih razlogov, poudarja nujnost hitrega odločanja o tovrstnih prošnjah tudi na prvi stopnji. Tudi zakon, ki ureja upravni postopek (ZUP) in ki skladno z določbami ZIKS-1 velja tudi v postopku odločanja o pravicah in dolžnosti obsojencev po tem zakonu, v 222. členu določa, da mora pristojni organ odločbo izdati in vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka; če je pred odločitvijo potreben poseben ugotovitveni postopek, pa najpozneje v dveh mesecih.

 

Primer: Dolgotrajno odločanje o prošnji obsojenca za prekinitev prestajanja kazni zapora Če od prejema popolne vloge obsojenca za prekinitev prestajanja kazni zapora zaradi zdravljenja do odločitve direktorja zavoda za prestajanje kazni zapora mine deset dni manj kot štiri mesece, to po mnenju Varuha ne govori v prid hitrosti, ki je nujna posebej ob obravnavanju tovrstnih vlog. Pobudnik, obsojenec na prestajanju kazni zapora, je po preteku dveh mesecev od vložitve prošnje za prekinitev prestajanja kazni zapora zaradi zdravljenja za pomoč zaprosil Varuha. Brez odlašanja smo opravili poizvedbo pri URSIKS, ki je skoraj mesec dni po prejemu poizvedbe sporočila, da o prošnji pobudnika še ni bilo odločeno, saj je ZPKZ Maribor skladno z določbo šestega odstavka 82. člena ZIKS-1 zaprosil za mnenje Posebno zdravniško komisijo, glede koriščenja pravice obsojenca do zdraviliškega zdravljenja pa je zaprosil za mnenje ZZZ Slovenije Območno enoto Maribor. Obsojenci so namreč na podlagi 58. člena ZIKS-1 med prestajanjem kazni zapora obvezno zavarovani po splošnih predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in imajo po teh predpisih tudi pravico do zdravstvenih storitev, razen nekaterih pravic, med katerimi je pravica do zdraviliškega zdravljenja. Obsojenec je tako lahko deležen zdraviliškega zdravljenja po predpisih ZZVZZ le v primeru prekinitve prestajanja zaporne kazni, ko je zavarovan po predpisih ZZVZZ in ne ZIKS-1. URSIKS je še sporočil, da je ZPKZ Maribor za omenjeno mnenje ZZZ Slovenije Območno enoto Maribor zaprosil (šele) po preteku skoraj treh mesecev od prejema prošnje obsojenca, Območna enota Maribor pa je prošnjo ZPKZ Maribor odstopila v pristojno reševanje ZZZ Slovenije, ta pa je kmalu odgovorila na vsa vprašanja ZPKZ Maribor. Nazadnje je URSIKS v odgovoru na poizvedbo Varuha zagotovila, da bo o prošnji obsojenca kmalu odločeno. V ponovni poizvedbi smo URSIKS zaprosili za presojo (ne)upravičenosti dolgotrajnega odločanja o prošnji obsojenca, zahtevali pa smo tudi kopijo odločitve ZPKZ Maribor o vloženi prošnji za prekinitev prestajanja kazni zapora. URSIKS je sporočila, da je bilo obdobje obravnavanja prošnje obsojenca zagotovo nerazumno dolgo, vendar je bilo to v konkretnem primeru posledica vseh že omenjenih okoliščin (pridobivanja odgovorov pristojnih organov). Ob tem je zagotovila, da bo vse zavode za prestajanje kazni zapora ponovno opozorila na prednostno obravnavanje prošenj obsojencev za prekinitev prestajanja kazni zapora, sploh kadar gre za zdravstvene razloge. URSIKS je sporočila tudi, da je ZPKZ Maribor prošnji pobudnika ugodil. V primeru pobudnika je od prejema popolne vloge za prekinitev prestajanja kazni zapora zaradi zdravljenja do odločitve direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor (ZPKZ Maribor) minilo deset dni manj kot štiri mesece. Zato se je Varuh lahko z mnenjem URSIKS strinjal le delno. ZPKZ Maribor bi lahko namreč vse za odločitev potrebne informacije pridobil hitreje – že ob prejemu prošnje pobudnika bi namreč moral upoštevati ureditev zdraviliškega zdravljenja obsojencev, a je odgovore v zvezi s tem na ZZZ Slovenije naslovil po skoraj treh mesecih od prejema prošnje pobudnika. Ker pa Območna enota ZZZ Slovenije ni pristojna za dajanje tovrstnih mnenj, je pridobitev pojasnil ZZZ Slovenije trajala še dlje. Prav tako bi tudi Posebna zdravniška komisija lahko ZPKZ Maribor odgovorila hitreje, če bi ZPKZ Maribor popolno zdravniško dokumentacijo posredoval že ob zaprosilu. Časovne okoliščine obravnavanja prošnje pobudnika po mnenju Varuha zato ne govorijo v prid hitrosti, ki je posebej ob obravnavanju tovrstnih prošenj nujna, poleg tega pa je bil pri odločitvi o predmetni prošnji pobudnika krepko prekoračen tudi rok iz 222. člena ZUP. Varuh je zato pobudo ocenil kot utemeljeno, URSIKS pa predlagal, da po potrebi sprejme dodatne ukrepe za odločanje brez nepotrebnega odlašanja o teh vlogah obsojencev. 8.2-41/2019.

 

Priporočilo št. 37: Varuh Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij priporoča, da sprejme dodatne potrebne ukrepe za odločanje brez nepotrebnega odlašanja o prošnjah za prekinitev prestajanja kazni zapora iz zdravstvenih razlogov.

 

Znova o problematiki pogojnih odpustov

Varuh je že v letu 2019 obravnaval kritike obsojencev glede odločanja Komisije za pogojni odpust (Komisija) pri MP. Obsojenci naj bi namreč opažali močno upadel odstotek ugodno rešenih prošenj za pogojni odpust tudi v primerih podpornega predloga zavoda. To problematiko je Varuh predstavil v Letnem poročilu Varuha za leto 2019 v poglavju »2.14.3 Nova priporočila in dejavnosti Varuha«, podpoglavju »2.14.3.2 Priporniki in obsojenci« z naslovom: »Pogojni odpust (le) pri obsojencih z višjim deležem prestane kazni zapora?«

V letu 2020 pa se je na Varuha obrnila nepodpisana skupina zaposlenih v slovenskih zaporih, v kateri naj bi bili vodje oddelkov, strokovni delavci, sociologi in pedagogi, ki sicer pripravljajo poročila zavoda in podajajo mnenja o dodelitvi pogojnega odpusta. Izrazili so skrb, da komisija za pogojni odpust ta mnenja pri svojem odločanju vse manj upošteva. Pod novim vodstvom Komisije naj bi se meja predčasnega odpusta dvignila za vsaj 20 %. Tako naj bi bil v prejšnji sestavi komisije obsojencem dovoljen pogojni odpust pri 55 do 60 % prestane kazni, sedaj pa ga do 75 % prestane kazni obsojenci niti ne morejo pričakovati, Komisija pa naj bi napovedovala zvišanje meje odobritve pogojnih odpustov na 80 % prestane kazni, ne glede na sicer z zakonom določen objektivni pogoj pogojnega odpusta v 88. členu KZ-1.

Komisija je na poizvedbo Varuha odgovorila, da o pogojnem odpusta odloča skladno z zakonskimi predpisi. Kazenski zakonik (KZ-1) v 88. členu določa, da sme biti obsojenec praviloma pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora po polovici prestane kazni, če do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Posebni formalni pogoji pa so določeni za obsojence, ki jim je sodišče izreklo kazen nad petnajst let zapora, in obsojence, ki jim je sodišče izreklo kazen dosmrtnega zapora. Izjemoma sme biti pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni, če je izpolnjen pogoj iz petega odstavka tega člena in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Poleg formalnega pogoja mora obsojenec izpolnjevati tudi materialni pogoj iz petega odstavka omenjenega člena, ki določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se tako upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev obsojenca v življenje na prostosti.

Da lahko Komisija presodi, ali obsojenec izpolnjuje omenjene materialne pogoje za ugodno rešitev njegove prošnje, pripravi ZPKZ k vsaki obravnavani vlogi poročilo, v katerem opredeli razloge in poda oceno o ponovitveni nevarnosti obsojenca, poda pa tudi predlog rešitve prošnje za pogojni odpust. Komisija pri svojem odločanju ni vezana na predlog zavoda, temveč je pri odločanju o tem, ali se obsojeni pogojno odpusti, samostojna, v okviru zakonskih pogojev. Ob tem je treba upoštevati, da pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri odločanju o pogojnem odpustu je poleg izpolnjevanja formalnega pogoja najpomembnejša presoja, da obsojenec ni ponovitveno nevaren, kar pomeni, da se vsak primer presoja individualno. Nezadovoljstvo z odločitvijo Komisije lahko obsojenec uveljavlja s tožbo v upravnem sporu. Kot je sporočila Komisija, Upravno sodišče Republike Slovenije v zelo redkih primerih ne pritrdi odločitvi Komisije, kar potrjuje visoko stopnjo pravilnosti in zakonitosti njenega odločanja.

Po podatkih MP je Komisija v letu 2020 obravnavala 834 zadev, od teh je bilo 21 % ugodno rešenih, 59 % je bilo zavrnjenih in 20 % zavrženih. Na podlagi poizvedbe Varuha je Komisija pripravila tudi statistiko glede sledenja pozitivnim predlogom zavodov za prestajanje kazni zapora. Ta je pokazala, da so odstotki sledenja predlogom zavoda precej raznoliki, kar je, kot je pojasnila Komisija, posledica individualnega odločanja. Po presoji Komisije pa ni mogoče zaključiti, da komisija ne upošteva več predlogov zavodov pri pogojnem odpustu.

Kot je sporočila Komisija, njena sestava (predsednik, njegov namestnik in člani komisije ter njihovi namestniki, ki jih imenuje minister, pristojen za pravosodje, izmed vrhovnih oziroma višjih sodnikov, vrhovnih oziroma višjih državnih tožilcev in delavcev ministrstva, pristojnega za pravosodje) v zadnjih letih, razen razrešitve posameznih članov in njihovih namestnikov zaradi upokojitve) ni doživela večjih sprememb. Jeseni 2020 je komisija sicer dobila novega predsednika, ki je pred tem nekaj let opravljal funkcijo namestnika predsednice Komisije, in novo namestnico Komisije. Člani in namestniki članov so se s predsednico Komisije in njenim namestnikom nazadnje zbrali na posvetu 8. 11. 2019 in razpravljali tudi o vprašanju morebitne neenotne prakse Komisije. Ponovno srečanje članov Komisije je bilo načrtovano tudi v letu 2020, vendar do njega, glede na okoliščine, povezane z epidemijo, ni prišlo. Naslednji posvet njenih članov bo po sporočilu MP sklican po umiritvi epidemioloških razmer v državi, saj videokonferenca ni bila prepoznana kot primerna oblika izvedbe tovrstnega posveta.

Varuh pritrjuje pojasnilom Komisije, da je odločanje o prošnjah za pogojni odpust individualno in da morajo biti v vsakem posameznem primeru izpolnjeni poleg formalnih tudi vsebinski pogoji za pogojni odpust. Komisija je pri odločanju zavezana upoštevati podatke, ki jih prejeme v poročilu ZPKZ, ne pa tudi njegovega predloga odločitve. Tako je odstopanje med pozitivnimi (in negativnimi) predlogi zavodov ter končno odločitvijo Komisije lahko razumljivo. Pravilnost posamezne odločitve Komisije pa je mogoče preveriti le s tožbo v upravnem sporu. Za spodbudno pa štejemo sporočilo, da se bodo člani Komisije sestali na osebnem srečanju takoj po izboljšanju epidemiološke slike, predvidoma še spomladi 2021. Takšna srečanja Varuh tudi spodbuja, kot smo zapisali v že omenjenem poglavju letnega poročila 2019.

