2.20.3.2 Policijski postopki

2.20.3.2.1 Reševanje pritožb zoper delo policistov

Nestrinjanje z dejanjem ali opustitvijo dejanja policista pri opravljanju policijskih nalog, ki lahko pomeni kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, se lahko uveljavlja po ZNPPol v pritožbenem postopku (138. člen). Pritožba se lahko vloži v 45 dneh od dneva, ko naj bi policist z dejanjem ali opustitvijo dejanja pri opravljanju policijskih nalog pritožniku kršil človekove pravice ali temeljne svoboščine. Gre za eno od oblik državljanskega nadzora nad delom policije, ki je namenjen preprečevanju prekoračitev ali celo zlorab institucije in pooblastil. Postopek s pritožbo se rešuje po pomiritvenem postopku (ki poteka pri samem vodji policijske postaje) oziroma jo obravnava tričlanski senat, v katerem sta dva člana predstavnika javnosti, kar je eden izmed pomembnih vidikov zagotavljanja državljanskega nadzora nad postopki policistov. V določenih primerih se pritožba zoper delo policista obravnava neposredno pred senatom (četrti odstavek 148. člena ZNPPol), sicer pa takrat, kadar pomiritveni postopek ni bil uspešno končan. K tovrstnemu nadzoru prispeva tudi objava polletnih in letnih poročil o reševanju pritožb na spletni strani MNZ in v katerih je (v anonimizirani obliki) razvidna utemeljenost obravnavanih pritožb (156. člen ZNPPol). Zato menimo, da je vsekakor smiselno, da posamezniki, ki menijo, da so jim bile z ravnanjem policista oziroma z njegovo opustitvijo kršene pravice, uporabijo to pritožbeno pot (ki je brezplačna) in jo je mogoče začeti poleg drugih, morda tudi bolj formalnih (sodnih) postopkov. Posameznike, ki se niso strinjali s postopki policije, smo tako še naprej spodbujali, da izkoristijo to pritožbeno možnost. Posebej smo informacije o tej pritožbeni poti pripravili in objavili na svoji spletni strani zaradi nekaterih očitkov s strani udeležencev protestov (tako 12. 6. 2020 kot drugih) na postopanje policistov. Ob tem še pripominjamo, da kadar posameznik meni, da gre v konkretnih primerih morda za kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic oziroma katero drugo kaznivo dejanje s strani policije, lahko poda kazensko ovadbo na Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije, Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili.

Pomembno je tudi, da MNZ zagotavlja transparentnost obravnavanih pritožb zoper delo policistov z objavo odločitev senatov, letnih poročil ter statistike obravnavanih pritožb na svojih spletnih straneh. Kot izhaja iz letnega poročila o reševanju pritožb v letu 2019, je MNZ skladno z ugotovitvami, ki izhajajo iz pritožbenih primerov, spremljanja izvajanja pomiritvenih postopkov in aktivnosti, izvedenih v okviru obravnave pritožb na pritožbenih senatih, Policiji ob posredovanju tega poročila predlagalo izvedbo ukrepov za izboljšanje policijskih praks. Predlagani ukrepi se nanašajo zlasti na permanentno krepitev zavzetega, prijaznega in spoštljivega odnosa policistov do strank v policijskih postopkih; zagotavljanje doslednega ugotavljanja dejanskega stanja obravnavanih prekrškov in spoštovanja procesnih pravil prekrškovnega postopka; usposabljanje policistov s področja izvajanja policijskih pooblastil, s poudarkom na pooblastilih, ki jih imajo policisti v predkazenskem postopku, in usposabljanje policistov za zakonito in sorazmerno uporabo prisilnih sredstev. Policiji je bilo predlagano tudi, da z namenom izboljšanja kvalitete vodenja pomiritvenih postopkov nadaljuje z usposabljanji vodij policijskih enot in njihovih pooblaščencev s področja komunikacijskih in mediacijskih veščin. Predlagane ukrepe smo pozdravili, prav tako tudi pripravljen povzetek utemeljenih pritožb iz leta 2019 z namenom odprave neustreznih praks policistov pri izvajanju policijskih nalog in doslednega spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin oseb, ki se znajdejo v policijskih postopkih. Vsekakor gre za koristno gradivo, ki ga Policija lahko uporabi pri usposabljanjih policistov. Ugotovljene napake in nepravilnosti so namreč dobra priložnost, da se prepreči ponovitev ugotovljenih pomanjkljivosti pri izvajanju policijskih nalog. Spodbudno je tudi zagotovilo MNZ, da bo tudi v prihodnje veliko pozornosti namenjene v prvi vrsti neodvisni, nepristranski in strokovni obravnavi pritožb ter krepitvi zavedanja vloge državljanskega nadzora nad postopki policistov in na podlagi ugotovitev permanentnemu strmenju k dodatnemu izboljšanju kvalitete izvajanja policijskih nalog.

Priporočilo (stalna naloga) št. 22: Varuh priporoča, da Ministrstvo za notranje zadeve še naprej skrbi za celovito spremljanje in nadzor nad reševanjem pritožb zoper delo policistov, še posebno pomiritvenih postopkov, Policija pa naj dosledno upošteva dane predloge ukrepov za izboljšanje policijskih praks.

Nad reševanjem pritožb bdi MNZ. Če je pritožba vložena neposredno na Policijo, mora ta v skladu z drugim odstavkom 146. člena ZNPPol o tem takoj obvestiti ministrstvo in mu posredovati pritožbo. Osmi odstavek istega člena pa določa, da o odločitvi, da se pritožba ne bo obravnavala, pritožnika seznani ministrstvo s pisnim obvestilom.

 

Primer: Pobudnik na svojo pritožbo zoper ravnanje policistov ni prejel vsebinskega odgovora Prav bi bilo, da pobudnik prejme odgovor na očitke, ki jih navaja v vlogi, ki jo je sam poimenoval kot pritožbo zoper ravnanje policistov. Varuha je za pomoč prosil pobudnik, ki je na svojo pritožbo zoper ravnanje policistov v zvezi postopka o prekršku, ki se je vodil proti njemu, prejel zgolj obvestilo komandirja policijske postaje, da je Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) pri preverjanju pritožbene zadeve ugotovilo, da ne gre za pritožbo po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), zato ne bo obravnavana in je pritožbeni postopek končan. Takšno obvestilo pa ga ni zadovoljilo, saj je pritožbo vložil zaradi zatrjevanega nestrokovnega in verbalno grobega ravnanja treh imenovanih policistov, ki ga je sam doživljal kot policijsko nasilje, MNZ pa se je obravnavanju njegovih navedb izognilo. V poizvedbi, naslovljeni na MNZ, smo želeli preveriti, če in kdaj je Policija o vloženi pritožbi pobudnika seznanila MNZ in, ali je morda tudi MNZ o neobravnavanju njegove pritožbe obvestilo pobudnika, kot to določa osmi odstavek 146. člena ZNPPol. Poleg tega smo želeli preveriti, kako se je ta pobudnikova vloga, ki ni bila obravnavana kot pritožba po ZNPPol, sploh obravnavala. Izrazili smo tudi mnenje Varuha, da bi bilo prav, da pobudnik vendarle prejme odgovor na očitke, ki jih je navajal v vlogi, ki jo je sam poimenoval kot pritožbo zoper ravnanje policistov. MNZ je sporočilo, da ga je policijska postaja s pritožbo pobudnika obvestila, po njeni preučitvi pa je MNZ ugotovilo, da iz njene vsebine ne izhajajo vsi elementi pritožbe po določilih 138. člena ZNPPol, saj v njej (po presoji MNZ) ni bila izražena volja pobudnika, da podaja pritožbo zoper delo policista, kar je ena bistvenih sestavin takšne pritožbe, temveč je sporočil le njegovo namero, da bo sprožil proti policistom ponoven postopek v primeru nestrokovnega in verbalno grobega ravnanja v naslednjih postopkih. Tako je MNZ ocenilo, da ne gre za pritožbo, ki se obravnava po določbah ZNPPol. Ker pa je pobudnik vlogo (ki jo je sicer poimenoval kot pritožbo) naslovil na komandirja policijske postaje, je MNZ s svojo ugotovitvijo, da ne gre za pritožbo, seznanilo policijsko postajo, ta pa pobudnika. MNZ pa se je strinjalo z mnenjem Varuha, da bi pobudnik moral prejeti tudi odgovor na njegove očitke in v ta namen je vlogo pobudnika tudi odstopilo v pristojno reševanje policijski postaji s predlogom, da ga obravnava v skladu s svojimi pooblastili ter pritožniku (pobudniku) odgovori skladno s 17. členom Uredbe o upravnem poslovanju. Kot je sporočilo MNZ, v podobnih primerih policijske enote na takšne vloge vselej tudi vsebinsko odgovorijo, ob preučitvi primera pobudniku pa je MNZ ugotovilo, da policijska postaja na sicer pavšalne očitke pobudniku ni vsebinsko odgovorila. Na ugotovljeno nepravilnost je MNZ opozorilo poleg policijske postaje tudi pristojno policijsko upravo in Generalno policijsko upravo, ki sta pristojni za spremljanje tovrstnih odgovorov. Na podlagi povzetih ugotovitev MNZ je Varuh pobudo štel za utemeljeno, posredovanje Varuha pa kot uspešno. Ukrepanje MNZ, ki je z ugotovljeno nepravilnostjo seznanilo pristojne organe, vključno z Generalno policijsko upravo, ki med drugim skrbi tudi za enotno delovanje vseh enot policije, smo pozdravili, saj se s tem zmanjša verjetnost morebitne ponovitve podobnega primera tudi v drugih organizacijskih enotah policije. To pa je z objavo tega primera v letnem poročilu Varuha tudi naš namen. 16.1-39/2020

 

Priporočilo (stalna naloga) št. 23: Varuh priporoča, da Ministrstvo za notranje zadeve oziroma Policija poskrbita, da bo vsak vlagatelj prejel odgovor na vlogo, ki vsebuje očitke na ravnanje policistov.

 

Obravnava pritožbe procesno nesposobne stranke zoper ravnanje policista

Na podlagi drugega odstavka 142. člena ZNPPol je pritožnik (lahko vsaka) fizična ali pravna oseba, ki naj bi ji bile z dejanjem ali opustitvijo dejanja policista pri opravljanju policijskih nalog kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ob obravnavi enega izmed primerov je Varuh zato imel resne pomisleke glede odločitve, da se tovrstna pritožba, če jo vloži oseba, ki nima polne poslovne sposobnosti, ne obravnava iz razloga, ker se šteje, da jo je podala kot neupravičena oseba. Primer pobudnika je le eden izmed možnih, ko stranka ni poslovno popolnoma sposobna. Najbolj tipičen primer je sicer lahko primer mladoletnika, ki ni pridobil popolne poslovne sposobnosti. Drug primer so lahko odrasle osebe, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, same brez škode zase niso sposobne poskrbeti za svoje pravice in koristi in jih zato sodišče postavi pod skrbništvo ter jim imenuje skrbnika. Zato menimo, da je tako v teh primerih kot tudi v drugih primerih, ko oseba nima polne poslovne sposobnosti, njihove pritožbe zoper delo policistov potrebno obravnavati z vso skrbnostjo, ne pa da se (zgolj) na podlagi te osebne okoliščine sprejme odločitev, da se pritožba ne bo obravnavala. Tudi sami Policiji mora biti v interesu, da se očitki zoper dejanja in opustitve policistov pri opravljanju policijskih nalog, ki lahko pomenijo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, tudi v primeru teh oseb vsebinsko preverijo v okviru tega pritožbenega postopka.

Pobudnik je Varuha seznanil z odzivom Sektorja za pritožbe zoper policijo (SPZP) v Direktoratu za policijo in druge varnostne naloge Ministrstva za notranje zadeve, ki mu je sporočil, da se njegova pritožba zoper delo policistov ne bo obravnavala. V dopisu ga je pritožbeni organ obvestil, da se na podlagi četrte alineje sedmega odstavka 146. člena ZNPPol šteje, da je pritožbo podal kot neupravičena oseba, zato se ta ne bo obravnavala. Pojasnjeno mu je bilo, da je bilo pri preverjanju zadeve ugotovljeno, da ni upravičen vložiti pritožbe, ker mu je bila s sklepom sodišča delno odvzeta poslovna sposobnost za vse aktivnosti, ki so povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki.

V posredovanju pri MNZ smo navedli, da je po mnenju Varuha odločitev, da se pritožba v konkretnem primeru ne obravnava, vsaj preuranjena, če ne celo napačna. Če je pritožbeni organ vedel, da je pobudnik pod skrbništvom (in je zato ocenil, da pritožbe po ZNPPol ne more vložiti sam), bi bilo po mnenju Varuha prav, da bi z vloženo pritožbo seznanil skrbnika ter ga pozval, da sporoči, če se s to vlogo strinja.

Na podlagi 140. člena ZNPPol (če s tem zakonom ni drugače določeno) se namreč v pritožbenem postopku zoper delo policista smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, tudi glede strank in njihovega zastopanja. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) pa v 49. členu določa, da mora organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Čeprav pritožbeni postopek po ZNPPol ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 140. člena ZNPPol), smo MNZ opozorili tudi na 51. člen ZUP, na podlagi katerega organ, ki vodi postopek, postavi procesno nesposobni stranki, ki nima zakonitega zastopnika, začasnega zastopnika, če to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke in je treba izvesti postopek. Glede na to, da, kot že omenjeno, v teh primerih ne gre za upravno zadevo, ampak za svojevrsten pritožbeni postopek, ki predstavlja alternativno reševanje spora med policijo in posameznikom, smo menili, da v teh primerih praviloma ne bo potrebe po postavitvi začasnega zastopnika. Praviloma navajamo zato, ker menimo, da bi zaradi narave zadeve takšen zastopnik lahko bil v pomoč procesno nesposobni stranki, predvsem v zadevah, za katere je zakonodajalec zaradi posebnih (pomembnih) okoliščin določil, da se obravnavajo neposredno pred senatom (četrti odstavek 148. člena ZNPPol).

MNZ je Varuhu sporočilo, da je pobudnik po prejemu obvestila o neobravnavi njegove pritožbe sam poklical na SPZP, kjer so ga seznanili, da lahko njegov skrbnik še vedno vloži pritožbo v njegovem imenu. Pobudnik je v nakazani smeri tudi ravnal in zadeva je bila v nadaljevanju odstopljena Sektorju kriminalistične policije Policijske uprave (SKP PU) Ljubljana z navodilom, da pritožbo obravnavajo v pomiritvenem postopku.

