Številna pretekla Varuhova priporočila, ki se nanašajo na otroke in njihove pravice, žal ostajajo le delno uresničena ali celo v celoti neuresničena:

S priporočilom št. 86 (2018) smo Ministrstvu za kulturo in Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport priporočali, naj skupaj oblikujeta smernice za uvrščanje literarnih del v otroško in mladinsko literaturo, ki bodo zagotovile, da bo branje otrokom omogočilo primeren razvoj in oblikovanje odnosa do sebe in drugih brez spodbujanja h kateri koli obliki psihičnega ali fizičnega nasilja.Na to priporočilo se je MIZŠ odzval s predlogom, da se v strokovne skupine (komisije ali odbore), odgovorne za izbiro kakovostnih kulturnih vsebin, primernih za otroke in mlade oziroma tistih, ki se priporočajo vzgojno-izobraževalnim institucijam, poleg strokovnjakov s področja kulture vključijo tudi strokovnjaki s področja razvojne psihologije in pedagogi praktiki (vzgojitelji in učitelji glede na starost oziroma stopnjo vzgojno-izobraževalnega sistema) vsaj pri problemskih vsebinah. Tako dopolnitev strokovne skupine je predlagal ne le za področje književnosti, temveč tudi na drugih področjih kulture. Tak predlog je podprl tudi MK. Kot primer dobre prakse MIZŠ navaja ureditev na področju uprizoritvenih umetnosti, kjer se je pred kratkim vzpostavila nacionalna spletna platforma Zlata paličica; nosilec Slovenski gledališki inštitut), kjer je v rubriki Predstave podan pregled priporočenih gledaliških predstav za otroke in mladino, ki jih ustvarjajo strokovne ustanove in ustvarjalci na področju dramskega, lutkovnega, glasbenega in plesnega gledališča po vsej Sloveniji. Ker pa gre pri knjižničarstvu za področje dela javne službe, ki zagotovo lahko vpliva na razvoj mladega človeka in njegovo obliko odnosa do sebe in drugih, se zaveda, da so za izvajanje tega dela poslanstva potrebni usposobljeni sodelavci. V Zakonu o knjižničarstvu (Uradni list RS, št. 87/01, 96/02 – ZUJIK in 92/15) sta opredeljeni stopnja in smer izobrazbe za strokovne knjižničarske delavce, ni pa mogoče v zakonu podrobneje opredeliti zahtev za posamezna vsebinska področja. Strokovni knjižničarski delavci, ki skrbijo za mlade bralce ter izbirajo gradivo zanje in jim ga priporočanje, pri svojem delu v skladu s strokovno etiko in svojim poslanstvom upoštevajo uveljavljene smernice in strokovna priporočila ter se za delo z mladimi bralci stalno strokovno usposabljajo. Ob navedenem MIZŠ dodaja, da gre pri tem za izrazito strokovno vprašanje, do katerega se morajo opredeliti tako strokovnjaki s področja književnosti, še posebej strokovnjaki za otrokom oziroma mladini namenjene književnosti, ter hkrati tudi strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja itd. Če bi se v te vrste odločanja vmešavalo ministrstvo ali celo minister osebno, bi takšno poseganje lahko kaj kmalu začelo delovati kot oblika cenzure in bi bilo zato gotovo deležno upravičenih očitkov o političnih ali celo ideoloških merilih odločanja. S tega vidika MIZŠ meni, da bi bil sleherni poseg ministra oziroma ministrstva glede tega zelo občutljivega vprašanja nedopusten, zato odločitev o tem, ali je knjiga primerna za mlade bralce ali ne, prepušča stroki in poziva strokovnjake, da sporno vprašanje razčistijo s čim strpnejšim dialogom. Tudi sicer je stroka smernice za uvrščanje literarnih del v otroško in mladinsko literaturo že oblikovala in jih v skladu s potrebami družbenih sprememb ter tehnološkega razvoja tudi dopolnjuje in spreminja.

Priporočilo št. 87 (2018), s katerim je Varuh priporočal, naj Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) celoviteje uredi pravice študentov s posebnimi potrebami in posebnim statusom (na primer statusom športnika). Priporočilo je delno uresničeno. Imenovana je bila delovna skupina za pripravo dokumentov v zvezi z delom s študenti s posebnimi potrebami in posebnim statusom (člani so iz MIZŠ, MDDSZ, UL, UP, UM, ŠOS in društva invalidov). Naloge delovne skupine so analiza stanja študentov s posebnimi potrebami in posebnim statusom v visokem šolstvu, priprava besedila pravilnika o študentih s posebnimi potrebami in posebnim statusom, sodelovanje z deležniki pri pripravi predloga pravilnika o študentih s posebnimi potrebami in posebnim statusom, priprava ocene finančnih posledic izvajanja pravilnika o študentih s posebnimi potrebami in posebnim statusom, priprava predloga besedila državne strategije o socialni razsežnosti  visokega šolstva v Sloveniji in priprava predlogov ukrepov za področje socialne razsežnosti za državni program visokega šolstva 2021–2030.

Priporočilo št. 88 (2018): Varuh je priporočal, naj se za celotno področje izobraževanja sprejmejo zakonske rešitve, ki bodo ustrezno urejale pregled šolskih torb in preizkus prisotnosti drog ali alkohola. S tem smo se ukvarjali tudi v letu 2019, ko smo znova poudarili, da je treba urediti testiranje učencev na prepovedane droge, pri čemer opozarjamo, da lahko le zakon uredi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. MIZŠ je v zvezi s tem priporočilom pojasnil, da je področje treba urediti sistemsko in enovito po vertikali izobraževalnega sistema, zato so morebitni posegi v področno zakonodajo predvideni v času, ko se bo spreminjal Zakon o osnovni šoli. Glede prisotnosti dijakov med šolskimi obveznostmi pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog MIZŠ dodaja, da je ureditev v okviru šolske zakonodaje naslednja: v skladu z določbo 56. člena Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1) podrobnejša pravila o odgovornosti dijakov, vzgojnem ukrepanju in šolskem redu predpiše minister. Šola pa lahko določi pravila v zvezi z vzgojnim ukrepanjem in šolskim redom z internim aktom v skladu z ZPSI-1 in omenjenim podzakonskim predpisom ministra, tj. Pravilnikom o šolskem redu v srednjih šolah. V skladu z omenjenim pravilnikom so v času šolskih obveznosti, torej tudi med poukom, prepovedani kajenje, uživanje alkohola ali prepovedanih drog ter prisotnost pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog. Navedene prepovedi so v skladu s 56. a členom ZPSI-1 opredeljene kot najtežje kršitve šolskega reda, za katere se lahko izreče najstrožji vzgojni ukrep, tj. izključitev iz šole. Izključitev iz šole traja do konca šolskega leta, če pa je bil dijaku ukrep izrečen mesec dni ali manj pred iztekom pouka v skladu s šolskim koledarjem, lahko izključitev traja največ do konca naslednjega šolskega leta. Izključitev iz šole se lahko izreče tudi pogojno, tako da do tega ne pride, če dijak v pogojnem obdobju, ki lahko traja največ eno leto, ne stori enake kršitve. Če dijak v pogojnem obdobju stori enako kršitev, se pogojna izključitev lahko prekliče. Za uvedbo in vodenje postopka vzgojnega ukrepanja, v katerem se lahko izreče vzgojni ukrep izključitve iz šole, je pristojen ravnatelj šole. Šolski predpisi, kakor je navedeno, izrecno ne določajo pristojnosti odgovornih oseb šole oziroma njenih strokovnih delavcev in načinov za ugotavljanje prisotnosti alkohola ali drugih prepovedanih drog pri dijakih. Tudi ni določeno, da je to v pristojnosti šolske svetovalne službe. Pri ugotavljanju in dokazovanju alkoholiziranosti oziroma prisotnosti prepovedanih drog je v primeru utemeljenega suma vedno treba paziti, da se ne poseže v osebno integriteto in dostojanstvo dijaka. Postopek na šolah ni dorečen, pa tudi praksa ni znana. Če se upošteva analogija z delovnopravno zakonodajo, potem je glede na sodno prakso ugotavljanje in dokazovanje alkoholiziranosti oziroma prisotnost prepovedanih drog pri dijaku lahko dopustno edino in izjemoma pod naslednjimi pogoji: da alkotest izvede oseba, ki je strokovno usposobljena (opravljen strokovni izpit) in pooblaščena za to (pisno pooblastilo) s soglasjem oziroma privolitvijo dijaka in njegovih staršev, če je postopek predviden v splošnih aktih šole, pri tem je seveda ves čas postopka preizkusa treba paziti, da niso kršene temeljne človekove pravice in svoboščine dijaka; odvzem telesnih tekočin je mogoč samo s privolitvijo dijaka in njegovih staršev ter izpovedjo prič oziroma dijaka. Šole morajo v tovrstnih primerih obvestiti pristojne organe za odkrivanje kaznivih dejanj (Policija), kamor področje prepovedanih drog in izvedba testiranja vsebnosti prepovedanih drog in opojnih snovi tudi spada.

Glede drugih priporočil na tem področju iz preteklih let, ki še niso uresničena (v celoti ali delno), posebnega napredka pri njihovi izvedbi v letu 2019 ne ugotavljamo.

• priporočilo št. 75 (2017), naj vlada čim prej pripravi predlog zakona, ki bo uredil položaj, upravljanje in delovanje hiše za otroke ter opredelil načine usklajenega sodelovanja različnih služb in organov pri obravnavi otroka, žrtve kaznivega dejanja, kljub našemu lanskoletnemu mnenju, da priprave za ustanovitev hiše za otroke (Barnahus) potekajo nemoteno. Priporočilo ostaja neuresničeno. Za celostno obravnavo otrok, žrtev in prič kaznivih dejanj, na enem mestu, je izjemnega pomena izvedba projekta Hiša za otroke (Barnahus), ki ga je podprla tudi vlada s sklepom z dne 8. 6. 2017, s katerim je MP naložila, naj imenuje medresorsko delovno skupino za izvedbo projekta, v kateri sodeluje tudi predstavnica varuha. Varuh vse pristojne spodbuja, naj pripravijo ustrezno pravno podlago in dokončajo vse potrebne medresorske aktivnosti za oblikovanje in financiranje projekta Barnahus, vzpostavijo politike in postopke, da bo upoštevana otrokova največja korist ter bosta zagotovljena sodelovanje in varstvo pravic otrok. Vzpostavitev hiše za otroke je primer dobre prakse izvajanja Konvencije Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo (t. i. Lanzarotska konvencija), ki je pomemben zaščitni mehanizem za otroke. Bistvo projekta po islandskem modelu Barnahus je zagotovitev celostne obravnave otrok, žrtev kaznivih dejanj, na enem mestu. Z izvedbo projekta bo Slovenija preprečila sekundarno viktimizacijo otrok, ki pomeni sistemsko zlorabo najranljivejše družbene skupine; vse prevečkrat se v praksi namreč še vedno dogaja, da otroke o preživetih travmatičnih izkušnjah sprašuje več oseb, ki niso nujno usposobljene voditi razgovor z otrokom. Svet Evrope je model Barnahus označil kot najučinkovitejše izvajanje Lanzarotske konvencije v praksi. Menimo, da je primerno, da v ta namen pripravljavci zakona upoštevajo Smernice Odbora ministrov Sveta Evrope za otrokom prijazno pravosodje in nacionalne smernice za hišo za otroke/Barnahus v Sloveniji.
  

• priporočilo št. 76 (2017), naj se pripravijo pravne podlage, ki bodo zagotovile povračilo škode, ki je nastala zaradi napačnega stališča glede možnosti uveljavljanja dodatka za nego otroka in dodatka za pomoč in postrežbo, ter naj se predvidi tudi možnost poravnave s prizadetimi, ki svoje pravice že uveljavljajo v sodnih postopkih. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da je bilo priporočilo vendarle uresničeno.

• priporočilo št. 83 (2015), naj se z vsemi prizadetimi, ki v sodnih postopkih uveljavljajo pravico do dodatka za nego otroka in dodatka za pomoč in postrežbo, sklene poravnava ali popravijo povzročene krivice z dopolnitvijo pravne ureditve. Ugotavljamo, da je priporočilo uresničeno. MDDSZ je upošteval stališče varuha, da so bili starši otrok, ki so imeli po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP) pravico do dodatka za tujo pomoč in postrežbo, in jih starši morali preživljati po polnoletnosti, ker so se šolali, v bistveno enakem položaju kakor starši slepih in slabovidnih otrok, ki so imeli pravico do pomoči in postrežbe po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), in jih je vključilo v Zakon o izplačilu neizplačanega dodatka za nego otroka (ZINDNO).
  
  
• Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o matičnem registru (ZMatR-C), Uradni list RS, št. 67/19 je bilo uresničeno tudi priporočilo št. 141 (2013), naj se prouči Zakon o matičnem registru in se dopolni tako, da bo rojstvo otroka zunaj zdravstvenega zavoda mogoče dokazati tudi na druge načine, in ne le s potrdilom o rojstvu otroka, ki ga izda zdravnik, navzoč ob porodu.

2.5.3.1 Priporočila

Na podlagi obravnavanih zadev na področju varstva otrokovih pravic v letu 2019 smo pripravili naslednja nova priporočila:

36. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj čim prej pripravi, Državnemu zboru pa, naj čim prej sprejme zakon, ki bo urejal celostno obravnavo otrok – žrtev in prič kaznivih dejanj v hiši za otroke (barnahus).

37. Varuh vsem odgovornim priporoča skrbno presojo pri odločitvi za javno prikazovanje posameznega otroka, da se preprečijo vse nepotrebne škodljive posledice za njegovo prihodnost (stalna naloga).

38. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj v sodelovanju z drugimi pristojnimi organi obravnava ugotovitve, predloge in sklepe 29. nacionalnega otroškega parlamenta in se do vsake ugotovitve, predloga ali sklepa opredeli ter jih ustrezno upošteva pri odločitvah, ki zadevajo otroke.

39. Varuh vsem odgovornim priporoča, naj dosledno upoštevajo, da morata o vseh vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otroka, starša odločiti sporazumno in v skladu s koristjo otroka, v nasprotnem primeru o tem odloči sodišče (stalna naloga).

40. Varuh priporoča centrom za socialno delo, naj v primerih izvrševanja sodnih odločb o varstvu in vzgoji otroka ne skušajo vplivati na izvršitev sodne odločbe oziroma naj bo ta vpliv usmerjen izključno v izvršitev sodne odločbe, ne pa tudi proti njeni izvršitvi (stalna naloga).

41. Varuh priporoča, naj vsi odgovorni upoštevajo, da mora biti strokovno in učinkovito delo z družino glavno vodilo pri razreševanju stisk otrok zaradi bivanja v neprimernem družinskem okolju, tako pred in po morebitnem odvzemu otroka staršem (stalna naloga).

42. Varuh priporoča, naj vsi odgovorni, zlasti pa sodišča, brez nepotrebnega odlašanja sprejmejo vse potrebne ukrepe za redno izvajanje stikov med otrokom in starši, če ti ne živijo več skupaj, razen če sodišče ugotovi, da za omejitev stikov obstajajo tehtni razlogi (stalna naloga).

43. Varuh priporoča, naj Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zaradi izpolnitve obveznosti iz četrtega odstavka 163. člena Družinskega zakonika, na podlagi katerega mora zagotoviti prostorske in kadrovske pogoje za zagotavljanje stikov pod nadzorom, čim prej zagotovi ustrezne dopolnitve Pravilnika o minimalnih tehničnih zadevah za izvajalce socialnovarstvenih storitev (Uradni list RS, št. 67/06) zaradi zagotavljanja primernega prostora za stike mladoletnih oseb pod nadzorom na centrih za socialno delo.

44. Varuh priporoča poenotenje minimalnih standardov zagotavljanja varnosti zaposlenih na vseh centrih za socialno delo in predlaga, naj se vsi centri za socialno delo seznanijo z enotnim Protokolom za zagotavljanje varnosti na centrih za socialno delo, ki ga je sprejel MDDSZ, ter ga pri svojem delu upoštevajo v korist zaposlenih in uporabnikov.

45. Varuh priporoča, naj sodišča upoštevajo, da je odločanje kazenskega sodišča o dovolitvi stikov pripornika lahko vezano izključno na konkretne razloge, zakaj je posameznik v priporu, in da je omejevanje stikov z najožjimi družinskimi člani dopustno le, če je to sorazmerno z razlogi za omejevanje zaradi vodenja in poteka kazenskega postopka (stalna naloga).

46. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj v sodelovanju z MIZŠ zagotovi, da bo morebitno ločevanje sorojencev jasno strokovno in pravno utemeljeno (stalna naloga).

47. Varuh priporoča, naj Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nemudoma zagotovi ustrezno usposobljene osebe za stalno delo z otroki z avtizmom, saj za ta namen spremljevalec v sedanjem pomenu ni ustrezen.

48. Varuh priporoča, naj sodišča pri odločanju o prepovedi približevanja starša otroku upoštevajo tudi otrokovo največjo korist (stalna naloga).49. Varuh centrom za socialno delo priporoča, naj v primerih nasilja v družini posebno varstvo namenijo zaščiti otrok ter postopke in ukrepe, ki jih določa Zakon o preprečevanju nasilja v družini, izpeljejo skrbno in čim hitreje (stalna naloga).

 

2.5.3.2 Pravice otrok

V zadnjem času se vse bolj poudarja pomen sodelovanja otrok, tj. da so otroci slišani in udeleženi pri odločitvah o zadevah, ki vplivajo na njihovo življenje. Na to področje so se nanašale tudi nekatere obravnavanje zadeve pri varuhu v letu 2019. Konvencija o otrokovih pravicah v 12. členu zavezuje države pogodbenice, da otroku, ki je sposoben oblikovati lastna mnenja, jamčijo pravico do njihovega svobodnega izražanja v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo.

PRIMERA IZ DELA:
Pravica otrok, da izrazijo svoje mnenje
Senzacionalnost ni edina pot vzbujanja sočutja

Priporočilo št. 37: Varuh vsem odgovornim priporoča skrbno presojo pri odločitvi za javno prikazovanje posameznega otroka, da se preprečijo vse nepotrebne škodljive posledice za njegovo prihodnost (stalna naloga).