2.14.3.3 Enota za forenzično psihiatrijo

Vprašanje časovnih omejitev izvrševanja varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja

MP je za 29. 6. 2020 sklicalo sestanek, na katerem bi opravili strokovno razpravo o morebitni potrebni določitvi ustreznejšega daljšega trajanja obravnavanega varnostnega ukrepa, tudi v luči prihodnje potrebne ureditve dolgotrajne oskrbe neozdravljivih oseb s psihiatričnimi težavami. Vendar se je poleg nas tega sestanka udeležila le predstavnica tožilstva. Zaradi neodzivnosti pristojnih, zlasti pa zaradi pomanjkljivega medresorskega sodelovanja pri iskanju najboljših rešitev na obravnavanem področju v naši državi, smo zaskrbljeni. Pri iskanju odgovorov na zastavljena vprašanja se nam kot ključno zdi tudi sodelovanje medicinske stroke. Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja (tudi, če se ta izvršuje na prostosti) je namreč predvsem kurativni ukrep, katerega bistvena vsebina je v medicinskem obravnavanju storilca. Njegov namen je, da se odpravi storilčevo nevarnost, da bi zaradi svojega zdravstvenega stanja še ponovil kaznivo dejanje. Zato menimo, da mora biti njegovo trajanje utemeljeno z njegovim namenom, ki je v odpravi storilčeve nevarnosti, da bo ponovil kaznivo dejanje. V našem pravnem sistemu je bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu sprva časovno neomejen z utemeljitvijo, da ni mogoče vnaprej določiti, koliko časa bo potrebno zdravljenje in kdaj bo prenehala storilčeva nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Pozneje je bilo trajanje tega varnostnega ukrepa za neprištevnega storilca kaznivega dejanja omejeno na 10 let in nato na sedanjih 5 let s sklicevanjem na dosežene premike v načinu in dobi psihiatričnega zdravljenja, ki naj bi bila zaradi novih zdravil oziroma zaradi novih metod bistveno krajša, pri čemer se je kot bolj pomembna poudarjala periodična kontrola, kot pa končna časovna omejitev. Skrajšanje najdaljšega trajanja tega ukrepa iz desetih na pet let je bilo utemeljeno tudi na ugotovitvi, da je skrajšan tudi čas za oceno, da v posameznih primerih, glede na stanje medicinske znanosti, ozdravljenja ni pričakovati. Če do preteka te dobe ne pride do odprave bolezni ali izboljšanja, ki omogoča zaradi socialnih stikov in delovne rehabilitacije načeloma uspešnejše zdravljenje na prostosti, pa je lahko v nadaljevanju izrečen ustrezen ukrep po zakonu, ki ureja duševno zdravje. Morebitno spreminjanje trajanja obeh ukrepov mora biti zato po našem mnenju utemeljeno s stališči psihiatrične stroke, še bolj pa je pri tem odločilno kako je (tudi dejansko) poskrbljeno za specializirano nadaljnjo obravnavo oseb (če je ta še potrebna), pri katerih je najdaljše možno trajanje ukrepa (če bo ta sploh časovno omejen) poteklo. Prav na tem področju pa ugotavljamo veliko težav, zato je seveda nujno, da to področje država uredi skladno z zahtevami 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in pri tem ne spregleda tudi pozitivne obveznosti po 2. in 3. členu te konvencije glede varovanja javnosti pred nevarnimi posamezniki.

Oba ukrepa pomenita poseg v ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode in prostovoljnega zdravljenja. Z zakonsko predpisanim nadzorom se zato mora preprečevati, da bi se pod videzom zdravstvenih ukrepov uporabljala sankcija represivne narave. Kot kaže sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice glede uporabe 5. člena EKČP, mora biti tudi v teh primerih zagotovljeno sodno varstvo pred arbitrarnostjo in nesorazmernostjo, sam časovni interval za periodično odločanje sodišča, ali je ukrep še potreben pa je po našem mnenju odvisen tudi od njegovega (najdaljšega) možnega trajanja in cilja, ki ga zasleduje, pa tudi od tega, ali gre za periodično odločanje sodišča po uradni dolžnosti ali pa ima možnost (in če, kako pogosto) sprožiti to odločanje tudi kdo drug (npr. oseba sama).

 

Ureditev izvajanja neurgentnih zobozdravstvenih storitev oseb, ki jim je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu

Varuh je bil seznanjen, da se je Oddelek za psihiatrijo UKC Maribor obrnil na MZ glede večletnih težav pri izvajanju neurgentnih zobozdravstvenih storitev v Enoti za forenzično psihiatrijo – Enota (glede urgentnih stanj te vrste problemov naj ne bi bilo, saj jih izvaja Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor – ZD Maribor) za paciente z varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (varnostni ukrep), ki so hospitalizirani na Enoti. Ti zaradi zavarovalne podlage ne morejo biti obravnavani pri izbranih zobozdravnikih (zaradi zavarovalne podlage pacientov ti ne dobijo plačila za opravljeno storitev in zato odklanjajo te paciente – tiste, ki imajo izhode v domače okolje in bi sami lahko obiskali svojega izbranega zobozdravnika), ZD Maribor pa jih kot neurgentne ne obravnava v zobozdravstveni ambulanti, ki dela v okviru ZPKZ Maribor z razlago, da nimajo sklenjene pogodbe z ZZZS v takšni kvoti pacientov, ampak samo za pripornike/zapornike iz ZPKZ. K spremembi pogodbe oziroma k povečanju kvote pa se ne pristopi.

Ker smo presodili, da gre za širše vprašanje, ki je pomembno za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost v naši državi, smo se obrnili na MZ za informacije o ugotovitvah in morebitnih ukrepih glede te problematike.

To je potrdilo, da je bilo obveščeno o težavah, ki jih ima Enota, ker v ZD Maribor ne želijo izvajati neurgentnih zobozdravstvenih storitev za njihove paciente. Ministrstvo je zato v skladu s predlogom ZD Maribor v Splošnem dogovoru za pogodbeno leto 2020 podprlo dodaten obseg programa za izvajanje neurgentnih zobozdravstvenih storitev oseb, ki jim je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Ker ZD Maribor že izvaja tovrstne storitve za zapornike in pripornike v okviru svoje ambulante v ZPKZ Maribor, je Ministrstvo za zdravje podprlo njihov predlog, da bi na tej lokaciji izvajali tudi neurgentne zobozdravstvene storitve za osebe, ki jim je bil izrečen varnostni ukrep.

S tem predlogom pa se ni strinjala URSIKS. Opozorila je, da je bila odločitev Ministrstva za zdravje sprejeta brez predhodnega usklajevanja in da posega v zakonsko izvrševanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, kakor tudi v izvrševanje kazenske sankcije zapora. URSIKS je tudi opozorila, da osebe, ki jim je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu, ne morejo vstopati v zavod za prestajanje kazni zapora zaradi izvajanja zobozdravstvenih storitev.

Varuh je v posredovanju pri MP in MZ opozoril, da standard zdravstvene oskrbe (sem spadajo tudi zobozdravstvene storitve) oseb z izrečenim varnostnim ukrepom v času njegovega izvajanja ne sme biti nižji od tistega, ki velja za druge bolnike. Pravica do zdravstvenega varstva je ustavnopravne narave, to za zaprte osebe (med katere gre šteti tudi osebe z izrečenim zavodskim varnostnim ukrepom) poudarjajo tudi številni mednarodni dokumenti. Zato smo pozdravili ureditev te problematike v Splošnem dogovoru za pogodbeno leto 2020, hkrati pa je Varuh apeliral, da se nastali zaplet glede vprašanja, kje naj se opravlja izvajanje neurgentnih zobozdravstvenih storitev oseb, ki jim je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, čim prej reši v dogovoru z vsemi deležniki. Pripomnili smo tudi, da so sicer po določbah ZIKS-1 (člen 10) varovane osebe tudi osebe, ki jim je izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

V odzivu na naš apel je tudi MP pozdravilo ureditev problematike zagotavljanja neurgentnih zobozdravstvenih storitev za osebe z izrečenim varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu v Splošnem dogovoru za leto 2020. Pojasnilo je, da je URSIKS nemudoma po prejemu obvestila o odločitvi Ministrstva za zdravje o izvajanju zobozdravstvenih storitev v ZPKZ Maribor konstruktivno pristopila k reševanju nastalega zapleta. Posledično je bil sprejet dogovor, da se bodo neurgentne zobozdravstvene storitve za osebe z izrečenim varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu izvajale na lokaciji ZD Maribor. Prav tako je tudi MZ v svojem odzivu potrdilo spremembo lokacije izvajanja neurgentnih zobozdravstvenih storitev za paciente z izrečenim varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja in varovanja v zdravstvenem zavodu. Sporočilo je, da je bilo iz Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije obveščeno, da so dosegli dogovor z izvajalci zdravstvenih storitev, da bodo osebam z izrečenim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja in varovanja v zdravstvenem zavodu zagotavljali zobozdravstveno oskrbo v prostorih ZD Maribor.

Sprejetje dogovora smo pozdravili, saj bo tako tudi tem osebam v polni meri zagotovljena pravica do zdravstvenega varstva.

 

2.14.3.4 Osebe z omejitvami gibanja v psihiatričnih bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih

Jara kača spreminjanja in dopolnjevanja ZDZdr

ZDZdr je bil sprejet po dolgotrajnih prizadevanjih (tudi) Varuha leta 2008. Čeprav je zakon dokaj celovito uredil posamezna vprašanja obravnave oseb z motnjami v duševnem zdravju, pa so se ob njegovi uporabi v praksi pokazale določene pomanjkljivosti. Še več. V postopku za oceno ustavnosti ZDZdr je tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v letih 2015 in 2019 sprejelo dve odločitvi. S prvo je na zahtevo Varuha razveljavilo tretji stavek drugega odstavka in tretji stavek tretjega odstavka 74. člena ZDZdr z odloženim rokom enega leta po objavi svoje odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-294/12 z dne 10. 6. 2015, Uradni list RS, št. 46/15 z dne 26. 6. 2015). V drugi odločitvi pa je ugotovilo protiustavnosti ZDZdr ter kršitev pritožnikovih pravic iz prvega in drugega odstavka 19. člena ter prvega odstavka 21. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-477/18-19, Up-93/18-37 z dne 23. 5. 2019, v nadaljevanju tudi kot: zadnja ustavna odločba, Uradni list RS, št. 44/19 z dne 5. 7. 2019) in Državnemu zboru naložilo odpravo neustavnosti v roku devetih mesecev po objavi. Oba roka sta torej že potekla, do potrebnih sprememb in dopolnitev ZDZdr pa v letu 2020 še ni prišlo.