V poizvedbi pri MNZ nas je zanimalo tudi, kako se sicer obravnavajo tovrstne pritožbe oseb, ki nimajo polne poslovne sposobnosti (oziroma je njihova procesna sposobnost omejena) oziroma so postavljene pod skrbništvo. MNZ je glede tega pojasnilo, da podobnih primerov oziroma vloženih pritožb oseb, ki nimajo polne poslovne sposobnosti, še ni obravnavalo. Ob tem je navedlo, da imajo sicer predstavniki ranljivih skupin vselej ustreznega pooblaščenca oziroma zakonitega zastopnika, ki jih zastopa v pritožbenem postopku, pri čemer pa organ v primeru nejasnosti stranko pozove k ustrezi dopolnitvi. Po navedbah ministrstva bodo pomisleki Varuha in podrobna obrazložitev uporabe ZUP iz obravnavanega primera upoštevani tudi v prihodnjih podobnih primerih. 16.1-10/2020

 

Navzočnost na seji pritožbenega senata 

Po določbah ZNPPol je udeležba na seji pritožbenega senata za stranke (policist in pritožnik) prostovoljna. Vabilo, s katerim je bil pobudnik povabljen na sejo senata, je vsebovalo opozorilo po sedmem odstavku 152. člena ZNPPol, ki določa, da bo pritožbeni postopek končan na podlagi razpoložljivih dokazov, če se stranki seje ne bosta udeležili osebno ali po pooblaščencu. Neudeležba oziroma nezmožnost udeležbe na seji (čeprav iz opravičenih razlogov) sama po sebi (upoštevajoč omenjeno zakonsko določbo) ni razlog za njeno preložitev.

Pobudnik, policist, zoper katerega je bila vložena pritožba, je Varuha seznanil, da je seja pritožbenega senata potekala brez njegove navzočnosti, čeprav so se v postopku preverjali očitki glede njegovega dela. Izpostavil je, da je seja potekala v času, ko je bil sam na bolniški, o čemer naj bi vodjo senata obvestil tudi njemu nadrejeni uslužbenec policije (pomočnik komandirja). Ker je bila seja senata opravljena kljub njegovi odsotnosti, je pobudnik menil, da so mu bile kršene pravice. Menil je tudi, da bi pritožbeni senat moral sejo senata preložiti, ker je bil o razlogih za njegovo odsotnost seznanjen preko njemu nadrejenega. Opozoril je, da vabilo ni vsebovalo posebne zahteve, da mora svojo odsotnost sporočiti sam in da mora prositi za preložitev seje senata. Pobudi je priložil odgovor Direktorata za policijo in druge varnostne naloge MNZ (Direktorat), ki je ugotovil, da je bil pritožbeni postopek voden v skladu z ZNPPol in da je odločitev pritožbenega senata dokončna.

V zadevi smo opravili poizvedbo pri MNZ, ki je pojasnilo, da pobudnik odgovornosti za sporočanje o svoji bolniški odsotnosti in s tem neudeležbe na seji senata ne more prelagati na nadrejene na policijski postaji. V konkretnem primeru je sicer pomočnik komandirja vodjo senata obvestil, da sta policista, na katera se je pritožba nanašala, v bolniškem staležu in da se bo seje senata udeležil le on kot poročevalec. Glede vprašanja, kako sicer pritožbeni senati upoštevajo sporočene odsotnosti zaradi bolniškega staleža ali drugih opravičljivih razlogov (tako pritožnikov kot tudi policistov) je ministrstvo navedlo, da policisti večkrat pred sejo senata sporočajo, da se je ne bodo udeležili, največkrat zaradi koriščenja letnega dopusta, pri čemer pa ne obveščajo, da želijo, da se seja senata preloži. V kolikor udeležbo na seji senata iz opravičenih razlogov opravičijo pritožniki ali njihovi pooblaščenci in želijo, da se ta preloži, sejo senata vedno preložijo in se skupaj uskladijo glede novega datuma izvedbe seje senata. MNZ je zagotovilo, da bi pritožbeni organ tako ravnal tudi v primeru pobudnika, če bi ga ta v nakazani smeri obvestil.

Čeprav pobudnik na seji senata ni sodeloval (ZNPPol obvezne navzočnosti strank na seji senata, kot že navedeno, ne določa), je imel med samim postopkom (že pred sejo senata) možnost, da je svoje pomisleke, pripombe ter dokaze in dejstva v zvezi z navedbami v pritožbi v določeni meri poda tako ob vročitvi kopije pritožbe (147. člen ZNPPol), kot tudi ob prejemu poročila o ugotovitvah v zvezi s pritožbo (152. člen ZNPPol). Vsi morebitni takšni viri predstavljajo del pritožbene dokumentacije, s katero senat razpolaga v času sprejetja svoje odločitve.

Da do podobnih primerov, kot ga je izpostavil pobudnik, ne bi prihajalo, smo MNZ predlagali razmislek o dopolnitvi tovrstnih vabil z opozorilom v smeri, da naj osebe, ki imajo opravičen razlog izostanka, pa bi želele, da se seja opravi v njihovi navzočnosti, to izrecno sporočijo in ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, hkrati predložijo razlog upravičene odsotnosti po 73. členu ZUP. Po mnenju Varuha bi se s tem lahko ustrezneje zagotovilo sodelovanje v postopku vsem, ki bi to želeli, po drugi strani pa bi se lahko preprečilo tudi primere, ko bi osebe, šele glede na izid pritožbenega postopka, izpostavljale opravičenost izostanka. V odzivu je MNZ v zvezi s tem predlogom Varuha sporočilo, da se jim ta zdi smiseln in da ga bodo zato tudi preučili. Nimamo pa še podatka o tem, ali je bilo to tudi uresničeno. 6.1-44/2020

Priporočilo št. 74: Varuh Ministrstvu za notranje zadeve priporoča dopolnitev vabil za udeležbo na seji pritožbenega senata z opozorilom v smeri, da naj osebe, ki imajo opravičen razlog izostanka, pa bi želele, da se seja opravi v njihovi navzočnosti, to izrecno sporočijo in ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, hkrati predložijo razlog upravičene odsotnosti.

 

Elektronsko snemanje policijskih razgovorov

Varuh je že večkrat poudaril, da elektronsko snemanje (avdio in/ali video) policijskih razgovorov oziroma postopkov predstavlja pomembno dodatno varovalko zoper grdo ravnanje s pridržanimi osebami, ki lahko zagotovi popoln in avtentičen zapis postopka razgovora oziroma policijskega postopka in s tem močno olajša preiskavo kakršnihkoli trditev o grobem ali drugem neprimernem ravnanju. To je zato v interesu tako oseb, s katerimi naj bi policija neprimerno ravnala, kot tudi policistov, če so soočeni z neutemeljenimi trditvami, da so bili vpleteni v takšno ravnanje. Nedelovanje videonadzornega sistema oziroma nemožnost vpogleda vanj ne nazadnje vzbuja dodatne, lahko tudi povsem neutemeljene sume v pravilnost in zakonitost izvedbe določenega policijskega postopka in ne utrjuje zaupanja v delo policistov. Zato mora biti v interesu policije, da videonadzorni sistem deluje brezhibno in neprekinjeno.

Ob obravnavi posamičnih pobud smo se doslej že nekajkrat srečali s primeri, ko je bilo ob preverjanju pravilnosti in zakonitosti izvršenih ukrepov in postopkov policistov ugotovljeno, da obstoječi videonadzorni sistem na posamezni policijski enoti v kritičnem času ni deloval oziroma vpogled vanj ni bil možen. Na takšen primer smo naleteli tudi ob obravnavanju zadeve, v kateri smo postopek začeli že v letu 2019 in ga zaključili v letu 2020. V tem primeru je bilo v pritožbenem postopku pri pregledu posnetkov nadzornega sistema ugotovljeno, da iz neznanega razloga vpogled v čas posnetka, ko se je pobudnica nahajala na PP, ni bil možen. Po opravljenih dodatnih poizvedbah pa je MNZ ugotovilo, da je pomočnik komandirja, ki je opravil vpogled v posnetke, napačno zapisal, da sistem ni deloval. Pojasnil je namreč, da se je zmotil pri računanju dni obstoja posnetkov. Ker je posnetke pogledal prepozno, mu je sistem pokazal, da gre za izbris. Zaradi tega je menil, da sistem ne deluje in napačno navedbo napisal v uradni zaznamek, prav tako pa to napačno interpretiral v pritožbenem postopku. MNZ je tudi pojasnilo, da sicer sistem šteje čas od nastanka posnetka in ne npr. od začetka dneva (po sistemu 60 dni x 24 ur), nakar se posnetek avtomatično briše.

Upoštevajoč navedeno je bilo mogoče zaključiti, da je bil razlog napačnim informacijam glede (ne)delovanja videonadzornega sistema, ki jih je pobudnica prejela v okviru pomiritvenega postopka v zvezi s svojo pritožbo na postopek policista, ne dovolj skrbno delo pomočnika komandirja, ki je bil zadolžen za obravnavo njene pritožbe v tej fazi reševanja. Odprto ostaja tudi vprašanje zakaj je bil vpogled opravljen tako pozno (po več kot mesecu dni od vložitve pritožbe oziroma šele na dan avtomatičnega izbrisa posnetka in celo po poslanem vabilu na razgovor oziroma pomiritveni postopek, kar kaže, da takrat v zvezi z njeno pritožbo vse okoliščine policijskega postopka, ki je bil predmet pritožbe, (še) niti niso bile preverjene).

Opozorili smo, da je dolžnost vodje organizacijske enote oziroma osebe, ki vodi pomiritveni postopek, da pravočasno poskrbi za zavarovanje posnetkov videonadzora na policijski postaji, če so ti lahko v pomoč pri reševanju posamične pritožbe. Tudi sicer Pravilnik o reševanju pritožb določa, da mora vodja policijske enote v zvezi s pritožbo proučiti vse razpoložljive dokumente, opraviti razgovore z morebitnimi pričami in izvesti vse, kar je potrebno, da se seznani s policijskim postopkom, ki je predmet pritožbe. Preveriti mora tudi vsa dejstva, ki so potrebna za ugotovitev dejanskega stanja in po potrebi opraviti razgovor s policistom, zoper delo katerega je bila vložena pritožba, zlasti če policist ne pripravi pisne izjave o pritožbi (5. člen Pravilnika o reševanju pritožb). Zato smo s temi ugotovitvami seznanili tudi MNZ, ki bdi nad reševanjem pritožb zoper policiste, da vodje organizacijskih enot na to obveznost še dodatno opozori. 16.1-46/2019

 

2.20.3.2.2 Ostala obravnavana problematika

Med nalogami policije, ki jih 4. člen ZNPPol določa na prvem mestu, so varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov.

Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija (kot med drugim določa 148. člen ZKP) ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

Najbrž ni treba posebej poudariti, da mora policija vse potrebno po 148. členu ZKP ukreniti brez odlašanja, saj s potekom časa vseh preiskovalnih dejanj niti ni mogoče več opraviti, pozneje zbrani dokazi pa lahko imajo tudi manjšo dokazno vrednost. Ta primer kaže, da policisti PP Postojna niso ravnali tako.

 

Primer: Premalo skrbno preiskovanje kaznivega dejanja Ugotovitve pritožbenega senata o pomanjkljivosti policijske preiskave naznanjenega kaznivega dejanja lahko vplivajo na državnotožilsko odločitev, zato je prav, da je z njimi seznanjeno tudi tožilstvo. Pobudnik je Varuha seznanil z ugotovitvami pritožbenega senata Sektorja za pritožbe MNZ v primeru obravnavanja njegove pritožbe. Kršitve, ki jih je pritožbeni senat ugotovil v primeru pobudnika (med drugimi opustitev ogleda kraja kaznivega dejanja), so kazale na to, da njegova prijava kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja, ki je bila pozneje dopolnjena še s prijavo kaznivega dejanja tatvine, ni bila skrbno obravnavana in je bila nato zaključena s poročilom po 10. odstavku 148. člena ZKP. Varuh je sicer ugotovil, da je pritožbeni senat pritožbo pobudnika obravnaval vestno in strokovno. S poizvedbo pri MNZ pa smo želeli preveriti, ali je MNZ v zadostni meri poskrbelo za to, da se podobne nepravilnosti pri preiskovanju kaznivih dejanj ne bi ponovile v nobeni izmed organizacijskih enot policije, saj pobudnik z ukrepanjem MNZ po ugotovljenih nepravilnostih v policijskem preiskovanju ni bil zadovoljen. Predvsem pa smo želeli preveriti, ali je bilo z ugotovitvami pritožbenega senata morda seznanjeno tudi pristojno državno tožilstvo, saj bi po mnenju Varuha te ugotovitve lahko vplivale na državnotožilsko odločitev o vloženi kazenski ovadbi. MNZ je sporočilo, da je bil odgovor senata obravnavan in podrobno predstavljen že na prvem delovnem sestanku PP Postojna, vsi policisti so bili opozorjeni na večjo doslednost pri preiskovanju kaznivih dejanj, kar s skrbnim spremljanjem in usmerjanjem ter nudenjem strokovne pomoči pri delu zagotavljata tudi komandir in pomočnik komandirja PP Postojna. Z ugotovitvami senata in s tem pritožbenim primerom so bili seznanjeni tudi v Sektorju kriminalistične policije (SKP) Policijske uprave (PU) Koper, ki je posledično že okrepil nadzor nad dogodki v »dnevniku dogodkov Operativno komunikacijskega centra«, ki ga sedaj konstantno izvajajo vsi kriminalisti SKP PU Koper. Poleg tega je bil ta pritožbeni primer opisan tudi v publikaciji »Primeri utemeljenih pritožb v letu 2019«, s katero se seznanijo vse notranje organizacijske enote Generalne policijske uprave in vse PU z namenom odprave ugotovljenih nepravilnosti pri izvajanju policijskih nalog in doslednega spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin oseb v policijskih postopkih. Služba generalnega direktorja policije je sicer presodila, da zadevni primer ne predstavlja pereče problematike v drugih policijskih postopkih in zato ni bilo potrebe po dodatnih ukrepih, saj so bili izvedeni ukrepi primerni in zadostni. MNZ pa se je strinjalo z mnenjem Varuha, da bi ugotovitve pritožbenega senata lahko vplivale na državnotožilsko odločitev v postopku obravnavanja kazenske ovadbe. Ugotovitve senata za pritožbe so bile zato po poizvedbi Varuha posredovane tudi pristojni enoti državnega tožilstva, to je Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru, Zunanjemu oddelku v Postojni. Varuh je pobudo v tem primeru presodil za utemeljeno, saj bi po mnenju Varuha pomanjkljivosti policijske preiskave, ki jih je ugotovil pritožbeni senat Sektorja za pritožbe MNZ, lahko vplivale na državnotožilsko odločitev o kazenski ovadbi, pristojnemu državnemu tožilstvu pa so bile poslane šele po posredovanju Varuha. Z objavo primera želimo še dodatno opozoriti na potrebo po skrbnem preiskovanju kaznivih dejanj in seznanjanju tožilstva z vsemi relevantnimi ugotovitvami. 16.1-15/2020

 

Uporaba električnega paralizatorja kot prisilnega sredstva policije

Policisti lahko v skladu s 86.a členom ZNPPol in 43.a členom Pravilnika o policijskih pooblastilih pri svojem delu uporabljajo tudi električni paralizator. Tega so prvič tudi uporabili v letu 2020. Ker gre za novo prisilno sredstvo, smo MNZ zaprosili za informacije o tem, ali je slovenska Policija že nabavila električne paralizatorje in če, katere znamke ter kaj je bil kriterij za izbor njihovega dobavitelja. Hkrati smo še zaprosili za sporočilo, kako je bil opravljen izbor policistov, ki bodo pri svojem delu uporabljali električni paralizator ter kako je oziroma kako bo potekalo usposabljanje policistov, ki bodo pri svojem delu uporabljali električne paralizatorje.