Otroški parlamenti

Tudi v letu 2019 smo sodelovali na otroških parlamentih, ki jih organizira Zveza prijateljev mladine Slovenije. V aprilu 2019 so se mladi parlamentarci in parlamentarke iz vse Slovenije zbrali v Državnem zboru Republike Slovenije na 29. nacionalnem otroškem parlamentu. Osrednja tema razprav je bila »ŠOLSTVO IN ŠOLSKI SISTEM«. V prvem delu zasedanja so v okviru naslovne teme nadaljevali razprave z nižjih ravni v štirih delovnih skupinah:

• odnosi v šoli,
• učne vsebine,
• metode in načini poučevanja/učenja,
• šola za življenje.

 
Ugotovitve in sklepi 29. nacionalnega otroškega parlamenta:
 
Odnosi v šoli

Odnosi v šoli se nanašajo na učence, učitelje in starše. Ti tvorijo trikotnik, v katerem morajo biti vezi trdne, zaupne in spoštljive, da odnosi v šoli delujejo. Menimo, da na počutje in odnose v šoli vpliva tudi urejenost šole. Kot večje izzive so navedli:

• izguba avtoritete učiteljev, 
• vzgoja učencev doma,
• statusi in odločbe, ki jih imajo nekateri učenci. 

 
Predlogi:

• novi ukrepi kaznovanja za red in disciplino (npr. družbeno koristna dela). Kazni se morajo zgoditi takoj ob prekršku. Če učenec moti pouk, želijo, da se vzpostavi ukrep, da se mora naslednjo uro sam postaviti v vlogo učitelja in voditi pouk, da sam doživi takšno izkušnjo. Učenci se morajo tudi postaviti v vloge drugih delavcev šole in imeti možnost, da izrazijo spoštljivo mnenje do njih,
• ocenjevanje vedenja, 
• več dodatnih aktivnosti, da se učitelji in učenci povežejo. Vzpostaviti je treba spoštovanje do učiteljev, povečati je treba obseg tako razrednih ur kot tudi ure etike,
• več izobraževanj za starše, da ugotovijo, kakšna je njihova vloga v šolskem sistemu. Starši in učitelji morajo sodelovati,
• bolj poostrena merila za pridobitev statusov in bolj poostrene ukrepe v primeru izrabljanja/zlorabljanja statusov,
• nivojske skupine, kjer so učenci razporejeni na podlagi njihovega učnega tipa, 
• medgeneracijsko druženje, ker si želijo, da se starejši učenci povežejo z mlajšimi. 

Učne vsebine

Ugotovitve:

• da bi v sklopu nekaterih predmetov imeli obvezne učne vsebine, npr. pri biologiji bi imeli prvo pomoč kot obvezno učno vsebino. To bi predstavljalo znanje za življenje, hkrati pa bi bila lahko tudi fizična (in tudi psihična) pomoč učencem,
• razredne ure bi morale biti namenjene povezovanju v razredu in medvrstniški razpravi, kjer bi sami lahko rešili težave v razredu, da bi delovali kot nekakšna celica. Primarni cilj razrednih ur bi moral biti vzpostavitev odnosa med učiteljem in učenci ter tudi vzpostavitev odnosa z drugimi razredi. 

Predlogi:

• več izobraževanja na področju digitalnih vsebin (varna raba interneta in vseh IKT-tehnologij),
• uvedba predmeta »za življenje«, kamor bi vključili etiko, vrednote in različne sposobnosti (sami bi prispevali k večji ekološki ozaveščenosti, bodisi z vzpostavitvijo majhnih vrtov bodisi s sadjarstvom ali čim podobnim). Vpeljali bi podrobnejšo predstavitev poklicev, saj bi tako lahko izvedeli, ali jih posamezni poklic zanima,
• uvedba praktičnega pouka pri predmetih, kot so biologija, fizika in kemija, z izvajanjem poskusov. Tako bi videli in doživeli učno snov, ki se jo učijo,
• ukinitev ocen pri predmetih športna vzgoja, glasbena umetnost, likovna umetnost in uvedba opisnih ocen (manj uspešno, uspešno, zelo uspešno). Pri teh predmetih se lahko bolj sproščeni in bolj sodelujejo.

 
Metode in načini poučevanja
V skupini so podali dobre ideje s šol, s katerih so bili udeleženci, ki so ideje že uresničili. Ideje so med seboj primerjali in se seznanili z različnimi načini poučevanja v šolah. Prišli so do naslednjih sklepov: 

• želijo več praktičnih in življenjskih vsebin, npr. več šole v naravi in ekskurzij, kjer bi bili učenci prisiljeni k samoiniciativnemu učenju, saj morajo učenci sami čutiti odgovornost zase in za svojo prihodnost, 
• uvedba aktivnih odmorov,
• bolj sproščujoč pouk, izveden na različne načine: npr. prek plesa, igre, dela v skupinah. Učitelji bi na ta način lahko tudi bolj upoštevali vse sloge učenja, tj. vizualni, slušni ali gibalni tip,
• uporaba tehnologije v pravi meri,
• predlagajo alternativne metode učenja: učilnice na prostem z ustreznim in dovolj številčnim spremstvom učiteljev za varnost učencev, s čimer bi spodbujali učenje v naravi; medvrstniške predstavitve in debate, učenje z ogledom filmov,
• več spodbude pri učenju motoričnih sposobnosti v prvi in drugi triadi, prav tako pri ustvarjalnosti, 
• učenje učenja, kjer bi jih poučevali o načinih in metodah, kako se učiti, 
• bolj zanimiv način predavanja učiteljev. Potrebnih bi bilo več izobraževanj za učitelje, kjer bi jim podali potrebne informacije, kako jim ustrezno približati in podati znanje, 
• učenci bi dajali povratne informacije učiteljem; kaj jim je všeč in kje lahko izboljšajo svoje podajanje snovi. Z njimi se lahko posvetujejo glede metod in strategij poučevanja. 

 
Šola za življenje

V skupini so najprej pregledali, kaj so v šolah uvedli v času od preteklega parlamenta. Ugotovili so, da so bili v večini primerov uvedeni tutorstvo in aktivni odmori, ki so bili v pomoč pri spodbudi učencev in večji zbranosti. Marsikje so uvedli medgeneracijsko pomoč in druženje, ponekod so posodobili učenje s tablicami in kinestetičnimi mizami ter uvedli izobraževanje in predavanja o načinu življenja. V razpravi v skupini so imeli več idej in razdelili so jih v tri sklope:

• praktično znanje in življenje: pomembno se jim zdi, da bi nekateri predmeti postali obvezni (zdaj niso obvezni oziroma sploh ne obstajajo): npr. osnove bontona, prva pomoč, retorika, preoblikovanje predmeta gospodinjstvo. Učitelji bi jim morali znati razložiti, kako pridobljeno znanje uporabiti v vsakdanjem življenju. Omenili so tudi medpredmetno povezovanje, kjer bi snov, ki se jo učijo pri različnih predmetih, povezali in si jo tako bolje zapomnili, tako bi jim koristila pozneje v življenju,
• zdrav življenjski slog:
  • vključitev »minute za zdravje« v pouk, ki bi jo nadzorovali učitelji. Učenci bi se na ta način umirili in zato bi to lahko uvedli že v prvem razredu, da se učenci nanjo navadijo in jim ni nekaj tujega,
  • predlagali so »referente za šport« – to bi bili učenci, ki bi bili ustrezno usposobljeni o tem, kako se lažje zbrati in kako uporabiti aktivne odmore;
  • spodbujajo zdravo prehrano in podpirajo sodelovanje učencev pri sestavi šolskih jedilnikov,
  • omenili so tudi težo torb in menijo, da je najbolje, da bi učbenike puščali v učilnicah ter da bi imeli prosti dostop do njih, kadar jim to ustreza.

• predstavitev poklicev:
  • radi bi, da bi jim poklice prikazovali realno, da bi jim povedali, kaj so dobre in slabe strani določenega poklica, da bi jim razložili, kako ravnati s plačo, 
  • predlagajo obiske podjetij, lokalnih kmetij in obrtnikov,
  • predlagali so tudi »dan v odraslem svetu«, ko bi učenci opravljali opravila, ki bi jih sicer opravljali odrasli. S tem bi dobili vpogled v odrasli svet.  

Z vsakoletnim otroškim parlamentom otroci uresničujejo svojo pravico do sodelovanja v družbi. Dana jim je možnost izraziti svoje mnenje in želje ter priložnost aktivno sooblikovati politike, ki jih zadevajo. Poudarjamo pa, da otrok ni treba samo poslušati, treba jih je tudi slišati, in na podlagi vseh informacij odločati oziroma sprejeti ukrepe o njihovih največjih koristih. Njihove predloge iz nacionalnega otroškega parlamenta 2019 smo zato vključili v to letno poročilo, da bi tako omogočili njihovo obravnavo tudi pred odbori Državnega zbora in s tem okrepili glas otrok, hkrati pa bomo spodbudili državne organe, da glasove otrok, njihova mnenja in stališča slišijo in jih tudi ustrezno upoštevajo, kakor to določa Konvencija o otrokovih pravicah.

Priporočilo št. 38: Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj v sodelovanju z drugimi pristojnimi organi obravnava ugotovitve, predloge in sklepe 29. nacionalnega otroškega parlamenta in se do vsake ugotovitve, predloga ali sklepa opredeli ter jih ustrezno upošteva pri odločitvah, ki zadevajo otroke.

2.5.3.3 Razmerja med starši in otroki

Družinski zakonik (DZ) določa, da starševsko skrb izvajata oba starša sporazumno v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji. Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema staršema, morata starša odločati o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, lahko odloča o otrokovem dnevnem življenju in njegovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega v vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Če pa se starši v teh primerih ne sporazumejo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem sodišče (151. člen DZ).
DZ o tem, katera vprašanja so bistvena za otrokov razvoj, ne določa, zato mora o tem (če se o tem starša ne sporazumeta) odločiti sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej. Sodišča so enotnega mnenja, da prešolanje otroka nujno ne pomeni vprašanja, pomembnega za otrokov razvoj, saj je na to mogoče odgovoriti le ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin vsakega primera posebej.

Varuh zato meni, da je prepis otroka na drugo šolo mogoč le, ko starša o tem vprašanju dosežeta soglasje. Če pa takšnega soglasja starša ne moreta doseči sama ali ob pomoči centra za socialno delo, je po našem mnenju prepis otroka na drugo šolo mogoč le, če sodišče odloči, da je prepis otroka na drugo šolo v njegovo največjo korist, oziroma če sodišče presodi, da v konkretnem primeru prepis na drugo šolo za otroka ni okoliščina, pomembna za njegov razvoj. Le v zadnjem primeru bi prepis otroka na drugo šolo samostojno lahko izvedel tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Po našem mnenju je namreč izključno sodišče tisto, ki lahko odloči, da takšno vprašanje za otrokov razvoj ni pomembno. O tem ne more odločiti šola ali eden od staršev.

Primer
Odločitev šole, da ne izda izpisnice za otroka

Na varuha se je obrnila osnovna šola z navedbo, da je eden od staršev otroka prepisal na drugo šolo, drugi od staršev prepisu nasprotuje in prva šola ne želi izdati izpisnice.
Z vsemi okoliščinami zadeve nismo bili seznanjeni, smo pa menili, da odločitev, da izpisnica ne bo izdana, ne posega v pravice otroka ali staršev. Družinski zakonik v 151. členu namreč določa, da tudi starša, ki ne živita v življenjski skupnosti, soglasno sprejemata odločitve, ki so bistvene za otrokov razvoj. Če eden od staršev s prepisom na drugo šolo ne soglaša in meni, da tak prepis lahko bistveno vpliva na otrokov razvoj, je po našem mnenju prepis mogoč le, če sodišče odloči, da je prepis v otrokovo največjo korist oziroma da v konkretnem primeru prepis nima bistvenega vpliva na otrokov razvoj. Odločitve, da prepis nima bistvenega pomena za otrokov razvoj, zato ne more sprejeti šola ali eden od staršev samostojno.
Pri obravnavi druge pobude smo se v tej zvezi seznanili s stališčem Inšpektorata za javni sektor Ministrstva za javno upravo. Ta meni, da v primerih, ko otrok spremeni naslov stalnega bivališča in se vpiše na novo šolo glede na šolski okoliš, ne gre za prestop otroka, za katerega je potrebno soglasje obeh staršev. Ob takem stališču opozarjamo, da je treba tudi ob spremembi stalnega bivališča otroka preverjati, ali morda gre za okoliščino, bistveno za otrokov razvoj, hkrati pa biti pozoren na to, da lahko tudi v primeru, ko sprememba stalnega bivališča ni takšna okoliščina, takšno okoliščino pomeni sprememba šole, ki jo otrok obiskuje (21.0-31/2019).
Tudi v naslednjem obravnavanem primeru smo se ukvarjali s prepisom otroka na drugo šolo brez soglasja enega od staršev. Obravnavano zadevo opisujemo kot primer prakse, ki po našem mnenju ne upošteva otrokove največje koristi. Prepisovanje otrok na drugo šolo proti volji ali brez vednosti enega od staršev je tudi sicer po naših podatkih precej pogosto, zato ga želimo s svojimi opozorili odpraviti.

Primer:
Za prešolanje mora imeti šola soglasje obeh staršev

Oče dveh osnovnošolcev nas je seznanil, da je njuna mati prepisala otroka na drugo šolo brez njegove vednosti in soglasja.

Varuh je za pojasnila zaprosil obe šoli. Šoli sta odgovorili, da pri izpisu oziroma vpisu niso sodelovali z obema staršema, zato smo jih seznanili, da gre po našem mnenju pri izbiri osnovne šole za odločitev, ki je pomembna za otrokov razvoj, zato jo morata v skladu z določbo 113. člena (prej veljavnega) Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih starša sprejeti soglasno. Tudi (zdaj veljavni) Družinski zakonik v 135. členu določa, da imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj. Ker je izbira šole, ki jo otrok obiskuje, vprašanje, pomembno za otrokov razvoj, in ker mora biti otrokova največja korist v skladu z določbo 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, smo obe šoli opozorili, da sta posegli v pravico otrok s tem, da sta izvedli vpis oziroma izpis.

Ker sta otroka že vpisana v drugo osnovno šolo, predlogov za odpravo kršitev pravic otrok nismo podali, saj smo menili, da je v njuno korist, da do novih sprememb ne pride, razen v primeru, če bi tako presodilo sodišče (19.1-13/2019).

Tudi pri psihološki obravnavi otroka gre po naši presoji za bistveno vprašanje, ki vpliva na otrokov razvoj, zato je treba ob vsaki morebitni spremembi pristopa k psihološki obravnavi, s katero starši niso predhodno soglašali, pridobiti soglasje obeh staršev.

Primer:

Sprememba pristopa k psihološki obravnavi

Na varuha se je obrnila strokovnjakinja psihološke stroke, ki je v okviru psihološke obravnave otroka opravila tudi pogovor s partnerjem otrokove mame. Zanimalo jo je, ali bi za tovrstno obravnavo potrebovala soglasje otrokovega očeta.

Pobudnici smo pojasnili, da varuh ni pristojen za razlago predpisov, vendar smo poudarili, da imajo v skladu z določbo prvega odstavka 135. člena Družinskega zakonika (DZ) starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj. Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema staršema, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odloča o otrokovem dnevnem življenju in njegovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega v vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj (drugi in tretji odstavek 151. člena DZ).

Ob upoštevanju dejstva, da gre pri psihološki obravnavi otroka po našem mnenju za bistveno vprašanje, ki vpliva na otrokov razvoj, smo menili, da bi bilo treba ob vsaki morebitni spremembi pristopa k psihološki obravnavi, s katero starši niso predhodno soglašali, pridobiti soglasje obeh staršev (0.4-65/2019).

Priporočilo št. 39: Varuh vsem odgovornim priporoča, naj dosledno upoštevajo, da morata o vseh vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otroka, starša odločiti sporazumno in v skladu s koristjo otroka, v nasprotnem primeru o tem odloči sodišče (stalna naloga).

Izvršljivo sodno odločbo o varstvu in vzgoji otroka je treba izvršiti

Pri izvrševanju sodnih odločb o varstvu in vzgoji otroka center za socialno delo ne sme vplivati na izvršitev sodne odločbe oziroma menimo, naj bo morebitni vpliv usmerjen izključno v izvršitev sodne odločbe, ne pa proti njej. Pri svojem delu smo sicer že večkrat zaznali, da centri za socialno delo prekinjajo izvršbe, s katerimi se izvršuje sodna odločitev o varstvu in vzgoji otroka. Hkrati pa sploh ne obravnavamo prisilnih izvršitev sodnih odločb o osebnih stikih (izven določb 226. člena ZIZ).

V enem izmed obravnavanih primerov nas je glede izvršbe sodne odločitve o varstvu in vzgoji otroka center za socialno delo opozoril, da v primeru neposredne izročitve po 238. e členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) nima nobenih pristojnosti vplivati na potek in morebitno prekinitev postopka izvršbe. Centri za socialno delo lahko izvršbo ustavijo le v primerih izvršitve odločbe o osebnih stikih po 238. f členu ZIZ. Stališče MDDSZ pa je bilo, da predstavnik centra za socialno delo, če je prisoten ob izvršbi po 238. e členu ZIZ, spremlja izvedbo izvršbe, da se  pri izvedbi izvršilnih dejanj čim bolj upošteva otrokova korist. Če presodi, da izvršba ni v skladu z varstvom interesov otroka, lahko predlaga odlog izvršbe. Ministrstvo se je sklicevalo tudi na določbo 119. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in 421. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki centru za socialno delo dajeta pooblastilo za ukrepanje za zaščito otrokove koristi in podajo predlogov za izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka. Navedeni določbi sicer ne veljata več, sta pa v povezavi z obravnavanim primerom nadomeščeni z določbo 153. člena Družinskega zakonika (DZ) in 102. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

Za stališče o tej zadevi smo zaprosili tudi Ministrstvo za pravosodje (MP). To je menilo, da strokovni delavci centra za socialno delo pri izvrševanju sodne odločbe o varstvu in vzgoje otroka nimajo možnosti predlagati odloga izvršbe. Strokovni delavec centra za socialno delo, ki je navzoč pri izvršbi, mora zagotoviti otrokovo največjo korist s tem, da s svojim strokovnim znanjem in veščinami omili otrokovo morebitno stisko in otroka z ustreznimi pojasnili razbremeni odgovornosti, ki bi jo otrok lahko čutil, oziroma otroka razbremeni morebitnih pričakovanj staršev, da bo otrok lahko preprečil izvršitev sodne odločbe. MP je tudi menil, da neizvršena sodna odločba pomeni protipravno stanje, zato je odložitev uveljavitve zahtevka, ki izhaja iz sodne odločbe, mogoče dovoliti le izjemoma, in to ne iz razlogov, ki bi lahko utemeljevali drugačno sodno odločitev, ampak le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Pri tem se sklicuje tudi na sodno prakso (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 786/2006). Otrokova največja korist je bila namreč ugotovljena že v sodnem postopku, kjer je bil izdan izvršilni naslov, zato otrokove koristi ni mogoče na novo ugotavljati v izvršilnem postopku. MP pripominja, da je v primerih, ko je treba sodno odločitev o varstvu in vzgoji otroka izvršiti v izvršilnem postopku, pričakovati, da bo zaradi tega otrok v stiski, vendar ta stiska ne sme vplivati na izvršitev sodne odločbe, s katero je bila ugotovljena otrokova dolgoročna korist.