Varuh je že od začetka uporabe ZDZdr priporočal njegovo celovito strokovno spremljanje in analiziranje izvajanja ter na podlagi teh ugotovitev pripravo potrebnih sprememb in dopolnitev, ki bodo zagotavljale visoko raven spoštovanja temeljnih pravic oseb med zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ali obravnavo v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda. Ravno tako je ob ugotovljenih pomanjkljivostih opozarjal na potrebo po spremembah ZDZdr in spoštovanju rokov, ki jih je postavilo ustavno sodišče za odpravo neustavnosti določb ZDZdr. V preteklosti je večkrat prejel zagotovila, da se spremembe in dopolnitve zakona pripravljajo, navedeni so bili roki, v katerih naj bi bila pripravljena novela zakona in posredovana v javno obravnavo, a dana zagotovila niso bila izpolnjena. Za pripravo novele zakona je bila oblikovana tudi posebna delovna skupina, ki je s svojim delom zaključila že konec leta 2019 in usklajeni predlog novega zakona posredovala MZ. Ministrstvo je po medresorskem usklajevanju predlog ZDZdr-1 posredovalo v javno obravnavo 30. 10. 2020. Pripravo predloga zakona smo pozdravili, čeprav se ugotovljene ustavne neskladnosti ZDZdr s strani ustavnega sodišča in druge pomanjkljivosti zakona odpravljajo z veliko zamudo. Veseli nas tudi, da sta predstavnika Varuha lahko (kot zunanja člana) sodelovala v delovni skupini, ki je pripravila predlog zakona. Tako smo veliko naših pripomb in predlogov posredovali že v fazi priprave besedila predloga zakona. Po temeljiti preučitvi besedila predloga zakona v javni razpravi pa smo MZ posredovali še nekatere dodatne pripombe z namenom, da se jih upošteva v nadaljnjem postopku priprave zakona, da bodo sprejete res najboljše zakonske rešitve. Predlog zakona v javni obravnavi smo sicer ponovno preučili zlasti z vidika dosedanje obravnave pobud pri Varuhu in priporočil, ki jih je v svojih poročilih podal DPM, ki bi morda terjala spremembe in dopolnitve obstoječe zakonske ureditve. Ob tem dopuščamo tudi možnost, da se bomo do predlaganih zakonskih rešitev v prihodnje še opredeljevali, če bo to terjala obravnava posameznih pobud pri Varuhu oziroma ugotovitev ob obiskih DPM.

Pripominjamo, da je zaveza države, to je MDDSZ, pod okrilje katerega sodijo socialnovarstveni zavodi, da zagotovi ustrezne prostorske zmogljivosti v socialnovarstvenih zavodih in dovolj osebja, ki bo lahko zagotavljalo ustrezne socialnovarstvene storitve, izhajajoč pri tem iz ustavnih jamstev 19. in 21. člena Ustave Republike Slovenije. Vladi Republike Slovenije je bilo v 3. točki izreka zadnje ustavne odločbe naloženo takojšnje ukrepanje. Brez nepotrebnega odlašanja bi morala sprejeti nujne organizacijske ukrepe, s katerimi bi zagotovila ustrezne prostorske zmogljivosti, ki bodo v okviru stvarnih možnosti omogočale tako varstvenemu kot terapevtskemu cilju ustrezne pogoje izvrševanja ukrepa. Bistvenega napredka na tem področju pri Varuhu žal še ne ugotavljamo. Nismo tudi prepričani, če predlog zakona povsem sledi zahtevam zadnje ustavne odločbe (tudi zaradi pomanjkljivega sodelovanja predstavnikov MDDSZ v delovni skupini, ki je pripravljala predlog zakona). Predlog zakona je po naši presoji pomanjkljiv tudi zato, ker ne daje odgovora na vprašanje, kako naj sodišče ravna v primerih, ko socialnovarstveni zavod (ali celo več njih oziroma vsi) ugovarja sprejemu osebe zaradi nezadostnih prostorskih in kadrovskih kapacitet. Iz zadnje ustavne odločbe namreč jasno izhaja, da bi zakon moral določiti in opredeliti pogoje pridržanja, da odpade dvom o ustreznosti ustanove, ki bo ukrep odvzema prostosti izvršila, upoštevajoč ustavne in konvencijske zahteve glede pridržanja oseb z duševno motnjo pa bi sodišče pred določitvijo konkretne ustanove, ki bo ukrep izvršila, moralo imeti možnost tudi presoditi ustreznost te ustanove z vidika skrbi za zagotavljanje varnosti v okolju varovanega oddelka ter z vidika uresničevanja terapevtskega cilja ukrepa v izvršitveni fazi.

V zvezi s problematiko, ki se pojavlja pri izvajanju zdravljenja v nadzorovani obravnavi, pa smo ponovno opozorili tudi na zaključke oziroma sklepe, ki so bili sprejeti na Dnevih duševnega zdravja iz leta 2018. Ti so bili namreč namenjeni prav težavam in izzivom izvajanja nadzorovane obravnave in obravnave v skupnosti. Med drugim so bile izpostavljene tudi težave zaradi pomanjkljive ureditve standardov in normativov za izvajanje nadzorovane obravnave ter načina organiziranja koordinatorjev v ZDZdr.

Priporočilo št. 38: Varuh priporoča, da Ministrstvo za zdravje pri pripravi novega ZDZdr-1 upošteva vse strokovno utemeljene pripombe, ki jih je prejelo v postopku javne obravnave predloga zakona in medresorskega usklajevanja, da bi se čim prej opravil nadaljnji zakonodajni postopek.

 

Težave v komunikaciji med bolnišnico in sodiščem

Postopek sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ureja ZDZdr. Ta v 58. členu določa, da sprejemni zdravnik, ki ugotovi, da so podani razlogi za zadržanje iz 53. člena omenjenega zakona, osebo zadrži na zdravljenju, o zadržanju pa v štirih urah pisno obvesti direktorja psihiatrične bolnišnice. Direktor psihiatrične bolnišnice mora o zadržanju takoj obvestiti pristojno sodišče. DPM je ob svojem obisku Psihiatrične bolnišnice Begunje (Bolnišnica) ugotovil, da direktor te svoje obveznosti predvsem ob koncu tedna ne more (pravočasno) izpolniti, saj med bolnišnico in pristojnim sodiščem ni vzpostavljena varna povezava, ki bi omogočala takojšnje (npr. elektronsko) obvestilo o zadržanju pacienta na oddelku pod posebnim nadzorom.

Ob prizadevanjih Bolnišnice za pošiljanje obvestil po elektronski poti, torej skladno z določili ZDZdr pravočasno, jo je Okrajno sodišče v Radovljici napotilo na Okrožno sodišče v Kranju, ki naj bi skrbelo za informacijsko podporo okrajnim sodiščem. Bolnišnica je ponudila varni elektronski naslov, vendar omenjeno sodišče tega ni sprejelo, pojasnilo naj bi, »da takšno obveščanje ni možno in da se drugačno pošiljanje sporočil kot z običajno pošto ne da urediti.«

DPM je s svojimi ugotovitvami seznanil Okrožno sodišče v Kranju in ga zaprosil za pojasnilo o razlogih, da elektronska komunikacija z Bolnišnico ni možna. Ob tem je DPM z dopisom seznanili tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, saj smo menili, da je njegov Center za informatiko lahko pravi naslov za iskanje ustrezne rešitve, ki bi omogočila hitro in varno komunikacijo med (psihiatričnimi) bolnišnicami in pristojnimi sodišči.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je na podlagi prejetega dopisa in poročila DPM obrnilo na Okrožno sodišče v Kranju s pojasnilom, da je Okrajno sodišče v Ljubljani na Center za informatiko že leta 2011 ob sprejetju ZDZdr in na podlagi odločbe Informacijskega pooblaščenca Republike Slovenije (IP 0612-127/2009/4), s katero je bila prepovedana uporaba telefaksa za prenos dokumentov z osebnimi podatki, naslovilo prošnjo za ureditev varnega prenosa podatkov med njimi in Psihiatrično bolnišnico Polje (danes Univerzitetna psihiatrična klinika v Ljubljani). Center za informatiko je varno izmenjavo podatkov izvedel z namestitvijo dodatka za kriptiranje k obstoječi programski opremi za elektronsko pošto (Thunderbird) na sodišču ter izdelavo in izmenjavo javnih in zasebnih ključev (PKI) med obema udeležencema izmenjave. Ta rešitev je v uporabi še danes. Vrhovno sodišče je poudarilo, da o težavah elektronske izmenjave med Okrajnim sodiščem v Radovljici in Bolnišnico to sodišče oziroma Center za informatiko nista bila obveščena. Vrhovno sodišče je v dopisu Okrožnemu sodišču v Kranju tudi predlagalo, da se lahko, če potrebuje kakršnokoli pomoč v zvezi z namestitvijo ustreznih dodatkov, obrne neposredno na Center za informatiko.

Okrožno sodišče v Kranju nam je svoj odgovor posredovalo po prejemu navedenega dopisa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in dodatni urgenci DPM. V odgovoru je navedlo, da je pozorno proučilo poročilo DPM in se še dodatno seznanilo z dejanskimi okoliščinami izmenjave informacij med Bolnišnico in Okrajnim sodiščem v Radovljici ter v tej zvezi navezalo stik tudi s Centrom za informatiko Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Okrožno sodišče v Kranju je pritrdilo ugotovitvi DPM, da kljub prizadevanjem za uresničevanje zakonskih pravic udeležencev nepravdnih postopkov, med Okrajnim sodiščem v Radovljici in Bolnišnico še ni bila vzpostavljena varna elektronska povezava za medsebojno obveščanje o osebah, sprejetih na zdravljenje brez njihove privolitve. Poudarilo je, da do prejema dopisa Centra za informatiko Okrožno sodišče v Kranju ni bilo niti seznanjeno z možnostjo „kriptiranja“ elektronskih povezav, zato so stopili v stik s Centrom za informatiko Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in zaprosili za pomoč pri čimprejšnji vzpostavitvi potrebnih tehničnih pogojev in namestitvi ustrezne programske opreme, ki bo omogočila varen prenos podatkov med Bolnišnico in Okrajnim sodiščem v Radovljici.

Okrožno sodišče v Kranju nas je naknadno obvestilo, da je ob pomoči Centra za informatiko Vrhovnega sodišča na strani sodišča vzpostavilo kriptirano povezavo z Bolnišnico, vendar pa zaradi težav na telekomunikacijskem omrežju na strani Bolnišnice ta ob koncu leta 2020 žal še ni delovala. 12.2 – 39/2020.

Zastopniki pravic oseb na področju duševnega zdravja

Pri obravnavi oseb z duševnimi motnjami ali bolezni je vloga zastopnikov pravic oseb na področju duševnega zdravja nepogrešljiva. Ti namreč lahko osebo primerno seznanijo z vsebino pravic ter načini in možnostmi njihovega uveljavljanja, dajejo usmeritve za uveljavljanje pravic in predlagajo možne rešitve, svetujejo osebi glede uveljavljanja pravic in si prizadevajo za spoštovanje teh pravic.

Varuh je v začetku leta 2020 v vednost prejel pismo enega izmed zastopnikov, ki je bilo naslovljeno na takratno ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ker je po vsebini šlo za zaprosilo za organizacijo sestanka z zastopniki, na katerem bi se ti radi pogovorili o pogojih in možnostih njihovega prihodnjega dela, smo se obrnili na MDDSZ in zaprosili za informacije o tem, kako je bilo to pisanje obravnavano, zlasti pa nas je zanimalo, kdaj bo opravljen sestanek z zastopniki in kakšni bodo sprejeti zaključki. MDDSZ je sporočilo, da si v zvezi s problematiko pogojev in možnostih delovanja zastopnikov pravic oseb na področju duševnega zdravja prizadeva tako z iskanjem ustreznih rešitev kot tudi z organizacijo sestanka z zastopniki pravic oseb na področju duševnega zdravja. Ta je bil izveden v septembru 2020, sestanka pa se je udeležilo sedem (od osmih aktivnih) zastopnikov in predstavnici ministrstva. V okviru sestanka so bile obravnavane izpostavljene vsebine, ki jih je na ministrstvo v imenu zastopnikov posredoval eden izmed zastopnikov, sprejeto pa je bilo tudi več sklepov oziroma zaključkov. Sklenjeno je bilo, da bo ministrstvo skušalo zagotoviti tisk dodatnih zloženk v najkrajšem možnem času (tisk zloženk se načrtuje v začetku leta 2021). Nadalje je bilo dogovorjeno, da se ponovno vzpostavi kontinuirano sodelovanje zastopnikov in predstavnikov ministrstva. Preveri se tudi možnost organiziranja supervizije za zastopnike v letu 2021.