MNZ je sporočilo, da je slovenska Policija kupila in 20. 11. 2018 prevzela 20 kompletov električnih paralizatorjev s kamerami za osebno uporabo, in sicer znamke Taser, model X2, osebne kamere pa Axon Body 2, katerih proizvajalec je ameriško podjetje Axon. Komplet sestavljajo: električni paralizator, osebna kamera, akumulator s funkcijo brezžičnega vklopa kamere, 14 operativnih in 8 šolskih kartuš, tok za dve rezervni kartuši ter tok za električni paralizator, ki ga je moč namestiti na službeni pas, zaščitni telovnik ali na balistični jopič.

Glede kriterijev za nabavo je MNZ pojasnilo, da so bile tehnične specifikacije pripravljene na podlagi podatkov, ki so jih prejeli na različnih sejmih orožja in opreme doma in v tujini, predstavitvah policijske opreme, na udeležbi na mednarodni delavnici na temo manj ubojnih sredstev, pri tujih policijah, ki električni paralizator že uporabljajo, in po pogovorih s predstavniki uvoznih podjetij, od katerih so pridobili podatke o štirih različnih električnih paralizatorjih na tržišču. V zvezi z električnim paralizatorjem Taser X26 je MNZ sporočilo, da ga slovenska Policija že pozna, saj jih je imela v poskusni uporabi Specialna enota, in sicer od 1. 6. 2006 do 31. 5. 2007 ter od 1. 8. 2007 do 31. 7. 2008, vendar jih ni uporabila. Za električni paralizator Taser X2 je Policija po ponudbi uvoznega podjetja Lab commerce sklenila pogodbo za brezplačni preizkus in ga celovito preizkusila. Kot dodatni kriterij za nakup so bile tudi reference proizvajalcev električnih paralizatorjev. V zvezi s tem so ugotovili, da podjetje Axon prodaja električne paralizatorje v 110 držav po celem svetu, do sedaj pa so bili uporabljeni na preko šest milijonih oseb.

Glede usposabljanja je MNZ sporočilo, da je v času med 21. in 23. 1. 2019 v prostorih Policijske akademije v Tacnu potekalo usposabljanje inštruktorjev in multiplikatorjev iz slovenske Policije. Usposabljanje je potekalo za uporabo električnega paralizatorja Taser X2 in osebne kamere Axon BodyCam 2 ter prenos znanja na policiste, ki bodo ta sredstva uporabljali. Usposabljanje je vodil inštruktor iz podjetja Axon.

Inštruktorji in multiplikatorji so nato decembra 2019 in januarja 2020 izvajali usposabljanja policistov, ki bodo naprave uporabljali med opravljanjem policijskih nalog. Ob tem je MNZ sporočilo, da bodo za uporabo električnih paralizatorjev usposobljeni izkušeni policisti, ki najpogosteje izvajajo interventne naloge v intervencijskih skupinah, mobilnih kriminalističnih oddelkih in policisti Specialne enote. Samo usposabljanje poteka po programu »Uporaba prisilnih sredstev«, ki v petem modulu predpisuje tudi usposabljanje za uporabo električnega paralizatorja ter na podlagi strokovnega gradiva in znanja, pridobljenega na januarskem usposabljanju inštruktorjev. Program za usposabljanje je sicer 16. 5. 2019 obravnaval in sprejel Programski svet Policijske akademije, verificirala pa ga je generalna direktorica policije.

MNZ smo zaprosili za dopolnitev odgovora še s podatkom o tem, koliko inštruktorjev in multiplikatorjev je bilo dejansko usposobljenih za uporabo električnih paralizatorjev in osebne kamere. Prav tako smo zaprosili za dopolnitev odgovora s podatkom, koliko policistov je bilo oziroma bo usposobljenih za uporabo električnega paralizatorja in osebne kamere. Zaprosili smo tudi za dodatna pojasnila o tem, kako izvedena usposabljanja prihodnje uporabnike tega prisilnega sredstva poučijo o posebnostih varovanja človekovih pravic, vključno z absolutno prepovedjo mučenja ter okrutnega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja; možnih alternativah in mirnem reševanju konfliktov in tehnik, ki pomagajo pri obvladovanju nasilnih kršiteljev ter če so predvidena tudi osvežitvena usposabljanja.

Na naše dodatno zaprosilo je MNZ sporočilo, da je bilo na usposabljanju inštruktorjev in multiplikatorjev, ki je potekalo med 21. in 23. 1. 2019, za uporabo električnega paralizatorja Taser X2 in osebne kamere Axon BodyCam 2 ter prenos pridobljenega znanja na policiste usposobljenih 25 inštruktorjev. Nadalje pa so inštruktorji in multiplikatorji v decembru 2019 in januarju 2020 usposobili 237 policistov iz 20 policijskih enot.

Inštruktorji med usposabljanji za uporabo prisilnih sredstev policiste seznanijo s splošnimi načeli za opravljanje policijskih nalog. Mednje spada tudi načelo spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v 13. členu ZNPPol določa, da morajo policisti pri opravljanju policijskih nalog spoštovati in varovati pravico do življenja, človekovo osebnost in dostojanstvo ter druge človekove pravice in temeljne svoboščine itd.

Poučitev policistov o varovanju človekovih pravic ter prepovedi mučenja in drugega nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, inštruktorji še posebej poudarijo pri usposabljanju policistov pri uporabi električnega paralizatorja, ko predstavijo uporabo naprave z neposrednim pritiskom na osebo. MNZ je pripomnilo, da je iz zakonskih določb razvidno, da policist uporabi električni paralizator tako, da v osebo izstreli elektrode in le izjemoma, če je bila izstrelitev neuspešna, policist pa ne more drugače odvrniti napada nase, sme električni paralizator uporabiti tudi z neposrednim pritiskom na osebo. Poleg tega tudi podzakonske določbe od policistov zahtevajo še dodatno skrbnost pri uporabi tega prisilnega sredstva, saj predpisujejo, da policisti ne smejo sočasno uporabiti dveh ali več električnih paralizatorjev na eno osebo ter ne smejo usmerjeno sprožiti ali ga uporabiti neposredno s pritiskom v vitalne dele telesa, kot so glava, vrat ali genitalije, oziroma ga uporabiti v okoliščinah, zaradi katerih bi lahko nastala nevarnost za osebo zaradi padca v vodo, po stopnicah, z velike višine ipd. Preden policist uporabi električni paralizator, mora osebo tudi opozoriti s klicem: »Stoj, policija, uporabil bom električni paralizator!«, razen, če okoliščine glede na varnost policista oziroma drugih oseb tega ne dopuščajo.

Inštruktor podjetja Axon je na usposabljanju januarja 2019 inštruktorje seznanil tudi z različnimi tehnikami deeskalacije in predstavil izkušnje iz tujine (npr. držav Združenega kraljestva), kjer preko 80 % incidentov uspešno zaključijo brez izstrelitve elektrod. Navedeno dosežejo z različnimi načini uporabe naprave, ki jih električni paralizator omogoča. Z omenjenim in tudi s taktičnim pristopom policista ter tehnikami za zmanjševanje možnosti uporabe prisilnih sredstev, inštruktorji seznanijo policiste na usposabljanjih. Tako jih seznanijo predvsem z načinom in vrstnim redom ukrepov, in sicer: Ob prihodu policistov na kraj, policist nosi električni paralizator tako, da ga osebe v postopku jasno vidijo. Policist učinkovito komunicira z osebo ter ob izpolnjenih zakonskih pogojih ustrezno ukazuje in osebo opozori na možnost uporabe prisilnih sredstev. Policist ob nastopu razlogov izvleče električni paralizator iz toka, glede na okoliščine vklopi električni paralizator, nadaljuje s postopkom merjenja v osebo z laserskim žarkom, ob nadaljevanju neupoštevanja ukazov ali drugih pogojih izvede opozorilno iskrenje, če drugače ne more obvladati osebe, pa zaključi s sprožitvijo elektrod v osebo.

Glede obnovitvenih usposabljanj pa je MNZ sporočilo, da so ta predvidena enkrat letno za policiste, ki so usposobljeni in nosijo električni paralizator med opravljanjem policijskega dela, za vse policiste pa je predpisano vsakoletno seznanjanje s tem prisilnim sredstvom.

Na podlagi ZNPPol morajo policisti po uporabi električnega paralizatorja takoj, ko okoliščine to dopuščajo, zagotoviti, da osebo pregleda zdravnik. V ta namen so v Policiji pripravili tudi obrazec naloga, ki bo namenjen zdravstvenim ustanovam, kjer bodo izvedeni zdravstveni pregledi teh oseb.

Nalog izpolnita policist in zdravnik v dveh izvodih. Izvirnik naloga policist izroči zdravstveni ustanovi, v kateri je bil opravljen zdravstveni pregled, kopijo naloga pa policist obdrži. Nalog bo za zdravstveno ustanovo istočasno podlaga za izstavitev računa naročniku (Policiji) ter neke vrste opomnik zdravniku, katere preglede naj opravi (ugotavljanje splošnega psihofizičnega stanja osebe, ocena oskrbe vbodnih mest, izvedba posnetka EKG in zapis morebitnih drugih posebnosti). S pomočjo slednjega želijo pri Policiji doseči, da bi bili pregledi v zdravstvenih enotah v državi poenoteni.

Pozdravili smo skrb za poenotenje zdravniških pregledov. Vendar smo na pripravljenem obrazcu pogrešali rubrike oziroma prostor v obrazcu, kjer bi zdravnik lahko te svoje ugotovitve tudi zabeležil (npr. pri ugotavljanju psihofizičnega stanja osebe podatek o tem, ali ima oseba morda kakšne težave s srcem, ali uporablja srčni spodbujevalnik in podobno). Rezultate pregleda (vključno z relevantnimi izjavami osebe in zdravnikovimi ugotovitvami) bi bilo po našem mnenju treba tudi formalno dokumentirati ter dati na razpolago tudi osebi, zoper katero je bil paralizator uporabljen. Nadalje smo tudi menili, da je nujno, da morebitna odklonitev zdravstvenega pregleda poteka v zdravstveni ustanovi pred zdravnikom, ki to odklonitev tudi zabeleži z razlogi. Poudarjamo tudi, da mora biti zdravstveni pregled opravljen zunaj slišnega (po možnosti pa tudi vidnega) dosega nezdravstvenega osebja. Pripomnili smo še, da sicer standarde preiskovanja in dokumentiranja mučenja in drugega okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja določa priročnik Organizacije združenih narodov.

Naše pripombe niso bile sprejete. MNZ je pojasnilo, da beleženje podatkov o zdravstvenem pregledu oziroma psihofizičnem stanju osebe ni možno zaradi zakonskih omejitev pri zbiranju in obdelovanju osebnih ter zdravstvenih podatkov o osebi. V zvezi z našim predlogom, da odklonitev zdravstvenega pregleda poteka v zdravstveni ustanovi pred zdravnikom, pa sporoča, da si bo Policija prizadevala, da bi vsako osebo po uporabi električnega paralizatorja pregledal zdravnik, saj lahko tak pregled nudi večjo varnost osebi v postopku, kot tudi policistom, ki so prisilno sredstvo uporabili. Policisti bodo na podlagi zakonske določbe osebi po uporabi električnega paralizatorja vsakič zagotovili, da jo pregleda zdravnik, kar pa lahko oseba takoj odkloni. Policisti nimajo pravice in zakonske podlage osebe prisilno privesti v zdravstveno ustanovo, če bi ta že na kraju uporabe električnega paralizatorja odklonila zdravstveni pregled. V ta namen je v obrazcu dodana rubrika, kjer lahko oseba svojo odločitev (odklonitev pregleda) potrdi s podpisom.

Na podlagi prejetih pojasnil lahko zaključimo, da je slovenska Policija glede uvajanja uporabe električnega paralizatorja v svoje delo izvedla veliko aktivnosti oziroma usposabljanj, ki lahko nedvomno pripomorejo k temu, da so policisti, ki bodo to prisilno sredstvo uporabljali, ustrezno usposobljeni. Varuh ob tem seveda tudi pričakuje, da bo uporaba tega prisilnega sredstva pomenila skrajno možnost, to je le in samo pod pogoji, ki jih določata zakon in pravilnik. 0.1-28/2019

 

Obravnava večjih skupin migrantov, ki na nedovoljen način prestopijo državno mejo

V letu 2020 smo zaključili z obravnavo dogodka pri Šembijah pri Ilirski Bistrici, ko so policisti 19. 7. 2019 obravnavali večjo skupino tujcev, ki so nezakonito prestopili državno mejo. Z dogodkom smo se seznanili na podlagi medijskega poročanja (med drugim STA: »Policisti prijeli več kot 120 migrantov« (20. 7. 2019) in STA: »Večino pri Šembijah prijetih migrantov že vrnili Hrvaški« (21. 7. 2019)). Ker je bila v sorazmerno kratkem času obravnavana večja skupina tujcev, se je Varuh odločil, da na lastno pobudo preveri postopke policistov z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

V prvem odgovoru MNZ je to glede postopkov prijetja skupine 108 oseb, ki so nezakonito prestopile državno mejo, pojasnilo, da je šlo v tem primeru za izjemen in specifičen primer iskanja, prijemanja in obravnave velike skupine tujcev, ki so se prijetju izogibali z bežanjem in skrivanjem. Vendar so bile osebam omogočene vse pravice, ki izhajajo iz tovrstnih policijskih postopkov. V postopkih so policisti spoštovali njihovo dostojanstvo. V izogib dolgotrajnim postopkom je bilo dogovorjeno tudi ustrezno, hitro in enostavno vračanje hrvaškim varnostnim organom.