Strinjamo se s stališčem MP in menimo, da pri izvrševanju sodnih odločb o varstvu in vzgoji otroka center za socialno delo ne sme vplivati na izvršitev sodne odločbe oziroma je morebitni vpliv lahko usmerjen izključno v izvršitev sodne odločbe, ne pa tudi proti njej. Kadar center za socialno delo meni, da otrokova korist ni ustrezno varovana, lahko v skladu z določbama 153. člena DZ in 102. člena ZNP sodišču predlaga izdajo nove, drugačne odločbe. Nov predlog lahko center za socialno delo poda kadar koli, torej pred ali po pravnomočnosti sodne odločbe ali pred ali med postopkom ali po postopku izvršitve sodne odločbe. Vendar morajo takšen predlog obstajati razlogi v okoliščinah na strani otroka in njegovih staršev, ne pa le v odzivu otroka na prisilno izvršitev sodne odločbe.
Takšnemu stališču je nato pritrdil tudi MDDSZ (21.0-17/2018).

Priporočilo št. 40: Varuh priporoča centrom za socialno delo, naj v primerih izvrševanja sodnih odločb o varstvu in vzgoji otroka ne skušajo vplivati na izvršitev sodne odločbe oziroma naj bo ta vpliv usmerjen izključno v izvršitev sodne odločbe, ne pa tudi proti njeni izvršitvi (stalna naloga).

O odvzemih otrok

Sodelovali smo tudi na medinstitucionalnem posvetu o postopkih priprave in izvedbe odvzema otroka, ki ga je v novembru 2019 organiziral Center za izobraževanje v pravosodju. Na varuha se sicer pogosto obračajo starši, ki jim je bil odvzet otrok. Pri tem smo v preteklosti zaznavali tudi obrazložitve odločb, ki bi po našem mnenju morale biti bolj kakovostne. Iz obrazložitve bi moralo biti jasno razvidno, zaradi katerih razlogov je bilo odločeno o odvzemu in s katerimi milejšimi ukrepi je bilo predhodno skušano odpraviti ogrožanje otroka ter tudi, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za vrnitev otroka v družino. Pričakujemo, da s prenosom pristojnosti odločanja o odvzemu otroka v skladu z Družinskim zakonikom na sodišče te težave vendarle ne bo več.
Pri odvzemih otrok, ki so jih izvedli centri za socialno delo, ob odvzemu otroka ni bilo odločeno o stikih otroka in staršev ter po možnosti tudi drugih, za otroka pomembnih oseb. Zdaj pričakujemo, da sodišča ob odvzemih vedno odločajo tudi o stikih, saj imajo to pristojnost, ki je centri za socialno delo niso imeli. Če pravica do medsebojnega stika ni omejena z odločbo sodišča, potem je vsaj v razmerju do staršev ne bi smel omejevati nihče drug.

Težave pri tem so tudi pri zastopanju otroka. Otrokovi zakoniti zastopniki so sicer starši, ki pa v primeru postopka za odvzem otroka zaradi očitnega nasprotja interesov ne morejo enako učinkovito varovati svojih koristi in hkrati koristi otrok. Vprašanje zastopanja je pomembno ves čas, ko je otrok staršem odvzet, in je lahko izjemno pomembno tudi ob vračanju otroka v družino. Opozarjamo na v preteklosti zaznano prakso, da je bila ob nasprotju interesov med otrokom in starši za kolizijskega skrbnika imenovana oseba, ki so jo predlagali starši. Verjetno to ni najboljša rešitev, saj je taka oseba le podaljšana roka osebe v koliziji, in ne neodvisna oseba, ki varuje le otrokovo korist.

Ugotavljamo tudi, da je pot do odvzema otrok staršem lahko zelo dolga in do odvzema otrok tako prihaja tudi zelo pozno, ali sploh ne, čeprav je ogroženost otroka prepoznana in ustrezno zavedena v listinah, hkrati pa se odvzem otroka lahko zgodi tudi prekmalu, ko sploh niso bili preskušeni milejši ukrepi za zaščito otrokovih koristi. V zvezi s tem posebej opozarjamo na primere, ko sta oba starša na prestajanju kazni zapora, kar samo po sebi ne sme pomeniti razloga za odvzem otroka, saj lahko tudi starša v zaporu zagotovita, da je za otroka ustrezno poskrbljeno (praviloma pri sorodnikih, prijateljih).

Po našem mnenju so v primeru zaznane ogroženosti otroka najpomembnejše tiste aktivnosti, katerih namen je, da do odvzema otroka sploh ne pride. Odprava ali obvladovanje okoliščin, ki otroka ogrožajo, mora biti prvi cilj vsakega poseganja države v družino. Pri tem gre lahko za delo z otroki, starši, obojimi ali morda celo tretjimi osebami. Aktivnosti za odvrnitev ogrožanja pa morajo biti dejansko učinkovite in ne smejo izpolnjevati le formalnih zahtev za določena dejanja. Še posebej je to pomembno pri obravnavi družin, kjer so starši zaradi različnih razlogov kognitivno opazno šibkejši od povprečja. Starši s kognitivnimi primanjkljaji so lahko manj dovzetni za metode dela, ki jih strokovni delavci uporabljajo pri poseganju v družino, kar pa ne pomeni, da ni mogoče tudi pri njih najti drugačne, ustrezne poti. Težišče strokovnega dela mora biti iz pisarn preneseno v okolje, kjer družina biva. Razne oblike pomoči v dnevnem življenju družine s sprotnim opazovanjem vseh kritičnih točk in sprotnim odzivanjem na neustrezna ravnanja staršev, kjer strokovni delavec ne nastopa s položaja avtoritete oblastnega organa, temveč predvsem kot usposobljen in izobražen strokovnjak, ki razume težave v družini, in pozna poti, kako težave odpravljati, so verjetno prava pot k zagotavljanju otrokove največje koristi.

Odvzem otroka ni končni korak in ne sme biti cilj vodenja postopkov in izvajanja različnih storitev. Po odvzemu otroka je treba nadaljevati najzahtevnejše delo, tj. doseči spremembe v družinskem okolju, da bo to v prihodnje otroku lahko zagotavljalo varen kraj za njegovo vrnitev. Največji del energije, ki je usmerjen v spreminjanje družinskih vzorcev, ki so pripeljali do otrokove ogroženosti, je sicer nujno vložiti že pred odločitvijo o odvzemu otroka.

Če menimo, da bi bilo pogosto že pred odvzemom otroka mogoče narediti več za odpravo vzrokov, ki odvzem utemeljujejo, je po našem mnenju vlaganje države v družino po odvzemu otroka še bolj skromno. Ko je otrok “na varnem” izven svoje družine, se zdi nujnost dela s starši manj izrazita. Težave zaznavamo tudi pri tem, kdaj se šteje, da so vzroki za odvzem otroka odpravljeni, saj tudi po tem, ko so starši popolnoma upoštevali navodila, ni popolnoma jasno, kdaj in pod kakšnimi pogoji se bo otrok vrnil v družino.

Pri vračanju otrok v družino lahko pride do težav z rejniki, če imajo kakšne lastne interese, na primer posvojitev otroka. Strokovno je vprašljivo, kadar rejništvo izvajajo osebe, ki si otroka v rejništvu želijo posvojiti. Njihovi interesi so jasni in očitno v nasprotju z interesi otrokovih staršev, zato so lahko interesi rejnikov ob vrnitvi otroka v družino tudi v očitnem nasprotju z interesi otroka.
Čim bolj kakovostno je delo z družino pred odvzemom otroka, manj je verjetno po odvzemu razreševanja težav. Čim bolj kakovostno je opravljeno delo z družino, bolj so tudi jasne napovedi možnih razpletov v prihodnje. Navedeno je pomembno zaradi določitve časa, ko je zaradi otrokove največje koristi treba ugotoviti, da delo z družino očitno ne prinaša in ne more prinesti želenih rezultatov ter ne kaže, da bi se družinsko okolje spremenilo tako, da bi bilo za otroka varno in spodbudno. V takih primerih je namreč treba razmišljati o najskrajnejšem posegu v družino, tj. odvzemu starševske skrbi in po možnosti posvojitev otroka. Če otroku ni mogoče zagotoviti ustreznega okolja za rast in razvoj v njegovi matični družini, je treba najti načine, kako otroku zagotoviti nadomestno okolje, ki se bo družinskemu čim bolj približalo. Verjetno je največkrat v otrokovo največjo korist, da se mu namesto izkušnje družine z resnimi težavami omogoči izkušnja drugačne družine – ljubeče, tople, sposobne, ne pa samo neka vmesna rešitev z menjavami rejniških družin ali zavodskih namestitev.

Priporočilo št. 41: Varuh priporoča, naj vsi odgovorni upoštevajo, da mora biti strokovno in učinkovito delo z družino glavno vodilo pri razreševanju stisk otrok zaradi bivanja v neprimernem družinskem okolju, tako pred in po morebitnem odvzemu otroka staršem (stalna naloga).

2.5.3.4 Stiki s starši

Družinski zakonik (DZ) poudarja, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema in da imata oba starša pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo koristi otroka. Tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, ali druga oseba, h kateri je bil otrok nameščen, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim staršem oziroma s starši. Tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka. Starši, ki ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se sporazumejo o stikih. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji. Če se starši sporazumejo o stikih, lahko predlagajo sklenitev sodne poravnave. Če pa sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otroka, predlog zavrne. Če se starši ne sporazumejo o stikih, o tem odloči sodišče. Sodišče lahko pravico do stikov tudi odvzame ali omeji.

Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim staršem ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na predlog drugega starša odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otrok zaupa drugemu staršu, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike in je le tako mogoče varovati korist otroka. Sodišče izda novo odločbo o stikih s starši, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka (141. člen DZ).

Prav na tem podpodročju je bilo v letu 2019 obravnavanih največ pobud, njihovo število pa se je v primerjavi z letom prej še povečalo.

Številne pobude so se nanašale na oteževanje oziroma onemogočanje stikov z otroki s strani staršev, ki so bili ti sicer zaupani v varstvo in vzgojo. Država res nima moči, da bi zagotovila, da bi se stiki izvajali vedno ne glede na vse okoliščine, vendar pa tudi bogata sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice jasno prepoznava dolžnost države, da stori vse, kar je v njeni moči, da stiki med otrokom in starši so, razen, če za nasprotno obstajajo tehtni razlogi.

Vsako neizvajanje stikov v obsegu, kot ga pristojni organ prepozna za nujnega, torej minimalnega, ki še omogoča ohranjanje družinskih vezi in vključenost staršev v otrokovo življenje, pomeni poseg v pravice otroka in staršev. Vendar pa lahko ima dolgotrajna prekinitev stikov včasih tudi veliko hujše posledice, saj lahko pripelje do trajne prekinitve stikov, kar predvsem za otroka pomeni še večjo škodo s hudimi in težko popravljivimi posledicami, ki jih lahko čuti celo življenje. Dolgotrajna prekinitev stikov lahko pripelje celo do položaja, ko pristojni organ lahko oziroma celo mora ugotoviti, da stiki otroku niso več v korist in jih je treba prepovedati. Zato mora država ukrepati pravočasno in z vsemi možnimi sredstvi skušati takšno stanje preprečiti.

Ker na možnost odtujevanja opozarjajo tudi strokovnjaki, ki delajo z otroki, je nujno sprejeti vse potrebne ukrepe, da se zagotovi dejansko izvajanje stikov med otroki in staršem. Hitrost odločanja v postopku, ki se sicer že v skladu z določbo 14. člena Družinskega zakonika obravnava prednostno, je ključnega pomena, še posebej, ko se kažejo znaki, da dejansko že nekaj časa lahko prihaja do odtujevanja otrok, ni pa razvidno, da bi bili sprejeti ukrepi, da bi se škodovanje otrokom zaustavilo. To smo poudarjali tudi v naslednjem opisanem primeru.

Primer:
Hitrost postopkov je pogosto najboljše zdravilo za ranjenega otroka

Na varuha se je obrnil pobudnik z navedbo, da sodni postopek teče od avgusta 2018 in v tem času drugi starš otrok skuša s preprečevanjem stikov in manipulacijo otrok, podtikanji in kazenskimi ovadbami ter neresnicami in očrnjevanjem onemogočiti stike in uničiti odnos prvega starša in otrok. Center za socialno delo je presodil, da stiki prvega starša in otrok ne potekajo, ker drugi starš očitno ne upošteva sodne odločitve. Tudi po presoji vrtca je drugi starš oviral stike in manipuliral z otroki. Pri enem od otrok so zaznali, da govori o tem, kako enega starša nima več, starš ga nima več rad in podobno. Tudi sodna izvedenka klinične psihologije je sodišče obvestila, da se drugi starš izogiba srečanju in menila, da ima dogajanje v obravnavani družini že neugoden, potencialno travmatski vpliv na psihofizični razvoj otrok, ki jih ocenjuje za ogrožene. Zoper drugega starša pa je državni tožilec že podal obtožni akt zaradi kaznivega dejanja škodovanja otrokom.

Ob upoštevanju navedenega smo sodišče opozorili, da pri svojem delu prepogosto ugotavljamo primere, ko otroci odklanjajo enega od staršev, pri čemer strokovnjaki vzrokov za to ne prepoznavajo pri odklanjanem staršu oziroma celo prepoznavajo odtujevanje. Strokovna literatura opisuje odtujevanje otroka, ki ima lahko za otrokov razvoj izjemno hude posledice. Tudi varuh je med obravnavo pobud že zaznal primere otrok, ki so bili zaradi delovanja enega od staršev izjemno poškodovani in je bilo po strokovnih merilih prepozno za kakršno koli posredovanje za zaščito otrokove največje koristi. V tovrstnih večletnih postopkih je pogosto mogoče zaznati znake odtujevanja že v zgodnih fazah, ko je že nastale škodljive posledice še mogoče odpraviti in preprečiti nastajanje dodatnih.
Pri posredovanju pri sodišču smo poudarili, da bi bilo po našem mnenju nujno sprejeti vse potrebne ukrepe, da se zagotovi dejansko izvajanje stikov med otroki in prvim staršem ter preučiti, zakaj je doslej prihajalo do težav pri stikih in družinska razmerja v prihodnje urediti tako, ki bodo otroku zagotovljena njegova največja korist. Sodišče je kmalu po našem posredovanju vendarle razpisalo narok za nadaljevanje sodnega postopka (21.1-48/2019).

V naslednjem opisanem primeru otrok ni imel stikov z enim od staršev že več kakor dve leti, čeprav je sodišče že pred petnajstimi meseci ugotovilo, da je nujna takojšnja vzpostavitev stikov, vendar sodišče za zagotovitev stikov ni uporabilo nobenega ukrepa, niti se ni odzvalo na predloge starša za denarno kaznovanje. S tem je po našem mnenju prišlo do posega v pravico do družinskega življenja, ki jo varuje 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.


Primer:
Več kakor dve leti brez stika z otrokom

Varuh je prejel pobudo, v kateri je eden od staršev navajal, da je sodišče z začasno odredbo z dne 9. 10. 2017 določilo stike med njim in otrokom. Stiki se niso izvajali kljub dodatnim izdanim začasnim odredbam, zato je pobudnik sodišču 11. 4. 2018 predlagal izrek denarne kazni kot obliko prisiljenja k izvršitvi sodne odločbe. Svoje pozive k izreku denarne kazni je ponavljal, a se sodišče na te vloge ni odzvalo.

Za pojasnilo razlogov za dolgotrajno obravnavo smo se obrnili na predsednika sodišča. Ta je med drugim pojasnil, da je v času obravnave zadeve prišlo do prerazporeditve sodnika na delo na drugo sodišče, hkrati pa je sodišče menilo, da je korist otroka najbolje zavarovana tako, da se o zadevi čim prej odloči, in sicer v celoti, saj bi na ta način stike pravnomočno uredili. Presodilo je tudi, da bi odločanje o predlogih za denarno kaznovanje pred odločitvijo o glavni stvari zavleklo postopek, poleg tega pa namen denarne kazni po 226. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju ni v kaznovanju dolžnika, temveč vplivanje na njegovo voljo, da zaradi zagrožene kazni svojo obveznost vendarle izpolni.

Po našem posredovanju je sodišče vendarle razpisalo narok za odločanje o predlogu za izrek denarne kazni. Sodišče je sicer že ob izdaji začasne odredbe presodilo, da je ta nujna za takojšnjo zagotovitev stikov in s tem za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, ki bi otroku utegnila nastati, hkrati pa se stiki niso izvajali in sodišče ni sprejemalo ukrepov za njihovo dejansko izvajanje. Ker otrok ni imel stika s pobudnikom že več kakor dve leti, čeprav je sodišče že pred petnajstimi meseci ugotovilo, da je nujna takojšnja vzpostavitev stikov, vendar sodišče za zagotovitev stikov ni uporabilo niti ukrepa, ki ga je pobudnik večkrat predlagal, niti se na njegove predloge za ukrepanje ni odzvalo, je po našem mnenju prišlo do posega v pravico do družinskega življenja, ki jo varuje 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj država ni izpolnila svoje pozitivne dolžnosti, da stori vse, kar je v njeni moči, da zagotovi varovanje koristi mladoletnega otroka.
S svojim stališčem smo seznanili sodišče v pričakovanju, da bo sprejelo vse potrebne ukrepe in z vzpostavitvijo stika med pobudnikom in otrokom zavarovalo otrokove koristi (21.1-29/2019).