Glede ureditve nagrajevanja dela zastopnikov in izplačil je bilo ugotovljeno, da to vsebino ureja Pravilnik o opravljanju izpita ter izbiri in vlogi zastopnika pravic oseb na področju duševnega zdravja (Uradni list RS, št. 49/09 in 31/13), zato so morebitne spremembe nagrajevanj in izplačil vezane na spremembe pravilnika, ki se načrtuje po sprejetju predloga ZDZdr. Zastopniki so bili povabljeni, da pripravijo in na ministrstvo posredujejo predlog nagrajevanj. Na ministrstvu so pridobili tudi informacije glede nabave novih mobilnih telefonov in potrebne opreme za delo zastopnikov, vendar pa je treba še dodatno raziskati možnosti za uveljavljanje stroškov telefona za zastopnike z nekaterimi notranjimi službami na ministrstvu. MDDSZ je napovedalo, da bo z možnostmi zastopnike seznanilo na prvem skupnem srečanju, ki bo potekalo predvidoma v mesecu februarju 2021.

Na ministrstvu si prizadevajo tudi, da se v letu 2021 zagotovi evalvacija dela zastopnikov. V ta namen ministrstvo preverja možnosti zunanje in notranje evalvacije. Ministrstvo bo v letu 2021 pristopilo k organiziranju dodatnih izobraževanj v okviru rednih izobraževanj, ki jih na podlagi vsakoletne pogodbe za ministrstvo organizira Socialna zbornica Slovenje. V letu 2021 se načrtuje organizacija srečanja zastopnikov z odvetniki, ki sodelujejo na narokih, ki potekajo v nepravdnih zadevah, v primeru predloga za namestitev osebe brez privolitve po ZDZdr ter z zastopnikom pacientovih pravic. V letu 2019 pa je bilo že izvedeno usposabljanje novih zastopnikov.

Z namenom širitve mreže zastopnikov bo ministrstvo predvidoma februarja 2021 objavilo javni poziv. Zastopnikom je bilo pojasnjeno tudi, da ministrstvo pripravlja pripombe na predlog ZDZdr-1, ki ga je pripravila delovna skupina, imenovana pri MZ (še pred javno razpravo v okviru predhodnega usklajevanja). Predstavljen je bil predlog dopolnitve predloga zakona v delu, ki se nanaša na zastopnike, in sicer da bi v primerih namestitev oseb brez privolitve na podlagi sklepa sodišča v oddelek pod posebnim nadzorom v psihiatrični bolnišnici ali varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, izvajalec o tem obvestil zastopnika pravic oseb na področju duševnega zdravja. Predstavljeni predlog je bil s strani zastopnikov sprejet in podprt. MDDSZ je sporočilo tudi, da so bili zastopniki seznanjeni z našimi priporočili, ki smo jih podali ob obiskih DPM v domovih starejših in sicer, da se zastopniki (bolj) povežejo s temi domovi ter vlogo zastopnika predstavijo njihovim stanovalcem.

Priporočilo št. 39: Varuh Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporoča, da poskrbi za udejanjanje sprejetih sklepov oziroma zaključkov s sestanka z zastopniki oseb na področju duševnega zdravja, ki je bil opravljen v septembru 2020.

 

Dolgotrajno odločanje o verifikaciji varovanih oddelkov

Po določbah ZDZdr socialnovarstveni zavodi (splošni ali posebni javni socialnovarstveni zavodi ali koncesionarji, ki opravljajo storitve v okviru mreže javne službe) zagotavljajo varstvo, bivanje in življenje oseb, katerih akutno bolnišnično zdravljenje, povezano z duševno motnjo, je zaključeno oziroma zanje bolnišnično zdravljenje ni potrebno. Če so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji, so nastanjene na varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov.

Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije določa, da morajo Izvajalci socialnovarstvenih storitev, ki izvajajo institucionalno varstvo v varovanem oddelku, za te oddelke pridobiti verifikacijo. Rok za verifikacijo omenjenih oddelkov je bil večkrat podaljšan, v času poizvedbe, ki smo jo opravili na MDDSZ, je veljalo, da bi izvajalci morali oddelke verificirati do 15. 12. 2021. DPM je ob več svojih obiskih domov starejših v preteklih letih že ugotovil, da so domovi v prepričanju, da izpolnjujejo pogoje za verifikacijo varovanih oddelkov, podali vloge za verifikacijo na MDDSZ. Nekatere vloge so bile vložene tudi že pred osmimi in več leti, vendar o njih še ni bilo odločeno.

Ob obiskih DPM v letu 2019 smo v domovih starejših, ki še čakajo na odločitev o verifikaciji, izvedeli, da jih je MDDSZ sicer pozvalo, da se izjasnijo, če pri svoji vlogi še vztrajajo. Izvedeli smo, da postopek za verifikacijo glede na podatke obiskanih domov (še) ni stekel, vsekakor pa o vlogah še ni bilo odločeno. Ravnanje MDDSZ nas je presenetilo, saj je ministrstvo očitno domove starejših spraševalo o (morebitnem) vztrajanju pri vlogi za verifikacijo, h kateri zavod zavezuje že omenjeni pravilnik.

MDDSZ nam je 5. 6. 2019 pojasnilo, da je postopek verifikacije uspešno zaključilo 12 socialnovarstvenih zavodov, 21 pa jih je v postopku. Večinoma so razlogi za nedokončanje postopkov neurejena dokumentacija zavodov, pri nekaterih, zlasti tistih, ki so vloge za verifikacijo vložili leta 2010, pa stare zgradbe, ki ne dopuščajo ustreznih adaptacij oziroma gradbenih posegov, s katerimi bi izpolnili pogoje, predpisane s področnim pravilnikom. MDDSZ je tudi pojasnilo, da bodo na ministrstvu skušali domove vsaj delno razbremeniti z evropskimi sredstvi, saj država v zadnjih desetih letih ni uspela zagotoviti dovolj finančnih sredstev za prenovo domov. MDDSZ je hkrati pojasnilo, da se vse več domov odloča za moderne strokovne pristope in inovativne metode dela, s katerimi se potreba po tradicionalnih varovanih oddelkih zmanjšuje. Ker pa gre za proces, ki ga ni mogoče uresničiti čez noč, so se na ministrstvu odločili, da bodo v področnem pravilniku podaljšali rok za verifikacijo varovanih oddelkov ter tako zavodom, ki želijo vzpostaviti varovane oddelke, to tudi omogočili. 24. 3. 2020 pa je MDDSZ dodatno pojasnilo, da so se na domove starejših obrnili ob imenovanju nove Komisije za verifikacijo varovanih oddelkov. Želeli so ponovno preveriti njihov interes za verifikacijo ter jih pozvati k dopolnitvi vlog, saj je nekaj domov vloge posredovalo že pred leti. Med tem pa so se pogoji pri izvajalcih spreminjali, nekateri domovi za starejše so se, namesto varovanih oddelkov, odločili za koncept osebnega spremljanja oseb z demenco. Povratno so na ministrstvu prejeli in pregledali pet popolnih vlog za verifikacijo. V začetku marca 2020 je bil opravljen ogled novih varovanih oddelkov, kar bo po navedbi MDDSZ omogočilo dodatnih 29 mest: za varovani oddelek v posebnem socialnovarstvenem zavodu Dom Lukavci je ministrstvo že izdalo sklep o verifikaciji, za Socialno varstveni zavod Hrastovec pa je bil sklep v pripravi. Dodatno so se dogovarjali za verifikacijo dveh varovanih oddelkov Doma upokojencev Franc Salamon Trbovlje, na lokaciji Trbovlje in v Enoti Prebold.

Vlada Republike Slovenija je v odzivnem poročilu na 25. redno letno poročilo Varuha za leto 2019 pojasnila, da je poleg imenovanja nove Komisije za verifikacijo varovanih oddelkov samo nalogo verifikacije varovanih oddelkov uvrstila med prioritete. Čeprav je nedvomno pomembna usmeritev nadaljnjega razvoja dela s starejšimi deinstitucionalizacija, bo vendarle verjetno še dolgo, morebiti celo vedno, obstajal določen delež oseb, ki bodo zaradi svoje fizične oslabelosti ali duševne bolezni potrebovale ustrezno pomoč in varovanje v okviru socialnovarstvenega zavoda. Določanje ustreznih bivalnih pogojev teh oseb mora tako ostati prioritetna naloga MDDSZ, ki pa mora ob tem upoštevati dejansko stanje in razpoložljive možnosti. Tako zahteva po strogih pogojih, ki jih ob pomanjkanju sredstev pred desetletji zgrajeni domovi starejših (pa tudi nekateri novejši) ne morejo izpolniti, ostaja zgolj mrtva črka na papirju, določeni rok pa se zgolj podaljšuje ob slabih obetih za izpolnitev v (bližnji) prihodnosti. MDDSZ zaradi navedenega priporočamo, da namesto (zgolj) podaljšanja roka za verifikacijo v Pravilniku o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije preveri, ali je pravilnik primeren (tudi) za starejše socialnovarstvene zavode in ga morebiti v tem delu prilagodi možnim adaptacijam teh zavodov v bližnji prihodnosti. Hkrati priporočamo, da ministrstvo pospešeno odloči o vlogah za verifikacijo oddelkov, ki (že) izpolnjujejo zahtevane pogoje. S tem bo povečalo število mest na verificiranih varovanih oddelkih ter preprečilo primere prezasedenosti v (redkih) zavodih, ki tovrstne oddelke že imajo. 8.4-2/2019.

Priporočilo št. 40: Varuh Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporoča, da preveri ustreznost Pravilnika o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije in potrebo za njegovo morebitno prilagoditev za starejše socialnovarstvene zavode, hkrati pa naj pospešeno odloči o vlogah za verifikacijo oddelkov, ki (že) izpolnjujejo zahtevane pogoje.

 

Poročila o izvajanju posebnih varovalnih ukrepov

ZDZdr v 3. odstavku 99. člena določa, da socialnovarstveni zavodi predložijo ministru za socialno varstvo v anonimizirani obliki redno letno poročilo o omejevanju pravic oseb in uporabi posebnih varovalnih ukrepov (PVU) najpozneje do 15. marca tekočega leta za preteklo koledarsko leto. Enotni obrazci, s katerimi bi socialnovarstveni zavodi letno sporočali podatke o izvedenih PVU, bi nedvomno lahko bili v pomoč pri nadzoru nad izvajanjem teh ukrepov, posredovanje ministrstva v primerih zavodov, kjer bi bila zaznana velika odstopanja v uporabi tovrstnih ukrepov s prenosom izkušenj in dobrih praks, pa bi lahko bila spodbuda za uporabo milejših ukrepov oziroma zmanjšanje potrebe po izvajanju PVU.