MNZ je sicer že v tem odgovoru opozorilo, da bi policisti morali izdelati in izdati posamezne akte za odvzem prostosti (sklepe) in izpolniti posamezne obrazce za beleženje izvedenih opravil med pridržanjem/zadržanjem ne glede na to, da v večini primerov ni bilo mogoče v celoti ugotoviti identitete oseb. To je ocenilo (le) kot strokovno napako, na katero so bili na PU Koper opozorjeni v sklopu nudenja strokovne pomoči.

Strokovna pomoč je bila odrejena tudi zaradi napačnega razumevanja določenih usmeritev, ki se nanašajo na izdelavo posameznih dokumentov; hkrati je sporočilo, da potekajo tudi druge aktivnosti, kot je povečanje števila delovnih postaj za registracijo oseb v sistemu TravelDoc.

Odziv ministrstva, ki je odsotnost nekaterih opravil policije ocenil (le) kot "strokovno napako", nas je negativno presenetil. Ker smo v odgovoru MNZ pogrešali tudi bolj natančno opredelitev do vprašanja, ki smo ga izpostavili v poizvedbi in sicer glede beleženja posameznih opravil in zagotavljanja pravic, ki gredo pridržani osebi, je Varuh 1. 10. 2019 obiskal PP Ilirska Bistrica. Na podlagi takrat pregledane dokumentacije in opravljenih pogovorov s predstavniki policije je Varuh svoje ugotovitve strnil v dodatno poizvedbo, ki smo jo na MNZ poslali 9. 12. 2019. Glede na resnost ugotovljenih nepravilnosti smo predlagali, da zadevo v okviru svojih nadzorstvenih pristojnosti prevzame v obravnavo Direktorat za policijo in druge varnostne naloge (DPDVN). Hkrati smo MNZ predlagali, da poskrbi za potrebno pomoč policiji, da bo tudi morebitno večje število pridržanih tujcev obravnavala na način, da ne bo prihajalo do kršitev njihovih zakonskih pravic.

MNZ je sledilo našemu predlogu, saj je sporočilo, da je DPDVN v okviru svojih pristojnosti celovito preveril neposredno izvedbo policijskih postopkov s 108 tujci na območju PP Ilirska Bistrica 19. 7. 2019.

Upoštevajoč ugotovitve ob našem obisku PP Ilirska Bistrica in prejeti odziv MNZ smo ugotovili kršitve človekovih pravic iz 19. člena URS in 5. člena EKČP. Tujcem v vsem času, ko jim je bila odvzeta prostost, ni bil izdan sklep o pridržanju. Tudi MNZ je ugotovilo, da 101 tujcu ni bil izdan sklep o pridržanju, kot to določa peti odstavek 66. člena ZNPPol. Pri tem je tudi MNZ ugotovilo, da so bile z (ne)izdajo sklepov o pridržanju tem tujcem kršene z ustavo in zakonom predpisane temeljne človekove pravice, saj jim je bila brez kakršnekoli pisne obrazložitve več kot 11 oziroma 16 ur odvzeta prostost, ter pripomnilo, da mora biti pooblastilo pridržanja izvedeno skladno s pogoji in po postopku, ki ga določa zakon. Z opustitvijo izdaje sklepa o pridržanju so bili tujci dejansko prikrajšani tudi za pravico do pritožbe, s katero bi lahko sodišče preverilo, ali je bil odvzem prostosti v posameznem primeru zakonit. S tem je bila tujcem onemogočena tudi sodno predpisana kontrola policijskega ravnanja.

Za nobeno od obravnavanih oseb, ki se vodijo v enotnem spisu, ob našem obisku na PP Ilirska Bistrica ni bilo mogoče na podlagi obstoječe dokumentacije potrditi, da so bile seznanjene z vzroki za odvzem prostosti in s pravicami, ki gredo pridržani osebi (da ni dolžna ničesar izjaviti; da ima pravico do takojšne pravne pomoči zagovornika; da se na njeno zahtevo o pridržanju obvesti njene najbližje ali diplomatsko konzularno predstavništvo države, katere državljan je; da ima pravico do zdravniške pomoči).

V odzivu na te naše ugotovitve je tudi MNZ potrdilo, da v postopku pridržanja policisti (za 101 tujca) niso sestavili potrebnih uradnih zaznamkov, skladno z določili 36. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih.

Čeprav so policisti dolžni voditi evidenco oseb, ki jim je odvzeta prostost, smo ugotovili, da obravnavani tujci v tem primeru vanjo sploh niso bili nikoli vpisani, kar zaradi odsotnosti uradnih zaznamkov o izvajanju opravil med pridržanjem ter sklepov o pridržanju še toliko bolj postavlja pod vprašaj njihov status v času odvzema prostosti.

Ob našem obisku na PP Ilirska Bistrica v spisu obravnavanih tujcev ni bilo nobenega uradnega zaznamka o njihovih izjavah, niti takšnih, ki so potrebne za dokazovanje morebitnega prekrška nezakonitega prehoda državne meje. Pri nobenem od obravnavanih tujcev tudi sicer ni bil ugotovljen omenjeni prekršek, saj nikomur ni bil izdan plačilni nalog.

Umanjkanje vodenja zakonsko predvidenih prekrškovnih postopkov pa (dodatno) kaže tudi na možnost, da policisti (v nekaterih primerih) tudi sicer niso v zadostni meri obravnavali osebnih okoliščin posameznikov in jim tako omogočili, da bi lahko izpostavili svoje argumente proti izročitvi hrvaškim varnostnim organom (v skrajnem primeru bi to lahko pomenilo tudi nedostopnost do postopka mednarodne zaščite).

Varuh je že poudaril, da je vloga policije na državni meji izrednega pomena, saj med drugim zagotavlja tudi varnost državljanov in vseh ostalih, ki se nahajajo v naši državi. Zaradi pooblastil, ki so zaupana policiji in s katerimi sme ta na najbolj občutljiv način posegati v pravice in svoboščine posameznika, pa je nujno, da je obravnava oseb v policijskih postopkih vselej v celoti skladna z zakoni in drugimi predpisi, ki določajo izvajanje policijskih nalog oziroma njenih pooblastil.

Število obravnavanih oseb, tudi v situacijah, ki niso običajne in so lahko zato še dodatno bolj zahtevne, pa ne more opravičevati postopanja z ljudmi na način, ki bi pomenil odklon od zakonsko predpisanega postopanja. Še posebej, če bi to lahko pomenilo hujšo kršitev pravic posameznikov, med katere nedvomno spada varstvo osebne svobode.

V obravnavani zadevi smo ugotovili, da to ni bilo spoštovano, saj je bila tujcem zaradi odsotnosti ustreznega varstva njihovih pravic, prostost odvzeta na ustavno oziroma zakonsko nedopusten način, v njihovi obravnavi pa so bile tudi druge pomanjkljivosti.

Čeprav so izpostavljene okoliščine obravnavanega primera lahko povsem legitimno narekovale posebno organiziranje policije (tako pri sprejemu oseb kot njihovi obravnavi), pa (kot smo opozorili že v dodatnem posredovanju pri MNZ) to kljub temu ne bi smelo vplivati na pravice posameznikov, ki jim gredo ob odvzemu prostosti že na podlagi ustave in zakona. Pri tem opozarjamo na ugotovitev DPDVN, da bi bilo po njegovi oceni z drugačno organizacijo dela možno obravnavati tudi to skupino tujcev z izvedbo vseh zakonskih opravil.

Spodbudno je, da so predstavniki Generalne policijske uprave (GPU) že 29. 7. 2019 v okviru strokovne pomoči opozorili PU Koper na nepravilnosti oziroma strokovne napake, in sicer predvsem na umanjkanje izdaje in vročitve aktov o pridržanju posameznemu tujcu, vodenja UZ ter napačnega razumevanja določenih usmeritev. Zlasti obetajoče pa je sporočilo MNZ, da je zaradi ugotovljenih nepravilnosti v konkretnem primeru in sistemskih pomanjkljivosti minister za notranje zadeve 8. 5. 2020 izdal tudi usmeritve in obvezna navodila glede obravnave večjega števila migrantov, s katerimi je policiji naložil, da mora v postopku s tujci, ki nezakonito prestopijo državno mejo, ne glede na velikost obravnavane skupine zagotoviti izvedbo vseh uradnih dejanj in jih ustrezno evidentirati v skladu s pozitivno zakonodajo, zlasti pa paziti, da tudi pri obravnavi večjih skupin ne pride do kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, v izjemnih situacijah (kot je obravnava večje skupine migrantov) pa naj podvzame tudi ustrezne organizacijske ukrepe, da bodo policisti lahko opravili vsa uradna dejanja. Prav tako usmeritve policiji nalagajo, da s ciljem odprave prenormiranosti internih dokumentov v razmerju do zakona opravi spremembe določenih vsebin dokumentov, s katerimi GPU odvrača policiste od opravljanja zakonskih nalog, kot sta neizvedba prekrškovnega postopka, poenostavitev postopkov o pridržanju ipd. Pri spremembah pa je potrebno policistom razumno in nedvoumno določiti, katera dejanja je dopustno poenostaviti ter na kakšen način. 8.6-3/2019

Priporočilo (stalna naloga) št. 76: Varuh priporoča policiji, da tudi v situacijah, ki niso običajne in so lahko zato še dodatno bolj zahtevne (kot je obravnava večjih skupin migrantov), poskrbi za dosledno izvedbo vseh postopkov in zagotovitev pravic, ki so zakonsko predpisane.

 

Izvajanje opravil med pridržanjem/zadržanjem – uradni zaznamek (JRM-1S: verzija za večje skupine)

Policija je v sklopu realizacije izdanih usmeritev in obveznih navodil glede obravnave večjih skupin ilegalnih migrantov, ki jih je minister za notranje zadeve izdal v letu 2020 (gledati predhodni zapis), pripravila tudi osnutek obrazca »Izvajanje opravil med pridržanjem/zadržanjem – uradni zaznamek (JRM-1S)« za pridržanje/zadržanje večjega števila oseb. Obrazec je namenjen za evidentiranje opravil v izjemnih primerih, ko:

-         policija pridrži/zadrži večje število oseb (npr. 20 in več) in

-         je treba policijske postopke skrajšati zaradi izročitve oseb tujim varnostnim organom oziroma zaradi prenehanja razlogov za odvzem prostosti.

V teh primerih morata biti po pojasnilih MNZ kumulativno podana oba pogoja, in sicer večje število oseb in kratek rok za obravnavo pridržanih/zadržanih oseb (npr. ker bodo tuji varnostni organi postavili rok za vračanje tujcev; ker bodo zaradi zaključka športne prireditve prenehali pogoji za odvzem prostosti in bodo pridržani navijači v organiziranem prevozu zapustil Slovenijo …). Običajen uradni zaznamek (JRM-1) pa se izpolni v vseh primerih, ko bo pridržana/zadržana oseba uveljavljala katero od pravic, ki ji gredo ob odvzemu prostosti, ali bo policist zaznal kakšno posebnost (npr. vidno poškodbo). Kadarkoli bo oseba med postopkom naknadno želela uveljavljati pravico ali bo policija sama izvedla določene aktivnosti (npr. nudenje zdravniške pomoči), bo policist izpolnil običajni uradni zaznamek, prva stran obrazca JRM-1S pa bo priložena.

Izdane usmeritve in obvezna navodila glede obravnave večjih skupin migrantov, ki na nedovoljen način prestopijo državno mejo, smo pozdravili. Veseli nas tudi, da so bile pri njegovi pripravi preučene tudi naše pripombe in da se je policija do njih tudi vsebinsko opredelila. Sprejemamo tudi prizadevanja, da bi se (tudi s pomočjo predlaganega obrazca JRM-1S) reševale organizacijske in časovne težave policije v izjemnih situacijah pri odvzemu prostosti večji skupini oseb. Vendar smo ob tem MNZ znava opozorili, da se mora tudi v izjemnih situacijah, kot je to pridržanje večjega števila oseb, vsem osebam v obravnavi (ob ustrezni seznanitvi s pravicami) zagotoviti vse pravice, ki so jim dane z zakoni in drugimi predpisi, ob doslednem dokumentiranju policijskih opravil. Zato menimo, da je ključno zagotovilo MNZ oziroma policije, da bo tudi v prihodnje zagotovljena individualna obravnava oseb v postopkih oziroma da se bo običajni uradni zaznamek (JRM-1) izpolnil v vseh primerih, ko bo pridržana/zadržana oseba uveljavljala (tudi naknadno) katero od pravic, ki ji gredo ob odvzemu prostosti, ali bo policist zaznal kakšno posebnost (npr. vidno poškodbo). Uporaba predvidenega obrazca namreč nikakor ne sme pomeniti možnosti, da bi bile osebe v postopku zaradi potreb po olajšanju policijskega dela oziroma zmanjšanju administrativnega dela prikrajšane za uveljavitev katere izmed pravic, do katerih so sicer upravičene. Ne gre tudi spregledati, da je CPT ob obisku v letu 2017 predlagal, da slovenski organi vključijo informacijo o tem, ali je pridržana oseba uresničila svoje pravice ali se jim je odpovedala, v dokument, ki ga pridržana oseba tudi podpiše.

Uporabo obrazca bomo v praksi natančno spremljali in po potrebi dodatno posredovali, če bo to terjala narava obravnavanih pobud oziroma ugotovitev ob obiskih policijskih postaj v vlogi državnega preventivnega mehanizma. 16.1-40/2020

 

Prostorske težave ob obravnavi večjih skupin tujcev

Obravnavali smo anonimno informacijo, da so imeli policisti PP Koper 9. 9. 2020 v postopku več tujcev, ki so se ves čas postopka (ta naj bi potekal več kot 24 ur) nahajali v majhnem prostoru (velikosti le približno 5 x 4 metre).

