2.2.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja

Na predmetnem področju številčno še vedno močno prevladujejo pobude, ki so v takšni ali drugačni zvezi z romsko skupnostjo. Prav teh je bilo v letu 2020 skoraj še enkrat več kot v letu poprej, najzanimivejše pobliže predstavljamo spodaj v posebnem podpoglavju. Kakšen drug splošen komentar številk iz gornje tabele ni smiseln, saj so vzorci enostavno premajhni, da bi šlo na njihovi podlagi izpeljevati kakšne dovolj pomembne zaključke.

Na splošno lahko rečemo, da še vedno opažamo, da ljudje (pre?)pogosto v nečem vidijo nekakšno diskriminacijo, ki jo pripisujejo svoji nacionalni oziroma etnični pripadnosti – poročali smo npr. že o pobudniku, ki nas je prepričeval, da je zmeraj kriv in posledično tudi veliko v zaporu, ker je pač Rom; in o ustavnem pritožniku, ki je poskušal uspeh doseči zgolj s trditvami, da mu je bil pripor odrejen zato, ker je Rom in na podlagi diskriminacijskega postopka[1]; ali pa npr. o nekonkretiziranih navedbah Socialne Stranke Srbov, o škodljivih in diskriminatornih postopkih v Sloveniji s strani policije, tožilstva in sodstva[2], pa še kaj bi se našlo. Tudi v poročanem letu smo se srečevali s tovrstnimi primeri, npr. Indijca, ki je zatrjevane nepravilnosti v zvezi s preklicem oziroma razveljavitvijo vizuma in občevanje s slovenskim veleposlaništvom v New Delhiju pripisoval rasističnim stališčem glede njegove etničnosti, družine in države, pa navkljub skrbni obravnavi okoliščin zadeve nismo ugotovili ničesar, kar bi vsaj kazalo na kaj takega[3]; ali pa Sinta, ki je nekonkretizirano zatrjeval diskriminacijo v postopku zamenjave občinskega neprofitnega stanovanja (češ da se ljudje na Jesenicah pogovarjajo o večih zamenjavah stanovanj mimo seznama, sam pa je kot Sint še ni uspel doseči)[4].

 

2.2.1.1 Posebej o Slovencih oziroma slovenskem, predvsem v zamejstvu in po svetu  

Varuh se je že za sámo vzpostavitev posebnega podpodročja o Slovencih v zamejstvu in po svetu (leta 2018) odločil samoiniciativno[5], in prav tako smo tudi v letu 2020 z obravnavo prav vseh tovrstnih zadev začeli na lastno pobudo. Pobud torej še vedno ne prejemamo, ostaja pa Varuh kljub temu področno aktiven.

 

2.2.1.1.1 Prišlo je do zgodovinskih premikov glede statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva!

Za prvo leto obravnave podpodročja Slovencev v zamejstvu in po svetu smo med drugim poročali[6] o Varuhovi ugotovitvi, da status Slovenca brez slovenskega državljanstva doslej sploh še nikomur ni bil podeljen oziroma da v več kot desetih letih od začetka veljavnosti zakona sploh še ni bil izveden noben postopek za pridobitev statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva. Z letom 2020 se je to spremenilo[7] – podeljen je bil prvi status Slovenca brez slovenskega državljanstva v zgodovini! Do te ugotovitve smo prišli, ko smo se ob izteku leta ponovno obrnili na Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu glede udejanjanja ZORSSZNM, specifično prav členov 59–64, vezanih na status Slovenca brez slovenskega državljanstva.

Po 60. členu ZORSSZNM se slovenski rod (slovensko poreklo) dokazuje z izpiski iz rojstne matične knjige in drugimi ustreznimi dokazili. Na Varuhova vprašanja o tem, kakšna je v praksi dokazna vrednost predloženih izpiskov iz rojstne matične knjige in za koliko stopenj sorodstva se takšne izpiske v praksi zahteva ter kaj so v praksi 'druga ustrezna dokazila', s katerimi se lahko dokazuje slovenski rod (slovensko poreklo), se je naslovni urad odzval navajajoč, da za status Slovenca brez slovenskega državljanstva lahko zaprosi vsakdo, ki je slovenskega rodu (oziroma slovenskega porekla, torej da ima slovenske prednike), saj skladno z 59. členom ZORSSZNM pri kvalificiranju za pridobitev tega statusa ni generacijske omejitve. Prosilec mora svoj slovenski rod dokazati tako, da priloži npr. matične listine zadnje generacije prednikov, ki je bila rojena na slovenskem etničnem ozemlju ter dokaže družinsko vez do njih (dovolj je tudi le posameznik), ali da priloži matične listine že v tujini rojenega prednika, ki pa dokazujejo, da je bil slednji slovenskega rodu (porekla). Pri dokazovanju z drugimi ustreznimi dokazili pa naj bi po pojasnilih urada šlo za dodatno možnost, v primeru, ko bi posameznik razpolagal s kakršnimikoli dokumenti, ki bi še dodatno dokazovali njegov slovenski rod (poreklo) – doslej se v praksi sicer še niso srečali s situacijo, ko bi bila za dokazovanje potrebna takšna druga ustrezna dokazila, so pa v namen ponazoritve primeroma navedli uradne dokumente prednika (npr. potni listi, osebna izkaznica), ki jih je izdala Republika Slovenija ali katera izmed državnih tvorb, v katerih so Slovenci pred tem živeli in v katerih je specificirano, da je bila oseba slovenske narodnosti.

Na Varuhovo vprašanje o morebitnih podelitvah statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva v času, odkar smo jih to nazadnje povprašali, pa je Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu sporočil, da so 25. 11. 2020 prejeli dve novi vlogi za podelitev statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva, ki sta bili takrat še v postopku preverjanja verodostojnosti listin in izpolnjevanja pogojev, o obeh pa naj bi se predvidoma odločilo v roku enega meseca. Edino dotlej pozitivno rešeno vlogo pa so prejeli 27. 8. 2019 in je bila odločba nato izdana 2. 3. 2020. Razlog za dolgotrajnost postopka je po pojasnilih urada bil, da je šlo za prvi takšen primer in je bilo potrebno stvari šele primerno ugotoviti in urediti, pri čemer je bolj kot za vsebinski vidik, šlo za tehnične težave (npr. način zaračunavanja upravnih taks in izdajanja plačilnih nalogov, ustrezen transakcijski račun, saj urad za svoje ostale dejavnosti tega ne potrebuje). Kot so napovedali, bo v prihodnje izdaja odločb o statusu zagotovo potekala precej hitreje. Kot zanimivost še pristavljamo, da nobeden od omenjenih treh dotedanjih prosilcev ni bil mladoleten, urad pa je tudi še pojasnil, da se je interes za status Slovenca brez slovenskega državljanstva pojavil šele v zadnjem obdobju – kar da je verjetno posledica tega, da se kandidati raje odločajo za vlogo za državljanstvo Republike Slovenije, ki daje več pravic; ker pa vse več rojakov izven meja matične domovine ne izpolnjuje pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva in ker obenem številni pripadniki diaspore hrepenijo predvsem po simbolni vezi, se povečuje tudi zanimanje za status Slovenca brez slovenskega državljanstva. Urad zagotavlja, da to podrobno spremljajo in da tudi razmišljajo o okrepitvi statusa. 6.1-3/2020.

 

2.2.1.1.2 Bo v namen nastanitve repatriiranih oseb kdaj ustanovljen dom za priseljevanje?

Varuh je v okviru obravnave širšega vprašanja repatriacije posebej obravnaval vprašanje namestitve repatriiranih oseb in doma za priseljevanje. Na podlagi 79. člena ZORSSZNM namreč Vlada Republike Slovenije lahko za nastanitev repatriiranih oseb ustanovi dom za priseljevanje ter v ustanovitvenem aktu tudi določi upravljavca tega doma in vir njegovega financiranja. Repatriiranim osebam in njihovim ožjim družinskim članom, kot so opredeljeni v tretjem odstavku 77. člena istega zakona, naj bi bila skladno z 80. in 82. členom v domu za priseljevanje za 15 mesecev zagotovljena osnovna oskrba, ki obsega bivanje in organiziranje prehrane, skladno s standardi s področja socialnovarstvene dejavnosti, ki veljajo za storitev institucionalnega varstva. Vse od sprejema ZORSSZNM leta 2006 pa se nobena izmed dosedanjih vlad dejansko ni odločila ustanoviti takšnega doma za priseljevanje.

V letu 2020 je vprašanje nastanitvenih kapacitet postalo izrazito aktualno v zvezi s postopki repatriacije slovenskih rojakov iz Bolivarske republike Venezuele. Kot je Varuhu uspelo od Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu izvedeti[8], so se šele ob začetku konkretnega postopka njihove repatriacije začele iskati možne nastanitve, pri čemer je prišlo do bistvenih težav glede primernosti nastanitev, prostih kapacitet, stroškov ipd. Po pojasnilih urada so po pozivu ministrstvom dobili ponudbo le za eno stanovanje (od 17 občin, ki so se odzvale na poziv, nobena ni imela proste kapacitete; prav tako ni bilo odziva od Združenja hotelirjev za oddajo hotela; zasebniki pa so ponujali previsoke cene ipd.), zato so začeli iskati ponudbe za nastanitev pri zasebnikih še preko oglasov. Konkretni postopki repatriacije so se zaradi pandemije covid-19 začasno zaustavili, še pred tem pa je bila 15 osebam izdana pozitivna odločba o statusu repatriirane osebe, še enkrat toliko pa jih je v tistem obdobju izpolnjevalo pogoje za podelitev statusa. Urad je bil takrat v dilemi, kako tudi v prihodnje poiskati ustrezne kapacitete za te osebe, Varuhu pa je med drugim tudi sporočil, da težava glede urejanja nastanitve repatriiranih oseb izhaja iz nedorečenosti ZORSSZNM, saj da ta ne navaja konkretnega resorja, katerega dolžnost in pristojnost bi bila zagotovitev ustreznih nastanitvenih kapacitet, urad pa za to nima zagotovljenih ne finančnih in kadrovskih kot tudi ne tehničnih možnosti.

Pri Varuhu pričakujemo, da bodo vprašanja namestitve repatriiranih slovenskih rojakov in njihovih ožjih družinskih članov, kot to predvideva ZORSSZNM, ostala aktualna tudi v prihodnje. Zato smo se že obrnili na Vlado Republike Slovenije za pojasnila o tem, kakšno je njeno stališče glede ustanovitve doma za priseljevanje in konkretno kateri resor vidi kot tisti, ki naj bi bil pristojen za to področje in bi tudi imel na voljo ustrezne finančne, kadrovske in tehnične možnosti za reševanje predmetne problematike. Vladin odziv je bil[9], da so bile določbe ZORSZNM, ki določajo repatriacijo oseb slovenskega rodu v Republiko Slovenijo ter pravice repatriiranih oseb, do zdaj uporabljene dvakrat: leta 2013, ko je bilo v Republiko Slovenijo repatriiranih osem oseb iz Sirije, in leta 2019, ko se je začela repatriacija oseb slovenskega rodu iz Bolivarske republike Venezuele (v času odgovora je bilo od tam repatriiranih 23 oseb, proces do takrat še ni bil zaključen, saj je bil prekinjen zaradi pandemije covid-19). V letu 2013 repatriirane osebe so bile nastanjene v organizaciji Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, območnega Centra za socialno delo in občine; leta 2019 pa so bile repatriirane osebe nastanjene pri humanitarno naravnanih zasebnikih in sorodnikih repatriiranih oseb.

Po navedbah Vlade Republike Slovenije se pri preučevanju možnosti ustanovitve enotnega doma za priseljevanje pojavlja več pomislekov in takšna rešitev ni nujno optimalna – ustanovitev trajnega doma bi pomenila konstanten strošek vzdrževanja in skrb za njegovo stalno obratovanje, upoštevajoč, da ni mogoče predvideti, če in kdaj bo Republika Slovenija zopet izvajala repatriacijo, iz katere države in kakšno bi bilo število repatriiranih oseb, pa bi bil takšen dom težko funkcionalen. Dodaten pomislek po vladinem mnenju predstavlja tudi dejstvo, da skupna nastanitev večjega števila oseb iz tuje države otežuje njihovo integracijo v slovensko družbo.

Vlada Republike Slovenije tako kot najboljšo možnost vidi nastanitev v organizaciji države v individualnih enotah za vsako družino posebej – 79. člen ZORSSZNM se tako smiselno udejanja v obliki zagotovitve več nastanitvenih kapacitet, ki omogočajo razpršeno nastanitev repatriiranih oseb in posledično njihovo lažjo in hitrejšo integracijo. Tudi vladin Akcijski načrt za izvedbo repatriacije prosilcev slovenskega rodu iz Bolivarske republike Venezuele v Republiko Slovenijo z dne 14. 11. 2019 omenja, da do ustanovitve takšnega doma, kot ga omenja zakon, ni prišlo. Kot rešitvi sta se zato v akcijskem načrtu ponudili državni najem ene namestitvene kapacitete (npr. hotel), da bi se iz nje ustvaril dom za priseljevanje (kar bi lahko v skladu z 79. členom ZORSSZNM razumeli kot dom za priseljevanje, ustanovljen s strani države, le da bo ta začasne narave), ali pa da se iščejo stanovanjske kapacitete in se vsako družino namesti v zanjo najprimernejšo namestitev. Po navedbah v akcijskem načrtu je prednost prve možnosti lažja logistična izvedba, ker so vse repatriirane osebe na enem mestu, pomanjkljivost pa, da bi bila skupina repatriiranih oseb skupaj in izolirana, kar bi ustvarjalo občutek geta; prednost druge možnosti pa je, da se družine lahko namesti blizu potencialnih služb in blizu krajev, od koder so prišli predniki, kar bi pomenilo lažjo integracijo itd.

Na Varuhovo vprašanje glede resorne pristojnosti pa se je Vlada Republike Slovenije odzvala s pojasnilom, da ker ZORSSZNM ne določa konkretnega resorja, ki bi bil zadolžen za ustanovitev in upravljanje doma za oskrbo, naj bi se rešitve iskalo skupaj, z dialogom v okviru Medresorske delovne skupine za spremljanje in koordiniranje izvajanja postopka repatriacije oseb slovenskega rodu iz Bolivarske republike Venezuele v Republiko Slovenijo, v katero so vključena ministrstva, katerih pristojnosti so povezane s tem vprašanjem. Nastanitvene rešitve za repatriirane osebe, ki naj bi v Republiko Slovenijo prihajale v bližnji prihodnosti, naj bi se po vladinih besedah tako iskalo v okviru medresorske delovne skupine, glede na število, frekvenco in strukturo prihajajočih repatriiranih oseb. Ob tem so tudi poudarili, da je bila ena izmed zavez v koalicijski pogodbi tudi zagotovitev dovoljšnih finančnih sredstev za izvedbo in dokončanje repatriacije.