Zaradi vprašanja enotnega obrazca za obveščanje o izvedenih PVU, izpolnjevanja zakonske obveznosti s strani posameznih zavodov ter ustrezne evalvacije prejetih podatkov smo se v preteklosti že večkrat obrnili na MDDSZ. Iz prejetih odgovorov smo lahko razbrali, da posamezni zavodi poročila sicer pošiljajo, vendar so prejeti podatki neenotni, zato njihova primerjava ni bila možna. Ministrstvo je v odgovoru dne 11. 3. 2019 poudarilo, da tako (nepopolne) podatke zbira vsako leto, vendar jih žal ni uspelo ustrezno evalvirati. Dne 9. 4. 2020 smo v tej zvezi prejeli dodatni odgovor MDDSZ, v katerem je pojasnilo, da je februarja 2019 pripravilo nov obrazec, s katerim je pridobilo podatke socialnovarstvenih zavodov o njihovih strokovnih usmeritvah z osebami, ki zaradi upada kognitivnih sposobnosti potrebujejo veliko pomoči in podpore. Na podlagi izpolnjenih vprašalnikov je bila opravljena evalvacija dela na varovanem oddelku v posebnih socialnovarstvenih zavodih za leto 2018. V letu 2020 se je zbiranje rednih poročil o omejevanju pravic oseb in uporabi posebnih varovalnih ukrepih zaključilo 15. marca za preteklo koledarsko leto, ministrstvo je zagotovilo, da bo naknadno opravljena tudi evalvacija za leto 2019.

Tudi Vlada Republike Slovenije je v odzivnem poročilu na 25. redno letno poročilo Varuha za leto 2019 pojasnila, da je MDDSZ k pripravi evalvacije poročil o uporabni posebnih varovalnih ukrepov že pristopilo. Socialnovarstvene zavode, ki izvajajo institucionalno varstvo za starejše, in posebne socialnovarstvene zavode za odrasle je ministrstvo že v letu 2019 pozvalo, da posredujejo podatke za leto 2018 in jih evalvirajo. Evalvacijo PVU, tako na podlagi ZDZdr kot tudi Zakona o pacientovih pravicah, je ministrstvo načrtovalo tudi v letu 2020 za preteklo leto (2019). Vendar nas je 30. 7. 2020 MDDSZ po ponovni poizvedbi seznanilo, da evalvacija za leto 2019 še ni bila opravljena, kot razlog pa navedlo prioritetno reševanje posledic epidemije covid-19. MDDSZ je v omenjenem dopisu zagotovilo, da nas bo z evalvacijo, ko bo opravljena, seznanilo.

Ker rezultatov evalvacije nismo prejeli, smo se dne 30. 12. 2020 na MDDSZ obrnili znova. Poudarili smo, da se zavedamo prizadevanj ministrstva za preprečitev okužbe najbolj ranljivih skupin oseb v socialnovarstvenih zavodih z virusom SARS-CoV-2. Vsekakor ta prizadevanja pomenijo velik napor za zaposlene tako na ministrstvu kot predvsem tudi v samih zavodih. Pa vendar smo opozorili, da je evalvacija poročil o izvedenih PVU pomembna in je zato ni mogoče prezreti. Njen namen je ugotovitev, ali je možno najti rešitve, tudi s prenosom dobrih praks, da bi bilo izvedenih PVU, ki lahko pomenijo opravičen, pa vendarle najhujši poseg v posameznikovo pravico do gibanja, čim manj. Zato smo ministrstvo zaprosili za dodatno pojasnilo, če je bila evalvacija za leto 2019 že opravljena in kakšni ukrepi so bili na tej osnovi morebiti sprejeti. Dne 14. 1. 2021 smo prejeli odgovor MDDSZ, ki vsebuje povzetek podatkov, ki so jih ministrstvu posredovali posameznih posebni socialnovarstveni zavodi. Odgovor ne vsebuje podatkov o opravljeni evalvaciji, ravno tako tudi ne vsebuje podatkov o izvedenih PVU v drugih socialnovarstvenih zavodih (domovih starejših, CUDV). Varuh meni, da namen zakonov (tako ZDZdr kot ZPacP) ni bil zgolj v zbiranju podatkov in vodenju statistike o izvedenih PVU, temveč, kot navedeno, v analizi prejetih podatkov z namenom, da se ugotovi potreba po morebitnih ukrepih in prenosu dobrih praks, namenjenih zmanjšanju potreb po izvedbi PVU. 8.4-3/2019.

Priporočilo št. 41: Varuh Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporoča, da čim prej opravi evalvacijo poročil o izvedenih posebnih varovalnih ukrepih za leto 2019 in tudi 2020, in da nas seznani s svojimi ugotovitvami ter ukrepi, sprejetimi na osnovi opravljene evalvacije.

 

Standardi in normativi socialnovarstvenih storitev

Pristojne organe smo v preteklih letih že večkrat opozorili na potrebne spremembe standardov in normativov socialnovarstvenih storitev, predvsem kadrovskih normativov teh storitev. MDDSZ je v zvezi z ugotovitvami DPM ob obiskih domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov, ki se nanašajo na nizke kadrovske normative oziroma še posebej na premalo osebja ob vikendih, pojasnilo, da se zavedajo, da so standardi in normativi socialnovarstvenih storitev potrebni prenove. To naj bi bila tudi ena od prednostnih nalog ministrstva do konca leta 2017. Ministrstvo je že takrat pojasnilo, da je bila ustanovljena delovna skupina za pripravo osnutka Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev ter da se načrtuje, da bo delovna skupina jeseni 2017 nadaljevala svoje delo, v predloge sprememb in dopolnitev standardov in normativov socialnovarstvenih storitev pa naj bi bili vključeni tudi predlogi DPM.

O standardih in normativih socialnovarstvenih storitev smo nato ponovno pisali v Letnem poročilu Varuha za leto 2017 (stran 170) in v Poročilu o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma v letu 2017 (strani 12–13). Tudi v Odzivnem poročilu Vlade na obe omenjeni poročili je MDDSZ odgovorilo, da se zaveda, da so standardi in normativi socialnovarstvenih storitev potrebni prenove in da naj bi bila to ena izmed prioritet do konca leta 2018. Ponovno so navedli, da je bila ustanovljena delovna skupina za pripravo osnutka Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev in da naj bi bili v predloge sprememb in dopolnitev standardov in normativov socialnovarstvenih storitev vključeni tudi predlogi DPM. V Letnem poročilu Varuha za leto 2018 smo (ponovno) ugotovili, da kadrovski normativi niso ustrezni, saj niso prilagojeni čedalje večjemu številu stanovalcev v domovih za starejše, ki potrebujejo večji obseg neposredne pomoči in zahtevnejšo zdravstveno nego in MDDSZ priporočili, naj v sodelovanju s Socialno zbornico Slovenije in Skupnostjo socialnih zavodov Slovenije (SSZS) prouči ustreznost kadrovskih normativov v domovih za starejše in jih bolj prilagodi potrebam stanovalcev (priporočilo št. 44 (2018)). V Odzivnem poročilu Vlade z dne 12. 4. 2019 je MDDSZ navedlo, da je priporočilo ostalo nerealizirano ter da se zavedajo, da so standardi in normativi socialnovarstvenih storitev potrebni prenove. Za pripravo standardov in normativov s področja zdravstva in socialnega varstva naj bi bile imenovane delovne skupine, katerih člani naj bi bili tako predstavniki MDDSZ, predstavniki pristojnih zbornic in združenj, kot tudi predstavniki uporabnikov ter predstavniki reprezentativnih sindikatov.

V Letnem poročilu Varuha človekovih pravic za leto 2019 smo opozorili, da je priporočilo iz prejšnjega letnega poročila glede kadrovskih normativov socialnovarstvenih storitev ostalo nerealizirano. Poleg tega smo ponovno predlagali MDDSZ, naj na sistemski ravni odpravi pomanjkanje ustreznih kadrov v domovih za starejše z vzpostavitvijo ustreznih kadrovskih normativov, ki bodo omogočali varno in kakovostno obravnavo uporabnikov z izboljšanjem delovnih razmer in primernim plačilom za opravljeno delo (priporočilo št. 116 (2019)). Iz Odzivnega poročila Vlade z dne 30. 9. 2020 izhaja, da je bil v okviru javnih pooblastil Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS) oblikovan predlog Podrobnejših standardov za izvajanje posameznih vrst oskrbe in kriteriji za določitev vrst oskrbe glede na potrebe uporabnikov storitve za področje institucionalnega varstva v domovih za starejše ter da naj bi ta predlog MDDSZ še vsebinsko usklajevalo s SSZS. Ker izvedba predloga podrobnejših standardov zahteva tudi povečanje kadrovskega normativa, MDDSZ s predstavniki SSZS na podlagi analize potrebnega kadra pripravlja možne predloge dviga števila kadra na socialni oskrbi in različne možnosti plačila dodatnega kadra, ki bi v čim manjši meri obremenil uporabnike. Ker se je pomanjkanje kadra tako zdravstvenega, kot tudi kadra za socialno oskrbo kot težava pokazala tudi pri obvladovanju bolezni covid-19, je država zagotovila proračunska sredstva, s pomočjo katerih naj bi bilo v naslednjih dveh letih zagotovljeno financiranje dodatnega kadra za domove, na osnovni in socialni oskrbi.

Junija 2020 smo na MDDSZ naslovili ponovno poizvedbo glede delovanja delovne skupine za prenovo standardov in normativov socialnovarstvenih storitev in prejeli odgovor, da »so zaradi aktualnih okoliščin in prioritetnega dela na omilitvi posledic epidemije, nekatere aktivnosti v okviru ministrstva in drugih deležnikov upočasnjene« ter da »navedene delovne skupine zato trenutno ne morejo intenzivno pripravljati kompleksnejših sistemskih sprememb, kot je bilo predvideno ob njihovi uvedbi«. Zato tudi na tem mestu ponovno opozarjamo na potrebo, da MDDSZ poskrbi za uresničitev priporočila št. 116 (2019) in drugih s to vsebino. 8.4 – 4/2020 in 8.4–10/2020

 

Znova o prezasedenosti varovanih oddelkov (posebnih) socialnovarstvenih zavodov

Razmere na varovanih oddelkih v posebnih in splošnih socialnovarstvenih zavodih (domovih za starejše) se kljub vsem opozorilom in odločitvam pristojnih organov o kršitvah človekovih pravic stanovalcev varovanih oddelkov še niso bistveno spremenile oziroma se zgolj slabšajo. Ustvarjajo celo nove težave in neprimerne razmere tudi v drugih institucijah, pa tudi pri svojcih in drugih osebah v primerih, ko oseba, za katero je ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za sprejem po 74. členu ZDZdr, pa zaradi prezasedenosti ne more biti sprejeta v zavod, biva v domačem okolju oziroma v zanjo neprimerni instituciji. 

V postopku zaradi zadržanja osebe na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda mora sodišče pred odločitvijo na podlagi 79. člena ZDZdr pridobiti mnenje socialnovarstvenega zavoda, v katerega naj bi bila oseba sprejeta oziroma premeščena. Zaradi pomanjkanja prostih kapacitet na varovanih oddelkih (posebni) socialnovarstveni zavodi sodišču običajno posredujejo mnenje, da nimajo pogojev za sprejem osebe. V izogib nameščanju na prezasedene varovane oddelke so sodišča v zadnjem času začela izdajati sklepe o zadržanju, v katerih v izreku navedejo, da mora zavod osebo na varovani oddelek sprejeti nemudoma, ko bo imel prosto mesto na varovanem oddelku. To pomeni, da se osebe, za katere je sicer ugotovljeno, da izpolnjujejo pogoje po 74. členu ZDZdr – kar med drugim pomeni, da takšna oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim – ne more takoj sprejeti v primerno institucijo.

Po mnenju Varuha se s takšno rešitvijo sicer lahko prepreči kršitev človekovih pravic oseb, ki so že nastanjene na varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov (kot to izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019), vendar lahko po drugi strani prihaja do kršitev pravic oseb, za katere je sodišče ugotovilo izpolnjevanje pogojev po 74. členu ZDZdr, saj se jim ne nudi ustrezno varstvo in oskrba. Ker te osebe ostajajo v domačem okolju ali pa v institucijah, ki ne ustrezajo (več) njihovim potrebam in kjer jim ne morejo več nuditi primerne oskrbe, lahko po mnenju Varuha prihaja tudi do kršitev pravic drugih oseb (npr. svojcev in drugih oseb v domačem okolju, sostanovalcev in zaposlenih v institucijah, kjer so nastanjeni).