MNZ je potrdilo, da je bila skupina 26 tujcev, ki je bila v postopku 9. in 10. 9. 2020, v času postopka nameščena na PP Kozina, v prostorih namenjenih za obravnavo tujcev, kjer jim je bilo zagotovljeno tudi prenočevanje. V njem je nameščena klop za sedenje oziroma za počitek, kar so obravnavani tujci tudi koristili. Tistim, ki niso počivali na klopi, so bile dodeljene dodatne odeje. Objekt PP Kozina sodi v kategorijo t. i. schengenskih objektov za zeleno mejo, kjer so bili ob večji rekonstrukciji objekta zagotovljeni tudi »prostori za tujce«, in sicer za potrebe kratkotrajne namestitve v času postopka obdelave. Osrednji prostor meri 21,48 m². Iz prostora je dostop do moških in ženskih sanitarij. Kapaciteta tega prostora je bila za potrebe projektiranja in izvedbe določena za namestitev 10 do 15 oseb. Nadalje je MNZ sporočilo, da so bili pri ureditvi prostorov za tujce na policijskih postajah v veliki meri upoštevani standardi prostorov za pridržanje. Prostori za tujce pa niso posebej obdelani v trenutno veljavnih Merilih za ureditev poslovnih prostorov za potrebe Policije z dne 13. 8. 2010, zato je napovedalo, da bo to urejeno v noveliranih merilih. MNZ je ob tem še posebej poudarilo, da se pri nameščanju tujcev v obstoječe prostore v največji možni meri upošteva zahtevane standarde, vendar so kljub temu tudi primeri, ko se zaradi prostorskih omejitev večje skupine delijo in nato ločeno obravnavajo na različnih PP (ne glede na krajevno pristojnost določene PP). Prostorske kapacitete, ki jih imajo enote na Policijski upravi Koper, namreč niso povsod ustrezne za obravnavo večjih skupin tujcev, ki nezakonito vstopajo v Republiko Slovenijo. Zato predstavlja deljenje skupin in ločena obravnava teh tujcev za policiste še dodatno (logistično) breme.

Ugotovili smo, da pri nastanitvi izpostavljene skupine tujcev na PP Kozina očitno ni bila upoštevana predvidena kapaciteta prostora, v katerem so bili ti daljši čas in v njem tudi prenočevali. Izrazili smo razumevanje za logistične in druge težave, do katerih lahko prihaja ob obravnavi večjih skupin tujcev. Vendar smo pripomnili, da je treba tudi v teh primerih poskrbeti za njihovo dostojanstveno obravnavo, vključno z deljenjem skupin in ločeno obravnavo (ki se je sicer policisti glede na pojasnila MNZ tudi že poslužujejo) na drugih policijskih enotah, dolgoročno (upoštevajoč povečane migracijske trende) pa načrtovati dodatne primerne prostore, kar bi nedvomno olajšalo tudi delo policistov. Glede na sporočilo MNZ, da bodo novelirana Merila za ureditev poslovnih prostorov za potrebe Policije urejala tudi prostore za tujce, pa pričakujemo, da bodo le-ta v čim krajšem času dejansko spremenjena oziroma dopolnjena. 16.1-43/2020

Priporočilo št. 75: Varuh priporoča, da Ministrstvo za notranje zadeve načrtuje dodatne primerne prostore za obravnavo večjih skupin migrantov, da bo poskrbljeno za njihovo dostojanstveno obravnavo in hkrati tudi olajšano delo policistov.

 

Preizkus alkoholiziranosti otrok

V poročilu za leto 2019 smo že izpostavili problematiko odrejanja preizkusa alkoholiziranosti otrok. V začetku leta 2020 nam je Policija v mnenje posredovala vsebino besedila Priročnika za izvajanje postopkov v cestnem prometu, ki se nanaša na opravljanje preizkusa alkoholiziranosti z otroki, mlajšimi od 15 let. Sporočila je, da je v predlagani vsebini upoštevala naše pripombe in da se bo navedena usmeritev za policiste uporabljala do spremembe Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki bo trajno uredila postopek.

Po preučitvi vsebine predlagane usmeritve, ki temelji na stališču, da sedaj veljavni 107. člen ZPrCP policistom nalaga odreditev preizkusa alkoholiziranosti vsem neposrednim udeležencem v prometni nesreči (torej tudi otrokom, mlajšim od 15 let), in upoštevajoč ugotovitve Varuha iz obravnave problematike opravljanja preizkusov alkoholiziranosti otrok, mlajših od 15 let, smo menili, da so usmeritve lahko le začasen pripomoček za delo policistov do ustreznih zakonskih sprememb in dopolnitev preizkusa alkoholiziranosti otrok, mlajših od 15 let, in to res v izjemnih primerih, ko so podani resni znaki, da je otrok pod vplivom alkohola. Predlagane usmeritve po naši presoji sicer ustrezno upoštevajo poseben položaj otroka v postopkih policije s pogojevanjem izvedbe preizkusa alkoholiziranosti s soglasjem in prisotnostjo enega od staršev kot edinega možnega zastopnika otroka oziroma skrbnika ali delavca pristojnega centra za socialno delo. Predlagali pa smo, da Policija oziroma Ministrstvo za notranje zadeve sprejme vse potrebne ukrepe, da bo do potrebnih zakonskih sprememb na tem področju čim prej tudi prišlo.

 

Hišne preiskave

Med obravnavanimi pobudami je bil tudi poziv, da Varuh obravnava problematiko utemeljenosti vstopov v domove (in/ali poslovne prostore), saj da gre v mnogih primerih za utemeljen sum o zlorabi odmevnih preiskav za diskreditacijo posameznih javnih oseb – torej za sum neutemeljenih (ali premalo utemeljenih) in sploh nesorazmernih posegov v zasebnost posameznikov. Pri tem so zlasti zaskrbljujoči primeri, pri katerih odmevne policijske akcije niso prinesle nobenih rezultatov.

Soglašali smo, da je izpostavljena problematika vsekakor vredna posebne pozornosti. Kot taka je bila (in bo seveda še naprej) obravnavana pri Varuhu. Varuh je namreč že nekajkrat opozoril, da predstavlja vsaka hišna preiskava hud poseg v človekovo zasebnost in pomeni omejitev ustavno zavarovane pravice nedotakljivosti stanovanja. Za vsakega posameznika je neprijetna že zato, ker je večkrat na očeh javnosti, sosedov oziroma okoličanov. Poleg tega je hišna preiskava običajno spektakularna in v javnosti podlaga za različna sklepanja, sumničenja, pa tudi za stigmatizacijo prizadetega posameznika in njegove družine.

Kot vsak poseg v ustavno zagotovljeno pravico je hišna preiskava zato lahko dopustna le ob izpolnjevanju vseh, tudi ustavno določenih pogojev, pri čemer mora biti sorazmerna cilju, ki se z njo zasleduje. Omejitve ustavnih pravic zaradi varstva pravic drugih ali javnega interesa so dopustne samo, če so v skladu s tako imenovanim načelom sorazmernosti, torej če so za varstvo teh drugih pravic sploh primerne, če so za dosego cilja nujne (če cilj ni dosegljiv na noben drug način oziroma z blažjim sredstvom ali blažjim posegom v ustavno pravico) in če je teža posega v eno ustavno pravico zaradi varstva druge tudi v sorazmerju s težo varovane ustavne pravice (sorazmernost v ožjem pomenu) (tako npr. Ustavno sodišče Republike Slovenije v 27. točki odločbe U-I-313/98 z dne 16. 3. 2000). Upoštevati pa je treba, da je odgovornost za to predvsem na sodišču, ki hišno preiskavo tudi odredi z obrazloženo pisno odredbo. Varuh je v preteklosti v tej zvezi tako že opozoril, da mora biti obrazložitev odredbe za dovolitev hišne preiskave izčrpna, upoštevaje vse pogoje, ki morajo biti podani za takšen poseg v nedotakljivost stanovanja. V primeru tako hudega posega v zasebnost posameznika kot je hišna preiskava, je namreč utemeljeno pričakovanje, da bo sodišče namenilo dovolj pozornosti presoji o njeni potrebnosti, pa seveda tudi obrazložitvi odredbe, s katero tak poseg dovoli, saj zoper tovrstno odredbo sicer ni posebne pritožbe. Osebi, zoper katero je bila izdana odredba o hišni preiskavi, so v slovenskem pravnem redu sicer na voljo različna pravna sredstva, ki jih lahko uporabi v prepričanju, da so ji bile z odreditvijo in/ali izvedbo hišne preiskave kršene njene pravice, predvsem pravici do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja iz 35. in 36. člena ustave (tako in še bolj obširno v odločbi Ustavnega sodišča RS z dne 28. 2. 2003, U-I-190/00-11, Uradni list RS, št. 21/2003).

Kadar se ob hišni preiskavi ne najdejo iskani predmeti, se verjetnost, da je bila opravljena neutemeljeno, poveča. S tem se lahko poveča tudi verjetnost, da prizadeti, pri katerem je bila hišna preiskava opravljena, kaznivega dejanja, katerega je (bil) osumljen, sploh ni storil. Tako se je v enem od obravnavanih primerov pri Varuhu v preteklosti že postavilo vprašanje ali ne bi bilo prav, da bi se policija po hišni preiskavi v tovrstnih primerih za opravljeni poseg (čeprav je ta temeljil na izdani odredbi sodišča) posamezniku opravičila in mu ob tem na kratko (znova) pojasnila, s kakšnim namenom in na kakšni podlagi (oziroma zaradi katerih razlogov) je bila hišna preiskava opravljena. Prizadeti bi s tem dobil dodatno pojasnilo, zakaj je bil deležen takšnega ravnanja policije, z opravičilom pa vsaj delno zadoščenje za prestane neprijetnosti. Postopanje policije bi morda s tem tudi lažje sprejel. Predlog v tej smeri smo policiji podali kot vzpodbudo za izboljšanje njenih prizadevanj za še prijaznejši odnos s strankami oziroma s posamezniki, ki prihajajo v stik z njo pri izvrševanju njenih nalog in pooblastil. MNZ se je pri tem strinjalo, da je pomembno, da policija v predlogu za odredbo hišne preiskave navede vse relevantne okoliščine, ki utemeljujejo zakonitost in nujnost opravljanja preiskave. Ker se zaveda pomena preiskovalnih dejanj in posegov v posameznikovo zasebnost je MNZ zagotovilo, da si bo policija tudi v prihodnje prizadevala izvajati svoja pooblastila zakonito, ob spoštovanju osebnega dostojanstva posameznika.

Med obravnavanimi pobudami pri Varuhu so bile tudi pritožbe posameznikov, da so bile hišne preiskave, v katerih so bili udeleženi, medijsko izpostavljene. Nekateri so se ob tem spraševali, kdo obvešča novinarje o teh postopkih, saj so bili ti o njih (vsaj v nekaterih primerih) obveščeni že pred njihovo neposredno izvedbo in zakaj so bile (vsaj nekatere) obravnavane zadeve Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) podprte z novinarji ter kdo je za to odgovoren oziroma o tem obvešča novinarje.

Varuh je v tej povezavi poudaril, da mora biti spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva zagotovljeno tudi v kazenskem in vseh drugih pravnih postopkih, prav tako med odvzemom prostosti. Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Še toliko bolj velja domneva nedolžnosti za osumljenca storitve kaznivega dejanja, saj gre za osebo, za katero obstajajo le (utemeljeni) razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. Mediji imajo sicer pomembno vlogo pri zagotavljanju svobode izražanja in pravice do obveščenosti, vendar v takšnih primerih pogosto ostaja odprto vprašanje povrnitve pravic in osebnega dostojanstva osebam, ki so bile neupravičeno oziroma pretirano medijsko obravnavane.

V tej zvezi je Varuh v preteklosti tudi že poudaril, da (pretirano) medijsko izpostavljanje osumljencev, ki jim je odvzeta prostost, lahko posega v ustavno zagotovljeni človekovi pravici do domneve nedolžnosti in do osebnega dostojanstva. Še posebej to velja za osumljene osebe v predkazenskem postopku. Če že okoliščine primera dajejo zakonsko podlago za uporabo policijskih pooblastil in uporabo prisilnih sredstev, to še ne dovoljuje nepotrebnega in ponižujočega izpostavljanja osumljenih oseb tovrstni medijski pozornosti. Pri tem se je treba še posebej zavedati, da (kot že navedeno) predstavlja vsaka hišna preiskava hud poseg v človekovo zasebnost in pomeni omejitev ustavno zavarovane pravice nedotakljivosti stanovanja.

Pri izvajanju policijskih pooblastil (npr. izvedbi hišne preiskave) morajo biti sicer vselej spoštovane in varovane človekova osebnost in dostojanstvo ter druge človekove pravice in temeljne svoboščine. Še posebej obzirno pa morajo policisti ravnati z osebami, ki potrebujejo dodatno pozornost, pomoč in skrb, kot so otroci, mladoletniki, starejši, invalidne osebe, nosečnice in žrtve nasilja v družini. Varuh pri tem poudarja posebno skrb za otroke, ki ne smejo in ne morejo deliti usode svojih staršev, zato morajo organi odkrivanja kaznivih dejanj razmišljati tudi o tem, kako jih v primerih hišnih preiskav še posebej zaščititi.

Varuh je v obravnavani pobudi tako policijo že pozval, da (po potrebi skupaj s tožilstvom in sodiščem) preveri na kakšen način so informacije o izpostavljenih hišnih preiskavah, ki bi morale biti zaupne, morda neupravičeno prišle v javnost oziroma do medijev ter da se v prihodnje zagotovi spoštovanje človekovih pravic vseh, ki se tako ali drugače znajdejo v policijskem postopku. Še posebej pa smo zaprosili za sporočilo ukrepov v smeri zagotovitve potrebne obzirnosti policistov pri opravi hišnih preiskav, kjer so prisotni otroci.

Policija je zagotovila, da se zaveda pomena spoštovanja in varovanja temeljnih človekovih pravic, zato te institute pri svojem delu skrbno in dosledno upošteva in varuje. Prav posebno skrb namenja ranljivim družbenim skupinam, kamor seveda sodijo tudi otroci. V policiji si tudi prizadevajo za zakonito obdelavo tako osebnih podatkov kot tudi tajnih podatkov ter varovanih podatkov policije. Dolžnost varovanja teh podatkov traja tudi po prenehanju delovnega razmerja. V policiji se pri tem zavedajo, da so v tej zvezi tudi cilj različnih struktur in kriminalnih združb, ki s svojimi ravnanji ogrožajo notranjo varnost policije kot stanja, ki omogoča zakonito, strokovno in nemoteno izvajanje policijskih nalog, varnost delavcev policije, varno uporabo tehničnih sredstev in opreme ter objektov, prostorov in okolišev.