Vlada Republike Slovenije je tudi izpostavila, da je za uspešno izvedbo repatriacije ter integracijo repatriiranih oseb v slovensko družbo potrebno dobro medresorsko sodelovanje, saj se problematika dotika več resorjev (kar naj bi bil tudi razlog, zaradi katerega ni bilo posebej določeno resorno ministrstvo). Tako je leta 2013 vodenje medresorske delovne skupine prevzelo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, leta 2019 pa Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Po mnenju Varuha so razlogi, ki jih je aktualna vlada navedla v zgoraj opisanem odzivu (konstantni stroški vzdrževanja, negotovost tega, kdaj se bo spet sprejemalo repatriirane osebe …), sicer razumni, ne rešujejo pa problema iskanja ad hoc rešitev nameščanja repatriiranih v zadnjem hipu. Takšen pristop nenazadnje ne odraža najbolje izrecnih navedb v Resoluciji o odnosih s Slovenci po svetu (ReOSPS)[10], da je Republika Slovenija »zainteresirana za vračanje Slovencev po svetu v Slovenijo, ravno tako pa tudi za naselitev njihovih potomcev«. Spomnimo pa naj tudi, da je že sam predlagatelj ZORSSZNM navajal, da je posebno skrb »potrebno nameniti tudi Slovencem, ki živijo v državah s hudo politično, ali drugačno krizo. V procesu repatriacije je treba prav tem rojakom ponuditi prednostno in čimprejšnjo priselitev v Slovenijo.«[11] Predvsem pa ne gre pozabiti, da naj bi po 5. členu URS država med drugim skrbela tudi za slovenske izseljence in zdomce ter pospeševala njihove stike z domovino. 6.1-2/2020.

 

2.2.1.1.3 Še vedno so nejasnosti glede nadzora nad uporabo zastave Republike Slovenije

Lani smo poročali[12], da v ZGZH še vedno ni določeno, kdo naj bi opravljal nadzor nad uporabo zastave Republike Slovenije, vezano na to pa je bilo podano tudi posebno priporočilo[13]. MJU je Varuhu v septembru 2019 sicer zagotovilo^[14], da bodo pripravili spremembe ZGZH s ciljem, da se nedvoumno določijo organi, pristojni za nadzor nad izvajanjem določb tega zakona, in da bodo za ta namen imenovali medresorsko delovno skupino ter predlog novele zakona za obravnavo na vladi pripravili do konca leta 2019 – a se to potem ni zgodilo, je pa vsaj v vladinem odzivnem poročilu na Letno poročilo Varuha za leto 2019^[15] še pojasnjeno, da je delovna skupina »z delom zaključila junija 2020 in ugotovila, da obstajajo razhajanja med veljavnim zakonom in izvajanjem le-tega, predvsem v zvezi z uporabo slovenske zastave. V nadaljevanju je tako potrebno preučiti tudi materialne določbe zakona z vidika njihovega namena in na drugi strani različnega izvajanja le-teh ter splošne družbene (ne)sprejetosti le-tega. Zakon je bil sprejet leta 1994 in se od takrat ni spreminjal, v določenem delu (kjer ni določil nadzornega organa) pa tudi ne izvajal.«

Na Varuha se je v letu 2020 ponovno obrnil nekdo, ki je bil nezadovoljen z obravnavo njegove pritožbe zaradi sporne uporabe zastave Republike Slovenije (konkretno zaradi fotografije zastave, priložene informaciji o bonitetni oceni Fitch Ratings na Twitter profilu Vlade Republike Slovenije ter na njeni spletni strani). Pobudnik je menil, da navedeno predstavlja kršitev 1. točke 26. člena ZGZH, zato se je v zvezi s tem obrnil na policijo, ki pa je, kot je navedel, »postopala popolnoma nestrokovno in najbrž po političnem nareku in ugotovila, da se ne da ugotoviti, da gledamo slovensko zastavo«. Pobudnik se je potem sicer tudi še pritožil na Sektor za pritožbe zoper policijo ter v odziv prejel sporočilo, da njegovo pisanje ne predstavlja pritožbe na podlagi ZNPPol^[16], da policija ni pristojna za obravnavo njegovih očitkov ter da jih zato tudi ne bodo obravnavali. Pobudnik je od Varuha želel ukrepanje, vendar smo mu lahko le pojasnili, da njegov primer potrjuje nekatere naše pretekle ugotovitve na tem področju, zlasti pomanjkljivost, da veljavna ureditev določa kazen za prekršek, če se uporablja grb, zastavo ali slovensko narodno zastavo v obliki ali z vsebino, ki je v nasprotju z URS oziroma ZGZH, ne določa pa organa, ki bi izvajal nadzor nad navedenimi določbami, zaradi česar gre za nepopoln zakon, takšna ureditev pa tudi ne more biti skladna z načelom dobrega upravljanja (3. člen ZVarCP), kot ga razume Varuh.

Varuh se je sicer odločil ponovno obrniti na MJU, tokrat za konkretno ponazoritev ugotovitve zgoraj omenjene delovne skupine, »da obstajajo razhajanja med veljavnim zakonom in izvajanjem le-tega, predvsem v zvezi z uporabo slovenske zastave« ter za (ponovno) oceno, kdaj predvidoma bi lahko pripravilo predlog novele zakona za obravnavo na vladi. Pojasnilo MJU je bilo, da so bili na delovni skupini izpostavljeni predvsem primeri pogoste uporabe popisane slovenske zastave na športnih prireditvah^[17] ter tudi uporaba podobe zastave na raznih predmetih^[18], kjer oblikovna pravila niso v celoti upoštevana ali pa je tudi v tem primeru podoba zastave popisana. Ministrstvo tudi ugotavlja, da je glede na veljavno zakonodajo takšna uporaba zastave nezakonita – slovenski državni simboli označujejo pripadnost Republiki Sloveniji in se morajo uporabljati v skladu z veljavno zakonodajo in na spoštljiv način, se je pa pri pripravi predlogov sprememb zakona treba vprašati, ali so prej navedeni primeri uporabe zastave še spoštljivi oziroma ali so z leti postali že družbeno sprejemljivi. Ob tem zaradi neizvajanja nadzora nad določenimi členi ZGZH nimamo prakse nadzornega organa in tudi ne sodne prakse[19], prav tako pa tudi iz Poročevalca DZ ni razvidno, katere konkretne primere je imel predlagatelj zakona takrat v mislih.

Po pojasnilih MJU je delovna skupina že obravnavala tudi vprašanje spremembe 8. člena ZGZH, ki prepoveduje uporabo državnih simbolov v tržne namene, in v zvezi s tem ugotovila, da »splošna prepoved uporabe državnih simbolov v tržne namene lahko v praksi slovenske proizvode postavlja v slabši položaj, predvsem pri prodaji slovenskih kmetijskih in živilskih proizvodov, saj je trend in tudi javni interes, da se kupuje čim več lokalnih izdelkov«. Podobno MJU ocenjuje, da je v javnem interesu tudi promocija Slovenije v turizmu (spominki) in na športnih prireditvah (navijaški rekviziti).

MJU je tako zaključilo, da minimalna sprememba zakona, kjer bi določili zgolj nadzorni organ, ne bi bila dovolj. Narejen naj bi sicer že bil tudi primerjalno-pravni pregled ureditev uporabe državnih simbolov v komercialne namene, pri nadaljnjem delu pa se bo po navedbah ministrstva treba posvetovati tudi s stroko in pozneje še s širšo javnostjo v okviru javne obravnave predloga zakona. Glede na širino in tudi občutljivost problematike se ocenjuje, da bi predlog zakona za obravnavno na vladi lahko pripravili najpozneje do konca leta 2021. 6.2-2/2020.

 

2.2.1.2 Posebej o italijanski in madžarski narodni skupnosti oziroma njunih pripadnikih    

Varuh na tem podpodročju še vedno ne prejema veliko pobud – v letu 2020 smo prejeli le tri takšne, eno zadevo (vezano na obveščanje avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v zvezi s covid-19) pa smo odprli samoiniciativno.

Pri enem dopisu je pravzaprav šlo le za to, da smo (kot eden izmed naslovnikov) v vednost prejeli pisanje Obalne samoupravne skupnosti italijanske Narodnosti, ki je bil sicer naslovljen na Direkcijo Republike Slovenije za vodo – pri čemer so izpostavljali, da so prejeli več opozoril glede na novo postavljene table pri vhodu na gradbišče v Strunjanskih solinah, češ da je bil prevod v italijanskem jeziku na zadnjem mestu, po prevodu v angleškem in nemškem jeziku (prevod pa naj bi bil tudi napačen in v italijanskem jeziku nerazumljiv). V preostalih dveh zadevah pa je prišlo tudi do Varuhovega posredovanja in ju podrobneje predstavljamo spodaj.

 

2.2.1.2.1 Uresničevanje posebnih pravic avtohtonih narodnih skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja

Eden izmed pobudnikov, pripadnik avtohtone madžarske narodne skupnosti v Sloveniji (v nadaljevanju: pobudnik), je problematiziral navedbe Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport[20], da so v zvezi z njegovim mnenjem, da bi morali biti predpisi Republike Slovenije s pomočjo sodnega tolmača prevedeni v madžarščino in objavljeni v Uradnem listu RS, za mnenje zaprosili tudi Službo Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, Urad vlade za narodnosti in Ministrstvo za javno upravo, in da je stališče vseh štirih organov enako, tj. »da bi prevajanje vseh predpisov RS v madžarski jezik in njihova objava v Uradnem listu RS preseglo obseg dvojezičnosti, kot ga zagotavlja 11. člen Ustave, saj v tem primeru dvojezičnost ne bi ostala omejena na območje, kjer živi narodna skupnost, ampak bi se (zaradi narave normativne dejavnosti) vzpostavila tudi izven tega območja, torej na celotnem ozemlju RS.« Pobudnik je bil mnenja, da takšno stališče predstavlja diskriminacijo pripadnikov madžarske narodnosti, »ker jim država (ministrstvo) ne omogoči seznaniti se s pravnimi akti v uradnem madžarskem jeziku«. Poudarjal je, da ti akti vplivajo na vsakdanje življenje pripadnikov narodnostne skupnosti in hkrati pomenijo tudi »temeljni obstoj madžarskega jezika na dvojezičnem področju«. Diskriminacijo je pobudnik videl tudi v stališču MIZŠ, da se »učne načrte in druga kurikularna gradiva prevaja v madžarščino glede na finančna sredstva in kadrovske možnosti« ter opozoril, da spletna stran ministrstva ne vsebuje italijanskih in madžarskih vsebin.

 

Posebej o uporabi jezika v aktih državnih organov

Kar zadeva uporabo madžarskega jezika v predpisih, ki veljajo v Republiki Sloveniji, se je MIZŠ v odzivu Varuhu sklicevalo na mnenje Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo[21], na mnenje Urada za narodnosti[22] ter na mnenje Ministrstva za javno upravo[23]. Vsi ti se strinjajo, da niti iz 11. člena URS, ki določa uradni jezik, niti iz njenega 64. člena, ki ureja posebne pravice avtohtonih narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, in tudi ne iz ratificiranih mednarodnih konvencij ne izhaja (posebna) pravica italijanske in madžarske narodne skupnosti do (celotne) zakonodaje, veljavne na območju Republike Slovenije, v italijanskem oziroma madžarskem jeziku. Omenjena vladna služba pri tem iz 11. člena URS povzema zahtevo, da državni organi in nosilci javnih pooblastil na območju, kjer živita narodnosti, poslujejo tudi v jeziku narodnosti, pripadnikom narodnosti pa omogoča, da pri teh organih oziroma subjektih uporabljajo jezik narodnosti, kar se nanaša tudi na njihovo udeležbo in postopanje v celotnih uradnih postopkih – kar da pomeni, da imajo pripadniki narodnosti pravico vlagati zahtevke in izvajati aktivnosti za izpolnjevanje svojih zakonitih obveznosti v jeziku narodnosti. Navedena služba nadalje meni, da je normodajna dejavnost države, ki zajema celoten postopek nastajanja predpisov, od njihove priprave, sprejemanja do objave v uradnem glasilu bistvena državna funkcija, katere učinki se raztezajo na celotno državno ozemlje; da bi bilo sprejetje dejstva, da bi bilo treba vse predpise objavljati v uradnem listu tudi v jeziku narodnosti v nasprotju z 11. členom URS; da bi slednje imelo za posledico prekoračitev obsega dvojezičnosti, kot ga zagotavlja prej navedeni člen, saj bi se slednja zaradi narave normativne dejavnosti države dejansko vzpostavila na celotnem državnem ozemlju in ne bi ostala omejena zgolj na območje, kjer živita obe narodni skupnosti in kjer mora poslovanje državnih organov in nosilcev javnih pooblastil potekati tudi v jeziku narodnosti. Takšnemu mnenju pritrjujeta omenjeni vladni urad in omenjeno ministrstvo, slednje pa k temu še dodaja, da so na podobno vprašanje poslanske skupine italijanske in madžarske narodne skupnosti tudi že sami odgovorili[24] enako, in sicer: »Obveznost dvojezičnega poslovanja je omejena na območje občin, kjer živi italijanska in madžarska narodna manjšina, sedež Državnega zbora, Vlade in ministrstev je na enojezičnem območju. S Poslovnikom Državnega zbora Republike Slovenije (4. člen) je določeno, da Državni zbor posluje v slovenskem jeziku, iz česar izhaja, da v slovenskem jeziku sprejema zakone in druge akte iz svoje pristojnosti, ki jih v sprejeti obliki objavi v uradnem listu. To velja kljub dejstvu, da narodni manjšini v državnem zboru zastopata njuna predstavnika, ki imata poslovniško zavarovano pravico uporabljati italijanski in madžarski jeziki pri vsaki ustni in pisni komunikaciji tako, da se pobude, vprašanja in druge vloge prevajajo v slovenski jezik. Smiselno enako kot za Državni zbor velja tudi za upravne organe. Vlado in ministrstva veže 4. člen Zakona o državni upravi, ki uporabo italijanskega in madžarskega jezika omejuje na dvojezično območje. Poslovanje uprave izven tega območja poteka v slovenskem jeziku, zato je logičen sklep, da v tem jeziku izdaja predpise iz svoje pristojnosti.«

Upoštevaje navedeno ter tudi razlago 11. člena URS s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije[25], Varuh ni mogel pritrditi stališčem pobudnika, da vpleteni izvajajo »prisilno asimilacijo in diskriminirajo pripadnike madžarske narodnosti, ker jim država (ministrstvo) ne omogoči se seznaniti s pravnimi akti v uradnem madžarskem jeziku, narodnostnem jeziku«. Obveznost organov oblasti, ki ne poslujejo na območjih, v katerih živita italijanska oziroma madžarska narodna skupnost (kot sta v danem primeru Državni zbor in MIZŠ), da objavljajo kar vse predpise v jezikih avtohtonih narodnih skupnosti, po mnenju Varuha ne izhaja iz 11. člena URS ali kakšne druge ustavne in tudi ne zakonske določbe. Za omenjene organe ta obveznost po mnenju Varuha velja le v primeru, da k temu napotuje izrecna zakonska določba[26].