Priporočilo št. 42: Varuh priporoča, naj vsi odgovorni, zlasti pa sodišča, brez nepotrebnega odlašanja sprejmejo vse potrebne ukrepe za redno izvajanje stikov med otrokom in starši, če ti ne živijo več skupaj, razen če sodišče ugotovi, da za omejitev stikov obstajajo tehtni razlogi (stalna naloga).



V okviru obravnavanja pobud glede izvajanja stikov pod nadzorom na centrih za socialno delo je varuh obravnaval primere, ko so pobudniki, ki so pri centru za socialno delo (center) udeleženi pri stikih s svojimi otroki, opozarjali na zelo raznoliko prakso centrov, kjer se stiki izvajajo. 

Družinski zakonik (DZ) v 163. členu določa, da lahko sodišče z začasno odredbo odloči, da se stiki izvajajo ob navzočnosti strokovne osebe centra za socialno delo ali zavoda, v katerega je bil otrok nameščen. Stiki pod nadzorom so sicer že dolgoletna praksa, saj so potekali že pred uveljavitvijo DZ. Bistvena sprememba po novi družinski zakonodaji je, da se stiki pod nadzorom določajo le v okviru začasne odredbe, kar pomeni, da stikov pod nadzorom ni mogoče več določiti s končno odločbo. Tudi trajanje stikov je po novem omejen, in sicer na največ dve uri na teden in devet mesecev brez možnosti podaljšanja. Glede na določeno dolžnost strokovne osebe, ki spremlja potek stikov in enkrat mesečno pripravi poročilo o poteku stikov, ki ga pošlje sodišču, je z verjetnostjo pričakovati, da bo sodišče v primeru, ko bo ugotovilo, da otrok ni več ogrožen in da se njegove koristi lahko zavarujejo drugače, začasno odredbo odpravilo po uradni dolžnosti.
Pravico do stikov med otrokom in starši zagotavlja že Ustava Republike Slovenije, in sicer v 54. členu. V 141. členu Družinskega zakonika je določeno, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema, enako pa imata oba starša (če ne ravnata otroku v škodo) pravico do stika z otrokom. Z izvajanjem stikov se zagotavljajo koristi otroka. Sodišče lahko da pravico enemu staršu ali obema staršema, pa tudi drugi osebi, ki je s sodno odločbo ali sodno poravnavo pridobila pravico do stikov z otrokom, omeji ali odvzame pravico do stikov, kadar je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali odvzemom pravice do stikov ustrezno zavarovati koristi otroka. Sodišče lahko tudi odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem ali druženjem, temveč drugače, če je to v korist otroka. Odločitev o izvajanju stikov pod nadzorom je dopustna le z začasno odredbo.

V enem od obravnavanih primerov je pobudnik uveljavljal pravico do izvajanja stikov pod nadzorom po začasni odredbi, ob tem pa bil prepričan, da strokovni delavci na centru ne izvajajo vseh aktivnosti v skladu z zakonodajo. Varuh se je na podlagi njegove pobude odločil za nenapovedani obisk centra z namenom, da ugotovi dejansko stanje v konkretni pobudi. Ker je bil v preteklosti pobudniku že izrečen ukrep prepovedi približevanja zaradi nasilja, je moral center zagotoviti varno okolje za izvajanje stikov pod nadzorom, zato so ti potekali na centru v navzočnosti strokovnega delavca.

V primeru konkretnega pobudnika je v letu 2019 pristojno okrožno sodišče izdalo začasno odredbo zaradi izrečenega ukrepa prepovedi približevanja pobudnika svoji nekdanji partnerki in mami njegovega drugega otroka, saj je presodilo, da je to v največjo korist otroka. Pobudnik in strokovni delavci na centru so povedali, da so se stiki pod nadzorom izvajali praviloma v sejni sobi centra, kjer je skromno urejen otroški kotiček, če pa je bila sejna soba zasedena, so se stiki pod nadzorom izvajali v eni od prostih pisarn strokovnih delavcev, kar je popolnoma neprimeren prostor za vzpostavitev prijetnega in otroku prijaznega okolja za stik s staršem. Strokovni delavci so poudarili, da enotnih pravil glede izvajanja stikov pod nadzorom ni in da imajo podobne težave (prostorska stiska centrov in neurejenost okolja za izvedbo stikov pod nadzorom kot otroku prijaznega okolja) tudi drugi centri, o čemer so že obvestili MDDSZ, vendar se doslej na tem področju praksa ni poenotila.

Glede na navedeno je varuh menil, da bi bilo v skladu z načelom dobrega upravljanja, da ministrstvo izda navodilo oziroma smernice za potrebno minimalno opremljenost prostora za izvajanje stikov pod nadzorom, CSD pa tak prostor v okviru svojih prostorskih zmogljivosti zagotovi. Dejstvo, da centri za socialno delo nimajo enotnega navodila glede izvajanja stikov pod nadzorom, se v praksi lahko izkaže za neenako obravnavanje otrok in staršev, ki imajo določene stike pod nadzorom. Varuh je zato MDDSZ priporočil tudi, naj izda navodilo, po katerem se bodo ravnali vsi centri pri izvajanju stikov pod nadzorom. Ob tem pripominjamo, da mora biti kakovost storitve izvajanja stikov pod nadzorom enaka pri vseh izvajalcih ne glede na to, na katerem centru za socialno delo se stik pod nadzorom izvaja.

Menili smo tudi, da usklajena organizacija dela tudi ne bi pomenila dodatne obremenitve centrov za socialno delo, nedvomno pa bi lahko prispevala k bolj prijetnemu in varnemu vzdušju, zlasti za otroka, ki ima stik s staršem ob prisotnosti tretje osebe. Prav tako je varuh pristojno ministrstvo opozoril, da strokovni delavci centrov nimajo ustreznih navodil ravnanja v primeru groženj njihovih uporabnikov, čeprav strokovni delavci opravljajo svoje delo po uradni dolžnosti, ki jim jo v konkretnem primeru nalaga pristojno sodišče.

MDDSZ je v zvezi z zagotavljanjem prostorskih pogojev za izvajanje stikov pod nadzorom na centrih pojasnil, da so imeli posamezni centri prostor za izvajanje stikov mladoletnih oseb pod nadzorom in ob navzočnosti strokovnega delavca že pred spremembo organizacijske strukture centrov, to je pred letom 2018. V letu 2018 so centri zaradi reorganizacije oziroma novoustanovljenih 16 centrov (z dnem 1. 10. 2018), ki so univerzalni pravni nasledniki združenih centrov, zaradi dodatnega kadra in drugih razlogov v skladu s predpisanim postopkom ministrstvu predložili vloge za dodatne (ali nove) poslovne prostore. Če posamezni center do tedaj še ni imel ustreznih prostorov za stike pod nadzorom, je lahko v navedeno vlogo vključil tudi zahtevo za tak prostor. Ministrstvo je vse vloge centrov obravnavalo in izdalo soglasja za dodatne prostore v čim krajšem času, da to ne bi oviralo procesa reorganizacije in dela novoustanovljenih centrov. Ministrstvo ugotavlja, da samo nekaj centrov še nima prostorov za stike pod nadzorom. Pravna podlaga za prostore in opremo za izvajanje dejavnosti centrov pa je določena v V. poglavju Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za izvajalce socialnovarstvenih storitev (pravilnik). Prostora za stike mladoletnih oseb pod nadzorom navedeni pravilnik ne vključuje med prostore za izvajanje dejavnosti centrov. Pravilnik je glede tega zato treba dopolniti (prav tako so potrebne številne druge dopolnitve in spremembe s področja drugih socialnovarstvenih zavodov). Navedeno dejstvo pa ni bilo ovira, da ministrstvo ne bi za navedeni prostor izdalo soglasja, kadar je center v vlogi pomanjkanje prostora navedel.

Ministrstvo tudi poudarja, da Družinski zakonik v 163. členu v zvezi z začasno odredbo za stike pod nadzorom v prvem odstavku določa, da mora sodišče v odločbi o stikih pod nadzorom določiti kraj in čas izvajanja stikov po predhodnem dogovoru s centrom ali zavodom, kamor je bil otrok nameščen, kadar kraj izvrševanja stikov ni določen, pa je mogoče, da stiki ne potekajo le na centrih za socialno delo in v zavodu.

Glede priporočila Varuha, naj ministrstvo izda navodilo, po katerem se bodo ravnali vsi centri pri izvajanju stikov pod nadzorom, pa ministrstvo pojasnjuje, da je v Katalogu javnih pooblastil, nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo centri za socialno delo (katalog), opredeljena tudi naloga »izvrševanje stikov pod nadzorom«, katere namen je nuditi pomoč in podporo otroku in staršem med stiki, zagotavljanje prisotnosti strokovnega delavca centra med izvajanjem stikov in s tem posredno ugotavljanje, ali stiki potekajo v otrokovo korist in kakšna oblika stikov je zanj primerna. Določen je standard naloge, ki tako kot pri vseh v katalogu opredeljenih nalogah opredeljuje tudi nujna opravila. Pri navedeni nalogi je med nujnimi opravili, ki jih morajo strokovni delavci ob izvrševanju stikov pod nadzorom opraviti, med drugim določeno tudi, da pripravijo prostor in pripomočke za izvedbo stika.
Z opredelitvijo standarda naloge oziroma nujnimi in možnimi opravili so podane smernice za enotno izvrševanje te naloge. S tem se zagotavljata enotna praksa obravnavanja otrok in staršev, ki imajo določene stike pod nadzorom, in enako izvajanje storitve stikov pod nadzorom pri vseh centrih.
Glede opozorila varuha, da strokovni delavci centrov nimajo ustreznih navodil za ravnanje v primeru groženj njihovih uporabnikov, pa pojasnjuje, da je ministrstvo z dopisom št. 1225-80/2019/1 z dne 15. 7. 2019 pozvalo vse centre, naj sprejmejo ustrezne varnostne protokole, saj je bilo ugotovljeno, da je varovanje na centrih različno urejeno, s tem pa tudi stopnja varnosti zaposlenih. V navedenem dopisu je bil opredeljen minimalni standard zagotavljanja varnosti zaposlenih na centrih, to je t. i. »panic stikalo«. Enaka stopnja varnosti mora biti zagotovljena tako na sedežu centra za socialno delo kakor tudi na vseh njegovih enotah.

Ministrstvo je z namenom poenotenja varnostnih protokolov predlagalo ustanovitev delovne skupine predstavnikov centrov, ki naj bi na podlagi primera CSD Ljubljana glede na velikost, obseg dela in sprejete ukrepe na tem centru določila najširši obseg minimalnih standardov varnostnih ukrepov za zagotovitev enake minimalne varnosti pri delu in prenos dobrih praks. Cilj delovne skupine je bil tako priprava enotnih protokolov za zagotavljanje varnosti na centrih, ki jih posamezni centri lahko prilagodijo oziroma dopolnijo glede na posebne potrebe svojega centra, s sprejetim protokolom pa seznanijo vse zaposlene na CSD.

Z vidika varnosti in zdravja pri delu, nasilja tretjih oseb na delovnem mestu in zaposlenih na centrih je ministrstvo opozorilo tudi na 23. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), ki določa, da mora delodajalec na delovnih mestih, kjer obstaja večja nevarnost za nasilje tretjih oseb, zagotoviti ustrezno ureditev delovnega mesta in opremo, ki tveganje za nasilje zmanjšata in omogočata dostop pomoči na ogroženo delovno mesto. Delodajalec mora načrtovati postopke za primere nasilja in seznaniti z njimi delavce, ki na takih delovnih mestih delajo. Za zagotavljanje varnosti v primeru nasilja tretjih oseb na delovnem mestu je zgoraj omenjena delovna skupina pripravila protokol v obliki Smernic za preprečevanje in premagovanje nasilja s strani tretjih oseb ter Navodila za ravnanje uslužbencev centra za socialno delo v primeru nasilja s strani tretjih oseb na delovnem mestu. 

Po navedbah MDDSZ so na centrih potekala in še potekajo različna izobraževanja in usposabljanja zaposlenih v zvezi s tveganji in preventivnimi postopki za zagotavljanje varnosti, poleg tega pa so v letu 2019 vsi centri za zaposlene zagotovili izvedbo izobraževanj o komuniciranju s težavnimi strankami, s čimer se zagotavlja, da so zaposleni seznanjeni s tveganji in primernimi ravnanji v primerih groženj njihovih uporabnikov.

Ob upoštevanju navedenega varuh vztraja, da mora biti pri uresničevanju stikov pod nadzorom zagotavljanje optimalne dostopnosti za vse uporabnike eno temeljnih vodil na državni ravni, pri čemer ima MDDSZ ključno vlogo pri oblikovanju enotnih obveznih smernic in preverjanju njihovega upoštevanja na primarni ravni. Čeprav bi lahko na podlagi prvega odstavka 163. člena DZ posamezni center za socialno delo tudi zavrnil izvedbo stika zaradi neprimernosti prostora za stik, to nedvomno ne bi bilo v korist ne otroka ne starša, ki jima je stik pod nadzorom določilo sodišče.


Priporočilo št. 43: Varuh priporoča, naj Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zaradi izpolnitve obveznosti iz četrtega odstavka 163. člena Družinskega zakonika, na podlagi katerega mora zagotoviti prostorske in kadrovske pogoje za zagotavljanje stikov pod nadzorom, čim prej zagotovi ustrezne dopolnitve Pravilnika o minimalnih tehničnih zadevah za izvajalce socialnovarstvenih storitev (Uradni list RS, št. 67/06) zaradi zagotavljanja primernega prostora za stike mladoletnih oseb pod nadzorom na centrih za socialno delo.

Tudi kar zadeva zagotavljanje varnostnih protokolov na centrih za socialno delo, za katere je MDDSZ ugotovil različno prakso, s tem pa tudi različno stopnjo tveganja za zaposlene na centrih za socialno delo, varuh predlaga poenotenje minimalnih standardov zagotavljanja varnosti zaposlenih na vseh centrih za socialno delo. Varuh hkrati predlaga, naj se vsi centri za socialno delo seznanijo z enotnim Protokolom za zagotavljanje varnosti na centrih za socialno delo, ki ga je sprejel MDDSZ, ter ga pri svojem delu upoštevajo v korist zaposlenih in uporabnikov.


Priporočilo št. 44: Varuh priporoča poenotenje minimalnih standardov zagotavljanja varnosti zaposlenih na vseh centrih za socialno delo in predlaga, naj se vsi centri za socialno delo seznanijo z enotnim Protokolom za zagotavljanje varnosti na centrih za socialno delo, ki ga je sprejel MDDSZ, ter ga pri svojem delu upoštevajo v korist zaposlenih in uporabnikov.


Primer:
Nezadovoljstvo z izvajanjem stikov pod nadzorom

Prejeli smo pobudo z navedbo, da pri stikih z otrokom pod nadzorom centra za socialno delo (center) ni prisoten psiholog, ki bi lahko ustrezno zaznal in prepoznal čustveno dinamiko otroka, stiki pa naj bi se izvajali v različnih prostorih (pisarnah), ki niso primerno okolje za izvajanje stikov.

Center je potrdil, da se stiki pod nadzorom izvajajo v različnih prostorih (sejna soba, pisarne ipd.), saj posebnega prostora za stike otrok s starši nimajo. Stiki se izvajajo pod nadzorom strokovnega delavca ali dveh strokovnih delavcev, pri čemer je praviloma ves čas izvajanja prisoten vsaj en strokovni delavec. Strokovni delavec ima tudi nalogo, da stik prekine, kadar zazna, da stik otroku ni v korist, v primeru nasilja ali kršitve pravil ob stiku ter v primeru očitne in vztrajne stiske otroka.

Pobudnici smo pojasnili, da po naši presoji pri delu centra ni prišlo do posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejstvo, da nekateri centri za socialno delo nimajo ustreznih prostorov za izvajanje stikov, nam je znano, kar zagotovo ni v skladu s strokovnimi načeli dela z otrokom. Za delo z otrokom je bistveno primerneje imeti na voljo poseben prostor s prilagojeno opremo, ki zagotavlja otroku najboljše možno počutje. Vendar pa tudi izvajanje stikov pod nadzorom v sejni sobi, pisarni ali drugem prostoru, ki je namenjen drugačni dejavnosti, še ne pomeni posega v pravice otrok in ne more biti razlog za to, da se stiki ne bi izvajali. Tudi prisotnost psihologa ni nikjer zakonsko določena, zato izvajanje stikov brez prisotnosti psihologa ne pomeni kršitve otrokovih pravic. Kadar bi bila prisotnost psihologa nujna, bi tako zagotovo določilo sodišče, sicer pa so tudi drugi strokovni delavci centrov za socialno delo usposobljeni za opravljanje tovrstnih nalog (21.6-10/2019).
Z naslednjim primerom pa opozarjamo, da neizvajanje nalog centra za socialno delo ni opravičljivo, pri čemer ni pomembno, ali so razlogi za to na strani centra za socialno delo ali pa so sistemski in center za socialno delo nanje ne more vplivati.

Primer:
Neizvajanje nalog ni opravičljivo

Na varuha se je obrnila pobudnica, ki je center za socialno delo (center) zaprosila za pomoč pri urejanju stikov med hčerko in njenim očetom. Naslednji dan je dobila v izpolnitev ustrezen obrazec, ki ga je izpolnjenega nemudoma vrnila, a potem ni bilo nobenega odziva več.

Center smo zaprosili za pojasnila. Iz odgovora je bilo razvidno, da so bili centri za socialno delo v letu 2019 v zelo neprijetnem položaju. Strokovni delavci so zaradi številnih, predvsem birokratskih sprememb, spremembe zakonodaje in kraja dela, na novo postavljenih organizacijskih enot, regijskih centrov in mikro organizacije dela ter uvedbe novih podpornih računalniških programov ter več let trajajočega pomanjkanja kadrov v težkem položaju, kar vse je vplivalo tudi na izvajanje nalog in strokovno delo v skladu z veljavno zakonodajo.