Varuh že dlje časa, tudi v okviru svojih nalog v vlogi DPM, opozarja na nevzdržne razmere zaradi prezasedenosti varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov, zlasti pa posebnih socialnovarstvenih zavodov. Na nevzdržno stanje opozarja tudi sodstvo, glasna so tudi opozorila samih zavodov. Namestitve stanovalcev v skupne prostore, prostore za izvajanje posebnih varovalnih ukrepov in prostore, namenjene drugim aktivnostim, so nedopustne, saj niso namenjeni kvalitetnemu bivanju stanovalcev, hkrati pa se zmanjšuje tudi kakovost bivalnih pogojev drugih stanovalcev. O tem vprašanju je Varuh v preteklosti pripravil tudi posebno poročilo. Vendar čas teče, spremeni pa se (skorajda) nič.

MDDSZ je na podlagi naših opozoril 7. 3. 2019 (dopis št. 070-1/2019) pojasnilo, da je bil na sestanku z direktorji posebnih in kombiniranih zavodov februarja 2019 sprejet dogovor, da bo do jeseni vzpostavljena mreža varovanih oddelkov in enotni organizacijski okvir delovanja strokovnih služb, s čimer bodo dobre prakse posameznih zavodov poenotene in postopno razširjene na vse posebne in kombinirane zavode. Vzpostavljena naj bi bila tudi praksa tesnejšega medsebojnega sodelovanja, zlasti pri nameščanju oseb, ki zaradi upada kognitivnih funkcij potrebujejo delno ali popolno pomoč in nadzor ter zatorej ne sodijo v varovane oddelke posebnih socialnovarstvenih zavodov.

MDDSZ je 22. 5. 2020 dodatno pojasnilo, da je pripravilo spletno interaktivno aplikacijo, ki bo omogočala dnevno ažuriranje in spremljanje stanja v varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov. Aplikacija je bila predstavljena nekaterim direktorjem posebnih socialnovarstvenih zavodov, vendar pa zaradi razglasitve epidemije SARS-CoV-2 (še) ni zaživela. V Domu Lukavci je bilo tudi kot rezultat naših prizadevanj in neposrednih dogovarjanj s takratno ministrico marca 2020 zagotovljenih 12 novih mest na varovanem oddelku, ki pa so bila zelo hitro zasedena. V okviru nove finančne perspektive je ministrstvo načrtovalo tudi druge ukrepe, s katerimi bi zagotovilo dodatne kapacitete.

Ministrstvo je pojasnilo tudi, da je glede uresničevanja dogovora v delu, ki se nanaša na vzpostavitev enotnega organizacijskega okvira delovanja strokovnih služb ter tesnejšega medsebojnega sodelovanja, delo zaradi kadrovskih sprememb na ministrstvu nekoliko zastalo. S 15. 5. 2020 so vzpostavili novo kadrovsko zasedbo, ki je prevzela delo na področju duševnega zdravja, tudi sprejete dogovore in njihovo realizacijo ter skladnost z novimi strategijami razvoja na tem področju.

Varuh je kot navedeno pristojne organe že večkrat opozoril na nedopustno stanje, ki ga povzroča prezasedenost varovanih oddelkov (posebnih) socialnovarstvenih zavodov. Državni organi, predvsem MDDSZ, so v preteklosti dali vrsto obljub o iskanju rešitev, o odpiranju novih oddelkov, celo o skorajšnji ureditvi tega vprašanja. Pred dobrim letom dni je Varuh prejel zagotovilo takratne ministrice, pristojne za socialne zadeve, da bodo težave rešene najpozneje v pol leta. Žal več kot leto in pol zatem, kljub danim obljubam in navedenim prizadevanjem ministrstva, ugotavljamo, da se stanje dejansko ni bistveno spremenilo. Res sta bila odprta dva nova oddelka, prišlo je do prenove nekaterih obstoječih, a smo lahko ob obiskih, ki smo jih opravili julija 2020, ugotovili, da to ni bilo dovolj. Dom na Krasu se srečuje s stalno in neprekinjeno prezasedenostjo, podobno je tudi stanje v Domu Lukavci in Socialnovarstvenem zavodu Hrastovec. Tudi v Domu Nine Pokorn kljub odprtju novega oddelka, namenjenega predvsem stanovalcem z vodilno diagnozo demence, občasne prekoračitve kapacitete kažejo, da prave rešitve (še) ni. Z vsaj občasno prezasedenostjo se srečujejo očitno tudi posamezni kombinirani socialnovarstveni zavodi, v preteklosti pa smo že opozarjali tudi na prezasedenost varovanih oddelkov posameznih domov starejših.

Konec leta 2020 je MDDSZ ponovno potrdilo, da je seznanjeno s prezasedenostjo varovanih oddelkov in se zaveda nevzdržnosti položaja, s katerim se soočajo v varovanih oddelkih posebnih in kombiniranih socialnovarstvenih zavodov, zato si prizadeva oblikovati in poiskati ustrezne rešitve. V ta namen je MDDSZ dne 30. 9. 2020 sklicalo in izvedlo ponovni sestanek z direktorji posebnih in kombiniranih socialnovarstvenih zavodov. Direktorjem je bil pojasnjen namen sestanka, s katerim se zasleduje širitev kapacitet na varovanih oddelkih za odrasle osebe s težavami v duševnem zdravju in odrasle osebe z več motnjami. MDDSZ je posebej poudarilo, da mora skladno s šestim odstavkom 5. člena Pravilnika o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije (Uradni list RS, št. 97/09, 84/12 in 85/14), vsak posebni socialnovarstveni zavod za odrasle, ki izvaja institucionalno varstvo oseb s težavami v duševnem zdravju, zagotoviti pogoje za namestitev najmanj pet oseb, ki so v posebni socialnovarstveni zavod nameščene na podlagi sklepa sodišča. K vzpostavitvi oziroma zagotovitvi kapacitet v varovanih oddelkih so bili pozvani tudi nekateri kombinirani socialnovarstveni zavodi.

Ob zaključku sestanka je bila direktorjem posebnih in kombiniranih socialnovarstvenih zavodov naložena priprava načrta (vključno s časovnico in finančno oceno) za vzpostavitev dodatnih kapacitet v varovanih oddelkih, pri čemer jim je bilo pojasnjeno, da so sredstva za vzpostavitev varovanih oddelkov zagotovljena v proračunu za leto 2021. Posebni in kombinirani socialnovarstveni zavodi so večinoma pripravili pojasnila, iz katerih izhaja, da v okviru obstoječih stavb, v katerih zaprošeni zavodi izvajajo institucionalno varstvo, in znotraj lokalnega okolja, v katerem se nahajajo, ni možnosti za vzpostavitev (dodatnih) varovanih oddelkov. Potrebno bo načrtovati nove, dislocirane enote in ob tem upoštevati tako načrtovano deinstitucionalizacijo za osebe s težavami v duševnem zdravju kot širitev skupnostnih storitev, kar pomeni, da bo potrebna daljša časovnica, kot je ministrstvo sprva načrtovalo.

Na MDDSZ se zavedajo, da je potrebno odgovoriti tudi na trenutne potrebe in kratkoročno zagotoviti dodatne kapacitete, kar bi, glede na prejete povratne informacije, kratkoročno lahko zagotovili le v okviru Doma upokojencev in oskrbovancev Impoljca, ki so bili spomladi tik pred vzpostavitvijo varovanega oddelka (5 mest), vendar to zaradi razglasitve epidemije covid-19 ni bilo realizirano. Ta enota je bila namenjena rdeči coni, ki jo zavod, skladno z algoritmi oziroma protokoli ravnanja in obvladovanja okužb v primeru vdora virusa v zavod, mora vzpostaviti. Varuh zato tudi na tem mestu od MDDSZ pričakuje, ob potrebni podpri Vlade Republike Slovenije, da nemudoma poišče ustrezne rešitve za nevzdržni položaj prezasedenosti varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov oziroma uresničitev priporočila št. 81 (2019) in drugih enakih oziroma podobnih – kot sta priporočili št. 21 (2016) in 31 (2014), s katerimi je Varuh priporočal MDDSZ, naj v sodelovanju z drugimi odgovornimi sprejme nadaljnje potrebne ukrepe za ustrezne namestitve in obravnavo oseb, za katere odloči sodišče po ZDZdr.

Premalo časa za pravočasno odločitev sodišča o podaljšanju zadržanja osebe na varovanem oddelku

V poglavju, v katerem predstavljamo uresničevanje Varuhovih preteklih priporočil, smo že opozorili na priporočilo št. 82 (2019), s katerim je Varuh priporočal MZ, ki pripravlja novelo ZDZdr, naj pri njeni pripravi zagotovi (tudi) potrebne spremembe oziroma dopolnitve zakona glede podaljšanja zadržanja oseb v varovanih oddelkih, da bi izvajanje zakona potekalo brez zamud. Da so zakonske spremembe na tem področju nujne, kaže tudi naslednji primer.

 

Primer: O zamudah pri odločitvah o podaljšanju zadržanja osebe na varovanem oddelku Po mnenju Varuha je 14-dnevni rok iz drugega odstavka 77. člena ZDZdr, v katerem mora direktor socialnovarstvenega zavoda sodišču predlagati podaljšanje zadržanja osebe na varovanem oddelku zavoda, če meni, da za to obstajajo razlogi, prekratek za korektno izvedbo tega postopka na sodišču. Posebni socialnovarstveni zavod se je na Varuha obrnil z dvema zadevama, v katerih je direktor zavoda na podlagi drugega odstavka 77. člena ZDZdr Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu in Okrajnemu sodišču v Novi Gorici pravočasno podal predloga za podaljšanje zadržanja za dva njihova stanovalca na varovanem oddelku, sodišči pa odločitvi nista sprejeli do izteka rokov iz obstoječih sklepov o zadržanju. Ker v zavodu niso imeli več pravne podlage za zadržanje stanovalcev na varovanem oddelku, so ju premestili na odprti oddelek, kljub temu, da so po njihovem mnenju obstajali razlogi za njuno zadržanje na varovanem oddelku. Varuh je predsednico Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu oziroma predsednika Okrajnega sodišča v Novi Gorici zaprosil, da pojasnita časovne okoliščine odločanja o predlogih za podaljšanje zadržanja oseb na varovanih oddelkih, zanimala nas je predvsem presoja spoštovanja rokov, ki jih za obravnavo predlogov za podaljšanje zadržanja določa ZDZdr. Predsednica Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu je pojasnila potek postopka in sicer, da je zavod 2. 10. 2019 podal predlog za podaljšanje zadržanja, sodišče pa je 3. 10. 2019 izdalo sklep, s katerim so zavodu naložili, da predlog v treh dneh dopolni. Dopolnitev je sodišče prejelo 8. 10. 2019 ter jo 11. 10. 2019 poslalo osebi, o kateri je odločalo, v izjavo. Dne 18. 10. 2019 je sodišče poslalo predlog odvetniku, istega dne je odredilo tudi postavitev izvedenca psihiatrične stroke ter izvedencu določilo tridnevni rok za izdelavo izvedenskega mnenja. Kljub urgencam je sodišče prejelo izvedensko mnenje šele 28. 11. 2019 in razpisalo narok za 10. 12. 2019, ki ga je nato na prošnjo pooblaščenca osebe izvedlo 17. 12. 2019 ter 19. 12. 2019 izdalo sklep. Predsednica sodišča je menila, da je sodišče vsa procesna dejanja izvajalo v razumnih rokih in pri tem spoštovalo z zakonom določene roke, do zastoja pa je prišlo zaradi nepravočasno izvedenega izvedenskega mnenja. Glede obravnavanja zadeve Okrajnega sodišča v Novi Gorici je sodnik, ki je odločal v zadevi, pojasnil, da že več let obravnava zadeve s področja ZDZdr in se trudi, da bi roke po ZDZdr spoštoval, kar ni vedno izvedljivo, saj so tako kratki, da jih je ob obilici drugega dela včasih nemogoče spoštovati. Zavod smo seznanili, da so nas podobne težave socialnovarstvenih zavodov že v letu 2019 spodbudile, da smo podrobneje preučili normativno ureditev postopka podaljšanja zadržanja oseb v varovanih oddelkih in na več sodiščih opravili poizvedbe o spoštovanju rokov po ZDZdr. Že takrat smo ugotovili, da se sodišča trudijo spoštovati roke po ZDZdr za odločanje o podaljšanju zadržanja, vendar je to pogosto težko izvedljivo, tudi zaradi dejavnikov, na katera sodišča težko oziroma sploh ne morejo vplivati. Do podobnih ugotovitev smo prišli tudi v obravnavanih dveh primerih. Zato smo ponovili mnenje Varuha, da je 14-dnevni rok iz drugega odstavka 77. člena ZDZdr, v katerem mora direktor socialnovarstvenega zavoda sodišču predlagati podaljšanje zadržanja osebe na varovanem oddelku zavoda, če meni, da za to obstajajo razlogi, prekratek za korektno izvedbo tega postopka na sodišču. Zavod smo tudi seznanili, da smo MZ, ki že pripravlja novelo ZDZdr, predlagali, da pri pripravi sprememb in dopolnitev zakona preuči izpostavljeno problematiko. 8.4 – 20/2019.