Zgoraj omenjeno stališče vladne službe, glede katerega je bil kritičen tudi pobudnik, namreč da bi bilo sprejetje dejstva, da je treba vse predpise objavljati v uradnem listu tudi v jeziku narodnosti, v nasprotju z 11. členom URS, kaže kvečjemu dopolniti še upoštevajoč navedbe iz ustavnosodne prakse – če zakon določa, da se določeni predpisi organa, ki sicer ne posluje na območjih, v katerih živita italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, objavi tudi v madžarščini in italijanščini, takšna ureditev ni neustavna.

 

Posebej o objavi javno veljavnih programov, učnih načrtov, katalogov znanj in izpitnih katalogov v madžarskem jeziku

ZPIMVI v drugem odstavku 5. člena določa, da se izobraževalni programi za pripadnike narodne skupnosti in dvojezični izobraževalni programi prilagodijo tako, da se dopolnijo cilji vzgoje in izobraževanja, pogoji za vključitev, predmetnik, učni načrti, katalogi znanj in izpitni katalogi; v tretjem odstavku istega člena je določeno, da se programom iz drugega odstavka dodajo navodila za izvajanje; po petem odstavku istega člena se učni načrti, katalogi znanj in izpitni katalogi objavijo dvojezično, skladno s sedmim odstavkom istega člena pa javno veljavne programe, prilagojene v skladu s tem zakonom, sprejme minister, pristojen za šolstvo, v sodelovanju s pristojnim strokovnim svetom v skladu z zakonom in jih na enak način kot druge javno veljavne programe objavi tudi v jeziku narodnih skupnosti. Obenem iz 12. člena ZOFVI med drugim izhaja, da ima izobraževalni program splošni in posebni del (prvi odstavek 12. člena) ter da posebni del izobraževalnega programa vsebuje predmetnik, učne načrte, predmetne kataloge znanj in izpitne kataloge, v katerih se navedejo vsebina predmetov oziroma predmetnih področij in izbirnih vsebin, standardi znanj oziroma cilji pouka in znanja, ki se preverjajo ob koncu obdobij v osnovni šoli ter pri maturi oziroma zaključnem izpitu, ter znanja, ki jih morajo imeti izvajalci posameznega predmeta (četrti odstavek 12. člena ZOFVI).

MIZŠ je v odzivu Varuhu priznalo, da vsi učni načrti še niso bili prevedeni in da manjkajo prevodi (prenovljenih) izvedbenih navodil, prevodi predmetnih katalogov ter drugi kurikularni dokumenti. Na vprašanje Varuha o tem, kako MIZŠ izvaja peti odstavek 5. člena ZPIMVI (in v okviru tega posebej poda informacijo o tem, koliko učnih načrtov, katalogov znanj in izpitnih katalogov je bilo doslej objavljenih (posebej) v madžarščini in italijanščini od uvedbe te določbe v letih 2018, 2019 in 2020), pa so nam odgovorili skopo in nepregledno. MIZŠ navkljub Varuhovi izrecni prošnji ni posredovalo informacij o dostopnih vsebinah v posameznih letih in za vsak posamezni jezik. 

Glede učnih načrtov je bilo iz odgovora MIZŠ ter njihove spletne strani o programih in učnih načrtih v osnovni šoli[27] razbrati, da so bili dostopni štirje učni načrti v madžarščini (madžarščina, madžarščina kot drug jezik, matematika in šport), poleg tega pa še za šest izbirnih predmetov (Etnologija Madžarov, Gledališče in drama, Literarni klub, Madžarska ljudska glasba, Madžarski ljudski plesi in Šolsko novinarstvo), in le trije v italijanščini (italijanščina, matematika, šport) – velika večina učnih načrtov pa ni bila dostopna ne v italijanskem ne v madžarskem jeziku. Varuh na spletnih straneh MIZŠ tudi ni našel informacij o katalogih znanj in izpitnih katalogih, glede katerih velja zakonska obveznost (peti odstavek 5. člena ZPIMVI), da se jih objavi dvojezično.

Na Varuhovo vprašanje o spletni dostopnosti javno veljavnih programov v madžarskem in italijanskem jeziku je MIZŠ le splošno pojasnilo, da so informacije o programih na spletnih straneh ministrstva, splošne informacije po področjih (o izobraževanju) pa tudi na splošnem portalu e-uprava[28], kjer je treba izbrati ali madžarski ali italijanski jezik. Glede slednje povezave na splošni portal e-uprava je Varuh ugotovil, da ta ne deluje, MIZŠ pa Varuhu navkljub izrecni prošnji ni posredovalo informacij o tem, kje so objavljeni in dostopni ter kdaj je bilo to storjeno. Srednješolske izobraževalne programe smo našli objavljene na spletu[29], vendar pa vsebina ni bila dostopna v italijanščini in madžarščini. Prav tako Varuh na spletnih straneh MIZŠ ni našel osnovnošolskih izobraževalnih programov v madžarščini in italijanščini, kakor tudi ne izvedbenih navodil v obeh jezikih avtohtonih narodnih manjšin. Na podlagi vsega tega je Varuh zaključil, da MIZŠ ni izpolnilo zakonske obveznosti iz 5. člena ZPIMVI, da dvojezične izobraževalne programe (vključujoč tudi učne načrte, kataloge znanj in izpitne kataloge) prilagodi, jim doda navodila za izvajanje ter vse navedeno objavi (na spletu) v madžarskem jeziku. Smiselno podobno velja tudi glede izobraževalnih programov za pripadnike italijanske narodne skupnosti in njihove objave v italijanskem jeziku.

Obveznost, da prilagojene javno veljavne programe (s priloženimi navodili za izvajanje) sprejme minister in jih objavi v jezikih narodnih skupnosti, velja vse od sprejetja ZPIMVI, to je od 25. 4. 2001 – obveznost, da se dvojezično objavi učne načrte, kataloge znanj in izpitne kataloge, pa še izrecno od sprejetja ZPIMVI-A, to je od 13. 2. 2018 (ZPIMVI-A se sicer uporablja od 1. 9. 2018). Posebej pa je vezano na to treba še pripomniti, da izobraževalni programi že po četrtem odstavku 12. člena ZOFVI v splošnem delu med drugim vsebujejo učne načrte, kataloge znanj in izpitne kataloge, zato ZPIMVI-A po Varuhovem mnenju ni uvedel kakšne nove dolžnosti MIZŠ, pač pa jo je le izrecno izpostavil. 

URS v okviru posebnih pravic avtohtonih narodnih skupnosti v 64. členu med drugim določa: »... V skladu z zakonom imata ti narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter do oblikovanja in razvijanja te vzgoje in izobraževanja.« V 5. členu ZPIMVI je urejen način uresničevanja pravice pripadnikov madžarske in italijanske narodne skupnosti do izobraževanja v svojem jeziku, ki jo zagotavlja 64. člen URS. Neizpolnitev zakonske dolžnosti MIZŠ po oceni Varuha predstavlja diskriminacijo pripadnikov madžarske in italijanske skupnosti, ki jo prepoveduje drugi odstavek 4. člena ZVarD. Pri tem gre za opustitev dolžnega ravnanja, ki temelji na osebnih okoliščinah (narodna pridanost, jezik) in ima za posledico zmanjšanje enakopravnega priznavanja pravice madžarske in italijanske narodne skupnosti do izobraževanja v svojem jeziku (64. člen URS). Zaradi dolgotrajne narave kršitve, to je kar 19 let, za objavo prilagojenih izobraževalnih programov z navodili za izvajanje v madžarskem in italijanskem jeziku, je v danem primeru videti, da gre celo za hujšo obliko diskriminacije v smislu tretje alineje 12. člena ZVarD. 

Varuh je MIZŠ tudi že predlagal, da v najkrajšem času, najpozneje pa do konca leta 2020, izpolni dolžnosti, ki jih nalaga 5. člen ZPIMVI ter da nas seznani tudi s tozadevnim terminsko opredeljenim načrtom. V odziv nam je MIZŠ posredovalo načrt, ki je »skladen s kadrovskimi zmogljivostmi zavoda RS za šolstvo ter zunanjih izvajalcev z ustreznimi strokovnimi kompetencami«. Varuh kritično ocenjuje, da so nekateri prevodi dokumentov predvideni šele v letu 2022, velik del pa je časovno neopredeljenih (»po letu 2020«). Je pa sicer MIZŠ še zagotovilo, da bodo v največji meri skušali zagotoviti razvojno in svetovalno delo ter drugo strokovno podporo na področju vzgoje in izobraževanja pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti. 6.2-2/2020

 

2.2.1.2.2 Dvojezična območja in obrazci Zavoda za zdravstveno zavarovanje

V letu 2020 smo bili na novo opozorjeni tudi na težave, povezane z uvedbo elektronske oblike potrdila o zadržanosti z dela – v samem bistvu je šlo[30] za vprašanje pravice do izdaje takšnega potrdila v fizični obliki na dvojezičnem območju (tudi) v italijanščini. 

Ko se je Varuh v zvezi z zgoraj navedenim obrnil na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS), smo med drugim poudarili, da je že po 11. členu URS uradni jezik v Sloveniji na območju občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, tudi italijanščina ali madžarščina. Če torej območna enota zavoda posluje v Kopru, ki skladno z določbo 7. člena Statuta Mestne občine Koper spada med območja, kjer živijo pripadniki avtohtone italijanske narodne skupnosti in kjer sta uradna jezika slovenščina in italijanščina, mora biti poslovanje v celoti zagotovljeno tudi v italijanskem jeziku. Takšno poslovanje zahteva tudi prvi odstavek 5. člena ZJRS v povezavi s 3. členom istega zakona ter v primerih, ko stranka zahtevo vloži v italijanskem jeziku oziroma če stranka uporabo italijanskega jezika zahteva kadarkoli med postopkom, tudi drugi odstavek 62. člena ZUP. ZZZS se je Varuhu odzval s pojasnilom, da bodo vprašanje izdaje fizičnega izpisa potrdila o začasni zadržanosti od dela v italijanskem jeziku ustrezno uredili ob prvi naslednji spremembi Pravilnika o obrazcih in listinah za uresničevanje obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Na tej točki se moramo najprej navezati še na to, da smo obenem prejeli tudi končno stališče ZZZS, vezano na primer, predstavljen v Letnem poročilu za leto 2019, ki se nanaša na dostopnost evropskih obrazcev za odsotnost z dela E115 oziroma E118 v italijanskem in madžarskem jeziku. ZZZS je pojasnil, da se od prehoda na evropski elektronski sistem EESSI obrazca E115 in E118 ne izdajata in da se sedaj uporabljajo »strukturirani elektronski obrazci – SEDi ter prenosni dokumenti PDji«. Iz odgovora ZZZS med drugim izhaja, da se zadevni obrazci uporabljajo v komunikaciji med pristojnimi nosilci in se običajno ne izročajo posameznim zavarovancem. V zvezi z opisano problematiko naj bi Ministrstvo za zdravje organiziralo že več sestankov, na katerih so bili med drugim prisotni tudi predstavniki Urada za narodnosti, Ministrstva za zunanje zadeve in ZZZS, na enem izmed njih pa naj bi tudi sprejeli dva sklepa, in sicer da je, ko gre za poslovanje na dvojezičnem območju in s tem izdajanje obrazcev za izvajanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, treba dosledno izvajati določbe URS, ZDU-1 in ZUP ter tako zagotavljati visok nivo uporabe jezikov narodnih manjšin in izdajati, če oseba zahteva, obrazce in listine v jeziku narodnih manjšin; ter da je, ko gre za izdajanje mednarodnih obrazcev, pri izdaji obrazcev, dogovorjenih v mednarodnih sporazumih, in EU pravilih koordinacije socialne varnosti, potrebno upoštevati jezik, ki je določen za uporabo med pristojnimi organi in nosilci po mednarodnih sporazumih ter skladno z zakonodajo EU (slovenski pristojni nosilci na podlagi tega izdajajo obrazce v slovenskem jeziku). Prav tako naj bi bilo na enem izmed omenjenih sestankov ugotovljeno tudi, »da obrazec E115, v zvezi s katerim je dobil prijavo Varuh človekovih pravic, ni obrazec, ki bi se sicer izdajal posameznikom, pravtako se ta obrazec zaradi EESSI (elektronska izmenjava podatkov) ne bo več uporabljal in za to obrazec ni več aktualen. Do takšnega dogodka ne more več priti.«

Sklepno tako v tej zvezi ugotavljamo, da namerava ZZZS po posredovanju Varuha na dvojezičnem območju zagotoviti izdajo fizičnega izpisa potrdila o začasni zadržanosti od dela tudi v italijanskem jeziku, SEDi oziroma PDji pa se bodo še naprej izdajali (le) v slovenščini, ker se uporabljajo za komunikacijo med organi držav in je njihova uporaba določena z mednarodnimi sporazumi. 6.2-1/2020.  