Center smo opozorili, da neizvajanje nalog ni opravičljivo, pri čemer ni pomembno, ali so razlogi za to na strani centra za socialno delo ali pa so sistemski in center za socialno delo nanje ne more vplivati. Je pa bilo naše posredovanje očitno uspešno, saj nas je center obvestil, da so s pobudnico po prejemu naše poizvedbe v 50 dneh po njeni prošnji vendarle opravili svetovalni razgovor, zato ni bilo več razlogov za našo nadaljnjo obravnavo zadeve (21.1-42/2019).

Pripor ni razlog za omejevanje starševske skrbi

Ko preiskovalni sodnik odloča o dovoljenju za obiske mladoletnih otrok (oseb) pri priporniku, mora upoštevati le potrebe kazenskega postopka in morebitno tveganost obiskov za ta postopek. Če preiskovalni sodnik oceni, da obiskovanje pripornika ogroža koristi otroka, mora o tem obvestiti pristojni organ, in ne omejevati stikov s sklicevanjem na otrokovo korist.

Varuh je obravnaval pobudo, ki se je nanašala na odločitev preiskovalnega sodnika, ki je priporniku z dovolilnico dovolil obisk otrok, starih nekaj let, le dvakrat mesečno, in obisk nekajmesečnega dojenčka enkrat mesečno. Zoper odločitev preiskovalnega sodnika o obiskih pripornik ni imel na voljo pravnega sredstva.

Iz dokumentacije, ki je bila priložena pobudi, nismo mogli razbrati, kateri razlogi so sodišče vodili pri odločitvi, da stike pobudnika in njegovih otrok omeji na enkrat oziroma dvakrat mesečno. Če je sodišče ob odločanju o dovoljenju za stike dejansko, kakor je navajala pobuda, presojalo primernost prostorov pripora za stike očeta in otroka in torej kakšni stiki bi bili otrokom v korist, je po našem mnenju poseglo v pravice otrok in očeta do medsebojnega stika, saj sodišče za takšno presojo nima pravne podlage. Sodišča lahko o stikih staršev in otrok odločajo v civilnih pravnih postopkih, kadar je takšno odločanje zakonsko predvideno, načeloma le v primerih, ko starša skupaj o tem ne zmoreta oblikovati soglasja ali pa je otrok staršem odvzet. Le zato, ker je posameznik v priporu ali zaporu, ni mogoče omejiti roditeljske pravice, kar pomeni, da o tem, kaj je otrokova največja korist, tudi glede obiskov v priporu odločajo starši, in ne sodišče v kazenskem postopku. Če bi sodišče presodilo, da starši roditeljsko pravico želijo izvajati na način, ki otroka ogroža, je treba predlagati ukrepe drugim pristojnim organom. V posredovanju pri sodišču, ki je izdalo predmetne dovolilnice, smo zato poudarili, da je odločanje kazenskega sodišča o dovolitvi stikov pripornika lahko vezano izključno na konkretne razloge, zakaj je posameznik v priporu, omejevanje stikov z najožjimi družinskimi člani pa je dopustno le, če je sorazmerno z razlogi za omejevanje zaradi vodenja in poteka kazenskega postopka. Sodišče smo opozorili tudi na odločitev ESČP (Nowick proti Poljski; 30218/96), ki opozarja, da omejitev pravice do stikov osebe z odvzeto svobodo, ki je smela svoje družinske člane videti le enkrat mesečno in ni sorazmerna nobenemu legitimnemu cilju, pomeni poseg v pravico do družinskega življenja.

Sodišče je zavrnilo vse očitke glede poseganja v roditeljsko pravico oziroma pravico do medsebojnega stika med staršem in otroki. Zapisalo je, da je glede na starost otrok tako število obiskov zadostno. Ker sodišče v zvezi z določeno pogostostjo stikov ni omenjalo nobenih razlogov, ki bi izhajali iz zahtev kazenskega postopka, temveč je bila omenjena le starost otrok, je bilo sicer mogoče sklepati, da je odločitev o obsegu obiskov temeljila tudi na okoliščinah na strani otrok.

O zadevi smo obvestili Ministrstvo za pravosodje, ki se je strinjalo z našimi stališči in poudarilo, da ZKP kot edini razlog za prepoved (omejevanje) obiskov določa nevarnost za kazenski postopek. Če bi preiskovalni sodnik ugotovil, da obiskovanje pripornika s strani mladoletnih otrok ogroža njihove koristi, zlasti, da otrokovi starši oziroma skrbniki pri uveljavljanju pravice do obiskov ravnajo v nasprotju z otrokovimi koristmi, mora o tem obvestiti organ, pristojen za odločanje v skladu s predpisi s področja družinskega prava. Družinski zakonik v prvem odstavku 180. člena to obveznost tudi izrecno določa. Pripomnilo je tudi, da bo s spremembami in dopolnitvami Zakona o kazenskem postopku (ki so bile sprejete v letu 2019) spremenjen 213. b člen tega zakona. Tako zdaj veljavni zakon določa, da je treba o zavrnitvi pravice do obiska odločati s sklepom, kar pomeni, da je zoper takšno odločitev na voljo pravno sredstvo (21.1-42/2018).

Priporočilo št. 45: Varuh priporoča, naj sodišča upoštevajo, da je odločanje kazenskega sodišča o dovolitvi stikov pripornika lahko vezano izključno na konkretne razloge, zakaj je posameznik v priporu, in da je omejevanje stikov z najožjimi družinskimi člani dopustno le, če je to sorazmerno z razlogi za omejevanje zaradi vodenja in poteka kazenskega postopka (stalna naloga).

Izvajanje stikov starša z otrokom prek videokonference

V začetku leta 2019 nas je eno od okrožnih sodišč seznanilo z izvrševanjem odločb sodišča o stikih v primerih, kadar je eden od staršev na prestajanju zaporne kazni. Odprto naj bi bilo zlasti vprašanje tehničnega vzdrževanja in upravljanja tehnične podpore, ki je sicer nameščena na različnih lokacijah, strokovni delavci centrov za socialno delo pa zagotavljajo dostopnost do teh lokacij.
Po zagotovilih MDDSZ, na katerega smo poslali poizvedbo, videokonference potekajo nemoteno v Murski Soboti, povsod drugje pa bo to kmalu prav tako mogoče (odgovor z dne 14. 6. 2019). Projekt glede videokonferenčnih stikov vodi MDDSZ skupaj z Ministrstvom za pravosodje. Tako so se na sestanku 6. 6. 2019 dogovorili, da Ministrstvo za pravosodje v tem projektu izvaja tehnično podporo, hkrati pa takoj preveri že nameščeno opremo na posameznih lokacijah in po potrebi tudi odpravi napake. Strokovni delavci, ki so zaposleni na CSD, pa zagotavljajo dostopnost prostorov na lokacijah, kjer se izvajajo videokonferenčni stiki, in tudi spremljajo celotni proces. V primeru tehničnih težav strokovni delavci obvestijo informacijski center, ki zagotavlja pomoč na daljavo, tako da njihov informatik težavo nemudoma odpravi.

Varuh podpira projekt, saj imajo starši in njihovi otroci pravico do stikov tudi v času, ko je staršu omejena svoboda gibanja zaradi prestajanja kazni zapora. Te pravice pa ne sme okrniti morebitna slaba komunikacija med pristojnimi državnimi organi. Ker do konca leta nismo prejeli dodatnih informacij glede opisanih težav, sklepamo, da so jih pristojni uspešno rešili.  

2.5.3.5 Preživnine, otroški dodatki in upravljanje otrokovega premoženja

Pobude na tem področju so se večinoma nanašale na neurejena razmerja pri preživljanju otrok. Starši, ki živijo skupaj, pa tudi tisti, ki ne, morajo preživljati skupne otroke. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji. Če se starši ne sporazumejo o preživljanju skupnih otrok, odloči o tem sodišče (140. člen DZ). Pobudnikom smo zato pojasnjevali možnosti, ki jim jih nudi pravni red, na primer v primeru neplačevanja preživnine (tudi od zavezancev, ki živijo v tujini), potrebe za znižanje oziroma zvišanje preživnine in podobno. Ugotavljamo pa, da so pravni postopki v posameznih primerih še vedno (pre)dolgotrajni in od posameznika, ki na primer izterjuje neplačano preživnino, zahtevajo veliko vztrajnosti.

Če zavezanec določene preživnine ne plačuje, je pod določenimi pogoji otrok upravičen do nadomestila preživnine. O pravici do nadomestila preživnine odloča Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije. V dveh obravnavanih primerih smo ugotovili, da ta ni ravnal v skladu z načelom dobrega upravljanja, ko je za odziv na vlogi pobudnikov potreboval več kakor deset oziroma 15 mesecev od njunega prejema.

 

Primer:

Dolgotrajno čakanje na odgovor preživninskega sklada

Na varuha sta se obrnila pobudnika, ki ju je za vračilo dolga terjal Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije. Oba sta se pri odplačilu dolga znašla v stiski, zato sta preživninski sklad zaprosila za pomoč pri urejanju njunih zadev oziroma odplačevanju dolga. Preživninski sklad jima na vlogi ni odgovoril, čeprav je od njune vložitve minilo že več mesecev.
Varuh je zato Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije pozval, naj sporoči, ali se je že odzval na vlogi pobudnikov oziroma naj pojasni razloge, zakaj se (še) ni. Sklad teh razlogov ni posebej pojasnil, je pa pobudnikoma poslal odgovora na njuni vlogi in ju v vednost poslal tudi varuhu. Po posredovanju varuha je tako eden izmed pobudnikov prejel odgovor preživninskega sklada po več kakor desetih mesecih od njegove vloge, drugi pa celo po 15 mesecih. 

Varuh je presodil, da je čas, ki ga je potreboval Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije za odgovor pobudnikoma nerazumno dolg. Preživninski sklad ni navedel nobenih razlogov, ki bi opravičili takšno zamudo za odziv na vlogi pobudnikov, zato po presoji varuha ni ravnal v skladu z načelom dobrega upravljanja.
Pobudi smo šteli za utemeljeni, Javnemu štipendijskemu, razvojnemu, invalidskemu in preživninskemu skladu Republike Slovenije pa smo predlagali, naj po potrebi sprejme dodatne ukrepe za redno odzivanje na prejete vloge (15.3-106/2019, 15.3-108/2019).

Na varuha se je obrnil tudi oče mladoletnega otroka, ki je pojasnil, da se mu pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev kot prihodek upošteva preživnina, četudi ta ni poravnana. Starša sta sicer sklenila sodno poravnavo glede plačevanja preživnine, ki je določala, da mati plačuje preživnino na očetov transakcijski račun, v nadaljevanju pa, da bo mati preživnino plačevala v naravi z nakupi potrebnih stvari. Starša sta takšen dogovor sklenila prostovoljno, zato sodišču nismo mogli očitati glede vsebine dogovora o preživljanju. Menimo tudi, da ta dogovor ni nujno v nasprotju z otrokovo koristjo in zato ni prišlo do posega v pravice s tem, ko je sodišče dogovor potrdilo.

Dogovor pa je nenavaden v tem, da močno odstopa od siceršnje prakse plačevanja preživnine. Ne glede na to pa smo pobudniku pojasnili, da lahko v primeru materinega neizpolnjevanja obveznosti kot oče preživnino uveljavlja v izvršilnem postopku. Šele če v izvršilnem postopku ne bi bil uspešen, bi ta okoliščina postala pomembna tudi v postopkih odločanja o pravicah iz javnih sredstev. Določena preživnina se namreč šteje v prihodke družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, razen če se dokaže, da preživnine ni mogoče izterjati. V konkretnem primeru je bila tudi popolnoma jasno določena višina preživnine, ki je enaka ne glede na to, ali se preživnina plačuje v denarju ali naravi.

Odločanje o pravicah iz javnih sredstev

Vrste denarnih prejemkov, subvencij in plačil (pravice iz javnih sredstev), meje dohodkov, ki se upoštevajo pri uveljavljanju teh pravic iz javnih sredstev glede na materialni položaj, enotni način ugotavljanja materialnega položaja, višino določenih pravic iz javnih sredstev in postopek njihovega uveljavljanja določa Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS).

V eni od obravnavanih primerov je varuh MDDSZ predlagal, naj se sedmi odstavek 15. člena ZUPJS razlaga tako, da se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev upošteva zadnja sprememba periodičnega dohodka upravičenca do pravic iz javnih sredstev. MDDSZ je ta predlog upošteval in razlago omenjenega člena spremenil tako, da se upoštevajo bistvene spremembe periodičnega dohodka. Ker je izid obeh razlag podoben, in sicer, da se pri dodelitvi otroškega dodatka upošteva dejansko materialno stanje upravičenca do pravic iz javnih sredstev, posredovanje varuha v tem delu štejemo za uspešno.
Primer:

Upoštevanje dejanskega materialnega stanja upravičenca pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev

Na varuha sta se obrnila pobudnika, ki se nista strinjala z odločbama Centra za socialno delo Kranj (CSD Kranj), ki je pri odločanju o zahtevku za pridobitev otroškega dodatka in dodelitvi državne štipendije upošteval dohodke iz preteklega leta po drugem odstavku 15. člena ZUPJS. Ta določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, znižanega plačila vrtca in državne štipendije upošteva dohodek v preteklem koledarskem letu pred vložitvijo vloge. Dohodki pobudnika, ki je bil v tekočem letu nekaj časa nezaposlen in je prejemal nadomestilo za brezposelnost, pozneje pa je našel drugo zaposlitev, so bili v letu 2018 namreč bistveno manjši od preteklega leta.

Varuh se je pri obravnavi pobude najprej obrnil na CSD Kranj. Opozorili smo, da izdana odločba o zahtevku za pridobitev otroškega dodatka po mnenju varuha ni zadostno obrazložena, ker ni razvidno, iz katere zbirke podatkov in od katerega pooblaščenega organa oziroma organizacije po 51. členu ZUPJS je CSD prejel podatke o dohodkih pobudnika in premoženju iz preteklega leta. Vprašali smo tudi, zakaj v tem primeru pri odločanju niso uporabili sedmega odstavka 15. člena ZUPJS, po katerem se periodični dohodek (kamor spadata tudi plača in nadomestilo za brezposelnost), ki ga oseba ne prejema več ali ker prejema drugo vrsto periodičnega dohodka, ne upošteva, kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka, upošteva pa se morebitni nov periodični dohodek tako, kakor velja za upoštevanje tekočih dohodkov. CSD Kranj je pojasnil, da odloča po navodilih ministrstva, odločbe pa so izdane v informacijskem sistemu ISCSD2 (tipizirane odločbe) in v skladu z ustaljeno upravno prakso na celotnem območju Republike Slovenije.

Glede na prejete informacije smo se obrnili še na ministrstvo, ki je sporočilo, da so pritožbo pobudnika zoper odločitev o zahtevku za pridobitev otroškega dodatka ugodno rešili in spremenili odločbo CSD Kranj, tako da so upoštevali njegove dohodke v tekočem letu. Pri tem so uporabili novo razlago sedmega odstavka 15. člena, po kateri do spremembe periodičnega dohodka ne pride le, ko oseba preneha prejemati eno vrsto periodičnega dohodka in začne prejemati drugo vrsto periodičnega dohodka, temveč do spremembe vrste periodičnega dohodka lahko pride tudi zaradi izplačevanja istega periodičnega dohodka v nižjem znesku oziroma znesku, ki občutno poslabša materialni položaj upravičenca.

Čeprav je ministrstvo spremembo uporabe sedmega odstavka 15. člena utemeljilo na drugi podlagi, kot jo je predlagal varuh (varuh je predlagal, naj se upošteva zadnja sprememba periodičnega dohodka, medtem ko je ministrstvo razlago zakona spremenilo tako, da se upoštevajo bistvene spremembe periodičnega dohodka), je izid obeh razlag podoben, in sicer, da se pri dodelitvi otroškega dodatka upošteva dejansko materialno stanje družine, zato posredovanje varuha v tem delu štejemo za uspešno.

V zvezi z boljšo (zadostno) obrazložitvijo odločb pa ministrstvo vztraja, da vsebujejo vnaprej pripravljene odločbe v obrazložitvi vse potrebne navedbe. Varuh se z navedenim stališčem ministrstva ne strinja in bo v prihodnje skušal doseči spremembe tudi na tem področju (21.2-19/2019).

V preteklih letih smo večkrat opozorili na dolgotrajno reševanje pritožb na MDDSZ, zaradi katerega je prihajalo do posegov v človekove pravice posameznikov. Varuh je namreč že od leta 2011 zaznaval in opozarjal na nedopustno dolgo odločanje o pritožbah na MDDSZ, zlasti tistih, ki se nanašajo na uveljavljanje pravic do javnih sredstev po ZUPJS. V tej zvezi smo prejemali različna pojasnila o kadrovskem pomanjkanju na ministrstvu. V letu 2018 se je Vlada Republike Slovenije zavezala izdati soglasje k nadaljevanju posebnega projekta Odprava zaostankov pri reševanju pritožb na ministrstvu v okviru povečanega obsega dela od 1. 11. 2018 do 31. 10. 2019 ter k odobritvi dodatnih zaposlitev v okviru usklajevanja skupnega kadrovskega načrta organov državne uprave pri kadrovskem načrtu ministrstva, kjer se posebej upošteva odprava zaostankov pri reševanju pritožb.

Vladi Republike Slovenije smo 4. 4. 2018 v zadevi 11.0-3/2018 poslali kritiko zaradi kršenja načel pravne države in dobrega upravljanja zaradi neučinkovitosti pri odpravljanju čedalje večjih zaostankov pri obravnavi pritožb na MDDSZ. Kljub opozorilom varuha se je vlada (v odzivnem poročilu z dne 4. 1. 2019) nekritično pridružila stališču ministrstva, da so razlogi za zaostanke izključno v pomanjkanju kadra, čeprav se že več let povečuje število zaposlenih, ki pritožbe obravnavajo, število nerešenih pritožb pa se zaskrbljujoče hitro povečuje. S tem je posameznikom kršena tudi ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva, ki ob odsotnosti odločitve pritožbenega organa v razumnem času izgubi svoj pomen in smiselnost. Gre za nedopustno stanje, zlasti kadar gre za odločanje o pravicah otrok.