 

Plačilo oskrbe v primeru neprostovoljne namestitve na varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda

Vprašanje primernosti ureditve plačila oskrbe pri neprostovoljni namestitvi na varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, po kateri mora oseba, ki je nameščena na varovani oddelek na podlagi sodne odločbe, stroške oskrbe poravnati sama, ostaja tudi po več letih nerazrešeno. Varuh je v preteklih letih že obravnaval pobude s takšno vsebino in se je glede primernosti ureditve plačila oskrbe v primeru neprostovoljne namestitve na varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, zlasti z vidika enakega obravnavanja oseb, ki jim je odvzeta prostost, že (večkrat) obrnil na MZ in MDDSZ. V letnem poročilu za leto 2015 je Varuh obema ministrstvoma priporočal, da »se prouči vprašanje plačila stroškov oskrbe oseb na varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov na podlagi sklepov sodišč.« Na neustreznost ureditve plačila stroškov oskrbe v primeru neprostovoljne namestitve na varovani oddelek pa je bilo opozorjeno tudi na Dnevih duševnega zdravja leta 2016, na katerih so bili prisotni predstavniki obeh ministrstev.

 

Primer: Vprašanje plačila stroškov oskrbe v primeru neprostovoljne namestitve na varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je s pobudo obrnila stanovalka varovanega oddelka posebnega socialnovarstvenega zavoda, ki je bila na varovani oddelek sprejeta na podlagi sodne odločbe, izdane skladno z Zakonom o duševnem zdravju (ZDZdr). Opozorila je, da se ji zdi nepravično, da mora plačevati stroške oskrbe, saj v zavodu ni po lastni volji, ampak po volji državnih organov. Ministrstvo za zdravje (MZ) in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) smo znova pozvali k pojasnilu, kakšne ukrepe sta do sedaj sprejela v zvezi z ureditvijo vprašanja plačila stroškov oskrbe v primeru neprostovoljne namestitve na varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, oziroma kakšno je njuno stališče glede enakosti položajev oseb, ki jim je odvzeta prostost, pri plačevanju stroškov njihove namestitve oziroma oskrbe. MZ je pojasnilo, da je v sodelovanju z MDDSZ in drugimi deležniki pripravilo predlog novega ZDZdr-1, ki pa ne predvideva, da bi vse stroške za bivanje in terapevtsko obravnavo oseb, ki so sprejete v varovani oddelek na podlagi sklepa sodišča, plačala država. Pojasnili so tudi, da bodo po izvedeni medresorski in javni obravnavi predloga zakona upoštevali vse strokovno utemeljene pripombe in predloge ter da bodo ponovno preučili tudi predlog Varuha. MDDSZ je odgovorilo, da gre pri vprašanju plačevanja oskrbe za sistemsko vprašanje, za ureditev katerega je treba predhodno rešiti tudi nekatera druga vsebinska vprašanja. V pripravi naj bi bil Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi vplival na oblikovanje rešitev na področju duševnega zdravja. MDDSZ je navedlo, da je treba doseči konsenz z ostalimi deležniki na različnih nivojih sodelovanja in da brez dogovora vseh vpletenih tovrstnih sistemskih sprememb glede problematike plačevanja oskrbe v primeru neprostovoljne namestitve na varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda ne more sprejeti. Žal smo lahko po prejemu pojasnil MZ in MDDSZ ugotovili le, da do sedaj niso bili sprejeti nobeni bolj odločni ukrepi v zvezi z ureditvijo vprašanja plačila stroškov oskrbe v primeru neprostovoljne namestitve na varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Ker sta obe ministrstvi ponovno obljubili, da bosta mnenje Varuha glede plačevanja oskrbe proučili, smo ju pozvali, da nas z njunim stališčem in morebitnimi ukrepi, ki jih bodo sprejeli v zvezi z navedeno problematiko (vključno s predvidenimi časovnimi okviri), seznanijo. 8.4 – 23/2020.

 

2.14.3.5 Mladoletniki v vzgojnih zavodih in zavodu za usposabljanje

Institucionalno varstvo otrok in mladostnikov s hudimi duševnimi motnjami

Varuh je v letu 2020 obravnaval kar dva primera, ko se je zastavilo vprašanje, kakšno institucionalno varstvo in kateri javni zavod je primeren za namestitev in obravnavo otroka oziroma mladostnika s hudo duševno motnjo.

Ob obravnavanju primera 16-letnega mladostnika, ki se je v času obravnavanja zadeve nahajal v zavodu za usposabljanje, delo in varstvo, na sodišču pa je na podlagi Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) potekal postopek za njegovo namestitev na varovani oddelek posebnega socialnovarstvenega zavoda, smo ponovno ugotovili, da obstoječi varovani oddelki posebnih socialnovarstvenih zavodov niso primerni oziroma ustrezni za obravnavo in varstvo otrok in mladostnikov in (kar je še posebej zaskrbljujoče) da ni bistvenega napredka pri reševanju problematike nameščanja otrok in mladostnikov v varovane oddelke po določbah ZDZdr. 

Varuh se je s problematiko namestitve mladoletnika na varovani oddelek posebnega socialnovarstvenega zavoda namreč ukvarjal že leta 2015. Že takrat smo ob obravnavanju konkretnega primera MDDSZ pozvali k ustreznemu ukrepanju, ministrstvo pa je obljubilo sistemsko rešitev izpostavljene problematike. Tudi na Dnevih duševnega zdravja 2017, ki so bili namenjeni obravnavi otrok in mladostnikov s težavami v duševnem zdravju in na katerih so sodelovali tudi predstavniki navedenega ministrstva, je bil sprejet zaključek, da »je treba zagotoviti odprtje posebnega oddelka za otroke in mladostnike s hudimi psihiatričnimi težavami oziroma duševnimi motnjami in agresivnim vedenjem.«

Na MDDSZ smo zato ob obravnavanju primera omenjenega 16-letnika s hudo duševno motnjo 3. 3. 2020 znova naslovili poizvedbo, kako je ukrepalo v zvezi s problematiko nameščanja otrok in mladostnikov s hudimi duševnimi motnjami v javne zavode po določbah ZDZdr od 2015 dalje. Ministrstvo nas je seznanilo, da so se v zvezi s konkretnim primerom obrnili na Ministrstvo za zdravje, kjer so poudarili, da je takšne primere potrebno medresorsko uskladiti in sprejeti sistemske rešitve, ki jih je oblikovala delovna skupina za vzpostavitev specializirane enote za obravnavo oseb z najtežjimi oblikami motenj v duševnem zdravju, predlagana pa naj bi bila dislocirana enota za mlade (predvsem adolescente od 15 do 17 let), ki bi bila ustrezno kadrovsko podprta s specializiranimi kadri (dopis MDDSZ št. 1223-4/2020/11 z 20. 3. 2020). S takšnim načinom reševanja te problematike smo izrazito nezadovoljni, saj to ne nakazuje nobene konkretne in časovno predvidljive rešitve.

Ker smo presodili, da iz odgovora ministrstva ni bilo razvidno, da so pripravili oziroma izvedli kakršnekoli ukrepe, ki bi pripomogli k rešitvi težave z nameščanjem otrok in mladostnikov v varovane oddelke po določbah ZDZdr, smo MDDSZ 2. 4. 2020 ponovno opozorili, da po našem mnenju namestitev otroka ali mladostnika s hudo duševno motnjo v varovani oddelek posebnega socialnovarstvenega zavoda ni ustrezna oziroma primerna, saj so navedeni zavodi namenjeni odraslim osebam in niso prostorsko, kadrovsko oziroma s svojimi storitvami ter programi obravnave pripravljeni tudi na sprejem in obravnavo takšnih otrok in mladostnikov, pri čemer socialnovarstveni zavodi tudi sami opozarjajo, da ne izvajajo vseh programov, do katerih so otroci in mladostniki upravičeni (npr. izobraževanje). Hkrati smo ministrstvo ponovno pozvali, da v zvezi z navedeno problematiko, v sodelovanju z drugimi odgovornimi, nemudoma sprejme ustrezne ukrepe, ki bodo omogočili nameščanje in ustrezno obravnavno otrok in mladostnikov v varovanih oddelkih po ZDZdr.

Ministrstvo smo pozneje opozorili, da je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri odločanju o reviziji sklepa o namestitvi 16-letnega mladostnika v varovani oddelek posebnega socialnovarstvenega zavoda prekinilo revizijski postopek in odločilo o začetku postopka za oceno ustavnosti ZDZdr in Zakona o socialnem varstvu (ZSV) pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 67/2020 z dne 6. 11. 2020), in sicer iz razloga, ker v Sloveniji ni posebnega varovanega oddelka za mladoletnike s hudimi duševnimi motnjami.

Ob obravnavanju primera 12-letnega otroka z več motnjami, ki je bil kljub temu, da je bilo njegovo zdravljenje že zaključeno, nameščen na Enoti za intenzivno otroško in adolescentno psihiatrijo, saj ga zavod za usposabljanje, delo in varstvo, katerega varovanec je sicer bil, zaradi njegove heteroagresivnosti in neusposobljenosti za obravnavo takšnih težav ni želel več sprejeti, smo 2. 12. 2020 ponovno pisali MDDSZ in ga pozvali k takojšnjemu ukrepanju.

Ministrstvo smo ponovno zaprosili tudi, da nas seznani z njihovimi dotedanjimi aktivnostmi. MDDSZ je odgovorilo, da je »potrebno v zvezi z izpostavljeno vsebino strokovna stališča in dosedanje ugotovitve različnih deležnikov medresorsko uskladiti, pri čemer morajo k navedenim vprašanjem sistemske narave pristopiti vsa resorna ministrstva, poleg MDDSZ še Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.« Dodalo je tudi, da »v navedenih primerih ne gre zgolj za zagotavljanje institucionalnega varstva otrokom in mladostnikom, ki se izvaja na podlagi Zakona o socialnem varstvu, pač pa predvsem za zagotovitev ustrezne zdravstvene oskrbe in pogojev v okviru primernih izvajalcev na področju duševnega zdravja, glede na prevladujoče potrebe izpostavljene skupine.« (dopis MDDSZ št. 070-128/2020/2 z 17. 12. 2020).