 

2.2.1.3 Posebej o romski skupnosti oziroma njenih pripadnikih

Glede na zapletenost in izrazitost nakopičenih problemov ne preseneča, da podpodročje o romski skupnosti oziroma njenih pripadnikih ostaja po obsegu obravnavanih zadev največje. Situacija ostaja v bistvu nespremenjena, tj. pravni in dejanski zapletenosti ustrezno antagonistična, mestoma zaznamovana tudi z resigniranostjo, predvsem pa se zdi iz takšne ali drugačne računice prezrta.[31] Po letih in letih kritik, tudi z mednarodne ravni, se razumu ne več samo ponuja, pač pa že kar vsiljuje zaključek, da je stanje, kakršno vztrajno je, preprosto odraz dejstva, da v veliki večini slovenskih občin ne gre za območja, kjer živi tudi neka dovolj opazna romska skupnost in gre posledično pri t. i. romski problematiki za povsem partikularni vidik življenja v le manjšini lokalnih skupnosti, ki se posledično na interesnih prioritetnih listah vseh ostalih nahaja vse prej kot visoko. Obenem tovrstne politično premalo profitabilne specifike seveda tudi na državni ravni ne zgenerirajo dovolj iskrenega posluha.   

Zgoraj navedeno sicer ne pomeni, da v čisto vseh pogledih vlada popoln iniciativnostni mrk. Po naših opažanjih je najaktivnejša gonilna sila v državi, ki si prizadeva korenito spreobrniti stanje na terenu, kočevski župan s svojo ekipo – s konkretnimi predlogi zlasti na področju bivalnih razmer, izobraževanja, zaposlovanja in sociale, ob siceršnjem zavedanju, da je problematika zahtevna in da terja sistemske ukrepe, tudi na zakonodajni ravni. Žal ima tako kot oni, tudi Varuh podobne izkušnje z državnimi organi, glede (ne)upoštevanja predlogov, jih pa kljub temu nekaj podajamo še v pričujočem letnem poročilu (gl. razdelek 2.2.3 spodaj). 6.3-5/2020

Proti koncu leta 2020 je izšlo tudi Sedmo poročilo Vlade Republike Slovenije o položaju romske skupnosti v Sloveniji[32]. Tudi iz njegove vsebine ne izhaja nič takega, kar bi kazalo na kakšen bistven premik pri uresničevanju Varuhovih dosedanjih priporočil na tem področju. Poleg tega se ob prebiranju najbolj izrazito poraja vprašanje, o čem vlada res sploh lahko poroča, če pa »pridobivanje točnih podatkov za analizo stanja in spremljanje ter evalviranje napredka«[33] zaradi varstva osebnih podatkov naj ne bi bilo mogoče (o vidiku zbiranja podatkov o etnični pripadnosti je Varuh že poročal[34]). Čudi, da kljub stališču, da podatkov o romski skupnosti ni mogoče zbirati in obdelovati, pa se v navedenem vladinem poročilu potem na več mestih vendarle pojavljajo (zaskrbljujoči) konkretni podatki o vključenosti Romov v vzgojo in izobraževanje in na trg dela[35]. Tako npr. kljub temu, da v osnovnih šolah prihaja do kritičnih težav, zaradi katerih pripadniki romske skupnosti ne dosežejo niti osnovne izobrazbe, podatka o obiskovanju in uspešnosti romskih otrok v osnovnih šolah še vedno ni, domnevno zaradi neustreznih zakonskih podlag za obdelavo osebnih podatkov – tovrstnih ovir pri zbiranju podatkov pa očitno ni v primeru vrtcev in srednjih šol, v katere naj bi bilo v šolskem letu 2017/18 vpisanih od 133 do 145 romskih dijakov, in v primeru univerzitetnega izobraževanja, kamor je bilo vključenih 13 romskih študentov (poročilo beleži tudi 231 izhodov v zaposlitev, od tega se je v javna dela in druge zaposlitvene programe vključilo 100 Romov, poleg tega pa se je 115 Romov zaposlilo na trgu dela; podatkov o stopnji brezposelnosti med aktivno populacijo pripadnikov romske skupnosti ni).

Nekatere navedbe v omenjenem vladinem poročilu tudi kažejo na očitno potrebo po strategiji Vlade Republike Slovenije o tem, kaj z romskimi naselji, ki jih ni moč legalizirati. Gre npr. za ugotovitve Ministrstva za okolje in prostor[36], da se smernice in navodila pri pripravi OPN večinoma upoštevajo, razen »ko se nelegalna romska naselja nahajajo na območjih, ki so zavarovana s posebnimi varstvenimi režimi (ožje vodovarstveno območje, območje NATURA 2000, poplavno območje, varstvo kulturne dediščine ali ko gre za naselja na območjih, ki jih iz objektivnih razlogov ni mogoče komunalno opremiti)«.

Sicer pa gre na področju med spodbudnejšimi okoliščinami izpostaviti napovedi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano glede sprememb ZSKZ, ki naj bi za namen legalizacije romskih naselij omogočile brezplačen prenos lastninske pravice na zemljiščih s Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije na občine. Do teh informacij smo naposled prišli v okviru obravnave ene izmed zadev, v kateri se je pripadnik romske skupnosti iz grosupeljske občine na Varuha obrnil zato, ker na svoje prošnje za odkup parcele ni prejel nobenega odziva s strani naslovnikov. Kot smo potem na poizvedovanje izvedeli od občine, je naselje Pri Nikotu naseljeno že od leta 1974, večina zemljišč na območju tega naselja pa v lasti države in v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije; ob tem so na podlagi občinskega prostorskega plana leta 2004 na območju naselja že spremenili namensko rabo iz kmetijskega in gozdnega zemljišča v območje, namenjeno za poselitev, v letu 2012 pa izvedli komasacijo območja Mlačevo, ki je vključevala tudi parcelacijo zemljišč v naselju; občina je po njenih navedba sicer že uspela to naselje legalizirati, v njem zagotoviti elektriko, vodo in kanalizacijo, ni pa ji še uspelo urediti čisto vseh lastniških razmerij z lastniki in skladno z določili ZSKZ pričakuje, da bodo zemljišča prenesena nanjo, pri čemer so bile vloge za prenos skladovih zemljišč podane že leta 2015, vendar navkljub urgiranju pri skladu odgovora še niso prejeli. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je na Varuhovo poizvedovanje pojasnil, da so v postopku prodaje ene izmed parcel v romskem naselju pri Nikotu leta 2019 ugotovili, da je na tem območju več objektov zgrajenih na zemljiščih, ki so v lasti Republike Slovenije in upravljanju sklada, slednji pa mora za izvedbo pravnega prometa na podlagi 5. člena Pravilnika o prometu z nepremičninami pridobiti cenitev pri sodno zapriseženih cenilcih ustrezne stroke, pri čemer prodajna cena ne sme biti nižja od ocenjene vrednosti nepremičnine; da je zaradi visoke prodajne cene komisija za pravni promet z nepremičninami sklada sprejela odločitev, da se postopek prodaje zaključi in da se poskuša poiskati drugačno možnost rešitve legalizacije romskega naselja, sklad pa da je marca 2020 s problematiko prodaje zemljišč na območju nelegalnega romskega naselja seznanil Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti in tudi Generalni sekretariat Vlade Republike Slovenije ter da so nato z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prejeli dopis, da je v pripravi sprememba ZSKZ, ki dopolnjuje prvi odstavek 16.b člena na način, da se omogoči brezplačen prenos lastninske pravice zemljišč, ki jim je bila za namen legalizacije romskih naselij predhodno spremenjena namenska raba v stavbno zemljišče. Skratka, v sedanji situaciji mora torej sklad upoštevati zakonska določila, ki onemogočajo brezplačni prenos zemljišč na občine in prodajo po nižjih prodajnih cenah.

S strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je Varuh nato prejel še pojasnilo, da so prenovo zemljiške politike razdelili v dve fazi. V prvi fazi se pripravljajo spremembe in dopolnitve ZKZ (ta sprememba je bila novembra 2020 v fazi priprave gradiva za medresorsko usklajevanje), v drugi fazi pa naj bi ministrstvo izvedlo dopolnitev ZSKZ (predvidevalo se je, da bo ministrstvo s pripravo sprememb in dopolnitev tega zakona začelo najpozneje v začetku leta 2021). Po pojasnilih ministrstva se tako v zakonu med drugim predvideva dopolnitev prvega odstavka 16.b člena na način, da bo na občino mogoče brezplačno prenesti lastninsko pravico zemljišč, ki jim je bila za namen legalizacije romskih naselij predhodno spremenjena namenska raba v stavbno zemljišče. 6.3-16-2020

V začetku leta 2020, torej pozimi, smo odšli tudi na teren in si v kočevski občini, kjer naj bi bilo naseljenih okoli 900 Romov (poleg samega mesta se največja koncentracija pojavlja še v šestih romskih naseljih, in sicer Stari log, Marof, Trata, Griček pri Željnah, Željne in Mestni log), skupaj z županom[37] tudi ogledali nekaj lokacij, konkretno v romskih naseljih Mestni log in Griček. Pozneje v letu tovrstnega terenskega dela, za razliko od prejšnjih let, nismo več izvajali zaradi razmer, povezanih z epidemijo covid-19. Četudi Varuh t. i. romske problematike ne obravnava samo pisarniško, se še vedno pojavljajo npr. očitki, da ga »ne zanima pravo dejstvo na terenu«[38], da »na določenih krajih pa očitno ni bil, ker si tja tudi policija ne upa«[39] ipd. O tem pavšalnim očitkom nasprotnih konkretnih dejstvih smo poročali že večkrat[40].

Sicer pa ugotavljanje vseh relevantnih okoliščin v t. i. romskih zadevah ostaja težavno in nehvaležno opravilo – kot smo že poročali, včasih kaže, da se Romom kdaj tudi preveč zlahka kaj obljublja[41], tokrat pa z druge strani lahko v ponazoritev izpostavimo, da nam je eden izmed romskih pobudnikov najprej zatrjeval, da želi poklicno rehabilitacijo za svojega sina, pozneje pa se je izkazalo, da je zavodu trdil ravno nasprotno. Tudi takšni primeri potrjujejo pomen nepristranskega vodenja Varuhovih postopkov oziroma pridobivanja stališč vseh vpletenih strani, kot je to tudi izrecno predpisano s četrtim odstavkom 9. člena ZVarCP. 6.3-8/2019


Prav tako smo že poročali o zanimivem nasprotju, da se po eni strani neredko srečujemo s pritoževanjem Romov čez bojda vse prej kot redke intervencije policije, inšpekcij in redarstva ter neugodne sodne epiloge, po drugi strani pa tudi z ravno tako neredkimi opazkami predvsem ne-romskega okoliškega prebivalstva, da Romi lahko počnejo tako rekoč vse nekaznovano.[42] Tokrat pa lahko v tej zvezi predvsem kot zanimivost pristavimo še primer Rominje, ki se nam je ravno tako pritoževala, da se policija ne odziva ustrezno na njene prijave fizičnega nasilja in groženj s strani druge romske družine v naselju, ki da ga oziroma jih je deležna.[43] Sentiment, da policija v zvezi s pripadniki romske skupnosti ne opravlja zadovoljivo svoje temeljne dolžnosti oziroma nalog varovanja življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, je po naših izkušnjah torej prisoten v nezanemarljivem delu javne zavesti – kako upravičeno je to, pa je seveda lahko že drugo vprašanje. Načeloma pa lahko tudi tu ponovimo Varuhovo dolgoletno stališče, da zagotavljanja posebnega varstva romski skupnosti oziroma njenim pripadnikom ne gre enačiti z varstvom pred sleherno odgovornostjo za protipravno ravnanje[44].

Še vedno se vezano na t. i. romsko problematiko vsaj mestoma izraža tudi nerealna pričakovanja glede dejanskih pristojnosti oziroma pooblastil Varuha, kot jih opredeljuje veljavni pravni red – slednji Varuhovim stališčem pač ne daje pravno zavezujoče moči, breme njihove realizacije pa je tudi sicer na tistih, na katere so naslovljena – in ne na Varuhu. V letu 2020 je npr. predsednik Regijske civilne iniciative za reševanje romske problematike v svoji kritiki pristopa državne politike konkretno Varuhu očital, da »ni storil popolnoma nič« oziroma da se ukvarja »zgolj s komunalnim urejanjem naselij, z zagotavljanjem pitne vode in sanitarij ter dostopom do elektrike«. Tovrstne navedbe Varuh zavrača, saj že v okviru obravnave konkretnih zadev naslavljamo na vpletene organe najrazličnejše konkretne predloge, mnenja, kritike ali priporočila[45], sicer pa tudi v svojih letnih poročilih, s katerimi skladno s 5. oziroma 43. členom ZVarCP poroča Državnemu zboru Republike Slovenije o svojem delu, izpostavlja[46] svoje načelno stališče, da pravna in komunalna neurejenost romskih naselij ogrožata uresničevanje človekovih in posebnih pravic romske skupnosti oziroma njenih pripadnikov na eni strani in tudi uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin državljanov, ki živijo v okolici takšnih romskih naselij, na drugi – v zvezi s tem pa na različne organe oblasti tudi naslavlja številna priporočila, pri čemer gre poudariti, da jih je Državni zbor vselej sprejel in priporočil vsem institucijam in funkcionarjem na vseh ravneh, da jih upoštevajo[47]. Prav tako je Varuh že pripravil prav posebno poročilo o bivanjskih razmerah Romov na območju jugovzhodne Slovenije, v katerem je nanizal šest priporočil lokalnim oblastem in Vladi Republike Slovenije[48]. Varuh tudi ni ostal pasiven ob zadnjih poskusih področnih normativnih sprememb – samoiniciativno je v letu 2017[49] proučil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji[50] in ugotovil, da se niso upoštevala dolgoletna njegova priporočila, ki so se nanašala na zagotavljanje učinkovitega in dejanskega uresničevanja človekovih pravic pripadnikov romske skupnosti v nelegalnih romskih naseljih, kot so na primer dostop do pitne vode in sanitarij ter dostop do elektrike.