Zavedajo se tudi tveganj, povezanih z obdelavo oziroma obravnavo različnih vrst podatkov. Zato izvajajo stalno dopolnjevanje ukrepov za varovanje in zaščito podatkov. Obveščanje javnosti v primeru predkazenskega postopka je v policiji natančno predpisano. Pri obveščanju javnosti policija upošteva tudi ustavna določila, predvsem načelo domneve nedolžnosti in vse druge zakone in predpise, ki urejajo to področje. A kot drugi državni organ je tudi policija zavezana k posredovanju zakonsko dopustnih informacij javnosti. Izhajajoč iz pravice javnosti do obveščenosti, ki je tudi ustavna kategorija, je to nujno potrebno. Zaradi velikega zanimanja medijev za področje pregona gospodarskega kriminala in korupcije v Sloveniji je policija v vseh odmevnejših primerih soočena z velikimi pritiskom in interesom predstavnikov javnosti za pridobitev informacij o poteku posamezne preiskave.

MNZ je poudarilo tudi, da policija ni in ne more biti odgovorna za medijsko spremljanje izpostavljenih preiskovalnih dejanj, ki jih izvaja. Naprtiti preiskovalcem NPU odgovornost za početje novinarjev po stališču MNZ ne vzdrži resne presoje. Kako, kdaj in o čem bodo mediji poročali, njihovo pridobivanje informacij in ali se bodo pri tem držali strokovnih, etičnih in moralnih norm, namreč niso kriteriji in vprašanja, po katerih bi se spraševala policija, kaj šele, da bi se po njih ravnala. Edini kriteriji, ki policijo zavezujejo, so delovanje v skladu z zakoni in deontologijo poklica.

Če bodo to narekovale ugotovitve iz obravnave pobud na tem področju, bomo vsekakor tudi dodatno ukrepali. Pripominjamo pa, da še vedno ni uresničeno priporočilo št. 35 (2016), da naj se pripravi sistemska rešitev za zagotavljanje prič pri izvedbah hišnih ali osebnih preiskav, pri čemer morajo biti priče skrbno izbrane, in za morebitno vzpostavitev sodnega seznama oseb, ki bi lahko sodelovale v predkazenskem postopku kot priče pri izvedbah teh preiskav.

 

Pridržanje oseb

Pod pogoji, ki jih določa zakon, smejo policisti osebo tudi pridržati in ji tako odvzeti prostost. Usmeritve za izvajanje policijskih pridržanj pri tem opominjajo, da je treba pridržanim osebam pod vplivom alkohola zagotoviti predvsem zadostno količino vode. 

Primer: Pridržana oseba v vroči poletni noči brez pitne vode Po presoji Varuha več kot osemurno ne nudenje pitne vode osebi pod vplivom alkohola v vroči poletni noči med trajanjem pridržanja, ki je že tako ali tako stresno samo po sebi, lahko pomeni nečloveško ali ponižujoče ravnanje, ki ga prepovedujejo tako mednarodnopravni akti kot Ustava RS in drugi zakonski ter podzakonski predpisi. Ker se za osebo pod vplivom alkohola ali psihoaktivnih snovi lahko šteje tudi oseba, če iz njenega videza, ravnanja, psihofizičnega stanja ter drugih okoliščin izhaja, da ni zmožna obvladovati svojega ravnanja, bi po stališču Varuha moral policist te okoliščine tudi natančno opisati in jih evidentirati, saj je to lahko edino dokazilo, ki potrjuje takšno stanje udeleženca v postopku. Na Varuha se je s pisno pobudo obrnila pobudnica še istega dne, ko se je vrnila s pridržanja zaradi kršitve javnega reda in miru na Policijski postaji Maribor I. V pobudi je, poleg tega, da ji je bila globa izrečena krivično, navajala tudi, da v vroči poletni noči ni dobila niti kozarca vode in da zaradi trpljenja žeje celo noč ni mogla spati, saj je bila dehidrirana. Pobudnico smo glede nestrinjanja z očitanim prekrškom napotili na uporabo pravnih sredstev, to je na vložitev zahteve za sodno varstvo ter tudi na vložitev pritožbe zoper ravnanje policistov po določbah ZNPPol. Upoštevajoč resnost njenih očitkov na račun samega poteka pridržanja pa smo s poizvedbo pri Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) želeli preveriti utemeljenost le-teh. V ta namen smo zahtevali kopijo obrazca »Izvajanje opravil med pridržanjem/zadržanjem – uradni zaznamek«, ki ga je med pridržanjem dolžan izpolnjevati za pridržanje zadolženi policist. Želeli pa smo preveriti tudi, na podlagi česa je policist ugotovil, da je bila pobudnica »pijana«, kot je zapisal v »opis dejanskega stanja z navedbo dokazov« v plačilnem nalogu, kot tudi, ali so okoliščine, na podlagi katerih je policist ugotovil omenjeno stanje pobudnice, morda vendarle kje (drugje) zapisane, saj je pobudnica oporekala tudi ugotovitvam policije, da je bila pod vplivom alkohola. MNZ je poleg kopije zaprošenega obrazca poslalo še kopijo dveh plačilnih nalogov in sklepa o pridržanju, v katerih pa ugotovitev oziroma zapis policista, da je bila pobudnica »pijana«, ni bila posebej pojasnjena. Pri tem je MNZ zapisalo, da v postopkih zaradi kršitve javnega reda in miru ni predviden test alkoholiziranosti, te znake torej policisti (lahko le) osebno zaznajo. V dodatnem posredovanju je Varuh MNZ opozoril, da bi po stališču Varuha moral policist prav zato, ker se v teh primerih alkoholiziranost (ki je sicer eden izmed treh pogojev za pridržanje storilca po 109. členu ZP-1) ugotavlja na podlagi njegovih osebnih zaznav, te zaznave, na podlagi katerih meni, da je storilec pod vplivom alkohola, natančno opisati in jih evidentirati, saj je to edino dokazilo, ki lahko takšno stanje udeleženca v postopku potrjuje. S tem bi bilo ne nazadnje olajšano tudi dokazovanje v morebitnem postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Takšno stališče je Varuh zagovarjal že v pobudi za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 109. člena in prvega odstavka 110. člena Zakona o prekrških (ZP) v letu 2001. Poleg tega smo MNZ seznanili s stališčem Varuha, da mora policist tekom pridržanja v uradni zaznamek zapisovati vsa svoja opažanja in dejanja, opravljena med pridržanjem, še posebej o nudenju vode, če v prostoru za pridržanje (kot je na PP Maribor I) ni tekoče pitne vode. Hkrati smo želeli biti seznanjeni še z odločitvijo o pritožbi, ki jo je pobudnica vložila zoper ravnanje policistov. Po ponovnem preverjanju okoliščin policijskega pridržanja pobudnice je MNZ ugotovilo, da ravnanje dežurnega policista nakazuje na nepoznavanje postopkov policistov, ki so določeni v Priročniku za izvajanje policijskih pridržanj. V poglavju 3.7.4. tega priročnika je namreč določeno, da je treba pridržanim osebam pod vplivom alkohola zagotoviti predvsem zadostno količino vode. Kjer v prostorih za pridržanje ni tekoče vode, morajo biti na voljo plastenke s pitno vodo, ki jo lahko ima oseba pri sebi v prostoru za pridržanje. Poleg tega je MNZ ugotovilo tudi, da pomanjkljivega oziroma napačnega ravnanja policista v tem delu ni ugotovil niti predstavnik vodstva policijske enote, ki je zadolžen za nadzor nad pridržanjem oseb. Nadalje je MNZ ugotovilo, da v opisu dejanskega stanja plačilnega naloga policist res ni utemeljil svoje ugotovitve, da je bila pobudnica »pijana«, in da tudi termin »biti pijan« ni strokoven, saj zakonodaja določa »biti pod vplivom alkohola«, vendar je izpostavilo, da to stanje kršiteljice niti ni eden izmed potrebnih elementov prekrška po določbi prvega odstavka 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Sicer pa se, kot je sporočilo MNZ, policija pridružuje stališču Varuha, da bi moral policist svoja zaznavanja, na podlagi katerih v konkretnem primeru presodi, da je udeleženec postopka pod vplivom alkohola, ustrezno opisati, oziroma evidentirati. Njegova subjektivna opažanja so namreč eden izmed bistvenih elementov dokazovanja tovrstnega stanja. MNZ se je torej strinjalo z obema omenjenima stališčema Varuha, tako glede zapisa subjektivnih zaznav, na podlagi katerih policist oceni, da je kršitelj »pijan«, kot tudi glede skrbnega vpisovanja vseh opravil in opažanj policista med trajanjem pridržanja v uradni zaznamek »Izvajanje opravil med pridržanjem/zadržanjem«. V tem delu je tudi senat za pritožbe pritožbo pobudnice presodil za utemeljeno, saj je bilo v pritožbenem postopku ugotovljeno, da dežurni policist pobudnici v več kot osemurnem pridržanju ni zagotovil pitne vode. S tem je ravnal v nasprotju z že omenjenim Priročnikom za izvajanje policijskih pridržanj, tega pa ni opazil niti predstavnik vodstva PP Maribor I, ki je zadolžen za nadzor nad izvajanjem pridržanj. Ugotovitev, da pobudnici med pridržanjem v vroči poletni noči in ob dejstvu, da je policist presodil, da je pod vplivom alkohola in bi zato pitno vodo še toliko bolj potrebovala, v več kot osmih urah ni bila ponujena oziroma zagotovljena pitna voda v plastenki, je zaskrbljujoča. Po presoji Varuha bi več kot osemurno ne nudenje pitne vode osebi pod vplivom alkohola v vroči poletni noči med trajanjem pridržanja, ki je že tako ali tako stresno samo po sebi, lahko pomenilo nečloveško ali ponižujoče ravnanje, ki ga prepovedujejo tako mednarodnopravni akti kot Ustava RS in drugi zakonski ter podzakonski predpisi. Z ugotovitvami smo zato seznanili tudi MNZ, da po potrebi sprejme dodatne ukrepe za skrbno izpolnjevanje uradnih listin v času policijskega pridržanja kot tudi za spoštovanje dostojanstva vsake pridržane osebe. 16.1-42/2019

 

Priporočilo št. 76: Varuh priporoča, da Ministrstvo za notranje zadeve sprejme dodatne ukrepe za skrbno izpolnjevanje listin v času policijskega pridržanja kot tudi za spoštovanje dostojanstva vsake pridržane osebe.

 

O težavah z zaslišanjem prič tujcev, ki so nezakonito prešli državno mejo

Posebej smo podprli spremembe in dopolnitve v noveli ZKP-O (18. člen), ki rešujejo težave z zaslišanjem prič tujcev, ki so nezakonito prešli državno mejo, tako da se upošteva tudi tek vzporednega prekrškovnega postopka (v katerem jim je odvzeta prostost) in da se posledično zagotavlja, da bodo te osebe dejansko zaslišane pred preiskovalnim sodnikom kot priče v predkazenskem postopku (149. člen ZKP).

S to problematiko smo se srečali ob obisku Postaje mejne policije (PMP) Obrežje v vlogi DPM 22. 1. 2020, ko smo med drugim opravili tudi pregled nekaj naključno izbranih primerov postopkov pridržanj. Tako smo opravili tudi pregled primera pridržanja dveh tujcev. Ugotovili smo, da so postopek s tujcema v tem primeru policisti PMP Obrežje izvajali v času med 3. in 4. 11. 2019, pri čemer je bil začetek policijskega postopka 3. 4. 2020 ob 23.35, pridržanje pa je bilo odrejeno med 23.40 na dan 3. 4. 2020 in 19.00 naslednjega dne na podlagi četrte alineje prvega odstavka 64. člena ZNPPol. Iz sklepov o prekršku, ki ju je izdala PMP Obrežje in sicer iz njune obrazložitve, je bilo razvidno, da sta bila tujca 4. 11. 2019 zaslišana tudi kot priči na Okrožnem sodišču v Krškem v zvezi s kaznivim dejanjem »Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države« in kjer sta izrazila namero za podajo vloge za priznanje mednarodne zaščite.

Zakonska podlaga za pridržanje obeh tujcev je bila torej četrta alineja prvega odstavka 64. člena ZNPPol. Policisti smejo na tej podlagi osebo pridržati, če jo je treba izročiti tujim varnostnim organom ali je bila sprejeta od tujih varnostnih organov in jo je treba izročiti pristojnemu organu. Pridržanje pa sme trajati le nujno potreben čas, in sicer v tem primeru največ 48 ur, vendar le za namen, ki ga kot razlog za pridržanje določa zakon.

S pregledom obrazca »Izvajanje opravil med pridržanjem/zadržanjem – uradni zaznamek« smo lahko ugotovili, da so policisti postopek s tujcema glede očitanega prekrška zaključili z razgovorom, ki je bil opravljen 4. 11. 2019 med 4.40 in 6.50. Kljub temu, da se je policijski postopek s tujcema zaključil 4. 11. 2019 ob 6.50, ju policisti niso izročili pristojnim organom, temveč so ju nadalje pridržali. Razlog za to je po pojasnilu MNZ bila odločitev in naročilo preiskovalnega sodnika, da naj se ju pripelje na zaslišanje (šele) 4. 11. 2020 ob 15.25. Tujca sta se nato preostali čas, do izročitve na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku, nahajala v prostoru za pridržanje na Policijski postaji Brežice. Podaljševanje pridržanja na podlagi zakonske podlage, zaradi katere sta bila tujca pridržana, zgolj zaradi privedbe še na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku, je po našem stališču lahko vprašljivo, saj kot je to poudarjeno že v ZNPPol, lahko pridržanje na tej zakonski podlagi traja le nujno potreben čas, upoštevajoč pravno podlago, na podlagi katere je bilo pridržanje odrejeno, zgolj za namen predaje osebe tujim varnostnim (oziroma drugim pristojnim) organom.