Tako smo na primer v juniju 2019 prejeli pismo pobudnice, v katerem ta opozarja na dolgotrajno odločanje o pritožbi zoper odločbo o pravici do znižanega plačila vrtca. Navedla je, da je bila pritožba vložena januarja 2019, vendar o njej še ni bilo odločeno (vlogo za znižano plačilo vrta in otroški dodatek je sicer oddala že septembra 2018). MDDSZ se je na pismo pobudnice takoj odzval in se ji opravičil za zamudo ter ji sporočil, da je pritožba v obravnavi in bo rešena v nekaj dneh.

Spodbudno je, da se zaostanki po dolgih letih opozoril očitno vendarle skrajšujejo. Tako je MDDS na začetku leta 2020 sporočil, da intenzivno odpravlja zaostanke pri reševanju pritožb na odločbe centrov za socialno delo glede uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. Januarja 2018 so imeli 5.721 nerešenih pritožb, konec decembra 2019 jih je bilo še 339 (spletna novica ministrstva 3. 1. 2020).

2.5.3.6 Rejništvo, skrbništvo in zavodsko varstvo

Nekaj obravnavanih pobud se je nanašalo tudi na rejništvo, zlasti na izvajanje rejniške dejavnosti. Rejništvo je posebna oblika varstva in vzgoje otrok, nameščenih v rejniško družino na podlagi zakona, ki ureja družinska razmerja, ali drugega zakona, in je namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v biološki družini (2. člen Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti – ZIRD). Namen rejništva je, da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogočijo zdrava rast, vzgoja, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (232. člen DZ). Po potrebi smo se v primeru zatrjevanih kršitev dolžnosti rejnikov za pojasnila obračali na pristojne centre za socialno delo. Njihova obveznost je namreč, da redno spremljajo izvajanje rejniške dejavnosti in sodelujejo z rejniško družino, otrokom in njihovimi starši ter v primeru zaznanih nepravilnosti tudi ustrezno ukrepajo.

Ob izpolnjenih pogojih, ko je z verjetnostjo izkazana huda ogroženost otroka in je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom otroka staršem, ga center za socialno delo lahko odvzame in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali zavod. V enem izmed obravnavanih primerov smo poudarili, da praksa ločevanja sorojencev, ki ni jasno strokovno in pravno utemeljena, pomeni kršitev pravice do družinskega življenja in nikakor ne sme biti običajna praksa. Pri tem smo opozorili, da Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) pravico do skupnega življenja in bivanja opredeljuje kot bistveno sestavino družinskega življenja, saj skupno življenje in bivanje omogočata normalen razvoj družinskega življenja (Marckx proti Belgiji. št. 6833/74). ESČP te pravice ne omejuje na bivanje in življenje staršev in otrok, temveč jo širi tudi na sorojence (Olsson proti Švedski, št. 10465/83). Pri tem ESČP upošteva mednarodnopravno ureditev na področju varstva otrokovih pravic, tj. zavezujoče in neposredno uporabljive določbe Konvencije o otrokovih pravicah, ki v 9. členu med drugim določa, da i) države pogodbenice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, razen če v skladu z veljavnim zakonom in postopki pristojne oblasti s pridržkom sodne presoje odločijo, da je takšna ločitev nujna za otrokovo korist, in da ii) države pogodbenice spoštujejo pravico otroka, ki je ločen od enega ali obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. Navedena določba smiselno velja tudi za sorojence.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih mednarodnopravnih standardov na področju otrokovih pravic in določbe 56. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države, smo menili, da morajo vse državne in druge institucije sorojencem omogočiti, da živijo in bivajo skupaj ter jim na ta način zagotoviti pravico do družinskega življenja. Pri tem poudarjamo, da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, preprečitev nereda ali kaznivega dejanja, varovanja zdravje ali morale ali pravic in svoboščin drugih ljudi (drugi odstavek 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin).
Primer:

Ločevanje sorojencev v mladinskem domu

Varuh je prejel dopis, v katerem nas je pristojni CSD seznanil s težavami pri namestitvi mladoletnega brata in mladoletne sestre v enem od mladinskih domov. Pri dogovarjanju o njuni namestitvi je CSD strokovno presodil, da ju je treba namestiti v isto enoto in to zapisal tudi v izrek odločbe o oddaji in namestitvi. Mladinski dom je v nasprotju z izrekom odločbe CSD obvestil, da bosta otroka nameščena v različni enoti. CSD je menil, da ločitev otrok pomeni kršitev Konvencije o otrokovih pravicah, saj otroka ne živita skupaj, možnosti za medsebojna srečanja pa so glede na razdaljo med enotama ter aktivnosti in obveznosti, ki jih imata, omejene.

Mladinski dom smo pozvali, da se opredeli do navedb CSD in pojasni, kakšne ukrepe bo sprejel v zvezi z varstvom pravic obeh otrok do družinskega življenja. Varuh je z namenom razjasnitve dejanskega stanja glede namestitve otrok v različni skupini tudi napovedano obiskal mladinski dom.
Mladinski dom je zavzel stališče, da odločitev o namestitvi otrok v različni skupini temelji na premišljeni in strokovni odločitvi zaposlenih, da obema otrokoma omogočijo zdrav osebnostni razvoj. Takšna odločitev je bila sprejeta izključno v dobro obeh otrok, saj naj bi namestitev otrok v isto skupino škodila predvsem psihološkemu stanju enega od otrok.
Varuh sicer sam ne more presojati, ali je bila v dani zadevi namestitev otrok v različni skupini v največjo korist obeh otrok. Prav tako varuh lahko razume, da zaposleni oba otroka dobro poznajo, vendar menimo, da je za odločanje o tako pomembnem vprašanju, kot je razselitev sorojencev, še posebej, če temelji na njunem psihološkem stanju, treba to stanje dodatno skrbno presoditi, kar pa lahko stori le psiholog, pedopsihiater ali druga oseba z ustrezno izobrazbo in izkušnjami. Znano je namreč, da je vsakršno ločevanje, še posebej med seboj povezanih otrok, kritično in vprašljivo, zato je potrebna skrbna presoja posledic, ki bi morda lahko nastale z ločitvijo otrok.

Varuh je na podlagi ugotovitev ob obisku in zbranih poročil ugotovil, da do tovrstne presoje ni prišlo oziroma da mnenja o psihološkem stanju otrok niso pripravile za to usposobljene osebe. Zato je presodil, da je z namestitvijo otrok v ločeni skupini mladinski dom kršil pravico otrok do družinskega življenja, čeprav naj bi bili otrokoma omogočeni stiki glede na relativno bližino enot, kjer sta bila nameščena. Družinsko življenje namreč pomeni skupno življenje in bivanje, ki ga v ločenih enotah prav gotovo ni mogoče udejanjiti.

Čeprav je varuh presodil glede kršitve pravice do družinskega življenja le dveh sorojencev, je posebej zaskrbljujoče tudi dejstvo, da je ločevanje sorojencev v tem domu redna praksa. Mladinski dom smo zato opozorili, da praksa ločevanja sorojencev, ki ni jasno strokovno in pravno utemeljena, pomeni kršitev pravice do družinskega življenja in v skladu z določbami mednarodnega prava otrokovih pravic nikakor ne sme biti običajna praksa.

Varuh je tudi presojal, ali je bila pri namestitvi otrok v različni enoti kršena njuna pravica do svobodnega izražanja mnenja in pravica, da je njuno mnenje slišano. CSD je namreč varuha obvestil, da so opravili več razgovorov z otrokoma, ki sta povedala, da želita ostati skupaj in da sta zaradi ločitve prizadeta. Zaposleni v mladinskem domu pa so varuhu pojasnili, da otrok niso niti vprašali, kaj si želita, z njunimi potrebami in željami so seznanjeni v okviru vsakodnevnega dela in življenja.

Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da je bil mladinski dom seznanjen z željo otrok, da bi rada živela skupaj, vendar te želje ni upošteval, je varuh ugotovil, da je mladinski dom kršil tako pravico otrok do svobodnega izražanja mnenja kakor tudi pravico, da je njuno mnenje slišano.
Varuh je mladinski dom pozval, da navedene kršitve nemudoma odpravi, in sicer tako, da ob upoštevanju mednarodnopravno zagotovljenih pravic otrok in s sodelovanjem vseh vpletenih deležnikov, predvsem pa otrok, njunega skrbnika CSD in ustrezno usposobljenega strokovnjaka za presojo psihološkega stanja otrok, ugotovi, kakšna vrsta namestitve bo otrokoma v največjo korist in tako namestitev tudi zagotovi. Mladinski dom našega priporočila ni upošteval. S stališči smo seznanili tudi MDDSZ in MIZŠ. Ministrstvo je sporočilo, da je mladinskemu domu oziroma strokovni skupini, v kateri sodeluje tudi predstavnik CSD, predlagalo, naj strokovno presodi, kaj je v največjo korist obeh otrok, in opozorilo, da otrok ne sme biti proti svoji volji ločen od drugega sorojenca, razen če bi bila takšna odločitev nujna zaradi zaščite otrokove koristi. Pripomnilo pa je, da CSD ne more namestiti otroka z odločbo v konkretno skupino vzgojnega zavoda, saj za to ni zakonske podlage (21.3-4/2019).


Priporočilo št. 46: Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj v sodelovanju z MIZŠ zagotovi, da bo morebitno ločevanje sorojencev jasno strokovno in pravno utemeljeno (stalna naloga).

2.5.3.7 Otroci s posebnimi potrebami

Povečano število pobud pri varuhu na tem podpodročju in tudi druge informacije kažejo na to, da se število otrok s posebnimi potrebami povečuje, kar je morda tudi posledica boljše prepoznave teh stanj. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) določa, da so otroci s posebnimi potrebami otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.

Celostno zgodnjo obravnavo otrok s posebnimi potrebami in otrok s tveganimi dejavniki v predšolskem obdobju pa določa Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (ZOPOPP).

Tudi nekateri drugi splošni zakoni določajo posebne pravice otrok s posebnimi potrebami oziroma njihovih staršev. Na tem področju bi med temi veljalo še posebej omeniti Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1), ki med drugim ureja tudi pravico staršev otrok s posebnimi potrebami do nadomestila za nego otroka, delno plačilo za izgubljeni dohodek zaradi nege otroka ter do krajšega delovnega časa.

Obravnavane pobude so bile raznolike in so se nanašale na različne vidike skrbi za otroke s posebnimi potrebami. Na varuha se je tako na primer obrnila pobudnica, mati dveh otrok s posebnimi potrebami, za katera skrbi sama. Menila je, da bi ji bila v težkem življenjskem položaju v pomoč osebna asistenca, ki pa je veljavna zakonodaja ne omogoča. V zvezi s tem se je obrnila na MDDSZ, vendar odgovora v času pisanja varuhu še ni prejela. Da bi pobudnici pomagali, smo se na MDDSZ obrnili tudi sami. Ministrstvo je sporočilo, da je pobudnici že odgovorilo. Iz odgovora MDDSZ, ki smo ga prejeli v vednost, je izhajalo, da bo MDDSZ raziskal možnosti in oblike podpore, ki bi pobudnici lahko olajšale življenje oziroma jo podprle pri njenem delu. Te možnosti naj bi obstajale v okviru evropskih sredstev, na podlagi Zakona o osebni asistenci pa ne, saj je namen osebne asistence nuditi in zagotoviti podporo pri neodvisnem in samostojnem življenju oseb z različnimi oblikami oviranosti, torej odraslih oseb, ki lahko živijo neodvisno življenje, ki ga otroci ne morejo. MDDSZ je navedel še, da poleg storitev, ki spadajo v javno mrežo, sofinancira različne programe nevladnih organizacij in podpira njihovo delovanje. Pobudnici je predlagal, naj se obrne tudi nanje oziroma na center za socialno delo.

Ker ni zakonske podlage za zagotovitev osebne asistence za otroke, pobudnici nismo mogli še kako drugače pomagati, ugotovili pa smo, da je opozorila na pomembno vprašanje, ki ga bo varuh še podrobno preučil in s svojimi mnenji in priporočili seznanil pristojne organe. Zato smo pobudo šteli za utemeljeno (21.4-20/2019).

Na začetku leta 2019 je bil varuh seznanjen tudi s predlogi Centra za sluh in govor v Mariboru in Centra IRIS, ki sta na zaprosilo Ministrstva za šolstvo in šport pripravila strokovne podlage za ureditev na področju asistentov za otroke z avtističnimi motnjami in za slepe in slabovidne otroke. Na teh podlagah naj bi ministrstvo pripravilo predlog sprememb zakonodaje, vendar pa (na začetku januarja 2020) predlogi še niso bili javno objavljeni.

Varuh podpira sodelovanje strokovnjakov pri pripravi dopolnitev zakonodaje, kritičen pa je do postopkov ministrstva, ki v več kakor pol leta strokovnih predlogov ni niti poslalo v javno razpravo niti se ni do njih opredelilo. Avtistični otroci so tako še vedno upravičeni le do začasnega spremljevalca.

V poročilu varuha za leto 2017 (str. 405 in 406) smo glede te zadeve že zapisali: »Na to problematiko so nas posebej opozorili starši otrok z avtističnimi motnjami. Večina teh otrok potrebuje v vrtcu in v šoli spremljevalca, kar pa jim sedanji zakon ne zagotavlja. Z odločbo o usmerjanju, ki jo izda Zavod RS za šolstvo, je tem otrokom dodeljen le začasni spremljevalec. Njegovo delovno mesto ni sistemizirano, kar v praksi pomeni, da otroka včasih spremlja ena oseba, drugič druga, velikokrat pa ostane brez spremstva. Ker otroci z avtistično motnjo nimajo stalnega spremljevalca, jih nekatere šole izključujejo, starši so prisiljeni v šolanje otroka na domu, zapustijo službo, ob tem pa pritiskov ne zmorejo ne otroci in starši ne učitelji.«

Tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v odzivnem poročilu na poročilo varuha za leto 2017 ugotavlja, da otroci z avtizmom ob sebi potrebujejo stalno, za delo z avtisti usposobljeno osebo, za kar pa spremljevalec v zdajšnjem pomenu ni ustrezen. Na ministrstvu zato razmišljajo o pomočniku učitelja za delo z otroki s posebnimi potrebami, ki bo v pomoč razredu, kamor je vključen tak otrok, s kompetencami in znanji, ki jih bo pridobil z ustrezno izobrazbo, izobraževanjem ali usposabljanjem v ustreznem strokovnem centru. Ker pa gre za kompleksno področje, ki zadeva izredno občutljivo in ranljivo skupino otrok, na ministrstvu ne želijo sprejemati hitrih in kratkoročnih rešitev, ki bi dolgoročno povzročile več škode kakor koristi.
Dne 16. 1. 2019 smo se sestali s pristojnim ministrom in predstavniki MIZŠ in na omenjene težave znova opozorili. Varuh meni, da so spremembe veljavne zakonodaje na omenjenem področju nujno potrebne. Glede na vsebino odzivnega poročila vlade menimo, da se tudi ta zaveda, da je treba navedeno področje na novo urediti. Vprašanje je predvsem, kako in kdaj se bo omenjeno področje ustrezno uredilo.


Priporočilo št. 47: Varuh priporoča, naj Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nemudoma zagotovi ustrezno usposobljene osebe za stalno delo z otroki z avtizmom, saj za ta namen spremljevalec v sedanjem pomenu ni ustrezen.

Usmerjanje otrok

O usmerjanju otrok s posebnimi potrebami na prvi stopnji odloča Zavod Republike Slovenije za šolstvo (zavod). Za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so potrebne za optimalno usmeritev otroka, pa je ustanovljena prvo- in drugostopna komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, ki pripravita strokovno mnenje. Zavod RS za šolstvo mora postopke usmerjanja v programe vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami voditi tako, da uporaba pravice, ki jo ima stranka, ne vpliva nesorazmerno negativno na druge pravice stranke ali jih celo krši. Ker tega v konkretnem primeru, ki ga opisujemo v nadaljevanju, zavod ni storil, je varuh ugotovil kršitev načela dobrega upravljanja, ki od javne uprave zahteva, da deluje odprto, pregledno, odgovorno, odzivno, uspešno, učinkovito, etično in pošteno.

Primer:

Dolgotrajno odločanje v postopku usmerjanja v programe vzgoje in izobraževanja

Na varuha se je obrnila pobudnica v zvezi s postopkom usmerjanja otroka s posebnimi potrebami. V pobudi, ki jo je na varuha poslala konec avgusta 2019 (torej tik pred začetkom novega šolskega leta), je navedla, da je zahtevo za usmerjanje otroka s posebnimi potrebami na Zavod Republike Slovenije za šolstvo vložila že konec januarja 2019, zavod pa o njeni vlogi še ni odločil.