Glede očitkov, vezanih na stalno širjenje getoiziranih romskih naselij, in nastajanje tudi novih, je treba v prvi vrsti poudariti, da so v tej zvezi pristopi lahko različni – in tudi njihovi rezultati se v posledici najrazličnejših spremenljivk lahko bistveno razlikujejo (npr. naselje Pušča). To vprašanje je prav tako izrazito programsko obarvano in iskanje odgovorov nanj je ponovno stvar politik(e) vsakokratnih oblasti – ne pa postopkov pri Varuhu. Varuh na podlagi svojih pooblastil Vladi pač ne more narekovati, kako naj vodi politiko vključevanja romske skupnosti v slovensko družbo. Vprašanje obstoja in razvoja romskih naselij je seveda občutljivo tudi z vidika pripadnikov romske skupnosti – ob obiskih romskih naselij od prebivalcev pogosto slišimo, da ne želijo oditi iz naselja[51], če pa že, se pogosto soočijo z diskriminacijo[52]. Ne glede na to se je Varuh v posebej utemeljenem primeru že zavzel tudi za preselitev prebivalcev komunalno in pravno neurejenega romskega naselja[53].

Nadalje, ker se glede Romov neredko bolj ali manj odkrito tudi očita, da so delomrzneži, naj posebej vsaj pripomnimo, da ne pomnimo, da bi se doslej kakšen pripadnik romske skupnosti že obrnil na Varuha, češ da mu je kršena pravica do dela – smo pa o tematiki s področja delovnih razmerij in pripadnikov romske skupnosti že poročali[54]. Glede očitajočih vprašanj o tem, ali je Varuh v zvezi z osnovnošolskim (ne)izobraževanjem romskih otrok kdaj zahteval poročilo vzrokov in njihovo odpravo, pa gre predvsem pojasniti, da je bilo npr. tudi že v uvodniku letnega poročila kritično navedeno, da »že na vprašanje, koliko otrok pripadnikov romske skupnosti ne konča osnovne šole, ni mogoče dobiti uradnega podatka, ki pa je lahko izhodišče za oblikovanje učinkovitejših programov, da bi država ustvarjala dejanske možnosti uresničevanja ustavne pravice pridobivanja ustrezne izobrazbe«[55], tudi sicer pa Varuh redno opozarja na tesno povezanost ustreznih bivalnih razmer za otroke s šolsko uspešnostjo in (poznejšo) zaposljivostjo: tako je npr. tudi v letnem poročilu[56] že posebej opozarjal, da se zaradi kršitve pravice do dostopa do sanitarij romski otroci spoprijemajo z resnimi grožnjami za njihovo zdravje in zdravje oseb, s katerimi prihajajo v stik (npr. v šoli) ter s hudo oviro pri odraščanju in izobraževanju, ki bo trajno zaznamovala njihovo osebnost in nadaljnjo življenjsko pot; Varuh je tudi že pri obravnavi konkretne pobude centru za socialno delo npr. predlagal[57], naj v sodelovanju z občino za družino, ki je živela v počitniški prikolici, sprejme ukrepe za izboljšanje njenega položaja – center za socialno delo pa je nato predlagal občini, da družini v okviru možnosti v najem dodeli primerno neprofitno stanovanje; poročano je tudi že bilo, kako se je Varuh zavzel za polno uresničevanje pravice do brezplačnega prevoza v šolo za romske otroke[58]. 

Pogoje za urejanje prostorske problematike romskih naselij in izboljšanje bivalnih razmer pripadnikov romske skupnosti naj bi zagotavljali[59] državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti; vključevanje pripadnikov romske skupnosti v sistem vzgoje in izobraževanja, zagotavljanje pogojev za dvig izobrazbene ravni pripadnikov romske skupnosti in posebna skrb spodbujanju zaposlovanja so[60] naloge Vlade Republike Slovenije; slednja naj bi[61] za usklajeno uresničevanje posebnih pravic pripadnikov romske skupnosti (v sodelovanju s samoupravnimi lokalnimi skupnostmi in Svetom romske skupnosti Republike Slovenije) tudi sprejemala program ukrepov, s katerim se določijo obveznosti in naloge. Odgovornost za oblikovanje politik in doseganje rezultatov na teh področjih torej ni na Varuhu, pač pa v prvi vrsti na Vladi Republike Slovenije, demokratično izvoljenem državnem zboru ter (tudi demokratično izvoljenih) organih lokalne samouprave, ne nazadnje pa odgovornost za izboljšanje svojega položaja, razvoj in uspešno vključevanje v slovensko družbo nosi tudi romska skupnost oziroma njeni pripadniki sami[62]. 6.3-26/2020

 

Splošen pregled stanja gre zaključiti v smeri razvoja dogodkov še na mednarodni ravni. O zgodovinski odločitvi[63] (senata drugega oddelka) Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Hudorovič ter Novak in drugi proti Sloveniji[64], do katere je prišlo marca leta 2020 in ki je bila za pritožnike iz romskega naselja Goriča vas v Ribnici oziroma Dobruška vas v občini Škocjan neugodna, smo poročali že lani, tokrat pa lahko še dodamo, da je ta sodba zdaj tudi že dokončna, saj je v mesecu septembru svet petih sodnikov velikega senata zavrnil zahtevo za ponovno obravnavo pred velikim senatom. Kot smo sicer pojasnjevali že lani, pa je navedena konvencija večinoma namenjena varstvu t. i. pravic prve generacije, tj. državljanskim in političnim pravicam, medtem ko je v navedeni zadevi pravzaprav veliko bolj izrazit socialni vidik (t. i. pravice druge generacije), zato se zastavlja vprašanje, kako ustrezen forum za odločitev o njej je Evropsko sodišče za človekove pravice sploh bilo. Navezujoč se na to je Varuh tudi že opozoril, da Republika Slovenija še ni ratificirala Izbirnega protokola k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, po katerem ima Odbor o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah pristojnost, da sprejema in obravnava obvestila posameznikov ali skupin posameznikov, ki so pod sodno pristojnostjo države podpisnice in menijo, da so jim bile kršene ekonomske, socialne ali kulturne pravice iz Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. V zvezi s tem smo v prejšnjem letnem poročilu podali tudi konkretno priporočilo, ki pa tudi še ni bilo realizirano in ga ponavljamo (gl. razdelek 2.2.2).

V razdelku 2.11.1.3 pričujočega poročila že omenjamo sprejetje neobvezujoče delovne definicije zanikanja in izkrivljanja dejstev o holokavstu, tule pa izpostavljamo še, da je Mednarodna zveza za spomin na holokavst (angl. International Holocaust Remembrance Alliance - IHRA) na izrednem zasedanju vodij delegacij v mesecu oktobru soglasno sprejela tudi pravno neobvezujočo delovno definicijo anticiganizma oziroma anti-romske diskriminacije[65].

<section>

Priporočilo št. 14: Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, da se, podobno kot se je že sprejelo pravno neobvezujoči delovni definiciji antisemitizma ter zanikanja in izkrivljanja dejstev o holokavstu, sprejme tudi pravno neobvezujočo delovno definicijo anticiganizma oziroma anti-romske diskriminacije.

</section>

Na nadnacionalni ravni gre izpostaviti še to, da je v mesecu oktobru Evropska komisija lansirala nov Strateški okvir EU za Rome (angl. EU Roma Strategic Framework)[66], s katerim se cilja na hitrejši napredek pri izboljševanju življenjskih pogojev največje in najbolj diskriminirane manjšine v Evropi. Pri tem so trije cilji opredeljeni za področja enakopravnosti, vključevanja in participacije, štirje pa za področja izobraževanja, zaposlovanja, bivanja in zdravja. Gre sicer za prvi neposredni prispevek k implementaciji Akcijskega načrta EU za boj proti rasizmu za obdobje 2020–2025.

 

2.2.1.3.1 Letošnja ponazoritev situacije glede dostopa do pitne vode v romskih naseljih

V romskem naselju Goriča vas v ribniški občini je konec leta 2019, kot je izhajalo iz razpoložljivih informacij, tudi zaradi neustreznih bivalnih razmer umrl dojenček.

Naj najprej spomnimo, da je Varuh že v Posebnem poročilu o bivanjskih razmerah Romov na območju jugovzhodne Slovenije iz maja 2012 med drugim zapisal priporočilo o zagotavljanju primernega dostopa do pitne vode. Vezano konkretno na Goričo vas pa je Varuh že marca 2014 županu med drugim predlagal, da se tamkajšnjim prebivalcem zagotovi dostop do osnovne infrastrukture, zlasti do pitne vode in sanitarij, čemur pa župan ni sledil in se je Varuh s predlogi obrnil še na Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti[67]; Varuh je nato v letu 2015 vnovič pozval Vlado Republike Slovenije, da naj v najkrajšem možnem času sprejme in izvede vse potrebne ukrepe za zagotovitev dostopa do pitne vode in sanitarij v romskem naselju Goriča vas, in sicer z zagotovitvijo javnega dostopa oziroma dostopa na javnem priključku – in ker vlada temu predlogu ni sledila, je Varuh oblikoval končno oceno o kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin prebivalcev romskega naselja Goriča vas[68].

Po zgoraj omenjenem tragičnem dogodku je Varuh ob oceni, da komunalna neurejenost romskega naselja Goriča vas huje ogroža zdravje tam živečih pripadnikov romske skupnosti, februarja Vladi Republike Slovenije (ponovno) predlagal, da na podlagi tretjega odstavka 5. člena Zakona o romski skupnosti v Republiki Slovenije (ZRomS-1) ali drugi ustrezni podlagi, urgentno sprejme in izvede vse potrebne ukrepe za zagotovitev dostopa do pitne vode, sanitarij in elektrike v romskem naselju Goriča vas oziroma njenim prebivalcem na drug ustrezen način (npr. s preselitvijo) zagotovi dostojne življenjske razmere, z zagotovljenim dostopom do pitne vode, sanitarij in elektrike. Takratni predsednik vlade je sicer odstopil, vendar smo menili, da predlagani ukrepi štejejo za tekoče posle v smislu 115. člena URS, saj so usmerjeni v varovanje zdravja in življenja prebivalcev, to pa po naravi stvari pomeni, da so neodložljivi in nujni ter zato terjajo neodložljivo in takojšnjo vladino intervencijo. Odziva Varuh v postavljenem roku ni prejel. 

Marca je sicer sledila zgoraj že omenjena sodba Evropskega sodišča za človekove pravice, da pritožnikom (med katerimi je bila tudi druga družina iz Goriče vasi brez dostopa do pitne vode) niso bile kršene konvencijske pravice – vendar pa se v omenjeni zadevi ni odločalo o pravici do pitne vode konkretne družine, v kateri je konec leta 2019 umrl dojenček. Drugi dan po tem (12. 3. 2020) je bila v Republiki Sloveniji na podlagi 7. člena ZNB zaradi naraščanja števila primerov okužb s koronavirusom razglašena epidemija, naslednji dan pa je državni zbor imenoval novo vlado. Varuh se je nato obrnil še na slednjo, pri čemer smo opozorili tudi še posebej na informacije Ministrstva za okolje in prostor, da se prebivalci romskega naselja Goriča vas s pitno vodo oskrbujejo iz bližnje kmetije, prek javnih pip na pokopališču v Hrovačah ali pa plačajo dovoz pitne vode gasilcem, odvajanje komunalnih odpadnih voda v naselju pa ni urejeno, ter izrazili tudi mnenje, da ob taki oskrbi s pitno vodo ni mogoče zadovoljivo slediti higienskim priporočilom ob epidemiji koronavirusa; predlagali pa smo tudi, da se pri izbiri ukrepov za zagotovitev pitne vode v romskem naselju Goriča vas posebej prouči tudi sklep[69] Vlade Republike Slovenije, s katerim je bil sprejet odgovor takratni varuhinji z navedbami, da »spoštovanje pravice do pitne vode, ki izhaja tako iz domače kot mednarodne zakonodaje, pomeni zagotovitev javnega dostopa oziroma dostopa na javnem priključku ...« ter da se bo z javnim priključkom »zagotovil takojšen dostop do pitne vode prebivalcem romskega naselja kot nujen in začasen ukrep«.

Občina Ribnica je posredovala informacijo, da je tamkajšnji poveljnik civilne zaščite 31. 3. 2020 na podlagi priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje, da se zagotovi umivanje rok v romskem naselju Goriča vas, odredil dostavo in namestitev cisterne za shranjevanje pitne vode ter da so cisterno istega dne tudi prepeljali do romskega naselja, vendar so prebivalci naselja postavitev cisterne zavrnili z utemeljitvijo, da je za njihove potrebe premajhna – Vlada Republike Slovenije pa je na tej podlagi zaključila, da je Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje podala ustrezne usmeritve resorjem in občinam, da namenijo potrebno skrb ranljivejšim skupinam prebivalstva in jih pozvala, da v okviru svojih pristojnosti izvedejo ukrepe za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni.

Iz prikazanega izhaja, da tudi tako resne okoliščine, kot sta smrt dojenčka in epidemija koronavirusa, odgovornih (v prvi vrsti občine, podrejeno pa na podlagi pooblastil iz tretjega odstavka 5. člena tudi Vlade) niso spodbudile k zagotovitvi zadovoljive oskrbe s pitno vodo v romskem naselju Goriča vas. Po mnenju Varuha gre sicer pohvaliti prizadevanja civilne zaščite za namestitev cisterne za pitno vodo, vendar je ob tem treba ponoviti, da je pri uresničevanju pravice do pitne vode takšen način oskrbe lahko le začasen ukrep, saj je v določenih vremenskih pogojih (zmrzal, vročina) povsem neprimeren[70]. Po več letih tako še vedno ostaja neuresničen in zato aktualen predlog Varuha, da se prebivalcem romskega naselja Goriča vas omogoči dostop do pitne vode, in sicer z zagotovitvijo javnega dostopa oziroma dostopa na javnem priključku. Ob tem pa kaže posebej glede tokratnih vladnih navedb, da so »prebivalci naselja postavitev cisterne zavrnili z utemeljitvijo, da je za njihove potrebe premajhna«, tudi opozoriti še na notranje neenotnosti prebivalcev romskih naselij, saj se dogaja, da tisti na vrhu takšnih neformalnih hierarhičnih struktur (t. i. poglavarji, vodje klanov) tudi dostop do osnovnih dobrin (voda, elektrika …) uporabljajo kot sredstvo izsiljevanja in nadzora nad drugimi, še toliko bolj zlahka nad ravno najbolj ranljivimi znotraj naselja (otroci, ženske, starostniki), zato je vsako že na prvi pogled nerazumno zavrnitev dobave pitne vode treba obravnavati tudi s tega vidika. 6.3-4/2020. To konkretneje ponazarjamo tudi s spodnjim primerom[71].