Po sporočilu MNZ je tudi izredni nadzor v policiji pokazal resen sistemski problem na področju privedb prič na zaslišanje pred preiskovalne sodnike v primerih, ko gre za obravnavo tujcev, ki nezakonito prestopijo državno mejo, saj policija nima ustrezne pravne podlage za privedbo teh oseb brez izdane pisne odredbe, kakor tudi ne sme podaljševati nujno potrebnega časa pridržanja (za izročitev teh oseb tujim varnostnim organom) zaradi zaslišanja pred preiskovanimi sodniki. Da v prihodnje ne bi prihajalo do podobnih primerov, je minister za notranje zadeve (že pred našim posredovanjem) 12. 2. 2020 izdal tudi obvezna navodila in usmeritve, in sicer: »Policija mora zagotoviti dosledno izvajanje pridržanj ilegalnih migrantov skladno z zakonskimi normami, zlasti pa spoštovati določbe 64. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, da sme pridržanje trajati le nujno potreben čas za izročitev tujim varnostnim organom. Morebitne privedbe ilegalnih migrantov kot prič na zaslišanje preiskovalnemu sodniku sme izvajati izključno na podlagi pisne odredbe pristojnega organa.«

Tudi Okrožno sodišče v Krškem je potrdilo, da gre v takih primerih za resen sistemski problem, ki ga povzročajo zakonske določbe, saj ne ustrezajo več razmeram globalizacije in množičnih potovanj, pritisku ilegalnih prebežnikov za vstop v EU, pri čemer se med njimi nahajajo osebe različnih narodnosti, ki razumejo le svoj jezik, za te jezike pa zelo pogosto ni tolmačev ali pa so zelo redki. Določba, da sme policija v takih primerih tujce, ki so na eni strani nedvomno kršili predpise, ko so ilegalno vstopili v našo državo, na drugi strani pa so za dokazovanje kaznivega dejanja tudi nujno potrebne priče, zadržati le nujno potreben čas, da se pripravi njihova predaja tujim organom, lahko močno oteži, v nekaterih primerih pa celo onemogoči uspešno izvedbo kazenskega postopka proti storilcem kaznivih dejanj po 308. členu KZ-1. V večini primerov se taka kazniva dejanja zaradi težje izsledljivosti izvršujejo v nočnem času. Po prijetju tujcev pa v nekaj urah ponoči tujcev preiskovalni sodnik sploh ne bi mogel zaslišati, saj v večini primerov ne bi mogel zagotoviti pogojev za zaslišanje. V nočnem času tudi odvetniki in tolmači praviloma niso odzivni. Običajno gre za tujce, ki so dalj časa na poti, ko jih prime policija so lačni in utrujeni, zato bi bilo njihovo zaslišanje v takšnem stanju nehumano in nedostojno. Na zaslišanju bi moral sodelovati tudi osumljeni, postopek sredi noči pa bi tudi zanj lahko predstavljal kršitev pravice do obrambe, pa tudi mučenje in nehumano ravnanje.

Na Okrožnem sodišču v Krškem sicer vsi dežurni sodniki ves čas pazijo, da se pri nujnih preiskovalnih dejanjih spoštujejo pravice udeleženih in da se postopki izvedejo v čim krajšem času. Pri tem pa so vezani na pogoje, ki jih zahteva ZKP, in ostale udeležence, ki pa lahko brez posebne utemeljitve odklonijo sodelovanje v postopku (tolmači in odvetniki), prav tako pa morajo tudi v teh postopkih preiskovalni sodniki ravnati humano in dostojno. Zato je sodišče napovedalo, da bo tudi v prihodnje usklajevalo nujne preiskovalne postopke na način, da se bodo spoštovale pravice udeležencev na eni strani in da se bodo skozi te postopke zagotavljali ustrezni dokazi v kazenskem postopku. Sodišče je menilo, da je potrebno zakonske določbe čim prej spremeniti in omogočiti učinkovito delo policije in preiskovalnih sodnikov pri preiskavi kaznivih dejanj, povezanih s tujci. Sistemski problem, ki izhaja iz neživljenjskih rokov, ki so primerni samo v tistih primerih, ko so tujci prijeti v dnevnem času in po možnosti na delavnik, ko je možno pogoje za zaslišanje zagotoviti v zelo kratkem roku, saj so praviloma vsi nujni udeleženci dosegljivi, je namreč mogoče najlažje in najhitreje urediti s spremembo zakona in podaljšanjem rokov za izvedbo postopkov vsaj na 12 ur.

Pričakujemo, da bodo torej sprejete rešitve v noveli zakona izboljšale položaj pridržane osebe, hkrati pa tudi poskrbele za učinkovito vodenje kazenskega postopka. 12.2-3/2020

 

Vrnitev zaseženih predmetov

Ob spremljanju prisilnega vračanja treh tujcev iz Centra za tujce v Postojni do Letališča Jožeta Pučnika Ljubljana v vlogi DPM dne 11. 4. 2020, je eden izmed tujcev izpostavil, da so mu policisti Policijske postaje Ilirska Bistrica 4. 10. 2019 med drugim zasegli tudi dva mobilna telefonska aparata, ki pa mu vse do prisilne odstranitve nista bila vrnjena.

Za pojasnila glede zaseženih mobilnih telefonov smo se obrnili tako na MNZ kot tudi na Okrožno državno tožilstvo v Kopru. Ker je iz odgovora ministrstva in državnega tožilstva izhajalo, da sta bila zasežena mobilna telefona predana sodišču, smo se za pojasnila obrnili tudi na Okrožno sodišče v Kopru.

Sodišče je sporočilo, da je 24. 6. 2020 odredilo, da se zasežena mobilna telefona tujcu vrneta. O vračilu predmetov je odločilo po pregledu spisovnega gradiva, zlasti uradnih zaznamkov o vsebinskem pregledu podatkovnih nosilcev z zavarovanimi podatki. Sklepamo, da je k temu pripomoglo tudi naše posredovanje, saj je bila odločitev sodišča, da se tujcu zasežena predmeta vrneta, sprejeta šele po naši poizvedbi. Prav pa bi bilo, da bi bila odločitev sodišča o zaseženih predmetih sprejeta že takrat, ko je bil postopek zoper tujca na sodišču končan, še zlasti upoštevajoč, da gre za tujca, ki je bil iz naše države tudi odstranjen. 12.2-19/2020

 

2.20.3.3 Zasebno varovanje, detektivi in redarji

2.20.3.3.1 Zasebno varovanje

Varuh nima neposrednih pristojnosti za ukrepanje v primeru morebitnih kršitev človekovih pravic s strani varnostnikov zasebnih varnostnih subjektov. Ker je na podlagi 57. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV-1) določen nadzor nad zakonitostjo in strokovnostjo uporabljenih ukrepov varnostnikov zaupan policiji, se praviloma v primeru očitkov na postopanje varnostnikov za pojasnila obračamo na MNZ. Tako smo ravnali tudi v naslednjem predstavljenem primeru. Pobudnik je namreč varnostnikom očital uporabo električnega paralizatorja, ki ga ZZasV-1 ne našteva med sredstvi, ki jih varnostnik sme uporabiti.

 

Primer: Policija ugotovila nezakonito uporabo ukrepov varnostnika Pobudnik je Varuhu sporočil, da so varnostniki v lokalu zoper njega uporabili električni paralizator. To naj bi bilo razvidno tudi iz posnetka nadzornih kamer, ki ga je pridobila policija. Iz pobude je bilo mogoče razbrati, da je policiste na uporabo paralizatorja opozoril že ob samem dogodku (»ko jim je v joku povedal, kaj se je zgodilo«) oziroma naslednjega dne, ko naj bi prišel na policijsko postajo in se (kot je to sam zapisal) »pogovarjal z glavnim policistom«. Iz odgovora Ministrstva za notranje zadeve (MNZ), ki ga je Varuh pridobil v okviru obravnave pobude, je izhajalo, da se je pobudnik na Policijski postaji (PP) Maribor I prvič oglasil (šele) dva meseca po dogodku, ko je podal kazensko ovadbo zoper varnostnika. Obisk policijske postaje (ki ga je navajal pobudnik) pa v dokumentih policije ni bil zabeležen. Prav tako se naj ne bi dan po dogodku z njim pogovarjal komandir policijske postaje, ki je bil sicer tega dne prisoten na PP Maribor I. Iz pojasnil ministrstva tudi ni bilo mogoče razbrati, ali je pobudnik takoj po dogodku policiste sploh opozoril na uporabo paralizatorja. Z namenom pridobitve dodatnih informacij o tem, kdaj in kako je pobudnik morebiti policijo sam seznanil s postopanjem varnostnikov, je Varuh pobudniku predlagal, da ob upoštevanju pojasnil MNZ podrobneje konkretizira okoliščine, ki jih izpostavlja, oziroma navede še morebitna druga dejstva, s pomočjo katerih bo mogoče dodatno preveriti njegove navedbe v pismu Varuhu o obveščanju policije glede ravnanja varnostnikov. Menili smo namreč, da je odgovor na to vprašanje lahko pomemben z vidika, kako je policija njegove morebitne tovrstne informacije že v samem začetku (če sploh) obravnavala v okviru nadzora nad postopanjem varnostnikov. Ker pobudnik v roku pobude v predlagani smeri ni dopolnil, smo z obravnavanjem njegove zadeve zaključili. O tem smo obvestili tako pobudnika kot MNZ. Iz prejetih pojasnil MNZ in posredovane dokumentacije pa je bil Varuh sicer med drugim seznanjen, da je policija v okviru preverjanja ukrepov varnostnikov na podlagi 57. člena ZZaSV-1 na Inšpektorat RS za notranje zadeve podala predlog za uvedbo postopka zoper dva varnostnika. Pri zbiranju obvestil je bilo namreč ugotovljeno, da sta kot varnostnika uporabila ukrepe, ki niso bili strokovni in sorazmerni zakonitemu cilju njihove uporabe. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je varnostnik uporabil prisilno sredstvo – električni paralizator, ki pri opravljanju nalog zasebnega varovanja ni dovoljen oziroma je prepovedan. Policija je v tej zadevi na MNZ, Direktorat za policijo in druge varnostne naloge, Sektor za zasebno varstvo in občinska redarstva podala tudi predlog za odvzem službene izkaznice obema varnostnikoma. 16.1-2/2020

 

Nadzor policije nad uporabo ukrepov varnostnikov

Da ne bi prišlo do zlorabe uporabe ukrepov varnostnikov ali njihove prekomerne uporabe, je po mnenju Varuha pomembno, da policija v okviru svoje nadzorstvene funkcije skrbno preveri tudi tehtnost razlogov, ki so vodili varnostnika, da je posamezen ukrep uporabil. Na to smo opozorili v naslednjem primeru.

Primer: Vprašanje sorazmernosti uporabljenih ukrepov varnostnikov Če se z opravo površinskega pregleda ne potrdi zaznava varnostnika oziroma osebe, ki je varnostnika obvestila na nedovoljeno ravnanje, to po mnenju Varuha ne opravičuje (nujno) izvedbe dodatnih ukrepov (npr. ugotavljanja istovetnosti) oziroma njihovo stopnjevanje (zadržanje osebe), če za njihovo uporabo ni zakonske podlage, ki jo varnostnik predhodno ugotovi, ob hkratnem upoštevanju sorazmernosti, človekovih pravic in svoboščin ter zasledovanju najmanjših škodljivih posledic za dosego izvršitve naloge (44. člen ZZasV-1). Pobudnica je Varuha seznanila z ravnanjem varnostnikov v eni izmed trgovin, ko so ti njenemu prijatelju odvzeli prostost. Ker so varnostniki sumili, da je oseba v trgovini kradla, so jo ob izhodu iz trgovine ustavili in v nadaljevanju zoper njo uporabili več ukrepov (površinski pregled, ugotavljanje istovetnosti in zadržanje osebe). V zvezi z istim dogodkom je Zagovornik načela enakosti (Zagovornik) v odločbi iz sredine leta 2019 ugotovil, da je bila osebna okoliščina rase pobudničinega prijatelja pomemben razlog za to, da se je varnostna služba odločila zoper njega izvesti ukrepe po Zakonu o zasebnem varovanju (ZZasV-1), s katerimi je posegla v njegove ustavne pravice do zasebnosti in svobode gibanja, s čimer so bili izpolnjeni znaki neposredne diskriminacije na podlagi rase iz prvega odstavka 6. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZVarD. Zoper odločbo Zagovornika je družba za zasebno varovanje vložila tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije. Odločitev sodišča v času zaključka obravnave pobude pri Varuhu še ni bila sprejeta. Čeprav varnostno osebje, ki opravlja naloge zasebnega varovanja, ne sodi med subjekte, katerih ravnanje bi lahko na podlagi zakonsko opredeljenih pristojnosti in pooblastil neposredno obravnaval Varuh, se nam je v zvezi s konkretnim primerom zastavilo vprašanje o sorazmernosti uporabljenih ukrepov varnostnikov. Zato smo se za dodatna pojasnila obrnili na Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ). Na podlagi 57. člena ZZasV-1 je namreč zakonodajalec določen nadzor nad zakonitostjo in strokovnostjo (nekaterih) uporabljenih ukrepov varnostnikov zaupal policiji. Na podlagi 44. člena ZZasV-1 mora varnostnik ukrepe uporabiti strokovno in sorazmerno zakonitemu cilju njihove uporabe, ob upoštevanju človekovih pravic in svoboščin ter samo na način, določen z zakonom in podzakonskimi predpisi, da z najmanjšimi škodljivimi posledicami doseže izvršitev naloge. V poizvedbi pri MNZ smo zato med drugim izpostavili, da čeprav vrednost domnevno odtujene stvari (v konkretnem primeru naj bi ta znašala približno 0,50 evra) ne vpliva na to, ali je neko dejanje kaznivo, pa je po mnenju Varuha zaradi posledic, ki jih povzroči ukrep zadržanja, pomembno, da je pri majhni vrednosti domnevno vzete stvari storitev kaznivega dejanja zaznana tako rekoč s stopnjo gotovosti, oziroma, da obstaja na strani varnostnika argumentirano sklepanje, zakaj se nekaj ob površinskem pregledu ni našlo (npr. ker je osumljena oseba predmet odvrgla, uničila ...). Ministrstvo je pojasnilo, da je varnostnik v konkretnem primeru osebo v angleškem jeziku seznanil z razlogi za izveden postopek in jo hkrati pozval k izročitvi artikla. Ker oseba stvari ni izročila, se je varnostnik odločil za površinski pregled osebe (49. člen ZZasV-1), pri čemer izdelka ni našel. Oseba je ob tem varnostniku povedala, da takšne stvari nima. Zato se je varnostnik odločil, da bo ugotovil istovetnost osebe na podlagi 48. člena ZZasV-1, ker je bilo to potrebno zaradi varnosti premoženja, ki ga je varoval. Pri tem pa istovetnosti osebe ni mogel ugotoviti, saj oseba pri sebi ni imela identifikacijskega dokumenta, zaradi česar je osebo zadržal do prihoda policije, o čemer je policijo takoj tudi obvestil. Glede na izpostavljeno je MNZ v odgovoru sporočilo, da je na podlagi takrat znanih okoliščin policija ugotovila, da je varnostnik osebo kritičnega dne zalotil v okoliščinah, ki so kazale na storitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Zato je po mnenju policije in ministrstva varnostnik v danem primeru uporabil ustrezne, nujne in sorazmerne ukrepe, vključno z ukrepom zadržanja, ker naj bi po opravljenem površinskem pregledu okoliščine, ki so kazale na storitev kaznivega dejanja, še vedno obstajale, saj varnostnik ni uspel ugotoviti, kaj se je z izdelkom zgodilo. Ministrstvo je ob tem tudi menilo, da vrednost domnevno odtujenega predmeta ne sme vplivati na presojo sorazmernosti izvedenega ukrepa, saj niti varnostnik niti policist nimata diskrecijske pravice odstopiti od nekaterih svojih ukrepov oz. pooblastil, kadar ugotovijo okoliščine, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja. Navedeno stališče ministrstva se je delno razlikovalo od predhodnega, ki ga je posredovalo v tej zadevi, in sicer je takrat zapisalo, da »varnostniki v postopku oziroma po pretipanju vrhnjih oblačil, s privolitvijo pregledanega, domnevno ukradenih predmetov niso našli, zato očitane tatvine ni mogel izvršiti, vendar pa pri sebi ni imel nobenega osebnega dokumenta, …« V zaključku odziva na poizvedbo Varuha je MNZ zagotovilo, da bo policija, v okviru letnih usposabljanj vodstev policijskih enot za prenos znanj in veščin za uporabo policijskih pooblastil (usposabljanj se udeležujejo zlasti policijski vodje, ki pri opravljanju svojih nalog ocenjujejo zakonitost in strokovnost uporabljenih policijskih pooblastil), udeležence poučila in opozorila tudi na pomen skrbnih ter celovitih preučitev poročil o uporabi ukrepov varnostnika. To je bil sicer tudi poglaviten namen posredovanja Varuha v predmetni zadevi. 16.0-5/2018

 

Priporočilo (stalna naloga) št. 4: Varuh priporoča, da policija v okviru 57. člena ZZasV-1 vselej opravi temeljito presojo strokovnosti in zakonitosti izvedenih ukrepov varnostnikov.