Žal smo lahko ponovno ugotovili, da MDDSZ ni podalo konkretnega odgovora, zato smo 30. 12. 2020 zahtevali dodatna pojasnila. MDDSZ je glede dosedanjih aktivnosti ministrstva pojasnilo, da »so 24. 12. 2020 v okviru zahteve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za presojo ustavnosti ZSV in ZDZdr za Vlado Republike Slovenije pripravili mnenje oziroma vladno gradivo, ki je bilo usklajeno na medresorski ravni z MZ in MIZŠ«, pri čemer so dodali, da sta navedeni ministrstvi s problematiko seznanjeni. Z vidika pristojnosti MDDSZ so pojasnili, da »so izvajalce na področju izvajanja celodnevnih storitev za otroke, mladostnike in odrasle z motnjami v duševnem in telesnem razvoju ter težavami v duševnem zdravju oziroma več motnjami – zavode za usposabljanje, že zaprosili za strokovne predloge vezano na zagotovitev pogojev za ustreznost obravnave navedenih ranljivih skupin. Do predlogov v delu, ki se navezujejo na spremembo kadrovskih normativov za socialno oskrbo se bo, predvidoma v mesecu februarju 2021, opredelila delovna skupina.« Navedli so tudi, da »v januarju 2021 načrtujejo sestanke z MZ, saj je potrebno doreči podlage za izvajanje ukrepov oziroma pogoje za zagotovitev zdravstvenih sredstev in opredelitev zdravstvenih programov za ciljne skupine, brez katerih ni možno izvajati navedene oskrbe.« Ponovno so poudarili tudi, da gre za vprašanja sistemske narave (dopis MDDSZ št. 070-128/2020/3 z dne 11. 1. 2021). 8.5-7/2019 in 8.5-5/2020

Priporočilo št. 42: Varuh priporoča, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v sodelovanju z drugimi odgovornimi nemudoma sprejme ustrezne ukrepe, ki bodo omogočili nameščanje in ustrezno obravnavo otrok in mladostnikov s hudimi duševnimi motnjami v javne zavode.

 

Sodelovanje vzgojnega zavoda in centra za socialno delo pri sprejemu otroka v vzgojni zavod

Varuh se je v okviru obravnavanja pobude v zvezi z neprimerno namestitvijo mladostnice v vzgojni zavod in pri opravljanju nalog DPM ob obiskih vzgojnih zavodov seznanil, da po uveljavitvi Družinskega zakonika (DZ) in Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), ko o namestitvi otrok in mladostnikov v (vzgojne) zavode odločajo sodišča, prihaja zaradi pomanjkljive komunikacije med sodišči, centri za socialno delo in vzgojnimi zavodi do težav pri samem sprejemu otroka oziroma mladostnika v zavod.

Po prej veljavni ureditvi, ko so o namestitvi otrok in mladostnikov v (vzgojne) zavode odločali centri za socialno delo, je postopek sprejema potekal tako, da sta bila center za socialno delo in vzgojni zavod v času trajanja postopka o namestitvi v stalni komunikaciji, center za socialno delo je ažurno preverjal proste kapacitete v zavodu, otrok oziroma mladostnik pa si je skupaj s starši še v času trajanja postopka vzgojni zavod praviloma ogledal, navezal prve stike, se spoznal z okoljem, dejavnostmi, oblikami dela in pravili obnašanja v zavodu. DZ, ki določa ukrep namestitve otroka v zavod, oziroma ZNP-1, ki ureja postopek namestitve otroka v zavod, ne urejata podrobneje ravnanj centra za socialno delo ali vzgojnega zavoda v času trajanja postopka namestitve v zavod.

MIZŠ in MDDSZ sta potrdili, da sedaj veljavna ureditev ne ureja natančnega poteka namestitve otroka v vzgojni zavod, vendar tega ni določala niti prej veljavna zakonska ureditev. Pojasnili sta, da naj bi to uredil nov zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami, ki je bil takrat že pripravljen za obravnavo na Vladi Republike Slovenije.

Čeprav tudi po prej veljavni ureditvi sam sprejem otroka oziroma mladostnika v zavod ni bil urejen v zakonu, se je po informacijah, ki jih je pridobil Varuh, izoblikovala (dobra) praksa sodelovanja med centri za socialno delo in vzgojnimi zavodi, v katero pa je posegla nova zakonska ureditev nameščanja otrok. Varuh je zato izrazil pričakovanje, da bo osnutek predloga Zakona o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami, ki naj bi uredil tudi postopek sprejema otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod (strokovni center), čim prej posredovan v obravnavo Vladi Republike Slovenije. Poleg tega smo MIZŠ in MDDSZ predlagali, da do uveljavitve nove zakonske ureditve z ustreznimi navodili (usmeritvami, protokoli) uredita medsebojno sodelovanje centrov za socialno delo in vzgojnih zavodov pri sprejemu otroka oziroma mladostnika v zavod.

MDDSZ je vsem centrom za socialno delo dalo priporočilo, da do nove zakonske ureditve pri nameščanju otroka v vzgojni zavod kot dobro prakso še vedno opravljajo opravila, ki so jih izvajali na podlagi prej veljavne ureditve (izvajanje ogleda zavoda, preverjanje prostih kapacitet, komunikacija z zavodi). Tudi MIZŠ je predlagalo, da se še naprej omogočajo ogledi in informativni pogovori pred namestitvijo. Sicer pa sta se obe ministrstvi strinjali, da je treba problematiko, ki jo je izpostavil Varuh, urediti v zakonu in da je s tem namenom smiselno vse strokovne napore usmeriti predvsem v sprejem novega zakona, ki bo na novo in celovito uredil področje obravnave otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami.

Ministrstvi sta obljubo držali in Vlada Republike Slovenije je 30. 9. 2020 predlog navedenega zakona poslala v obravnavo in sprejem Državnemu zboru RS. ZOOMTVI, ki je bil sprejet 17. 12. 2020 in je začel veljati 13. 1. 2021, tako med drugim ureja tudi informativni pogovor, ki ga z otrokom oziroma mladostnikom in starši opravijo strokovni delavci centra za socialno delo (razen v primeru nujnega odvzema otroka s strani centra za socialno delo) skupaj s strokovnimi delavci strokovnega centra.

Priporočilo (stalna naloga) št. 18: Varuh strokovnim centrom (prej vzgojnim zavodom) in centrom za socialno delo priporoča, da (tudi ob upoštevanju zakonskih določb) v največji možni meri zaščitijo koristi otroka oziroma mladostnika že pred samo namestitvijo v strokovni center ter da zaradi uspešnega vključevanja in poznejšega bivanja v strokovnem centru oziroma v skupini opravijo informativni pogovor z otrokom oziroma mladostnikom ter starši, in ogled strokovnega centra oziroma skupine.

 

2.14.3.6 Tujci in prosilci za mednarodno zaščito

V Centru za tujce so lahko nastanjeni tujci, ki so nezakonito v Republiki Sloveniji: tujci, ki ne zapustijo države v določenem roku in jih ni mogoče takoj odstraniti iz države; tujci, katerih istovetnost ni znana; tujci, ki imajo izrečen izgon; mladoletni tujci brez spremstva; tujci, ki so v naši državi nezakonito in čakajo na odstranitev po meddržavnem sporazumu do predaje tujim varnostnim organom; in tujci, ki so v postopku odstranitve, ali tujci, ki niso zapustili države in so ponovno zaprosili za mednarodno zaščito. Poleg njih pa so v centru lahko nastanjeni še prosilci za mednarodno zaščito, ki jim je s sklepom na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti omejeno gibanje oziroma so pridržani, in nekateri prosilci za mednarodno zaščito, ki jim je bil izdan sklep na podlagi Uredbe Sveta (ES).

V letu 2020 je odmeval spremenjen način nameščanja pridržanih oseb v Centru za tujce v zabojnike. O tem poročamo v posebnem poglavju, v katerem predstavljamo delovanje Varuha v zvezi z epidemijo covida-19.

Zdravstvena oskrba v Centru za tujce

Varuh je oktobra 2020 (znova) obiskal Center za tujce, ker je tam pridržani zatrjeval, da ni deležen ustrezne zdravstvene oskrbe. V razgovoru z vodstvom centra in osebjem tamkajšnje zdravstvene službe je bilo zaznati težave pri zagotavljanju zdravstvene in zobozdravstvene oskrbe, zlasti od pojava bolezni covid-19 dalje. Center naj bi imel sklenjene pogodbe o sodelovanju s tremi zdravniki, vendar se naj dva ne bi odzivala na njihove klice. Podobne težave naj bi imeli z zagotavljanjem (nujne) zobozdravstvene oskrbe, saj naj zobozdravniki iz okoliških zdravstvenih zavodov ne bi želeli sodelovati s centrom.

Varuh se je obrnil na MNZ za pojasnilo, ali je seznanjeno z navedenimi težavami in kako namerava ukrepati. MNZ je zatrdilo, da ne drži, da ima Center za tujce sklenjene pogodbe s tremi zdravniki in da sta dva neodzivna. Zdravnica splošne medicine naj bi bila določeno obdobje neodzivna zaradi aktivnosti v štabu civilne zaščite, a naj bi na daljavo nudila podporo in usmerjala medicinsko osebje v centru ter prihajala v center, ko je bilo nujno. Nadalje je MNZ pojasnilo, da zobozdravstvene storitve za pridržane nudi dežurni zobozdravnik. Neodzivnost zobozdravnikov pa naj bi zaznali le v posameznih primerih (pri dežurnih zobozdravnikih, ki so koncesionarji), vendar naj bi se zadeve vselej rešile v korist centra in tujcev.

MNZ je tudi pojasnilo, da so v centru zaposlene štiri medicinske sestre s specialnimi znanji, ki delajo od ponedeljka do petka dvoizmensko, konec tedna pa enoizmensko. Center ima sklenjeno pogodbo z zdravnikom splošne medicine in psihiatrom, ki sta po telefonu dosegljiva in odzivna 24 ur na dan, v center pa prihajata po potrebi. V nujnih primerih zdravniško oskrbo zagotavlja urgentna služba Zdravstvenega doma Postojna, nujno zobozdravstveno oskrbo pa dežurni zobozdravnik Zdravstvenega doma Postojna ali Zdravstvenega doma Pivka. MNZ je zatrdilo, da so tujci in prosilci za mednarodno zaščito, ki so pridržani v centru, dobili potrebno zdravniško ali zobozdravstveno oskrbo, pritožb v zvezi s tem pa naj v zadnjem obdobju ne bi beležili. Dodalo je, da je center po daljšem iskanju uspel k sodelovanju privabiti še enega zdravnika splošne medicine, za katerega naj bi bil že podan predlog za sklenitev podjemne pogodbe.

Varuh je pozdravil odločitev, da bo Center za tujce sodeloval z dodatnim zdravnikom splošne medicine. Predvidoma bodo tako lahko v večji meri zagotovljene strokovne zdravniške storitve tam pridržanim tudi neposredno in osebno namesto po telefonu in na daljavo. Upoštevaje zagotovila MNZ, da ni posebnih težav pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe pridržanim v Centru za tujce, ni bilo razlogov za nadaljnje posredovanje Varuha v zadevi (8.6-6/2020).