Primer: Pomanjkljiva (pravna) urejenost uporabe javnega vodovodnega priključka Varuh je bil seznanjen s konkretnim sporom med romskimi družinami glede priključitve na javni vodovodni priključek ene izmed družin in plačevanja računov za porabo vode na tem priključku v romskem naselju Šmihel. Spor je prerasel v grožnje s smrtjo in posredovati je morala policija. V okviru obravnave zadeve je Varuh na Mestno občino Novo mesto (v nadaljevanju: MONM) naslovil poizvedbo, v katerem nas je med drugim zanimal pravni status omenjenega priključka za vodo (lastnik zemljišča, naslovnik računov za porabo vode, morebitne pogodbe ali dogovori o uporabi priključka ipd.) ter kakšni so načrti občine za ureditev dostopa do vode za objekte v romskem naselju Šmihel. MONM se je odzvala s pojasnilom, da so z javnimi pipami, katerih lastnica je MONM, v preteklosti interventno reševali oskrbo s pitno vodo v naseljih, kjer še ni bilo pogojev za priključevanje na javno vodovodno omrežje; da je takrat MONM zagotovila javne pipe, ki so začasno omogočale dostop do vode večini družin; da je bil takrat dogovorjen tudi način delitve stroškov za porabljeno vodo; da so dogovori zelo stari, zaradi česar med uporabniki prihaja do sporov; da je trajna rešitev v priključitvi posameznih družin na javno vodovodno omrežje z lastnim priključkom in števcem, kar je sedaj že omogočeno ter da so nastali spor v romskem naselju rešili z novim dogovorom. Varuh je mnenja, da je v romskih naseljih, kjer si posamezniki ne (z)morejo urediti individualnih priključkov, zagotavljanje pitne vode z javnimi pipami dobrodošel in hvalevreden (začasni in nujni) ukrep MONM, katerega pomen se je še posebej kazal v času razglasitve epidemije zaradi širjenja okužb s koronavirusom. Posebej smo pohvalili tudi prizadevanja in ukrepe MONM, ki so omogočili vsem prebivalcem romskega naselja dostop do pitne vode z (lastno) priključitvijo na javno vodovodno omrežje ter izrazili strinjanje, da je edina trajna rešitev nastalega spora v tem, da se vsaka družina priključi na javno vodovodno omrežje z lastnimi priključkom. Vendarle pa smo morali tudi opozoriti na problem pomanjkljive (pravne) urejenosti uporabe javnega vodovodnega priključka. Zelo stari dogovori o uporabi javnega vodovodnega priključka so ustni, zaradi njih pa prihaja do hudih sporov, ki vključujejo tudi grožnje in mora v njih posredovati policija. Ker tudi rešitev konkretnega spora z novim (ustnim) dogovorom ni imela trajnejših izgledov, je Varuh ob sklicevanju na načela dobrega upravljanja (3. člen ZVarCP) MONM predlagal, da dogovore o uporabi javnih vodovodnih priključkov obnovi, sklene v pisni obliki in v okviru tega določi pomembne pogoje uporabe (način delitve, plačnik skupnega računa, datum plačila obveznosti posameznih uporabnikov, način plačila obveznosti posameznih uporabnikov, pravica uporabnikov do vpogleda v izdan račun, pogoji za priključitev novih uporabnikov, odgovornost za vzdrževanje javnega vodovodnega priključka ipd.). Po mnenju Varuha bi se s tem zmanjšalo tveganje za (tudi zelo hude) spore in možnosti za medsebojno izsiljevanje posameznih družin in prodaje oziroma zaračunavanja vode po oderuških cenah, zlasti tudi najranljivejšim družinam. MONM predlogu Varuha ni sledila, saj meni, da do sporov med družinami ne prihaja zaradi pomanjkljive pravne urejenosti vodovodnega priključka, pač pa zaradi »siceršnjih notranjih nesoglasij med posameznimi družinami«, zato vztraja, da je edina trajna rešitev problematike v priključitvi posameznih družin na javno vodovodno omrežje z lastnim priključkom in lastnim števnim mestom. Odziv MONM Varuha ni prepričal – med drugim tudi zato, ker je v predhodnem dopisu MONM sama navedla: »Ker gre za zelo stare dogovore in začasne rešitve, je stanje na terenu danes takšno, da med uporabniki javnih pip prihaja do sporov«. Iz navedenega izhaja, da so spori med romskimi družinami (med drugim) posledica prav nejasnosti glede pogojev uporabe javnih vodovodnih priključkov. (6.3-6/2020)

 

2.2.1.3.2 Letošnja ponazoritev situacije glede elektrifikacije romskih naselij

Varuh je v svojih letnih poročilih že večkrat opozarjal[72] na pomen preskrbe z električno energijo. Slednja dandanes mora šteti za osnovno dobrino, ki je v nekaterih primerih tudi nujno potrebna za preprečitev ogrožanja življenja ali zdravja posameznikov, nepogrešljiva pa je tudi za omogočanje osnovnih pogojev za šolanje in pridobitev izobrazbe (razsvetljava znotraj bivališča, uporaba računalnika …).

Ob koncu leta 2020 se je na Varuha obrnil romski svetnik iz Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju: MONM) in napovedal, da bodo prebivalci romskega naselja Žabjak februarja 2021 vendarle dobili možnost priključitve na električno omrežje – ob tem pa se je tudi zahvalil za vsa prizadevanja Varuha na tem področju in ocenil, da brez aktivne vloge Varuha takšnega napredka ne bi bilo. Varuh vse od leta 2016 spremlja postopke urejanja možnosti za priključitev na električno omrežje za prebivalce romskega naselja Žabjak v MONM. Zagotovitev oskrbe z električno energijo v tem naselju smo sicer pričakovali že v letu 2016, in sicer na podlagi načelnega dogovora iz sestanka z direktorjem Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti, direktorjem Centra za socialno delo Novo mesto ter predstavnikom MONM[73]. Vezano na to smo tudi že opozarjali na neizpolnjene obljube vladnih predstavnikov pripadnikom romske skupnosti ter tudi priporočili Vladi Republike Slovenije pripravo pravnih podlag, ki bodo pripadnikom romske skupnosti, ki živijo v nelegalnih naseljih, omogočale dejansko in učinkovito izvrševanje njihovih človekovih pravic, tj. dostop do pitne vode, sanitarij in elektrike[74]. Podobno je Varuh ponovil v letnem poročilu za leto 2019, in sicer je v priporočilu številka 22 Vladi priporočil, naj okrepi aktivnosti za pripravo posebnega zakona za interventno urejanje romskih naselij. Poročali smo tudi že[75], da je občinski svet MONM julija 2018 sprejel prostorski načrt, s katerim je določen način in vsebina prenove romskega naselja Žabjak ter da naj bi bila po napovedih mestne občine v tem naselju v naslednjih dveh letih zgrajena ključna komunalna oprema za vodovod, elektrika in cestna povezava.

Kljub omenjenim napovedim pa je Varuh moral ugotoviti, da priključitev na električno omrežje za prebivalce romskega naselja Žabjak tudi v letu 2020 še ni bila omogočena. Še v začetku februarja 2020 nam je MONM sporočila, da je v letu 2020 investicijski projekt prostorske in komunalne ureditve romskega naselja Žabjak Brezje v zaključni fazi ter da bodo ob zaključku leta imele vse parcelirane zemljiške parcele za stanovanjsko gradnjo možnost priključitve na javno cestno omrežje, vodovodno omrežje in elektro ter komunikacijsko omrežje. Ko je Varuh v začetku leta 2021 ponovno poizvedoval pri MONM, se je ta odzvala z navedbami, da uporabno dovoljenje za celotni sistem novograjene občinske infrastrukture še ni bilo pridobljeno, obetajo pa si ga po tem, ko bo gradnja v celoti zaključena, predvidoma aprila 2021. Po napovedih MONM naj bi uporabniki lahko pričeli s pridobivanjem dovoljenj za gradnjo in s priključevanjem na javno infrastrukturo pri posamezni pristojni instituciji. MONM je tudi napovedala, da bo zaradi omejenih finančnih zmogljivosti družin in zagotavljanja osnovnih bivalnih pogojev v letu 2021 omogočila socialni dostop do minimalne storitve priključka na električno energijo na posamezni gradbeni parceli (ker gre za edini dom družine), ki pa ne bo uradna priključitev objektov na elektrodistribucijsko omrežje, temveč zgolj začasno zagotavljanje nujno potrebne električne energije z omejeno priključno močjo. 6.3-3/2020

 

 

2.2.2 Uresničevanje preteklih Varuhovih priporočil

Varuh je s priporočilom št. 14 (2019)[76] priporočil Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvu za zunanje zadeve in Vladi Republike Slovenije, naj ob upoštevanju 75. člena ZZZ-1 v letu 2020 storijo vse potrebno za začetek postopka ratifikacije Izbirnega protokola k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Državnemu zboru pa, naj po predlogu Vlade Republike Slovenije čim prej sprejme zakon o ratifikaciji omenjenega protokola. Glede realizacije tega priporočila je Varuh poizvedoval še po izidu vladnega odziva na prejšnje letno poročilo – in najbolj ažurna informacija, s katero v tej zvezi razpolagamo, je, da je Generalni sekretariat Vlade Republike Slovenije še v začetku meseca februarja v letu 2021 ponovno urgiral[77] pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in pri Ministrstvu za zunanje zadeve za odgovor glede postopka ratifikacije Izbirnega protokola k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Priporočila tako v nobenem pogledu ne moremo šteti za realiziranega in ga Varuh ponavlja tudi tokrat.

Z Varuhovim priporočilom št. 15 (2019)[78] je bilo priporočeno Uradu Vlade Republike Slovenije za narodnosti, da naj ob pripravi naslednjega nacionalnega programa ukrepov za Rome z vsebino poročila Varuha za leto 2018, ki se nanaša na tematiko ostarelih pripadnikov romske skupnosti, seznani pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter mu predlaga, naj po ustrezni preučitvi v naslednji program vključijo tudi ukrepe v zvezi s to kategorijo romskega prebivalstva. Na to priporočilo sta se odzvala tako omenjeni urad kot tudi omenjeno ministrstvo. Kot izhaja iz zadnjega vladnega odzivnega poročila[79], je urad predlagal ministrstvu ponovni premislek o tem, ali predlagani ukrepi v zadostni meri odražajo potrebe ostarelih pripadnikov romske skupnosti, to pa tudi sámo navaja, da se zaveda, da so »ostareli znotraj že tako ranljive družbene skupine Romov, zaradi svojega družbenega, družinskega in ekonomskega statusa ter (v veliko primerih) zdravstvenega stanja, še posebej ranljiva skupina.« Predmetnega priporočila tako več ne ponavljamo. Že od začetka je bil naš namen pritegniti posebej v ostarele Rome usmerjeno dodatno pozornost[80] pristojnih – in to je bilo tudi doseženo. Dodamo naj le še, da se je Varuh v zvezi z navedbami v vladinem odzivnem poročilu obrnil na ministrstvo še za nekatera dodatna pojasnila[81].

Priporočilo št. 16 (2019)[82] je Varuh naslovil na Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti, in sicer da naj predlaga oziroma da pobudo Vladi Republike Slovenije, da naj naloži ministrstvu, pristojnemu za obravnavano področje, da preuči organizacijo brezplačnih avtobusnih prevozov otrok pripadnikov romske skupnosti v občini Šentjernej do osnovne šole oziroma v tej zvezi v skladu z drugim stavkom tretjega odstavka 88.a člena ZLS ugotovi, ali občinska uprava ravna v skladu z ZOsn, ZOFVI, drugim odstavkom 4. člena ZVarD in 3. členom ZRomS-1 ter po potrebi predlaga ustrezne ukrepe in o tem poroča. Iz vladinega odziva[83] na to priporočilo je razvidno, da je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport s šentjernejsko občino že vzpostavilo pisno korespondenco in tudi predlagalo organizacijo sestanka z vsemi relevantnimi deležniki ter da izraža nadaljnjo pripravljenost za rešitev tega vprašanja. Varuh zato tokrat tega priporočila ne ponavlja, bomo pa v vsakem primeru naslednjič poročali o morebitnih dejanskih rezultatih v zvezi z navedenim.

Varuhovo priporočilo št. 17 (2019)[84] je bilo, da naj Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti predlaga oziroma da pobudo Vladi Republike Slovenije, da naloži ministrstvu, pristojnemu za obravnavano področje, da preuči podrobni področni program in ukrepe Občine Šentjernej, če ti obstajajo, oziroma razloge, zakaj ne obstajajo, in v skladu z drugim stavkom tretjega odstavka 88.a člena ZLS ugotovi, ali občina ravna v skladu z drugim odstavkom 6. člena v zvezi z osmim odstavkom 16. člena ZRomS-1 ter po potrebi predlaga ustrezne ukrepe in o tem poroča[85]. Urad se je odzval[86] s pojasnili o večkratni neodzivnosti šentjernejske občine, obenem pa tudi zagotovil, da bo v zvezi z realizacijo priporočila tja naslovil ponovno poizvedbo v zvezi s stanjem sprejema podrobnega področnega programa ukrepov ter poziv k njegovemu sprejetju, hkrati pa skupaj s pristojnim Ministrstvom za javno upravo proučil možnosti realizacije priporočila v luči določb ZLS. Predmetnega priporočila tako tokrat ne ponavljamo več, bomo pa prihodnjič v vsakem primeru poročali o novih okoliščinah v zvezi z omenjenim zagotovilom.

S priporočilom št. 18 (2019)[87] je Varuh priporočil Ministrstvu za javno upravo, naj čim prej pripravi predlog sprememb ZGZH, s katerimi bodo odpravljene pomanjkljivosti zakonske ureditve glede nadzora nad uporabo zastave Republike Slovenije, in Vladi Republike Slovenije predlaga, da predlog sprememb ZGZH pošlje v obravnavo in sprejetje državnemu zboru. Nekaj premikov v smeri realizacije tega priporočila je bilo že narejenih (gl. razdelek 2.2.1.1.3 zgoraj), vendar ga mora Varuh tudi tokrat ponoviti. 

Varuh je s priporočilom št. 19 (2019)[88] priporočil Ministrstvu za pravosodje, da naj tudi v letu 2020 nadaljuje z obravnavo uporabe jezika italijanske in madžarske narodne skupnosti v sodnih postopkih, v katerih je določena izključna pristojnost, in da še pred koncem tega leta Varuha seznani z novimi ugotovitvami in morebitnimi ukrepi na tem področju. Med pomembnejšimi vidiki odziva[89] na to priporočilo lahko tukaj izpostavimo predvsem, da je ministrstvo v januarju 2020 opravilo strokovno razpravo na temo problematike ureditve dvojezičnosti v predpisih (sodelujoči so bili tudi predstavniki Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti, Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo in Ministrstva za javno upravo) in da so pri pripravi predloga novele ZDT-1 že nadgradili posamezne določbe veljavnega zakona – ob čemer je ministrstvo tudi napovedalo, da bodo tudi v prihodnosti pri pripravi nove organizacijske in procesne zakonodaje posebno pozornost posvečali uporabi jezika narodnih manjšin. Predmetnega priporočila tako ne kaže ponavljati še tokrat, bo pa tudi sam Varuh pozoren na morebitne konkretne primere, ki bi ponovno oživili potrebo po izpostavitvi opisane problematike.

Varuh je priporočilo št. 20 (2019)[90] naslovil na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, konkretno da naj Območna enota Koper vlagateljem, ki zahtevajo e-obrazce v italijanskem jeziku, obrazce izda v slovenskem in italijanskem jeziku (smiselno enako tudi glede izdaje obrazcev v madžarskem jeziku na območju, kjer je poleg slovenskega jezika uradni jezik tudi madžarščina). To priporočilo štejemo za realizirano (gl. razdelek 2.2.1.2.2 zgoraj), načeloma vsaj dokler se ne pojavi kakšen pobudnik, izkazujoč nasprotno.

Priporočila št. 21, 22 in 23 (2019)[91] je Varuh naslovil na Vlado Republike Slovenije, v vseh treh primerih pa se je odzvalo[92] kar Ministrstvo za okolje in prostor in realizacijo zavrnilo zaradi nestrinjanja. Varuh tako ne vidi nobenega smisla več pri ponavljanju navedenih treh priporočil oziroma ne goji nobenih upov več, da bi (vsaj sedanja) vlada naložila Ministrstvu za okolje in prostor, da preuči izpolnjevanje zakonske obveznosti glede sprejetja podrobnega področnega programa in ukrepov za urejanje prostorskih težav romskih naselij (drugi odstavek 6. člena v zvezi z osmim odstavkom 16. člena ZRomS-1) v Občini Šentjernej in v tej zvezi opravi nalogo iz drugega stavka tretjega odstavka 88.a člena ZLS; oziroma da bi določila ministrstvo, ki bo v skladu z 10. poglavjem ZLS izvedlo nadzor nad (ne)izpolnjevanjem zakonske obveznosti Občine Brežice glede sprejetja podrobnega področnega programa in ukrepov za pravno in komunalno ureditev romskega naselja Krušče (drugi odstavek 6. člena ZRomS-1); oziroma da bi okrepila aktivnosti za pripravo posebnega zakona za interventno urejanje romskih naselij. Ob stališčih Ministrstva za okolje in prostor, kot je tisto, da se romska naselja »uspešno urejajo v skladu s predpisi povsod tam, kjer so izpolnjeni pogoji v zvezi z lastništvom zemljišč in komunalno opremo«, se sicer seveda marsikje ne gre nadejati kakršnihkoli bistvenih premikov[93] na bolje; podobno npr. tudi stališču ministrstva, »da je problematiko romskih naselij potrebno urejati postopoma in v dialogu med Romi in ostalim prebivalstvom«, na prvi pogled seveda ne bi šlo oporekati, izkušnje pa vendarle kažejo, da vse prevečkrat zanašanje na le takšna, v njihovi teoretičnosti sicer tako všečna izhodišča, realno gledano marsikje enostavno ne bo moglo biti dovolj za dosego tudi stvarnih rešitev. Dosedanji nabor že obstoječih nadvse zapletenih problemov pa navkljub nesporni specifičnosti[94] romske problematike, po oceni ministrstva očitno tudi še ni vreden tveganja, da »bi poseben zakon, ki bi urejal samo romska naselja, povzročil nove konflikte v lokalnem okolju«.[95] O morebitni ponovitvi navedenih treh priporočil oziroma naslovitvi kakšnega njim podobnega bo Varuh tako razmislil spet po naslednji spremembi oblastnih struktur.

 

2.2.3 Nova priporočila in dejavnosti Varuha

2.2.3.1 Priporočila

Varuh na področju nacionalnih in etničnih skupnosti naslavlja na oblasti štiri nova priporočila:

9. Varuh priporoča Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, da se sistemizira delovno mesto romskega pomočnika (za vrtce, osnovne in srednje šole z romsko populacijo).[96]

10. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da preuči možnosti za sistemizacijo posebnega delovnega mesta romskega koordinatorja na centrih za socialno delo, ki pokrivajo področja občin, ki so dolžne zagotoviti pravico v občini naseljene romske skupnosti do enega predstavnika v občinskem svetu.[97]

11. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da preuči ali bi šlo zagotavljanje otroškega dodatka (kot prejemka za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka) staršem pogojevati z obveznostjo dejanskega osnovnošolskega izobraževanja otroka in v ta namen tudi pripraviti spremembe področne zakonodaje.

12. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, da pripravi strategijo o tem, kaj z romskimi naselji, ki jih ni mogoče legalizirati.

13. Varuh priporoča Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da še v letu 2021 pripravi spremembe in dopolnitve Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ), s predvideno dopolnitvijo prvega odstavka 16.b člena na način, da bo na občino mogoče brezplačno prenesti lastninsko pravico zemljišč, ki jim je bila za namen legalizacije romskih naselij predhodno spremenjena namenska raba v stavbno zemljišče.  

14. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, da se podobno, kot se je že sprejelo pravno neobvezujoči delovni definiciji antisemitizma ter zanikanja in izkrivljanja dejstev o holokavstu, poskrbi za sprejem tudi pravno neobvezujoče delovne definicije anticiganizma oziroma anti-romske diskriminacije.

 

2.2.3.2 Nacionalne in etnične skupnosti v drugih delih letnega poročila

Dejavnost Varuha glede nacionalnih in etničnih skupnosti je obravnavana tudi v naslednjih poglavjih oziroma razdelkih tega poročila:

1.9.3.3 Varuhov kratki vodič: Kako in kdaj se lahko glede kršitev človekovih pravic pritožite na mednarodne odbore Združenih narodov

2.5.1.2 Otrokove največje koristi

2.11.2 Uresničevanje preteklih Varuhovih priporočil,

·         Priporočilo št. 62 (2019), vezano na pietetni pokop v drugi svetovni vojni pobitih Romov

2.11.3.5 Vprašanje restitucije premoženja, ki je bilo med letoma 1933 in 1945 kot posledica holokavsta zaseženo in odvzeto žrtvam

---

[1] Gl. Letno poročilo Varuha za leto 2017, str. 104.

[2] Gl. Letno poročilo Varuha za leto 2018, str. 141.

[3] 7.2-24/2020.

[4] 1.0-83/2020. Varuh je v okviru obravnave zadeve naposled sicer ugotovil, da jeseniška občina ni pravilno postopala v postopkih glede vlog za zamenjavo občinskega neprofitnega stanovanja, saj ni izdajala odločb o upravičenosti do zamenjave neprofitnih stanovanj – vendar pa je tako ravnala glede vseh vlog za zamenjavo neprofitnega stanovanja, ne zgolj glede pobudnikove.

[5] Gl. str. 121–122 Letnega poročila Varuha za leto 2018.

[6] Isti vir kot navedeno že zgoraj.

[7] Dopis Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, številka 5302-3/2019/10 z dne 20. 1. 2021.

[8] Dopis številka 070-1/2020/6 z dne 26. 5. 2020.

[9] Dopis številka 07000-12/2020/7 z dne 16. 7. 2020.

[10] Uradni list RS, št. 7/02.

[11] Iz obrazložitve k predlaganemu 71. členu ZORSSZNM (EPA: 473 - IV), leto 2005.

[12] Spletna različica Letnega poročila Varuha za leto 2019, točka 2.2.3.2.

[13] Št. 18: »Varuh priporoča Ministrstvu za javno upravo, naj čim prej pripravi predlog sprememb ZGZH, s katerimi bodo odpravljene pomanjkljivosti zakonske ureditve glede nadzora nad uporabo zastave Republike Slovenije, in Vladi Republike Slovenije predlaga, da predlog sprememb ZGZH pošlje v obravnavo in sprejetje državnemu zboru.«

[14] Dopis ministrstva številka 000-11/2019/4 z dne 13. 9. 2019.

[15] Str. 165 Skupnega poročila Vlade za leto 2019, dokument št. 07002-2/2020/23 z dne 30. 9. 2020.

[16] V 138. členu ZNPPol določa, da se v pritožbenem postopku lahko uveljavlja nestrinjanje z dejanjem ali opustitvijo dejanja policista pri opravljanju policijskih nalog, ki lahko pomeni kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ter da se pri tem ugotavljajo okoliščine izvedbe policijskega postopka in uporaba policijskih pooblastil.

[17] Npr. https://www.rtvslo.si/sport/fotodneva/rokometase-spodbujal-tudi-predsednik-pahor/17929 in https://siol.net/media/img/c9/b0/d3c7f5b55bdf65ad96c3-rio-navijaci.jpeg.

[18] https://www.stadionshop.com/si/slovenija-tattoo.html.

[19] V tem smislu situacija spominja na tisto v zvezi s sicer v imenu avtonomije šolskega prostora uzakonjene prepovedi organiziranih religioznih obredov v javnih vrtcih in šolah, obenem pa ne predpisane tudi sankcije za kršitev te prepovedi, v posledici česar se njen pomen ni izkristaliziral v upravni in eventualno tudi sodni praksi (gl. str. 74 Letnega poročila Varuha za leto 2017).

[20] Iz dopisa številka 092-5/2020/162 z dne 25. 2. 2020.

[21] Številka 020-1/2020/2 z dne 3. 2. 2020.

[22] Številka 09501-3/2020-UN/3 z dne 4. 2. 2020.

[23] Številka 007-53/2020 z dne 4. 2. 2020.

[24] V dopisu št. 010-235/2015/9 z dne 26. 8. 2015.

[25] Konkretno v 9. točki odločbe številka U-I-218/04 z dne 20. 4. 2006.

[26] Gl. v nadaljevanju podrobneje o 5. členu ZPIMVI in prim. tudi s stališčem iz točke 12 v predhodni opombi že navedene odločbe, kjer je navedeno, da Ustava dovoljuje zakonodajalcu, da avtohtonima narodnima skupnostma in njunim pripadnikom zagotovi posebno (dodatno) varstvo, pri tem pa ni vezan na pravice, ki jih pripadnikom manjšin izrecno dodeljuje 64. člen URS, pač pa izhaja iz zaveze države v 5. členu URS, da na svojem ozemlju varuje in zagotavlja pravice narodnih manjšin in je takšna obravnava tudi skladna z mednarodnimi instrumenti.

[27] https://www.gov.si/teme/programi-in-ucni-nacrti-v-osnovni-soli/.

[28] https://e-uprava.gov.si/podrocia/izobrazevanie-kultura.html.

[29] http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2019/programi/index.htm.

[30] Konkretni pobudnik je bil živeč na dvojezičnem območju, kjer je imel tudi osebnega zdravnika, trdil pa je, da sodi v kategorijo zavarovancev, ki kljub prehodu na elektronsko poslovanje potrebujejo fizični izpis potrdila »na belem papirju formata A4«. Takšen izpis potrdila je želel pridobiti v italijanskem jeziku, vendar naj bi mu na območni enoti Zavoda za zdravstveno zavarovanje v Kopru pojasnili, da to ni mogoče.

[31] Prim. npr. tudi z navedbami v Sedmem poročilu Vlade Republike Slovenije o položaju romske skupnosti v Sloveniji (številka 00701-1/2020-UN/81 z dne 5. 11. 2020) o mnenju tudi Komisije Državnega sveta za državno ureditev »da se ob obravnavi poročil vlade o položaju romske skupnosti že leta vrtimo okoli istih težav in opozoril, pri čemer je zaskrbljujoče, da ni zaznati bistvenega napredka in da celo obstaja občutek, da se stanje v JV Sloveniji poslabšuje, kljub vsemu vloženemu trudu in finančnemu vložku, ki je usmerjen v ukrepe.«

[32] Številka 00701-1/2020-UN/81 z dne 5. 11. 2020.

[33] Str. 36.

[34] Gl. str. 91–92 Letnega poročila za leto 2016.

[35] Npr. na str. 4 priloge 1 piše, da je približno 180 (romskih) otrok vpisanih v vrtce, medtem ko je na strani 3 iste priloge navedeno: »V skupaj 7 oddelkih je bilo vključenih 90 romskih otrok. Oddelki delujejo v romskih naseljih oziroma v njihovi neposredni bližini.« Iz teh dveh podatkov (90 in 180) je sicer težko ugotoviti, koliko romskih otrok dejansko hodi v vrtec. Zaskrbljujoče je, da je v krajši program vrtcev, ki je namenjen prav romskim otrokom, vključenih manj kot 6 otrok (str. 3. priloge 1 k Poročilu, natančno število ni navedeno).

[36] Na str. 25 Priloge 1.

[37] Navadno tovrstne obiske sicer opravljamo v sodelovanju z romskimi svetniki – gl. v tej smeri npr. razdelek 2.2.3.4 v razširjeni spletni verziji Letnega poročila Varuha za leto 2019 (https://www.varuh-rs.si/letno-porocilo-2019/2-vsebina-dela-in-pregled-obravnavanih-zadev/a-obravnavane-ranljive-skupine/22-narodne-in-etnicne-skupnosti/), str. 128 in nasl. Letnega poročila Varuha za leto 2018, str. 111 in nasl. Letnega poročila Varuha za leto 2017.

[38] Šlo je za očitek s strani predsednika civilne iniciative z novomeškega konca (Regijska civilna iniciativa za reševanje romske problematike), v enem izmed njegovih pisanj, poslanih na številne elektronske naslove. 6.3-9/2020-11.

[39] Šlo je za očitek s strani poslanca poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke, na 21. seji Državnega zbora, 22. 10. 2020, ob obravnavi Letnega poročila Varuha za leto 2019.

[40] Gl. npr. str. 108–109 Letnega poročila Varuha za leto 2016; str. 111–114 Letnega poročila Varuha za leto 2017; str. 128–131 Letnega poročila Varuha za leto 2018; in razdelek 2.2.3.4 v razširjeni spletni verziji Letnega poročila Varuha za leto 2019 (https://www.varuh-rs.si/letno-porocilo-2019/2-vsebina-dela-in-pregled-obravnavanih-zadev/a-obravnavane-ranljive-skupine/22-narodne-in-etnicne-skupnosti/). 