Varuh se je takoj po prejemu pobude obrnil na zavod, ki je odgovoril, da je bil postopek usmerjanja pobudničinega otroka v programe vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami (postopek usmerjanja) uveden na začetku februarja 2019. Konec marca 2019 je zavod komisijo za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri zavodu (komisija) zaprosil za strokovno mnenje, ki pa je na seji na začetku aprila presodila, da je treba opraviti še psihološki pregled, ker je pobudnica predlagala, naj bi otrok začel z izobraževanjem v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Zato komisija strokovnega mnenja ni pripravila. Na podlagi navedenega je zavod komisijo ponovno zaprosil za strokovno mnenje na začetku maja 2019. Komisija je strokovno mnenje pripravila v sredini junija 2019, ki je bilo kmalu zatem poslano tudi pobudnici. Pobudnica je poslala pripombe zoper strokovno mnenje komisije, ki jih je zavod poslal komisiji v sredini julija 2019. Komisija je odgovor na pripombe pripravila konec avgusta. Dne 30. 8. 2019 je zavod vendarle izdal odločbo, ki jo je pobudnica še isti dan prevzela osebno pri organu. Po mnenju zavoda je bil razlog za dolgotrajno odločanje v konkretnem primeru nestrinjanje pobudnice z mnenjem komisije o predlagani usmeritvi otroka.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) posebnih rokov za odločitev komisije oziroma izdajo odločbe o usmeritvi ne vsebuje, razen v šestem odstavku 30. člena določa, »da mora uradna oseba, ki vodi postopek, izdati odločbo v roku 30 delovnih dni od prejema strokovnega mnenja iz 27. člena tega zakona. Če uradna oseba v skladu z 28. členom tega zakona zahteva dopolnitev strokovnega mnenja, njegovo dodatno obrazložitev ali ponovno obravnavo otroka pred strokovno komisijo, mora izdati odločbo v roku 30 dni od prejema dopolnjenega oziroma obrazloženega ali novega strokovnega mnenja.«

Ugotovili smo, da so bili v obravnavani zadevi omenjeni roki spoštovani. Ne glede na navedeno menimo, da je v konkretnem primeru prišlo do kršitve načela dobrega upravljanja, ki od javne uprave zahteva, da deluje odprto, pregledno, odgovorno, odzivno, uspešno, učinkovito, etično in pošteno. Menimo namreč, da je nedopustno, da je od uvedbe postopka usmerjanja do priprave prvega strokovnega mnenja komisije preteklo več kakor štiri mesece. Razlage zavoda, ki je krivdo za dolgotrajnost postopka preložil na nestrinjanje pobudnice z mnenjem komisije o predlagani usmeritvi otroka, varuh ni sprejel. Zavod mora namreč postopke voditi tako, da uporaba pravice, ki jo ima stranka, ne vpliva nesorazmerno negativno na druge pravice stranke ali jih celo krši. Dolgotrajno odločanje upravnih organov v določenih primerih pa lahko pomeni tudi kršitev enakega varstva pravic strank iz 22. člena ustave (21.4-27/2019).

Pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek za oba starša

Kakor že navedeno, posebno ureditev za določene skupine otrok določajo tudi drugi predpisi, na primer Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1). Ta v 79. členu določa denarni dodatek za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina pri preživljanju in negi takega otroka.

MDDSZ je upošteval mnenje Varuha, da sta do delnega plačila za izgubljeni dohodek upravičena oba starša hkrati, kadar začneta delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih.

Primer:

Do delnega plačila za izgubljeni zaslužek z varuhovo pomočjo

Na varuha se je obrnila pobudnica, ker so ji na pristojnem centru za socialno delo pojasnili, da ni upravičena do delnega plačila za izgubljeni dohodek iz 84. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1), ker omenjeni dodatek za polovični delovni čas prejema že njen mož. Pobudnica, ki je prav tako zaposlena le za polovični delovni čas zato, da bi lahko v preostalem času skrbela za otroka, ni razumela, zakaj vsak od staršev ne more prejemati sorazmernega dela delnega plačila za izgubljeni dohodek.

MDDSZ smo zaprosili za pojasnilo, zakaj do pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek v sorazmernem delu nista upravičena oba starša oziroma tudi druga oseba, ki skrbi za otroka s težko oziroma funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali za težko oziroma funkcionalno težko gibalno oviranega otroka, v skupnem obsegu osmih ur, ki je potreben za celodnevno oskrbo na domu. Ob tem smo pripomnili, da v primeru, kadar oba starša želita še naprej delati vsak po štiri ure, zmanjšanje družinskega dohodka, ker ima priznano pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek le eden od staršev, najbolj prizadene prav otroke, ki jih je zakonodajalec z navedeno pravico staršev želel zaščititi.

Ministrstvo je pojasnilo, da »iz Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) izhaja, da je do delnega plačila za izgubljeni dohodek upravičen eden od staršev, ne glede na to, ali izrablja pravico v celoti ali le v sorazmernem delu. Za priznanje te pravice obema staršema hkrati bi bilo potrebno spremeniti določbe ZSDP-1, saj trenutne določbe tega ne določajo. Ob pripravi naslednjih sprememb ZSDP-1 bodo preučili ureditev izrabe pravice s strani obeh staršev, kadar delata polovični delovni čas«.

Ustava Republike Slovenije določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere (53. člen) ter da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke (54. člen). Kljub širokemu polju presoje, ki ga ima delodajalec pri urejanju socialnih in družinskih razmerij, menimo, da mora ministrstvo pri njihovem urejanju čim bolj upoštevati največjo korist vseh navedenih ustavnih skupin in upoštevati sprejete resolucije Državnega zbora.

Varuh je zato MDDSZEM pozval, naj nemudoma prouči veljavno zakonodajo in na podlagi ugotovitev predlaga ustrezne zakonodajne rešitve. Opozorili smo, da je obstoječa ureditev v nasprotju z Resolucijo o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–2020 (ReNPEMŽM15-20), ki poudarja pomen politik in ukrepov za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja posameznikov ne glede na spol ter pomen ukrepov, ki bi v čim večjem obsegu izenačili možnosti moških in žensk pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja. Obstoječa ureditev namreč enega od staršev 'sili', da se odloči le za družinsko življenje, kadar želi družina kot enota prejemati dodatek za izgubljeni dohodek, v večini primerov pa je to ženska.

V relativno kratkem času smo prejeli ponovni odgovor ministrstva, ki je sporočilo, da »bo v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki naj bi ga v kratkem dali v javno razpravo, predlagalo določbo, po kateri bosta do delnega plačila za izgubljeni dohodek upravičena oba starša hkrati, in sicer takrat, kadar začneta delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena omenjenega zakona«. Oba starša si bosta koriščenje pravice lahko poljubno delila v okviru 40 ur tedensko.
Posredovanje varuha štejemo za uspešno. S sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1C) sta do navedene pravice zdaj upravičena »tudi oba starša, druga oseba ali eden od staršev in njegov zakonec ali zunajzakonski partner, kadar začneta delati krajši delovni čas od polnega, pri čemer skupna izraba pravice ne sme presegati 40 ur tedensko« (15. člen ZSDP-1C) (21.4-4/2019).

 

Kršitve pravil upravnega postopka pri odločanju o dodatku za nego otroka

Varuh meni, da ima mnenje zdravniške komisije naravo izvedenskega mnenja, kar pomeni, da mora biti v postopkih ugotavljanja upravičenosti do dodatka za nego otroka izveden poseben ugotovitveni postopek. V okviru tega postopka uradna oseba v skladu s četrtim odstavkom 146. členom ZUP ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Če stranki takšna možnost ni dana, gre za kršitev načela zaslišanja stranka iz 9. člena ZUP, kar pomeni tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 2/2019-14 z dne 12. 6. 2019). Ker je treba stranko v postopkih ugotavljanja upravičenosti do dodatka za nego otroka zaslišati, pa tovrstnih zadev ni mogoče šteti za enostavne, kar pomeni, da mora biti obrazložitev podana v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Če obrazložitev takšne vsebine nima, to pomeni kršitev 22. in 25. člena ustave.

Primer:

Odločanje o dodatku za nego otroka

Na varuha se je obrnila pobudnica zaradi nestrinjanja z odločbo Centra za socialno delo (CSD) Maribor, s katero ji je bil znižan dodatek za nego otroka z 200 EUR na 100 EUR mesečno. Na Enoti CSD Maribor v Slovenski Bistrici (CSD Slovenska Bistrica), ki je sicer vodila postopek v tej zadevi, so pobudnici pojasnili, da so odločbo izdali na podlagi mnenja tričlanske zdravstvene komisije. Po navedbah pobudnice pa je CSD njeno zahtevo za vpogled v mnenje zdravniške komisije zavrnil.

Iz prvostopenjske odločbe CSD Slovenska Bistrica, ki jo je prejela pobudnica, je izhajalo, da je bilo v ugotovitvenem postopku na podlagi pridobljenih/predloženih dokazil ugotovljeno, da »ima otrok stalno prebivališče v RS; da dejansko živi v RS; da izpolnjuje pogoje iz 82. člena ZSDP-1 in, da je zdravniška komisija I. stopnje, pooblaščena za izdajanje mnenj v postopku uveljavljanja pravice do dodatka za nego otroka, dne XX izdala mnenje št. XX, iz katerega izhaja, da otrok potrebuje posebno nego in varstvo po 2/2 členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstva, in sicer za obdobje do XX. Upoštevajoč navedeno in skladno z določbo 80. člena ZSDP-1 naj bi zato bila XX upravičen/a do dodatka za nego otroka v mesečni višini 100,00 EUR«.

Varuh je CSD Slovenska Bistrica pozval, naj pojasni, ali je bila pobudnica v postopku na prvi stopnji zaslišana, ali ji je bil omogočen vpogled v mnenje zdravniške komisije I. stopnje in seznanitev z njim ter v kakšnem deležu (približna ocena) odločbe CSD Slovenska Bistrica za dodelitev dodatka za nego otroka upoštevajo mnenjem zdravniških komisij prve stopnje. CSD Slovenska Bistrica je pojasnil, da stranka v postopku ni zaslišana, center za socialno delo pa vedno izda odločbo na podlagi mnenja zdravniške komisije, saj zaposleni centrov za socialno delo nimajo strokovnega znanja, da bi ocenili prizadetost ali bolezen otroka. Stranki naj bi bil v času postopka omogočen tudi vpogled v mnenje zdravniške komisije in seznanitev z njim, vendar so v njem navedeni le členi Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravice za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (pravilnik). Iz spisa v konkretni zadevi ni izhajalo, ali je pobudnica zahtevala vpogled v dokumentacijo.

Na podlagi 25. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) se je varuh v vlogi Amicus curiae vključil v pritožbeni postopek pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). MDDSZ in CSD Slovenska Bistrica smo opozorili na kršitve pravil upravnega postopka, ki smo jih ugotovili pri obravnavi konkretnega primera.

Pripomnili smo, da v skladu z veljavno zakonodajo stranke ni treba zaslišati le v primerih, ko so podani pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek iz prvega odstavka 144. člena ZUP. Ti po mnenju varuha v postopkih ugotavljanja upravičenosti do dodatka za nego niso podani. Mnenje zdravniške komisije ima namreč naravo izvedenskega mnenja, kar pomeni, da je v postopkih ugotavljanja upravičenosti do dodatka za nego otroka izveden poseben ugotovitveni postopek. V okviru navedenega postopka uradna oseba v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Če stranki takšna možnost ni dana, gre za kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, kar pomeni tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 2/2019-14 z dne 12. 6. 2019).

Opozorili smo tudi, da lahko v skladu s četrtim odstavkom 214. člena ZUP v enostavnih zadevah obrazložitev odločbe obsega le kratko obrazložitev strankinega zahtevka in sklicevanje na pravne predpise, na podlagi katerih je bilo o zadevi odločeno. V zvezi z vprašanjem, katero zadevo je mogoče šteti za enostavno, je varuh upošteval mnenje MDDSZ, da zadeva med drugim ni enostavna, če je treba stranko zaslišati. Glede na predhodno ugotovitev varuha, da je treba stranko v postopkih ugotavljanja upravičenosti do dodatka za nego otroka zaslišati, tovrstnih zadev ni mogoče šteti za enostavne, kar pomeni, da mora biti obrazložitev podana v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Če obrazložitev takšne vsebine nima, to pomeni kršitev 22. in 25. člena ustave (tako tudi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I U 1774/2013 z dne 22. 4. 2014, opr. št. I U 1809/2015 z dne 28. 6. 2016; opr. št. I U 872/2011 z dne 28. 2. 2012; opr. št. I U 309/2015 z dne 6. 10. 2015 in druge).

Poudarili smo tudi, da v zvezi z uporabo izvedenskih mnenj v upravnih postopkih iz sodne prakse izhaja, da »se morata izvedenski izvid in mnenje, na katerem odločba temelji, ustrezno povzeti v odločbo (dejansko stanje), še prej pa je treba z njim seznaniti stranko (194. člen ZUP), prav tako ga mora z vidika njegove jasnosti in popolnosti glede na zadevo, v kateri je izdano, in glede na njegov namen, oceniti upravni organ (189. in 196. člen ZUP)« (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I UP 407/2005 z dne 18. 5. 2005). Nadalje: »Upravni organ upoštevanja izvedenskega mnenja, ne da bi bilo ocenjeno glede na ostale dokaze, ne more opravičiti z navedbo, da gre pri izvedenki za strokovnjaka, ki ravna v skladu s pravili stroke, torej smiselno, da v ugotovitve izvedenke ne sme dvomiti niti jih ocenjevati. Dokazna ocena mora vsebovati oceno vsakega posameznega dokaza z navedbo, zakaj mu upravni organ sledi, kar mora biti prepričljivo in logično obrazloženo« (sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III U 319/2015 z dne 12. 2. 2016). Izvedencev pa tudi »ni dopustno postaviti za ugotovitev pravnih vprašanj, ampak zgolj za ugotavljanje dejstev, če uradna oseba ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem za ugotovitev tega dejstva« (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. X Ips 918/2005 z dne 14. 12. 2009). Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi opr. št. I Cp 2767/2013 z dne 12. 2. 2014 pri odločanju o kakovosti izvedenskih mnenj v sodnem postopku navedlo tudi, da mora biti izvedensko mnenje takšno, da »njegove zaključke razumejo sodišče in stranke ter da ti iz mnenja lahko razberejo, na kakšen način oziroma po kakšnem postopku je izvedenec do teh zaključkov prišel«.

Varuh meni, da enako velja tudi za upravne postopke. V nasprotnem primeru posamezniki v upravnih postopkih namreč ne bi mogli učinkovito braniti svojih pravic. Če upravna odločba o upravičenosti do dodatka za nego otroka ne izpolnjuje zgoraj navedenih pogojev, tj. ne vsebuje dejanskega stanja (zdravniško mnenje je namreč v obravnavanem primeru vsebovalo le navedbo člena pravilnika, po katerem izvedenec določi okvaro, ki jo je ugotovil pri otroku) in dokazne ocene izvedenih dokazov (uradne osebe izvedenskega mnenja ne ocenijo oziroma ovrednotijo), to po mnenju varuha pomeni kršitev prvega odstavka 214. člena ZUP ter 22. in 25. člena ustave.

V oktobru 2019 je pobudnica sporočila, da je s pritožbo zoper odločbo CSD Slovenska Bistrica v celoti uspela. Ker je pobudnica s svojim zahtevkom uspela, smo postopek pri varuhu ustavili.
Varuh je v preteklosti MDDSZ opozoril tudi na to, da je v postopkih z izvedenci pomembno predvsem, kako pristojni organ za odločanje postavlja vprašanja izvedencem (primer varuha št. 9.2-18/2018). Opozorili smo na nepravilno prakso, da se izvedencem postavljajo pravna vprašanja namesto vprašanj o dejstvih, na podlagi katerih bi upravni organ sam odgovoril na pravno vprašanje (tj. ali otrok potrebuje stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje, pomoč pri dnevnih opravilih idr.). Za zdaj ustreznih sprememb v praksi upravnih organov še nismo zaznali. Če bomo navedene nepravilnosti še zaznali, bomo nanje seveda opozarjali tudi v prihodnje (21.4-23/2019).

Poprava krivic tudi za starše otrok, ki so prejemali dodatek za tujo pomoč in postrežbo po ZDVDTP

 

MDDSZ je upoštevalo stališče varuha, da so bili starši otrok, ki so imeli po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP) pravico do dodatka za tujo pomoč in postrežbo, in so jih bili starši dolžni preživljati po polnoletnosti, ker so se šolali, v bistveno enakem položaju kakor starši slepih in slabovidnih otrok, ki so imeli pravico do pomoči in postrežbe po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), in jih je vključilo v Zakon o izplačilu neizplačanega dodatka za nego otroka (ZINDNO).

Varuh je prejel več pobud v zvezi z domnevno diskriminacijo staršev otrok s posebnimi potrebami, ki so imeli status invalida po ZDVDTP, glede na pripravo zakona o popravi krivic staršem slepih in slabovidnih otrok, ki niso prejemali dodatka za nego, če je otrok prejemal dodatek za pomoč in postrežbo. Z omenjenim zakonom je MDDSZEM želel popraviti krivico, ki jo je storil staršem slepih in slabovidnih otrok zaradi napačne razlage veljavne zakonodaje, da ni mogoče prejemati hkrati dodatka za nego otroka ter dodatka za pomoč in postrežbo po ZPIZ-2. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v sodbi opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 namreč odločilo, da »dodatek za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo (ki se prizna staršem takega otroka za kritje povečanih stroškov), ne izključuje priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo takemu otroku po drugih predpisih (ta dodatek se prizna kot osebna pravica osebi, ki potrebuje pomoč in postrežbo)«.
Starši otrok, ki so imeli status invalida po ZDVDTP, so navedli, da so bili prav tako prikrajšani za prejemanje dodatka za nego, saj so centri za socialno delo tedaj veljavno zakonodajo razlagali tako, da z dopolnjenim 18. letom preneha dodatek za nego, ki ga nadomesti dodatek za tujo pomoč in postrežbo. Ne glede na navedeno za omenjeno skupino staršev pri pripravi zakona, ki naj bi popravil storjene napake za starše slepih in slabovidnih otrok, poprava krivic ni bila predvidena.

Po proučitvi upravičencev do materialnih pravic po omenjenem zakonu v relevantnem obdobju smo ugotovili, da so status invalida po ZDVDTP lahko pridobile osebe z dopolnjenim 18. letom starosti oziroma dnem ugotovitve invalidnosti, če je bila ta ugotovljena pozneje v času rednega šolanja, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti. Omenjeni zakon je v 9. členu urejal pravico do tuje nege in pomoči, do katere je bil poleg invalidskega nadomestila upravičen invalid, ki za osnovne življenjske potrebe nujno potrebuje stalno pomoč in postrežbo drugega, če takega dodatka ne prejema že po kakšnem drugem predpisu.

Pravico do nege otroka sta v relevantnem obdobju urejala Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP) v 80. členu in ZSDP-1 v 79. členu, ki sta oba določala, da je dodatek za nego otroka denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina pri preživljanju in negi takega otroka. Pravica do dodatka za nego otroka traja za obdobje, ko se otroku zagotavlja posebna nega zaradi zdravstvenih razlogov, vendar najdlje do 18. leta starosti, po 18. letu pa, če ga morajo starši preživljati v skladu z določbami zakona, ki ureja družinska razmerja (običajno gre za dolžnost staršev, da preživljajo svojega polnoletnega otroka, vendar najdlje do otrokovega dopolnjenega 26. leta starosti po 183. členu Družinskega zakonika). Ministrstvo je v preteklosti že zavzelo stališče, da imajo osebe z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju status učenca v času podaljšanega izobraževanja (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Psp 91/2018 z dne 12. 7. 2018). Zato so imeli starši otrok s statusom invalida po ZDVDTP, ki so se šolali, dolžnost njihovega preživljanja, s tem pa tudi pravico do dodatka za nego otroka po njegovi polnoletnosti, vendar največ do otrokovega dopolnjenega 26. leta starosti.