 

O pomembnosti doslednega poročanja o uporabi ukrepa varnostnika

V prvem odstavku 45. člena ZZasV-1 je med naštetimi ukrepi, ki jih sme uporabiti varnostnik pri opravljanju svojih nalog, navedena tudi uporaba fizične sile. O njeni uporabi mora imetnik licence zasebnega varovanja pisno poročati policijski postaji, ki opravi presojo zakonitosti in strokovnosti ukrepov varnostnika. V polje te presoje po mnenju Varuha ne sodijo le primeri, pri katerih bi lahko prišlo do vidne fizične poškodbe, ampak vsi primeri delovanja sile telesa varnostnika na telo druge osebe. Zato je v primeru, kadar varnostnik pri opravljanju svojih nalog uporabi fizično silo, potrebno dosledno pisno poročanje imetnika licence policijski postaji.

Pobudnica se je zgrožena nad postopanjem varnostnika z brezdomcem, ki mu je bila priča v središču Ljubljane konec januarja 2020, s pismom obrnila na Varuha. Njeno pismo pa ni bilo edino opažanje, o katerem so v tistem času poročali posamezniki, ki so bili priče ravnanja varnostnikov z brezdomci. Eno takšnih iz sredine decembra 2019 smo zasledili tudi na spletu.

Ukrepi in dolžnosti varnostnika so določeni v petem poglavju ZZasV-1. V prvem odstavku 44. člena ZZasV-1 je tako navedeno, da mora biti uporaba ukrepov varnostnika strokovna in sorazmerna zakonitemu cilju njihove uporabe, ob upoštevanju človekovih pravic in svoboščin. Varnostnik sme ukrepati samo na način, določen s tem zakonom in podzakonskimi predpisi, da z najmanjšimi škodljivimi posledicami doseže izvršitev naloge. Pri izvedbi ukrepov nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Posebej skrbno in obzirno mora varnostnik med drugim ravnati tudi v odnosu do invalidov, starejših in bolnih oseb ter drugih šibkejših oseb, upoštevaje njihove posebnosti, ki jih je mogoče opaziti (tretji odstavek 44. člena ZZasV-1).

Ker je na podlagi 57. člena ZZasV-1 zakonodajalec določen nadzor nad zakonitostjo in strokovnostjo (nekaterih) uporabljenih ukrepov varnostnikov zaupal policiji, smo se glede primera, ki ga je izpostavila pobudnica, obrnili na MNZ. Pri tem nas je med drugim zanimalo tudi, v koliko primerih je imetnik licence (ki je v času med oktobrom 2019 in marcem 2020 opravljal naloge varovanja na območju, ki ga je navedla pobudnica) pisno poročal policijski postaji o uporabi ukrepov varnostnikov (drugi odstavek 57. člena ZZasV-1) in kakšne so bile morebitne ugotovitve policije v teh primerih.

Varuh se zaveda, da je lahko uporaba posameznega ukrepa varnostnika, kljub temu, da je ta strokovna in sorazmerna zakonitemu cilju, za osebo, zoper katero je bil ukrep uporabljen, oziroma za zunanjega laičnega opazovalca, videna kot pretirana. Prav zato, oziroma še posebej zaradi tega, menimo, da tudi morebitni "bežni kontakti" ne smejo biti izvzeti iz nadzora po 57. členu ZZasV-1. Zato smo v omenjeni poizvedbi, ki smo jo v vednost poslali tudi Inšpektoratu RS za notranje zadeve in Zbornici za razvoj slovenskega zasebnega varovanja, poudarili, da je s tem, ko lahko ukrep fizične sile predstavlja znaten poseg v človekovo telesno celovitost, pomembno, da v polje presoje zakonitosti in strokovnosti ukrepanja varnostnika ne sodijo le primeri, pri katerih bi lahko prišlo do vidne fizične poškodbe, ampak vsi primeri delovanja sile telesa varnostnika na telo druge osebe. Izrazili smo tudi bojazen, da bi v primerih (kot so omenjeni) lahko prav zaradi posebnosti, ki delajo brezdomce še posebej ranljive, lahko prišlo do umanjka tovrstnih poročil, zaradi česar bi bila lahko takšna ravnanja izvzeta iz zakonsko predvidenega nadzora.

MNZ se je strinjalo z navedbami Varuha o posegu v človekovo celovitost, ki ga lahko predstavlja ukrep uporabe fizične sile, kot tudi s podanim mnenjem, da v polje presoje policije v zvezi s strokovno in zakonito uporabo ukrepov varnostnika ne sodijo le primeri, pri katerih bi lahko prišlo do vidne fizične poškodbe. Zato pričakujemo, da bo policija upoštevajoč spremenjene oziroma dopolnjene usmeritve za njeno delo na področju zasebnega varovanja na te vidike v prihodnje še dodatno pozorna. V zvezi s konkretnimi vprašanji pa je ministrstvo navedlo, da imetnik licence (v izpostavljenem obdobju) policijski postaji ni pisno poročal o uporabi ukrepov varnostnikov. Omenilo je tudi, da se policija sicer odziva na vse prijave kršitev, ki jih podajo občani, vendar pa o opisanem dogodku ni bila obveščena, prav tako je o dogodku ni obvestil zasebno varnostni subjekt, ki opravlja varovanje na tem območju, tako da policija ukrepa ni presojala oziroma z dogodkom ni bila seznanjena. Glede na vsebino iz pobude, je (po navedbah MNZ) Uprava uniformirane policije posredovala dodatno naročilo Policijski upravi Ljubljana, da preveri okoliščine opisanega dogodka. Ministrstvo je ob tem še zagotovilo, da bo v primeru potrditve, da imetnik licence o uporabi ukrepa, o katerem je treba poročati policiji, tega ni storil, policija uvedla vse zakonsko predpisane postopke, prav tako bosta v okviru pristojnosti ukrepala Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve in MNZ. Odziv MNZ smo pozdravili, zlasti pa smo za spodbudno šteli njegovo sporočilo, da bodo v primeru ugotovljenih nepravilnosti pristojni tudi ukrepali. 16.2-1/2020

 

2.20.3.3.2 Detektivi

Ponovno o povrnitvi stroškov pred Častnim razsodiščem Detektivske zbornice Republike Slovenije

Detektivsko zbornico Republike Slovenije smo že leta 2017 opozorili, da je predpisana dolžnost povrnitve stroškov detektivovemu odvetniku v disciplinskem postopku pred Častnim razsodiščem DeZRS v Pravilniku o postopku pred Častnim razsodiščem DeZRS po mnenju Varuha sporna. Tudi MNZ (kot organ, ki opravlja nadzor nad izvajanjem nalog, ki jih zbornica opravlja po javnem pooblastilu) se je strinjalo z našim stališčem. Detektivska zbornica Republike Slovenije ureditve do sedaj ni spremenila, zato smo naše opozorilo ob obravnavanju enega od primerov v letu 2020 ponovili. Na Varuha se je namreč obrnila pobudnica, ki je zatrjevala neprimerno ravnanje detektiva. Seznanila nas je, da je zoper detektiva podala tudi prijavo na Detektivsko zbornico Republike Slovenije (DeZRS) ter da je Častno razsodišče DeZRS na podlagi njene prijave zoper detektiva uvedlo disciplinski postopek. DeZRS ji je pred postopkom posredovala v podpis izjavo, s katero naj bi se pobudnica zavezala k plačilu stroškov detektivovega odvetnika, če detektiv ne bo spoznan za krivega očitane disciplinske kršitve. Ker je bilo v postopku pred Častnim razsodiščem DeZRS ugotovljeno, da detektiv ni disciplinsko odgovoren, je bilo pobudnici z odločbo naloženo, da detektivovi odvetnici povrne stroške v znesku 709,30 evra.

Varuh je DeZRS že leta 2017 seznanil s svojim stališčem, da DeZRS, ki je po Zakonu o detektivski dejavnosti (ZDD-1) dolžna opravljati strokovni nadzor nad delom detektivov in detektivskih družb, s tem, ko uvedbo postopka pred Častnim razsodiščem DeZRS pogojuje s podpisom izjave, s katero naj bi se prijavitelj zavezal, da bo detektivu oziroma detektivski družbi v primeru neuspeha povrnil njihove morebitne odvetniške stroške, na ta način odvrača morebitne prizadete stranke, da bi opozarjale na strokovne napake detektivov oziroma varovale svoje pravne interese.

Izpostavljeno zavezo po povrnitvi stroškov smo tudi sicer presodili za sporno, saj ne upošteva vloge predlagatelja disciplinskega postopka zoper detektiva, ki v tem postopku ni stranka, poleg tega pa je dostop do tega pritožbenega postopka, ki bi moral biti hiter, neoviran, predvsem pa brezplačen, s takšnim pogojevanjem oviran. DeZRS smo že leta 2017 opozorili tudi, da iz obrazca izjave o povrnitvi stroškov ne izhaja, kdo naj bi odločal o višini stroškov, oziroma ni jasno, ali bi o tem sploh kdo odločal ali pa gre pri izjavi dejansko za zavezo, ki jo da predlagatelj uvedbe postopka morebitnemu kršitelju.

S svojimi ugotovitvami smo leta 2017 seznanili tako DeZRS kot tudi MNZ kot organ, ki opravlja nadzor nad izvajanjem nalog, ki jih DeZRS opravlja po javnem pooblastilu (prvi odstavek 8. člena ZDD-1). MNZ se je strinjalo z našim stališčem, da je izpostavljeni postopek podaje predloga neobičajen, saj se predlagatelj pisno zaveže k povračilu stroškov postopka v primeru neuspešno rešenega predloga za uvedbo disciplinskega postopka, še preden se je postopek dejansko začel. Strinjalo se je tudi, da bi lahko postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti detektivov in detektivskih družb v delu, ki se nanaša na obvezo o vračilu stroškov, kot ga predvideva Pravilnik o postopku pred častnim razsodiščem DeZRS, odvrnil prijavitelja od nadaljnjega postopka. MNZ je Varuha takrat seznanilo, da so DeZRS predlagali, da v svojih pravnih aktih ob podaji predloga za uvedbo disciplinskega postopka drugače opredeli postopek povračila stroškov in s tem odpravi morebitne nejasnosti strank v postopku.

O navedeni problematiki je Varuh pisal v letnem poročilu za leto 2017 in DeZRS ter MNZ priporočal, da pri prenovi predpisov, ki se nanašajo na detektivsko dejavnost, upoštevajo pripombe Varuha. Ob obravnavanju konkretne pobude smo žal ugotovili, da do prenove predpisov (še) ni prišlo. DeZRS smo zato ponovno opozorili, da je predpisana dolžnost povrnitve stroškov detektivovemu odvetniku v disciplinskem postopku pred Častnim razsodiščem DeZRS v Pravilniku o postopku pred Častnim razsodiščem DeZRS po mnenju Varuha sporna. Navedeno dolžnost prijavitelja bi lahko po našem mnenju urejal samo zakon, ne pa pravilnik zbornice. Poleg tega ima po našem mnenju disciplinski postopek naravo kaznovalnega postopka za kršitve, ki jih stori detektiv pri opravljanju svojega dela, njegov namen pa je v strokovnem nadzoru DeZRS kot stanovske organizacije nad svojim članom, s čimer pa dolžnost povrnitve stroškov s strani prijavitelja detektivovega ravnanja ni združljiva. Člani DeZRS imajo pred izmišljenimi prijavami in sprožanjem postopkov z namenom nagajanja ali blatenja njihovega dela (to je namreč DeZRS navedla kot razlog za določbo o dolžnosti povrnitve stroškov) možnost drugačnega pravnega varstva oziroma načina obravnave takšnih prijav.

Na podlagi našega ponovnega opozorila nam je DeZRS posredovala osnutek sprememb Pravilnika o postopku pred Častnim razsodiščem DeZRS, v katerem je črtala določbo, da »je zavezanec za povračilo stroškov predlagatelj, na predlog katerega je bil uveden postopek pred Častnim razsodiščem zoper detektiva.« Predstavnikom DeZRS smo stališča Varuha glede navedene problematike povrnitve stroškov in tudi glede drugih vsebin navedenega pravilnika, ki ga je nameravala DeZRS spremeniti, predstavili tudi na dveh sestankih (julija in septembra 2020). DeZRS nas pozneje ni seznanila, da bi navedeni Pravilnik o postopku pred Častnim razsodiščem DeZRS (že) spremenila.

Glede konkretne pobude smo pobudnici pojasnili, da Varuh nima pristojnosti, da bi ukrepal neposredno zoper detektive ter da sta organa, ki nadzorujeta delo detektivov, DeZRS in Inšpektorat RS za notranje zadeve, ki deluje kot organ v sestavi MNZ. V kolikor pa ima ravnanje detektiva znake prekrška ali kaznivega dejanja, se oškodovanec lahko obrne tudi na policijo oziroma na pristojnega državnega tožilca. Pobudnica nas je pozneje obvestila, da je zoper odločitev Častnega razsodišča DeZRS vložila pritožbo na Upravni odbor DeZRS ter da je vložila tudi prijavo na Inšpektorat RS za notranje zadeve. 16.3 – 1/2020