[41] Tako že na str. 135–136 Letnega poročila za leto 2018.

[42] Gl. str. 128 Letnega poročila Varuha za leto 2018.

[43] 16.1-24/2020. To pobudnico smo upoštevajoč subsidiarnost Varuhovega posredovanja najprej napotili na izčrpanje pritožbene možnosti po ZNPPol, potem pa se nam ni več oglasila.

[44] Gl. str. 76 Letnega poročila Varuha za leto 2019; str. 139 Letnega poročila Varuha za leto 2018; str. 104 Letnega poročila Varuha za leto 2017 itd.

[45] Le primeroma: Varuh je v letih 2014 in 2015 (glej Letno poročilo Varuha za leto 2015, str. 64) vodil intenzivno komunikacijo z lokalnimi oblastmi o postavitvi sanitarnega objekta za očeta s tremi šoloobveznimi otroki – naposled je bil postavljen sanitarni zabojnik s tušem in straniščem, napeljalo se je pitno vodo in priključilo na javno kanalizacijsko omrežje.

[46] Gl. npr. Letna poročila Varuha za leto 2016, str. 105–106; 2017, str. 104; 2018, str. 125; 2019, str. 75–76.

[47] Za zadnji tak primer gl. Uradni list št. 157/20 z dne 30. 10. 2020, str. 6552.

[48] Priporočila iz tega posebnega poročila je Varuh nato tudi ponovil v svojih rednih letnih poročilih za leti 2012 in 2013.

[49] Gl. Letno poročilo Varuha za leto 2017, str. 115–116.

[50] EVA 2016-1540-0001.

[51] Gl. npr. zapis na strani 133 Letnega počila za leto 2018.

[52] Gl. npr. objavo Varuh zaskrbljen zaradi nestrpnosti ob preselitvi romske družine na Vranoviče, z dne 19. 3. 2012 (https://www.varuh-rs.si/sl/sporocila-za-javnost/novica/varuh-zaskrbljen-zaradi-nestrpnosti-ob-preselitvi-romske-druzine-na-vranovice/).

[53] Gl. Letno poročilo Varuha za leto 2017, str. 106.

[54] Npr. na str. 52 v Letnem poročilu Varuha za leto 2012 (Ugotavljanje pripadnosti romski skupnosti).

[55] Letno poročilo Varuha za leto 2017, str. 13.

[56] Letno poročilo Varuha za leto 2016, str. 108.

[57] Gl. Letno poročilo Varuha za leto 2017, str. 108.

[58] Gl. Letno poročilo Varuha za leto 2018, str. 134.

[59] Skladno s prvim odstavkom 5. člena ZRomS-1.

[60] Skladno s 4. členom ZRomS-1.

[61] Skladno s 6. členom ZRomS-1.

[62] Prim. 2. člen ZRomS-1; gl. pa npr. tudi zadnji odstavek na str. 133 Letnega poročila Varuha za leto 2018.

[63] Po eni strani za sámo sodišče, saj si je prvič zastavilo vprašanje, ali Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotavlja pravico do pitne vode v okoliščinah, ko ni bilo pravne možnosti za priključitev na javni vodovod, po drugi pa tudi za slovensko državo, saj je šlo za sploh prvo slovensko romsko zadevo pred tem sodiščem.

[64] Pritožbi št. 24816/14 in 25140/14.

[65] Gl. https://www.holocaustremembrance.com/resources/working-definitions-charters/working-definition-antigypsyism-anti-roma-discrimination.

[66] Gl. https://ec.europa.eu/info/publications/new-eu-roma-strategic-framework-equality-inclusion-and-participation-full-package_sl.

[67] O čemer je poročano v Letnem poročilu Varuha za leto 2014, str. 67.

[68] Str. 60 Letnega poročila Varuha za leto 2015.

[69] Številka 09501-1/2011/20 z dne 28. 7. 2011.

[70] Gl. npr. str. 110 v Letnem poročilu Varuha za leto 2016.

[71] Varuh je bil ob obravnavi pobud in obiskih posameznih romskih naselij doslej že večkrat seznanjen (gl. npr. str. 109 in 112 Letnega poročila Varuha za leto 2017), da v primerih, kadar je dostop do infrastrukture v romskih naseljih (voda, elektrika, odvoz smeti) urejen na kolektiven način in ne individualno, pogosto prihaja ne samo do sporov, pač pa tudi do medsebojnega izsiljevanja posameznih družin in prodaje oziroma zaračunavanja teh dobrin po oderuških cenah, zlasti tudi najranljivejšim družinam; pisali pa smo npr. tudi že (str. 132 Letnega poročila Varuha za leto 2018) o starejši Rominji, ki je bila tudi nepismena in nam je pokazala cel kup neporavnanih računov na njeno ime, med drugim tudi za internetne storitve (čeprav je bilo očitno, da ga sama že ne more uporabljati), pa tudi o neki drugi starejši Rominji, ki so ji prevoze storitve do zdravstvenih ustanov zaračunavali kar lastni sinovi.

[72] Gl. npr. str. 48 Letnega poročila Varuha za leto 2013.

[73] Več o tem na str. 116 v Letnem poročilu Varuha za leto 2016 in na str. 112 Letnega poročila Varuha za leto 2017.

[74] Priporočilo Varuha številka 8 iz Letnega poročila za leto 2017.

[75] Na str. 138 Letnega poročila za leto 2018.

[76] Letno poročilo Varuha za leto 2019, str. 79.

[77] Dopis številka 07002-2/2020/33 z dne 3. 2. 2021.

[78] Isto kot že zgoraj.

[79] Skupno poročilo Vlade za leto 2019 (številka 07002-2/2020/23 z dne 30. 9. 2020), str. 162–163.

[80] S čimer smo začeli v letnem poročilu za leto 2018, gl. str. 134 in nasl.

[81] Na Varuhovo dodatno vprašanje, ali zaradi poročane zahtevnosti, kompleksnosti ter izpostavljenosti izvajalcev in vse manjšega zanimanja organizacij za delo s pripadniki romske skupnosti predvidevajo vzpostavitev tudi drugih ukrepov, poleg javnih razpisov glede navedene situacije oz. izziva, se je ministrstvo odzvalo z navedbami, da je v okviru letno dodeljenih finančnih sredstev, s katerimi razpolagajo, in omejitev, ki jih slednje predstavljajo za sofinanciranje vsebinsko raznovrstnih ukrepov, kateri sodijo v njihovo pristojnost, že izvedlo dodaten ukrep za okrepitev dela na področju integracije, opolnomočenja in socialne aktivacije Romov (v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje projektov socialne aktivacije se nahaja poseben, tretji sklop javnega razpisa, namenjen socialni aktivaciji ter približevanju trgom dela romskih žensk, ostali posebni dodatni ukrepi pa niso predvideni); na Varuhovo dodatno vprašanje, kakšne vsebine oziroma aktivnosti oziroma dejavnosti, ki se izvajajo v sedmih večnamenskih romskih centrih in mreži večgeneracijskih centrov, konkretno, so namenjene tudi starejšim oz. ostarelim pripadnikom in pripadnicam romske skupnosti, je ministrstvo pojasnilo, da se skladno s ciljem Javnega razpisa za vzpostavitev večnamenskih romskih centrov v okviru večnamenskih romskih centov izvajajo delavnice, te pa so namenjene tudi starejšim in ostarelim pripadnikom romske skupnosti in pokrivajo področja zdravja (zdrav življenjski slog, pomen gibanja v vsakdanjem življenju, zdrava prehrana, pomen obiskovanja zdravnika ter seznanjanje z boleznimi, kot je diabetes), področja skrbi za varstvo okolja (ločevanje odpadkov, skrb za hišne ljubljenčke in domače živali), pomena vključevanja starejših v vzgojo otrok ter različne ustvarjalne delavnice (poleg tega se starejši Romi lahko vključujejo v vse aktivnosti večgeneracijskih centrov, kot so delavnice finančne in bralne pismenosti ter digitalno opismenjevanje); na Varuhovo dodatno vprašanje, kakšne ukrepe so predvideli za ostarele Rome, ki imajo poleg starosti tudi druge morebitne pridružene dejavnike oz. osebne okoliščine, npr. spol, zdravstvene težave, invalidnost, slab ekonomski status ipd., ki bi ovirali njihovo aktivno sodelovanje v predvidenih ukrepih, je ministrstvo pojasnilo, da imajo večnamenski romski centri in večgeneracijski centri urejen dostop za invalidne osebe (v večnamenskih romskih centrih se izvajajo tudi delavnice, ki vključene seznanjajo o pomenu skrbi za zdravje, delovanju reševalne službe ter o tem, kdaj obiskati osebnega zdravnika, v nekaterih so izvajalci zagotovili tudi predstavitev izvajanja prve pomoči), drugi posebni ukrepi pa v javnem razpisu niso bili posebej predvideni; na Varuhovo dodatno vprašanje, kako konkretno so ostareli pripadniki romske skupnosti o aktivnostih večgeneracijskih centrov in večnamenskih romskih centrov, ki so namenjene njim, o tem obveščeni in kako konkretno se v dejavnosti vključujejo te socialno slabše vključene skupine, je ministrstvo pojasnilo, da informiranje pripadnikov in pripadnic romske skupnosti, ki v glavnem živijo v skupnostih oziroma gospodinjstvih, v katerih biva skupaj več generacij, poteka tako preko obvestil po spletu (za mlajše) ter plakatov kot tudi preko osebnega kontakta in obiskovanja na domu, tj. romski aktivatorji pogosto obiščejo romska naselja ter se pogovorijo s tamkajšnjimi prebivalci – na tak način obveščajo tudi starejše in ostarele pripadnike romske skupnosti (romski aktivatorji pripadnike in pripadnice romske skupnosti tudi osebno nagovarjajo k vključevanju v aktivnosti, ki se izvajajo v večnamenskih romskih centrih, centri pa pri tem sodelujejo tudi z drugimi inštitucijami v lokalnem okolju, kot so centri za socialno delo, zdravstveni domovi in podobno); na Varuhovo dodatno vprašanje, ali so po predlogu Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti opravili ponovni premislek o tem, ali predlagani ukrepi v zadostni meri odražajo potrebe ostarelih pripadnikov romske skupnosti in ali so morda nato že pripravili predloge morebitnih dodatnih ukrepov, pa se je ministrstvo odzvalo s pojasnilom, da ne načrtujejo ali pripravljajo dodatnih ukrepov, ki bi posebej naslavljali potrebe ostarelih pripadnikov romske skupnosti. 6.3-20/2020

[82] Isto kot že za temu predhodno priporočilo.

[83] Isti vir kot že za predhodno priporočilo, le da tu str. 163–164.

[84] Isto kot že za temu predhodno priporočilo, le da tu tudi str. 80.

[85] V tej zvezi gre pristaviti, da je tudi na str. 22 Sedmega poročila Vlade Republike Slovenije o položaju romske skupnosti v Sloveniji npr. navedeno: »Še vedno je možno ugotoviti, da večina občin nima sprejetega podrobnega področnega programa na podlagi drugega odstavka 6. člena ZRomS-1 v obliki celovitega in realnega dokumenta, ki bi ga sistematično uresničevala in spremljala napredek na lokalni ravni.« Na to, da občine brez kakršnekoli (pravne) posledice ne izvršujejo še tako minimalne obveznosti iz ZRomS-1 (ki sicer ne pomenijo nekega konkretnega izboljšanja razmer za pripadnike romske skupnosti, pač pa le pripravljenost občine, da se s to problematiko vsaj načelno sooči) že leta opozarja Varuh in daje tudi konkretne predloge (gl. npr. priporočilo št. 19 iz Letnega poročila Varuha za leto 2018).

[86] Gl. isti vir kot že glede prejšnjega priporočila, le da tu str. 164.

[87] Isti vir kot že za temu predhodno priporočilo, str. 80.

[88] Isto kot že za temu predhodno priporočilo.

[89] Gl. isti vir kot že glede prejšnjega priporočila, le da tu str. 165–166 in 289–291.

[90] Isto kot že za predhodno priporočilo.

[91] Isto ko že za predhodno priporočilo.

[92] Gl. isti vir kot že glede predprejšnjega priporočila, le da tu tudi še str. 167–168.

[93] V konkretno ponazoritev naj primeroma spomnimo samo na zapis Brezplodnost urejanja romskih naselij z vidika lastninske pravice pravnih (so)lastnikov zemljišča – primer romskega naselja Krušče v elektronski verziji našega lanskoletnega poročila (https://www.varuh-rs.si/letno-porocilo-2019/2-vsebina-dela-in-pregled-obravnavanih-zadev/a-obravnavane-ranljive-skupine/22-narodne-in-etnicne-skupnosti/).

[94] V tej smeri za začetek gl. tretji odstavek na str. 104 Letnega poročila Varuha za leto 2017 in prvi odstavek pod priporočilom na str. 77 Letnega poročila Varuha za leto 2019.

[95] Prim. npr. tudi z navedbami Občine Brežice na str. 25 Sedmega poročila Vlade Republike Slovenije o položaju romske skupnosti v Sloveniji (številka 00701-1/2020-UN/81 z dne 5. 11. 2020), vezane na pravno in komunalno urejanje romskih naselij, da bi bilo »za realne rezultate potrebno dopolniti že vzpostavljen sistem s pripravo posebnega interventnega zakona« (oziroma že pred tem na str. 24: »… nekatere občine so v zvezi z vsemi izpostavljenimi težavami, s katerimi se soočajo pri prostorskem in komunalnem urejanju romskih naselij, predlagale sprejem posebnega interventnega zakona …«).

[96] V tej smeri se želi Varuh tudi navezati na navedbe zadnjega poročila Vlade Republike Slovenije in pohvaliti ukrep vključevanja romskih pomočnikov v osnovnih šolah in deloma tudi na srednjih šolah ter podpreti vsa prizadevanja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport za sistemizacijo delovnega mesta romski pomočnik, ki je napovedana za šolsko leto 21/22.

[97] Nedvomno so tamkaj obremenitve zaposlenih na centru za socialno delo zaradi specifičnih okoliščin v zvezi z romsko skupnostjo bistveno drugačne in se zgolj siceršnji normativi na ravni države ne zdijo dovoljšni.