Zgoraj navedena sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 se je sicer nanašala na pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po ZPIZ-2, vendar pa smo zavzeli stališče, da je omenjeno odločitev pritožbenega sodišča mogoče uporabiti tudi za starše polnoletnih otrok s posebnimi potrebami, ki so v relevantnem obdobju imeli status invalida po ZDVDTP in s tem pravico do dodatka za tujo nego in pomoč. Iz predloga Zakona o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI), ki je dodatek za tujo pomoč in postrežbo nadomestil z dodatkom za pomoč in postrežbo, namreč izhaja, da gre za isto stvar (k 6. členu predloga ZSVI). Glede na navedeno smo zavzeli stališče, da so bili starši otrok, ki so imeli status invalida po ZDVDTP in so jih morali starši preživljati po polnoletnosti, ker so se šolali, v bistveno enakem položaju kakor starši slepih in slabovidnih otrok.

Z navedenim smo seznanili tudi MDDSZEM, ki je pri pripravi ZINDNO upošteval mnenje in priporočila varuha. Zakon, ki je začel veljati 19. 12. 2019, namreč v 3. členu določa, da je do izplačila neizplačanega dodatka za nego otroka upravičen, kdor je kadar koli v obdobju med 1. januarjem 2003 in 31. decembrom 2016 v skladu z veljavnim zakonom, ki je urejal starševsko varstvo in družinske prejemke, izpolnjeval pogoje za pridobitev dodatka za nego otroka, pa ga ni prejel in je otrok prejemal dodatek za pomoč in postrežbo v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali je bil otrok v skladu z zakonom, ki ureja osnovno šolo, vključen v posebni program vzgoje in izobraževanja do 26. leta starosti.

 

2.5.3.8 Nasilje nad otroki

Temeljna pravica do spoštovanja človekovega dostojanstva in telesna nedotakljivost sta pravici, ki ju mora država še posebej negovati, kadar gre za najranljivejšo družbeno skupino – otroke. Prav odvisnost od odraslih oseb, občutljivi psihofizični razvoj ter ranljivost zaradi otrokove starosti in zrelosti so razlogi za višjo raven pravne zaščite otrok pred raznolikimi oblikami nasilja, zanemarjanja in raznovrstnimi zlorabami. Otroci so pogosto žrtve nasilja v ožji ali širši družini, šoli, med vrstniki in tudi v drugih okoljih. Oblike nasilja, ki ga doživljajo, so različne, vse pa imajo neizbrisne posledice, še posebej, kadar gre za nasilje v družini, ki je praviloma dalj časa trajajoče dejanje.

Vsak otrok ima pravico do takojšnje zaščite pred nasiljem, zlorabo in škodljivimi dejavniki, ki lahko na različne načine prizadenejo njegovo telesno nedotakljivost, integriteto in dostojanstvo. Konvencija o otrokovih pravicah je temeljni pravni okvir celotne zakonodaje, ki s svojimi področnimi protokoli podrobneje določa zaščitne ukrepe na posameznem področju, ki jih morajo upoštevati vsi deležniki.
Nasilje nad otroki v družini ali izven nje zahteva posebno skrb in obravnavo. Nekateri pobudniki opozarjajo, da do nasilja prihaja tudi v šolah, npr. z različnimi oblikami trpinčenja sošolcev v razredu. Tako je eden izmed pobudnikov (sicer priseljenec iz ene od republik nekdanje skupne države) navedel, da njegov sin izkazuje veliko stisko in strah, saj naj bi ga sošolci zmerjali s stereotipnimi žaljivkami, ga brcali, odrivali in mu uničevali šolske potrebščine, nekega dne pa je prišel domov z modrico. Menili smo, da se mora na to (poleg tega, da nasilje obravnavata policija in center za socialne zadeve) odzvati tudi šola, saj mora zagotoviti varnost v razredu za vse učenke in učence, torej drugi učenci šole nad nobenim otrokom ne smejo izvajati nasilja in ga nadlegovati.

Vlogo in naloge državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb in drugih izvajalcev storitev na področju socialnega varstva, zdravstva, vzgoje in izobraževanja, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini sicer določa Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND).
Pri obravnavanju zadev na tem podpodročju (teh je bilo v letu 2019 podobno število kakor leto prej) pogosto naletimo na primere, ko sodišče na podlagi določbe 19. člena ZPND enemu od staršev izreče ukrep prepovedi približevanja drugemu staršu in otrokom. Takšen ukrep se lahko izreče za 12 mesecev in se lahko večkrat podaljša. Iz obrazložitev odločb lahko izhaja, da je eden od staršev izvajal nasilje nad drugim staršem. V skladu z določbo drugega odstavka 4. člena ZPND je otrok žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. Tudi zato, ker je dokazni standard (pravilno in upravičeno) v postopkih izrekanja ukrepov za zaščito žrtve nasilja po ZPND nižji, kakor na primer v kazenskih postopkih, je treba paziti, da v takšnih postopkih ne prihaja do posegov v pravice otrok. Prepoved približevanja otroku je seveda nujna, kadar to zahteva otrokova največja korist, vendar pa lahko otroku povzroči veliko škodo, če gre za avtomatizem ob sočasni prepovedi približevanja drugemu od staršev, nad katerim se je izvajalo nasilje, . Kadar odrasla oseba z drugo osebo ne želi imeti nobenega stika, je to njena odločitev, v katero ni mogoče posegati. Če je takšna odrasla oseba poleg tega tudi žrtev nasilja, je prav, da to željo za odsotnost stika pomaga vzpostavljati tudi država. Drugače pa bi moralo biti, kadar gre za otroka. Po našem mnenju bi moralo sodišče pri odločanju o prepovedi približevanja otroku vedno tehtati tudi stike starša in otroka. Če ob prepovedi približevanja ni mogoče dopustiti najmanj stikov pod nadzorom, bi moralo biti izrecno obrazloženo, zakaj bi bili stiki za otroka ogrožajoči.

Priporočilo št. 48: Varuh priporoča, naj sodišča pri odločanju o prepovedi približevanja starša otroku upoštevajo tudi otrokovo največjo korist (stalna naloga).

V primerih nasilja v družini imajo odgovorno nalogo tudi centri za socialno delo. Ti morajo v teh primerih posebno varstvo nameniti zaščiti otrok, postopke izpeljati čim hitreje ter pri tem izvesti vse potrebne postopke in ukrepe.

Primer:

Otroci morajo biti v primerih nasilja v družini posebej varovani

Otrok je zaradi psihičnega in fizičnega nasilja staršev poiskal pomoč v kriznem centru za mlade. V času namestitve v kriznem centru je večkrat skušal navezati stik s pristojnim centrom za socialno delo, vendar se mu tam niso oglasili, na elektronska sporočila pa ni prejel odgovora. Kljub neodzivnosti centra za socialno delo in neurejenim družinskim razmeram je krizni center otroka želel napotiti domov. Otrok tega ni želel, zato se je za pomoč obrnil še na varuha.

Ker smo ocenili, da je v tem primeru potrebno takojšnje ukrepanje varuha, smo nemudoma navezali stik s kriznim centrom in pristojnim centrom za socialno delo. Opozorili smo, da je treba pri morebitni premestitvi otroka v domače okolje upoštevati tudi otrokovo voljo, predvsem pa je treba sklicati večdisciplinarni tim v skladu z določbami Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki bo ugotovil stopnjo ogroženosti otroka. Predlagali smo tudi, naj center za socialno delo poda vlogo za podaljšanje namestitve otroka v kriznem centru do sklepa večdisciplinarnega tima. Menili smo namreč, da bi bilo otroka brez ugotavljanje njegove ogroženosti neodgovorno vračati v domače okolje. 

Center za socialno delo je predloge varuha v celoti upošteval. Otrok je bil na podlagi predloga centra za socialno delo nameščen v rejniško družino. Poudariti moramo, da sta bili odzivnost centra za socialno delo in pripravljenost strokovnih sodelavcev za sodelovanje z varuhom in rešitev opisanega primera zelo dobra, zato smo v tem delu delovanje centra za socialno delo ocenili kot primer dobre prakse sodelovanja med institucijami za zaščito otrokovih pravic.

Kljub temu pa nismo mogli spregledati, da je bil večdisciplinarni tim sklican šele po posredovanju varuha približno en mesec po tem, ko se je otrok umaknil v krizni center. Varuh meni, da bi moral center za socialno delo nasilje v družini obravnavati hitreje, še posebej ob upoštevanju dejstva, da ZPND določa, da otroci, ki so žrtve nasilja, uživajo posebno varstvo.
Varuh je glede na navedeno ugotovil kršitev načela dobrega upravljanja in centru za socialno delo priporočil, naj v skladu z ZPND v primerih nasilja v družini posebno varstvo nameni zaščiti otrok, postopke izpelje čim hitreje in pri tem upošteva tudi druga določila ZPND glede postopkov in ukrepov, ki jih je treba za to izvesti (21.6-11/2019).


Priporočilo št. 49: Varuh centrom za socialno delo priporoča, naj v primerih nasilja v družini posebno varstvo namenijo zaščiti otrok ter postopke in ukrepe, ki jih določa Zakon o preprečevanju nasilja v družini, izpeljejo skrbno in čim hitreje (stalna naloga).

2.5.3.9 Otroci v drugih poglavjih letnega poročila

V letošnjem poročilu se na pravice otrok nanašajo naslednja priporočila, ki so dana po drugih vsebinskih poglavjih, kot sledi:

1.7.1 Center za človekove pravice

10. Varuh priporoča, naj Vlada Republike Slovenije in pristojni organi zagotovijo, da bo mladoletnim migrantom zagotovljena nastanitev skupaj z njihovimi starši v ustreznih nadomestnih namestitvenih objektih, njihova namestitev v centrih za pridržanje pa naj bi bila mogoča le izjemoma.

1.11 Zagovorništvo otrok

13. Tudi v primerih zagovorništva otrok Varuh ugotavlja, da pomanjkanje sodnih izvedencev v družinskih zadevah lahko vodi v kršitve pravic otrok, zato je potrebno takojšnje ukrepanje pristojnih.

2.2    Narodne in etnične skupnosti

16. Varuh priporoča Uradu Vlade Republike Slovenije za narodnosti, naj v skladu z nalogo iz pete alineje 2. člena Odloka o ustanovitvi Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti (Uradni list RS, št. 57/13 z dne 5. 7. 2013) predlaga oziroma da pobudo Vladi Republike Slovenije, naj izkoristi možnost iz drugega odstavka 56. člena ZDU-1 in naloži ministrstvu, pristojnemu za obravnavano področje, da preuči organizacijo brezplačnih avtobusnih prevozov otrok pripadnikov romske skupnosti v občini Šentjernej do osnovne šole oziroma v tej zvezi v skladu z drugim stavkom tretjega odstavka 88. a člena ZLS ugotovi, ali občinska uprava ravna v skladu z ZOsn, ZOFVI, drugim odstavkom 4. člena ZVarD in 3. členom ZRomS-1 ter po potrebi predlaga ustrezne ukrepe in ji o tem poroča.

2.10 Enakost pred zakonom in prepoved diskriminacije

55. Varuh priporoča, naj (po zgledu dobre prakse Ministrstva za pravosodje, ki je začelo pripravljati analizo dostopnosti sodišč že v letu 2017) Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nemudoma začne izvajati analizo dostopnosti srednjih in osnovnih šol za invalide ter na tej podlagi izdela uresničljiv načrt za zagotovitev dostopnosti teh objektov, v katerem bosta predvidena tudi časovni in finančni načrt izvedbe ukrepov.

56. Ob upoštevanju dolgotrajnosti reševanja dostopnosti Gimnazije Bežigrad in dejstva, da v širši slovenski osrednji in zahodni regiji nobena gimnazija, ki izvaja program mednarodne mature, ni fizično dostopna za invalide, Varuh priporoča Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, naj v proračunu nemudoma zagotovi sredstva za izvedbo odprave grajenih ovir na Gimnaziji Bežigrad.

58. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj pripravi predlog z vidika človekovih pravic skladnejše zakonske ureditve pravice do socialnovarstvenih prejemkov tujcev, ki imajo v Republiki Sloveniji sicer le dovoljenje za začasno prebivanje, vendar so z državo pomembno povezani; hkrati naj predlog nove ureditve na tem področju odpravi diskriminacijo otrok, katerih starš ima le dovoljenje za začasno prebivanje.

2.14 Omejitev osebne svobode

83. Varuh priporoča Ministrstvu za pravosodje, naj v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pri pripravi zakona, ki bo določal obravnavo mladoletnih storilcev kaznivih dejanj, opravi temeljito analizo stanja v povezavi z izvajanjem ukrepa oddaja v zavod za usposabljanje in nato oblikuje ustrezne zakonske rešitve za njihovo izvedbo v praksi.

84. Varuh priporoča, naj policisti pri obravnavi mladoletnih tujcev brez spremstva dosledno upoštevajo njihove zakonsko določene pravice in otrokovo največjo korist (stalna naloga).

85. Varuh priporoča, naj Urad za oskrbo in integracijo migrantov v sodelovanju z Ministrstvom za notranje zadeve, Ministrstvom za delo družino in socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstvom za zdravje vzpostavi sistemsko obliko nastanitve in obravnave mladoletnih tujcev brez spremstva.

2.16 Zdravstveno varstvo

95. Varuh priporoča Ministrstvu za zdravje, naj nemudoma skliče sestanek predstavnikov Ministrstva za zdravje, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ZZZS in NIJZ ter pripravi pravne podlage za dostopnost samoinjektorjev adrenalina v šolah.

104. Varuh predlaga Ministrstvu za zdravje, naj v spremembah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju uredi nadomestila za nego za starša hospitaliziranega otroka v najkrajšem možnem času, in sicer tako, da bodo starši, katerih otroci so hospitalizirani, upravičeni do nadomestila za nego ves čas njihovega spremstva otroka v bolnišnici.

2.18    Druge upravne zadeve

122. Varuh priporoča, naj Vlada Republike Slovenije pripravi ureditev pravice do posebne davčne olajšave za preživljanje družinskih članov davčnega zavezanca (staršev in posvojiteljev) tako, da bo zavezanec lahko to olajšavo uveljavljal vedno, kadar bo družinske člane dejansko preživljal, neodvisno od tega, ali živijo z njim v skupnem gospodinjstvu ali institucionalnem varstvu, in zanje plačeval stroške.

123. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj glede obdavčitve družinskih pokojnin spremeni Zakon o dohodnini (ZDoh-2) tako, da se seznam dohodkov iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, od katerih se dohodnina ne plača, dopolni z navedbo družinske pokojnine, katere prejemnik je otrok, star do 18 oziroma 26 let, če se redno šola.

2.23 Družbene dejavnosti

155. Varuh priporoča Ministrstvu za izobraževaje, znanost in šport, naj v sodelovanju z Zvezo za tehnično kulturo Slovenije čim prej uredi vprašanje glede sodelovanja učencev na tekmovanju iz logike pod pogojem, da starši soglašajo z javno objavo rezultatov tekmovanja in fotografije udeležencev.

____________________________________________________

Dejavnost Varuha glede otrok in njihovih pravic je podrobneje predstavljena tudi v teh poglavjih Letnega poročila Varuha za leto 2019, ki so dostopna na spletni strani Varuha www.varuh-rs.s v spletni različici poročila:

1.7.1 Center za človekove pravice

1.11 Zagovorništvo otrok

2.9 Tujci
2.9.3.2 Varuhove izkušnje z dolgotrajnimi postopki pristojnih organov s tujci so vse bolj dolgotrajne

• Dolgotrajni (več let trajajoči) postopek odločanja o vlogi za združitev družine lahko pomeni tudi kršitev pravice do družinskega življenja

2.9.3.6 V postopku za razveljavitev dovoljenja za prebivanje je treba oceniti tudi obstoj družinskih in socialnih vezi

2.10 Enakost pred zakonom in prepoved diskriminacije
2.10.3.3 Do težav prihaja tudi pri zagotavljanju dostopnosti javnih šol za gibalno ovirane invalide

2.14 Omejitev osebne svobode
2.13.1.4 Mladoletniki v vzgojnih zavodih in zavodu za usposabljanje
2.14.2.4 Mladoletniki v vzgojnih zavodih in zavodu za usposabljanje
2.14.3.5 Mladoletniki v vzgojnih zavodih in zavodu za usposabljanje

• Težave pri izvajanju vzgojnega ukrepa oddaje v zavod za usposabljanje

2.16. Zdravstveno varstvo

2.16.3.2 Zdravstveno varstvo

• Prenehanje Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni
• Nedostopnost samoinjektorjev adrenalina v šolah
• Težave razvojnih ambulant

2.16.3.3 Zdravstveno zavarovanje

• Nezmožnost vključitve šolajočega se dijaka v obvezno zavarovanje za poškodbe pri delu in poklicne bolezni pri opravljanju obvezne prakse – nadaljevanje
• Pravica nadomestila za nego za starša hospitaliziranega otroka

2.19 Pravosodje
2.19.3.3 Izvršilni postopki

• Omejitev izvršbe na otroški dodatek, izplačan v drugi državi

2.20 Policijski postopki, zasebno varovanje, detektivi in redarji
2.20.3.8 Preizkus alkoholiziranosti tudi za otroka?

2.23 Družbena dejavnost
2.23.3.2 O povezavah med učnim uspehom ter socialno-ekonomskim položajem otrok in mladostnikov
2.23.3.4 Razburjenje zaradi sofinanciranja zasebnih vrtcev
2.23.3.5 Tudi v postopku priznavanja izobraževanja (vpis v srednjo šolo po končani osnovni šoli v Avstriji) je treba kot glavno vodilo upoštevati otrokove koristi
2.23.3.6 Sodelovanje učencev na tekmovanju iz logike pod pogojem, da starši soglašajo z javno objavo rezultatov tekmovanja in fotografije udeležencev, ter neodzivnost Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport